Jedro

V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje povzelo izjavo priče v nasprotju z vsebino izjave, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu ugotoviti, v kakšnem primeru bi bila zagotovljena stabilnost dvigala, da se ne bi prevrnilo in v zvezi s tem ali bi zadostovala že postavitev dveh stabilizatorjev, kakšen vpliv je imela v dosedanjem postopku ugotovljena zvitost stabilizatorjev na možnost njihove uporabe in ali je ob ugotovljenih okoliščinah sploh obstajala možnost okvare stikala na dvigalu. Pomembna bodo tudi strokovna vprašanja - ali bi se dvigalo vendarle stabiliziralo, kot je nakazala priča, ali bi lahko tožnik preizkusil delovanje dvigala ne da bi stopil na dvižno ploščad in ali bi se lahko tožnik tudi pravočasno umaknil z dvižne ploščadi, ko se je dvigalo začelo premikati, kljub zatrjevani in v izpodbijani sodbi ugotovljeni okvari stikala za vklop in izklop dvigala.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer tako, da je naložilo toženima strankama da plačata tožniku nerazdelno odškodnino v višini 7.850.0000,00 SIT z obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 21.10.2004 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 22.10.2004 do plačila pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni. Toženima strankama je nadalje naložilo, da plačata tožniku njegove pravdne stroške v višini 492.053,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških dalje, to je od

21.10.2004 do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti navedeni sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Toženca zoper prisodilni del sodbe, tožnik pa v kolikor je bil zavrnjen njegov odškodninski zahtevek.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi celotno vtoževano odškodnino. Opozarja na mnenje izvedenca prof. dr. A.B., da je tožnik trpel hude bolečine v trajanju 85 tednov, pri čemer je ves čas prejemal močna zdravila proti bolečinam, ki imajo nedvomno neprijetne stranske učinke. V tem času je bil prisiljen boleče razgibavati močno zastale sklepe. Bolečin brez zdravil ni mogel prenašati. Občasne bolečine trpi še sedaj in jih bo trpel še v bodoče, ob večjih obremenitvah. Tožnik je mlad človek, ki je zato še toliko bolj prizadet. V izvedeniškem mnenju so tudi jasno razvidne vse neprijetnosti med zdravljenjem, zaradi česar je bil zahtevek iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti tekom zdravljenja v celoti utemeljen. Tudi zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi moralo biti v celoti ugodeno.

Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik mnogih del, ki jih je prej opravljal, ne more več opravljati. Ne more dvigovati bremen, napravljati drv, ne zmore del v sklonjenem položaju, ne zmore del na višini. Pred tem je lahko napeljeval elektriko v novogradnjah, delal na njivi, danes pa si ne upa več na lestve oziroma tega ne zmore več zaradi poškodbe. Nepravilna je tudi odločitev, da tožnik ni upravičen do odškodnine za prestani strah. Le zato ker se dolžnik dogodka ne spomni, ni mogoče sklepati na dejstvo, da se tožnik samega trenutka nezgode ni zavedal. Očitno je do izgube spomina lahko prišlo kasneje.

Oba toženca se pritožujeta iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Izpodbijani sodbi očitata, da ni upoštevala dokaznih predlogov s poizvedbami pri PP Novo mesto o ogledu kraja nezgode in ugotovitvah o nezgodi . Zato ni bilo dosledno upoštevana določba 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno zgradilo le na izpovedbi priče P. in izpovedbi tožnika. Povsem pa je izničena izpovedba priče M.F., ki je izjavil, da je vedno spustil stabilizatorje na dvigalu.

Do nezgode pa je privedla prav tožnikova opustitev namestitve stabilizatorjev. Tožnik se je začel sklicevati na hibnost stikala dvigalke šele potem, ko sta bila zaslišana kot priči M. J. in A.F..

Noben drug ni vedel ničesar o hibnosti stikala. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je potrebno predno se stopi na ploščad dvigalke prepričati ali je ta stabilna ali so nameščeni stabilizatorji.

Izpravnost stikal bi lahko tožnik preizkusil iz tal. Še vedno je imel tudi možnost skočiti iz ploščadi, saj se ploščad dviguje počasi.

Lažna je trditev tožnika, da je omenil sodelavcu F., da je tisti dan stikalo že zablokiralo, saj tisti dan F. sploh ni bilo na gradbišču. Napačno je razumljena izjava priče D.. Ta je pojasnil, da je tudi za montažo luči ob steni potrebno aktivirati dva zunanja stabilizatorja, namesto notranjih pa služi zid. Sodišče tudi ni posvetilo pozornosti listinskim dokazom kot so Navodila za uporabo in varno delo na dvigalki, potrdilo priče D. o brezhibnosti dvigala, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu. Po mnenju pritožnikov je pretirana tudi prisojena višina odškodnine. Tožnik je celo napredoval v vodjo. Je sposoben za druga dela, kjer ni potrebno dvigovanje nad 15 kg. Svoje delo opravlja 8 ur na dan. Lahko hodi in kolesari, ni odvisen od tuje pomoči in prejema dodatek za invalidnost po kriterijih ZPIZ. Izvedenec je pretiral pri oceni trajnih posledic. Za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina v višini 4.000.000,00 SIT.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s pravno odločilnima okoliščinama glede vzročne zveze in odgovornosti za nastali škodni dogodek povzelo v razloge sodbe izjavo priče N. D. v nasprotju z vsebino, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče (stran 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.10.2004). Sodišče prve stopnje se namreč sklicuje na izpovedbo te priče, po kateri dvigalo ne bi smelo biti uporabljeno za delo tik ob steni, ker se dvižnega odra ne bi moglo fiksirati z uporabo stabilizatorjev. Če bi bili stabilizatorji uporabljeni, konkretnega dela - montaže luči ob steni ne bi bilo mogoče opraviti (stran 6 sodbe). Navedena priča pa je izpovedoval delno povsem drugače - namreč, da "... če se opravi delo ob steni, se z ene strani stabilizatorji ne spustijo - na tisti strani, ki se nasloni na zid, mora pa se kljub temu sprostiti stabilizatorje na nasprotni strani dvigala, ker se tudi na ta način dvigalo stabilizira". Obstaja torej nasprotje med zapisnikom o izpovedbi te priče in povzetkom te izjave v razlogih sodbe glede pravno odločilnih dejstev, zaradi česar se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Zato je podana po uradni dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je moralo sodišče druge stopnje pritožbam vseh pravdnih strank ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v dokazno oceno izpovedbo navedene priče povzeti tako, kot se ta glasi. Dokazno oceno bo tudi sicer moralo izdelati tako, kot to določa 8. člen ZPP, torej ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem bo potrebno v zvezi z ugotavljanjem elementov odškodninske odgovornosti - predvsem v zvezi s spornim vprašanjem odgovornosti tožene stranke pa tudi eventuelne deljene odgovornosti, torej morebitnega obstoja krivdnega prispevka oškodovanca k nastali škodi, postaviti s strani tožene stranke predlaganega izvedenca iz varstva pri delu. Ta bo moral predvsem odgovoriti na vprašanje, v kakšnem primeru bi bila zagotovljena stabilnost dvigala, da se ne bi prevrnilo in v zvezi s tem ali bi zadostovala že postavitev dveh stabilizatorjev, kot izhaja iz izpovedbe priče N.D., nadalje - kakšen vpliv je imela v dosedanjem postopku ugotovljena zvitost stabilizatorjev na možnost njihove uporabe in ali je ob ugotovljenih okoliščinah sploh obstajala možnost okvare stikala na dvigalu. V novem postopku pa ne bodo nepomembna tudi do sedaj prav tako zanemarjena vprašanja strokovne narave, ki jih izpostavlja pritožba - ali bi se lahko dvigalo vendarle stabiliziralo, kot je nakazal priča N.D., ali bi lahko tožnik preizkusil delovanje dvigala ne da bi stopil na dvižno ploščad in ali bi se lahko tožnik tudi pravočasno umaknil z dvižne ploščadi, ko se je dvigalo začelo premikati, kljub zatrjevani in v izpodbijani sodbi ugotovljeni okvari stikala za vklop in izklop dvigala.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbami, temelji na določbi člena 165/3 ZPP.