Jedro

Sklicevanje na predhodno ustaljeno prakso protipravnosti ne izključuje. Že toženkina specifikacija izkazuje, da javna sredstva niso bila porabljena za namene opravljanja tožničine dejavnosti. Številna darila ob vsaki priložnosti - bodisi učencem bodisi zaposlenim ali zunanjim sodelavcem - razne ugodnosti sodelujočim ob izvajanju izvenšolskih dejavnosti, pogostitve na sestankih, raznih srečanjih in piknikih, kar izpostavlja tudi prvo sodišče, ne kažejo le na neskrbno in negospodarno toženkino ravnanje, marveč niti niso v povezavi s tožničino dejavnostjo.

Tožnica je v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek, kar narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek „5.621,71 EUR“ nadomesti z zneskom „6.575,86 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je toženko zavezalo k plačilu 18.911,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 dalje do plačila. Ta znesek mora toženka plačati poleg že pravnomočno prisojenega zneska s sodbo P 314/2006 z dne 9. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1373/2012 z dne 13. 3. 2013. Toženki je bilo naloženo povračilo 5.621,71 EUR tožničinih pravdnih stroškov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Stranskemu intervenientu Občini ... pa je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.145,68 EUR, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka). Poudarja, da je seštevek priznanih stroškov in tudi sam izračun napačen. V pritožbi ponudi svoj izračun in opozori, da ji neutemeljeno ni bila priznana sodna taksa za odgovor na pritožbo v višini 63,28 EUR, čeprav sodišče razloga za to ni navedlo. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha in po pobotanju pravdnih stroškov je upravičena še do zneska 7.151,23 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnici prizna višji znesek pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da se sodišče tudi v ponovljenem sojenju sklicuje na vse račune, ki so bili predmet celotnega tožbenega zahtevka, ne izpostavi pa točno določenega računa, ga ne konkretizira s številko, datumom in višino ter glede konkretnega računa ne poda dokazne ocene o izkazu (ne)namensko porabljenih sredstev. Sodišče bi moralo ponovno zaslišati vse že zaslišane priče, jim na vpogled predložiti točno določen račun, da bi se opredelile glede (ne)namenske porabe sredstev. Ker sodišče tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o določilih dejstvih. Toženka vztraja pri ugovoru zastaranja in poudarja, da sodišče ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Obsojena je bila zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), pri čemer pa premoženjska škoda ni kvalifikatorni element kaznivega dejanja. To pa pomeni, da priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v okviru kazenskega postopka ni pravno relevantna in da se za zastaranje uporablja splošni zastaralni rok po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poudarja, da je po prevzemu mandata ravnateljice ravnala skladno s predhodno ustaljeno prakso poslovanja, ki je bila zakonita in ni ničesar storila narobe. To izhaja tudi iz poslovnega poročila. Element protipravnosti v obravnavani zadevi ni izkazan. Opozarja, da bi moralo sodišče zaslišati še preostale predlagane priče, ki so že v okviru kazenskega postopka jasno in nedvoumno povedale, da je ravnanje toženke predstavljalo običajno prakso njenih predhodnikov in da so bila vsa sredstva porabljena namensko - za potrebe šole oz. reprezentance šole. Pritožnica izpostavlja določene primere, ki naj bi izkazovali namensko porabo sredstev. Graja postopanje sodišča, ki ni upoštevalo njene specifikacije, v kateri je podrobno in nazorno izkazana poraba vseh sredstev ter na ta način utemeljena višina izdanih računov trgovine ... Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke ocenjuje kot nedopustno. Slednji bi lahko jasno in objektivno zavzel stališče glede namenske porabe sredstev. Tožnica ni uspela dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče se je ukvarjalo zgolj z namensko porabo sredstev, ne pa tudi z vprašanjem toženkinega osebnega okoriščenja. Tožnici ni uspelo izkazati namere oz. hude toženkine malomarnosti pri opravljanju svojega dela, zato je ugovor pasivne legitimacije utemeljen, sodišče pa bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Graja odločitev o stroških postopka, ker niso bili vsi stroški potrebni, po posameznih postavkah pa so odmerjeni v previsoki višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica in stranski intervenient Občina ... v odgovoru na pritožbo pritrjujeta pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča ter predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Sodišče svojo odločitev temelji na zaključku, da ni mogoče brez dvoma ugotoviti, za kakšen namen so bili artikli dejansko dobavljeni, in za kaj se je porabila izročena gotovina. Ravnanja, ki jih toženka šteje v okvir predhodne ustaljene prakse, je prvo sodišče ocenilo za nedopustna.

O pritožbi tožene stranke

7. Pritožba zmotno meni, da prvo sodišče v ponovljenem sojenju napotkom pritožbenega sodišča ni sledilo. V ponovljenem postopku je prvo sodišče odpravilo pomanjkljivosti in za svojo odločitev podalo prepričljivo argumentacijo. Na toženki je bilo dokazno breme za konkretizacijo porabe sredstev. Ni sporno, da so računi fiktivni, saj v njih navedeni izdelki niso bili dobavljeni, ampak so bili dobavljeni drugi izdelki, v nekaterih primerih pa naj bi bila izplačana celo gotovina. Glede na zatrjevanja tožnice in okoliščine konkretne zadeve je bilo na toženki, da izkaže povezavo med dejansko nabavljenimi artikli in dejavnostjo tožnice.

8. Sklicevanje na predhodno ustaljeno prakso protipravnosti ne izključuje. Že toženkina specifikacija (priloga B14) izkazuje, da javna sredstva niso bila porabljena za namene opravljanja tožničine dejavnosti. Številna darila ob vsaki priložnosti - bodisi učencem bodisi zaposlenim ali zunanjim sodelavcem - razne ugodnosti sodelujočim ob izvajanju izvenšolskih dejavnosti, pogostitve na sestankih, raznih srečanjih in piknikih, kar izpostavlja tudi prvo sodišče, ne kažejo le na neskrbno in negospodarno toženkino ravnanje, marveč niti niso v povezavi s tožničino dejavnostjo. Toženkina specifikacija je lep prikaz neutemeljene porabe javnih sredstev, ki jo dodatno potrjujejo izpovedbe prič; izhaja pa tudi iz dela toženkine pritožbe, ki opozarja na potrebo po zaslišanju še preostalih prič. Artikli, izpostavljeni v pritožbi, in obsežna darila za plačilo uslug ali za razne priložnosti, so izkaz toženkinega neskrbnega in negospodarnega ravnanja, pri čemer je sklicevanje na običajno prakso njenih predhodnikov ne opravičuje. Pri vsem tem je treba tudi upoštevati, da je tožnica tako prehrambene artikle kot čistilna sredstva nabavljala tudi pri drugih stalnih dobaviteljih, izbranih na podlagi javnih naročil. Netransparentno poslovanje toženke pa, kot pravilno opozarja prvo sodišče, onemogoča, da bi bilo moč iz obravnavanih računov izluščiti zneske, ki so bili namensko porabljeni in predstavljajo potreben strošek za opravljanje dejavnosti osnovnega izobraževanja in predšolske vzgoje. Tega dokaznega bremena toženka ni zmogla, saj predložena specifikacija nasprotno kaže na očitno neskrbno in negospodarno ravnanje ter izvajanje aktivnosti izven namena dejavnosti tožnice.

9. Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, je pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo prvega sodišča, ki jo je v zvezi z zavrnitvijo predloga podalo v 10. točki obrazložitve. Upoštevaje dejstvo, da iz toženkine specifikacije nazorno izhaja, da so bila javna sredstva porabljena izven namena dejavnosti, za katero so ji bila dodeljena (številna darila in pogostitve oz. pikniki), je zmoten pritožbeni očitek, da tožnici ni nastala nikakršna škoda. Vprašanje toženkinega osebnega okoriščenja pri tem nima odločilnega pomena. Bistveno je, da toženka ni uspela dokazati porabe javnih sredstev izključno za namen izvajanja tožničine dejavnosti - torej namenske in gospodarne porabe javnih sredstev, k čemur je bila zavezana v skladu z zakonodajo, pa tudi v sodbi izpostavljenim 6. členom OZ.

10. Pritožbeno razlogovanje o ugovoru zastaranja je zmotno. Čeprav pri kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ premoženjska škoda ni kvalifikatorni element kaznivega dejanja, to ne pomeni, da priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v okviru kazenskega postopka ni relevantna. Po določbi 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Kot je že opozorilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 25/2014, je odločilen namen upnika, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev. Upnica oz. tožnica je v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek, kar narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja, saj zakon zahtev, ki jih izpostavlja pritožba, ne vsebuje. S tem je pravočasno poskrbela za uveljavljanje svoje škode, toženkin ugovor zastaranja pa je neutemeljen.

11. Ker toženkina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

12. Tožnica utemeljeno opozarja na napačen izračun sodišča oz. seštevek stroškov postopka. Ob upoštevanju odmere iz 17. točke obrazložitve je tožnica upravičena do 10.350 točk. K temu znesku je treba prišteti še 52,10 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znaša 4.802,75 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa 5.859,36 EUR. Skupaj s pričninami in sodnimi taksami - pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi sodno takso v višini 63,28 EUR za odgovor na pritožbo, ki jo prvo sodišče neutemeljeno ni priznalo - znašajo celotni pravdni stroški tožnice 7.176,97 EUR. Ob upoštevanju 95 % uspeha v pravdi ter medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna tožnici plačati 6.575,86 EUR pravdnih stroškov, kar izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

13. Toženka s pritožbo ni uspela in do pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožnica je s pritožbo v stroškovnem delu uspela le deloma, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi glede odgovorov na pritožbe, ki niso v bistvenem prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosijo stranke same (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).