Jedro

B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.

Izrek

I. Pritožbama obeh toženih strank se delno ugodi in se v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da spremenjena glasi: ″ I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno (solidarno) plačati: - tožnici K. G. 6.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - mld. tožnici T. L. 6.105,00 EUUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - mld. tožnici T. K. 6.105,00 EUUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - tožniku T. T.6.105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna poleg navedenih zneskov plačati še: - tožnici K. G. 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - mld. tožnici T. L. 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - mld. tožnici T. K. 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo; - tožniku T. T. 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

II. 1. Toženi stranki sta dolžni tožečim strankam nerazdelno (solidarno) povrniti pravdne stroške tega postopka, s to sodbo odmerjene na 6.682,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic Bpp 445/2016. 2. Tožeče stranke so dolžne prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške tega postopka, s to sodbo odmerjene na 21,00 EUR; v roku 15 dni.

3. Tožeče stranke so dolžne drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške tega postopka, s to sodbo odmerjene na 61,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

III. Tožbeni zahtevek za plačilo: - nadaljnjih 17.800,00 EUR v razmerju do prve tožnice, - nadaljnjih 18.400,00 EUR v razmerju do druge tožnice, - nadaljnjih 18.400,00 EUR v razmerju do tretje tožnice in - nadaljnjih 18.400,00 EUR v razmerju do četrtega tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, se zavrne.″ Sicer se pritožbi obeh toženih strank in pritožba tožečih strank zavrnejo in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe pa morajo prvi toženi stranki povrniti 141,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, drugi toženi stranki pa 223,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožeče stranke zahtevajo odškodnino za duševne bolečine ob smrti partnerja oziroma očeta B. T., ki je umrl zaradi posledic poškodb, utrpelih v delovni nesreči, ki se zgodila 11. 10. 2014 na gradbišču objekta logističnega centra, katerega naročnik je bilo .... (zavarovanec prve tožene stranke), na katerem je kot B. T., ki je bil sicer direktor družbe ..., opravljal gradbena dela kot podizvajalec družbe ... (zavarovanec druge tožene stranke). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. T., ki je bil zadolžen za montažo fasadnih panelov na strehi objekta, v dvižno košaro (imenovano tudi kobra), last zavarovanca druge tožene stranke, naložil gradbene plošče z namenom dostave le-teh na streho objekta, nato še sam stopil v košaro, nakar se je med dvigovanjem, na višini 4 m ena od rok dvižnega mehanizma prelomila, tako da je košara skupaj s B. T. padla na tla. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da delo, ki ga je opravljal B.T. na dan škodnega dogodka, v obsegu, kot je v izpodbijani sodbi obrazložilo, ni bilo organizirano in izvajano na ustrezen in varen način, kot to določajo predpisi na področju varnosti in zdravja pri delu. Zagotavljanje varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kot ena temeljnih obveznosti delodajalca, ki izhaja iz 45. člena Zakona o delovnih razmerjih, B. T. s strani zavarovanca druge tožene stranke (katerega je štelo kot dejanskega delodajalca) ni bilo v celoti zagotovljeno, kot tudi ne nudene vse dolžnosti dejanskega delodajalca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zavarovanec prve tožene stranke pa je po oceni sodišča prve stopnje kljub izdelavi varnostnega načrta kršil dolžnost, predvideno v 82. členu Zakona o graditvi objektov, zato na podlagi 9. člena Uredbe o zagotovitvi varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih odgovarja za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odgovornost obeh zavarovancev, ki sta na gradbišču imela vsak svoje zadolžitve, glede na podane vse elemente odškodninske odgovornosti zato solidarna, ker sta škodo povzročila skupaj (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. T. dvižno košaro uporabljal v nasprotju z njenim namenom; košaro je preobremenil. Soprispevek pokojnega k škodnemu dogodku je ocenilo na 60 %. Z izpodbijano sodbo je tako v I. točki razsodilo, da sta dolžni toženi stranki v 15 dneh plačati tožnici K.G. 9.600,00 EUR, ostalim trem tožnikom pa vsakemu po 8.800,00 EUR, vsem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila. V II/1. točki je odločilo, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh tožečim strankam nerazdelno (solidarno) povrniti 8.910,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč; v II/2. točki je odločilo, da so tožeče stranke dolžne v 15 dneh prvi otoženi stranki povrniti 18,00 EUR pravdnih stroškov; v II/3. točki pa, da so tožeče stranke dolžne v 15 dneh drugi toženi stranki povrniti 52,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka. V III. točki pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo: - nadaljnjih 15.400,00 EUR v razmerju do prve tožnice, - nadaljnjih 16.200,00 EUR v razmerju do druge tožnice, - nadaljnjih 16.200,00 EUR v razmerju do tretje tožnice in nadaljnjih 16.200,00 EUR v razmerju do četrtega tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila.

2. Tožeče stranke so se zoper sodbo pritožile zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma sicer navajajo, da se pritožujejo zgolj glede prisojenega soprispevka pokojnega v višini 60 % in glede odločitve o stroških postopka, a je iz pritožbe razvidno, da menijo, da je zmotna tudi odločitev sodišča, da ni šlo za nevarno delo in da zato ni podana objektivna odgovornost toženih strank. Tožeče stranke predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da sta prva in druga tožena stranka v celoti odgovorni za nastalo škodo in prvi tožeči stranki prisodi še nadaljnjih 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi do četrti tožeči strani pa vsaki še nadaljnjih 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženima strankama pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zgolj podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je pokojni soprispeval k škodnemu dogodku, pa menijo, da le-ta zaradi številnih, s strani izvedenca ugotovljenih kršitev zavarovancev toženih strank ne more biti večji od 20 %. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Prva tožena stranka je zoper uvodoma navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem je sodišče prvo toženo stranko obsodilo na odgovornost (v višini 40 %). Opozarja, da se je pokojni samovoljno odločil, da bo uporabil neprimerno delovno sredstvo, za katerega ni imel dovoljenja za uporabo, in posledično zato nosi sam riziko za morebitne poškodbe. Spoštovanje pravil varnosti in zdravja pri delu zakon nalaga delavcem, ki so v prvi vrsti dolžni sami poskrbeti za svoje varno delovno okolje in varovati svoje zdravje in življenje. Konkretni škodni dogodek je izključna posledica nespoštovanja skupnih pravil varstva pri delu na gradbišču, s katerimi so bili vsi seznanjeni, kot tudi nespoštovanje zakonskih pravil varnosti in zdravja pri delu. Pokojnemu so bila pravila dobro poznana, glede na navedbe prič pa mu je bila uporaba košare tudi izrecno prepovedana. Ni pa mogoče od zavarovanca prve tožene stranke pričakovati stalen, 24-urni nadzor nad spoštovanjem teh pravil in internih dogovorov med posameznimi podjetji, ki so opravljali posamezna dela na gradbišču. Pokojni se je samovoljno odločil, da pravila o uporabi konkretnega delovnega sredstva za dvig materiala ne bo spoštoval in vzel dvižno košaro za dvig oseb drugega izvajalca ter ob nepravilni uporabi padel in se smrtno poškodoval. Tožniki v postopku niti niso uspeli dokazati, da pokojnemu ni bilo na voljo ustrezno delovno sredstvo, niti niso uspeli dokazati, da je takšno ustrezno delovno sredstvo zahteval. Pokojni nikogar ni obvestil, da bo uporabil dvižno košaro, še manj, da jo bo uporabil za dvig materiala - plošč in da bo s tem ravnal v nasprotju z varnostnim načrtom, s katerim je bil seznanjen, ga podpisal in se z njegovo vsebino strinjal. Ker glede na vse navedeno ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnikom zaradi smrti pokojnega, niti po načelu objektivne niti po načelu krivdne odgovornosti, saj njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nobene protipravne opustitve, prva tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v razmerju do prve tožene stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje v izpodbijanem delu, tožečim strankam pa naprti povračilo stroškov pritožbenega postopka. V primeru, da višje sodišče pritožbi prve tožene stranke, ki se nanaša na sam temelj, ne bo sledilo, pa prva tožena stranka podaja tudi ugovor, ki se nanaša na plačilo prvi tožnici, saj meni, da je sodišče glede na dokaze podalo napačno dokazno oceno v delu, ki se na izkaz obstoja zunajzakonske skupnosti med prvo tožnico in pokojnim. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4. Druga tožena stranka sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotno uporabljenega materialnega prava. Sporen je tako temelj kot višina zahtevka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnikov v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo spremeni glede odločitve o obsegu in obveznosti druge tožene stranke oziroma ugotovi višji soprispevek pokojnika k nastanku škodnega dogodka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču zadevo v novo odločanje. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnila očitke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Tožeče stranke so od obeh toženih strank uveljavljale odškodnino za škodo tako po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti (po načelu vzročnosti) kot po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornosti (po načelu krivde). Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve pravilno navedlo, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetni zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1), Uredbe o zagotovitvi varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ter Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki so veljali v času škodnega dogodka.

8. Sodišče prve stopnje je, sledeč obstoječi sodni praksi, obrazložilo, da je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Obe pravni podlagi ureja OZ v 131. členu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da ni podana podlaga po načelu vzročnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožečih strank (podan v zvezi s prisojenim soprispevkom pokojnega B. T.), da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru naj ne bi šlo za nevarno delo in da zato ni podana objektivna odgovornost toženih strank.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pri odgovoru na vprašanje, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, potrebno imeti v vidu, da je bila objektivna odgovornost uzakonjena zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in kljub posebni skrbi odvrniti škodnega dogodka. Da bi bila neka stvar nevarna, mora dodatno po svojem namenu, lastnostih, položaju, načinu uporabe ali na drug način predstavljati nevarnost za ljudi in okolico, pri čemer je objektivna odgovornost praviloma pridržana za primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je B. T. za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njegovega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb (kot v konkretnem primeru). V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.1 Pravilno je zaključilo, da zatrjevanega škodnega dogodka ni moč povezati s samo redno uporabo dvižne košare, povečana nevarnost pa je posledica odvrnljivega ravnanja. In nadalje, da dvižna košara, čeprav se njeno obratovanje odraža kot premagovanje višinskih razdalj (vendar pa do škodnega dogodka ni prišlo med neposrednim izvajanjem dela na višini), niti sama po sebi niti zaradi zatrjevane, a neizkazane neizpravnosti, ne predstavlja nevarne stvari. Dvižna košara je zgolj omogočala dvig na višino, kjer naj bi se delo opravilo, ni pa šlo za neposredno izvajanje dela na višini, ki ga gre sicer načeloma res označiti za nevarno dejavnost, zato je upravičeno ovrglo očitka objektivne odgovornosti obema zavarovancema, da sta tako naročnik posla - upravljalec gradbišča kot tudi glavni izvajalec posla na gradbišču, kjer se je nahajala dvižna košara, nosilca nevarne dejavnosti - dela z dvižno košaro na višini 4 m. 11. Tožeča stranka gornje zaključke sodišča izpodbija, sklicujoč se na sodno prakso (sodba VSC Cp 460/2016) z navedbo, da delo s težkim delovnim strojem predstavlja nevarno dejavnost, samo dvigalo v obratovanju (oziroma dvižna košara) pa nevarno stvar. Sklicevanje na navedeno sodbo ni utemeljeno, saj je Vrhovno sodišče RS reviziji druge toženke zoper sodbo VSC Cp 450/2016 z dne 26. 1. 2017 ugodilo in v sklepu II Ips 186/2017 z dne 22. 11. 2018 obrazložilo, da mostno dvigalo samo po sebi ni nevarna stvar v smislu pravil odškodninskega prava in objektivne odškodninske odgovornosti. V primeru, da bi se dvigalo uporabljalo tako, kot je treba (torej v skladu s predpisi o varstvu pri delu in v skladu z njegovim namenom), do škodnega dogodka sploh ne bi moglo priti. Vrhovno sodišče je tudi v tej zadevi poudarilo, da po ustaljeni sodni praksi imetnik (nevarne) stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njegovega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna. Ker je vzrok za nastanek škode dejstvo, da je bilo mostno dvigalo nepravilno uporabljeno, je vrhovno sodišče zaključilo, da je utemeljitev objektivne odgovornosti druge toženke, s sklicevanjem na določbo 150. člena OZ, materialnopravno napačna.

12. Delo na višini pomeni neposredno opravljanje dela na takem kraju, kjer bi v odsotnosti previdnostnih ukrepov lahko prišlo do padca tistega, ki delo na taki višini opravlja, in posledično nastanka škode. Tožeče stranke v pritožbi menijo, da je že samo vzpenjanje z dvižno košaro na višino 4 m del procesa izvedbe dela (neizogibno povezano s samim delom) in ga je zato že potrebno šteti za delo na višini. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je vzpenjanje z dvižno košaro del procesa izvedbe dela, v smislu, da je potrebno za to, da se bo neposredno delo lahko opravilo, ne strinja pa se s pritožniki, da je zato potrebno vzpenjanje s košaro šteti za delo na višini, saj pri tem še ni šlo za neposredno opravljanje dela. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je dvižna košara v obravnavanem primeru zgolj omogočala dvig na višino, kjer naj bi se delo opravilo, ni pa šlo za neposredno izvajanje dela na višini. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo na sodno prakso, da je delo na višini 4 m nevarna dejavnost (kot je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom Pdp 204/2009 in s sodbo Pdp 309/2011), saj je v izpostavljenih odločbah do nezgode prišlo pri neposrednem opravljanju dela na višini (na gradbenem odru). Po obrazloženem sodišče prve stopnje ni zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru še ni šlo za opravljanje dela na višini, in se zato tožeče stranke neutemeljeno zavzemajo za znižanje soprispevka pokojnika iz razloga, ker naj bi šlo tudi za objektivno odgovornost zavarovancev obeh toženk (o čemer bo obrazloženo še v nadaljevanju). Pritožbeno pa ni izpodbijano stališče sodišča, da tudi če bi šlo za nevarno dejavnost, bi objektivna odgovornost lahko bremenila obratovalca (zavarovanca druge tožene stranke), ne pa naročnika izvedbe del - investitorja.

O krivdni odgovornosti obeh zavarovancev toženih strank:

13. Druga toženka meni, da je zaključek o krivdni odgovornosti njenega zavarovanca sprejet na podlagi napačne dokazne ocene in presoje izvedenih dokazov, ki je potem vodila v napačno ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je bilo nato materialno pravo o odškodninski odgovornosti njenega zavarovanca napačno uporabljeno. Navaja, da je sporna ugotovitev, da je njen zavarovanec bil tudi dejanski delodajalec pokojnika, ker naj bi organiziral celotni delovni proces, in da je pokojni zanj opravljal tudi druga dela, ne le tista dogovorjena s pogodbo (montaža fasadnih panelov). Trdi, da v izvedenih dokazih ni opore za zaključek sodišča, da je bil zato zavarovanec druge toženke dolžan pokojniku zagotavljati varne delovne razmere in varno izvajanje dela, kar vključuje zagotovitev gradbenega dvigala, ali bi mu moral odrediti ročno prenašanje bremen. Pokojni je v svojstvu zakonitega zastopnika podizvajalskega podjetja podpisal pisni sporazum na podlagi 39. člena ZVZD in je bil podpisnik tudi varnostnega načrta za konkretno gradbišče, kar pa ne bi bil, če bi nastopal le kot delavec. S podizvajalsko pogodbo se je sam zavezal prevzeti skrb in odgovornost za izpolnjevanje ukrepov iz varstva pri delu in tehnične zaščite delavcev, vključno samega sebe. Navaja, da določilo 5. člena podizvajalske pogodbe ne dokazuje de facto delovnega razmerja in da je potrebno določila podizvajalske pogodbe razlagati v celoti in ne le posameznih delov in da iz celovite presoje gotovo ne izhaja, da naj bi šlo za de facto delovnopravno razmerje. Pogodbeno določilo, da se je podizvajalec (pokojnikovo podjetje) zavezal opraviti vsa dela na osnovi naročil in navodil naročnika, pomeni le to, da se je moral pokojni oziroma njegovo podjetje držati navodil glede izvedbe celotnega gradbenega projekta, ki ga je prevzel zavarovanec druge toženke, ne pomeni pa to, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje, da je delo podizvajalca organiziral in vodil ter nadziral zavarovanec drugo toženke. Iz 5. člena podizvajalske pogodbe izhaja, da je pokojni oziroma njegovo podjetje prevzelo odgovornost za vse posledice nekvalitetno opravljenih del svojih zaposlenih, kakor tudi za ves prejet material in orodje. Prevzel je tudi odgovornost opraviti delo le z usposobljenimi delavci. Za svoje zaposlene se je zavezal zagotoviti vso potrebno orodje.

14. Pritožbeno sodišče se z gornjimi pritožbenimi navedbami druge tožene stranke ne strinja. Glede na pritožbeno navedbo, da se pritožnica v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe glede samostojnega položaja pokojnikovega podjetja ... in tudi pokojnika kot njegovega zakonitega zastopnika na navedenem gradbišču, ki ga v konkretnem primeru nikakor ni mogoče šteti kot neformalno dejansko zaposlenega delavca, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Pritožnica se v pritožbi zato ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je podala v drugih vlogah, če teh navedb v pritožbi ni ponovno ustrezno konkretizirala. Pritožbeno sodišče je zato presodilo zgolj navedbe, podane v pritožbi. Sodišče prve stopnje je najprej iz gradbene pogodbe št. 02/2014, sklenjene med naročnikom .... in ... kot izvajalcem, ugotovilo, da je naročnik oddal, izvajalec pa prevzel v izvedbo krovsko kleparska dela in montažo alu fasadnih plošč ter alu predelnih sten, vključno s podkonstrukcijo, kar med drugim zajema izvedbo kompletne strehe, vključno z vsemi obrobami, preboji, montažo svetlobnih kupol in izvedbo atik kapne obrobe. Nato je ugotovilo, da je izvajalec z družbo ... sklenil podizvajalsko pogodbo št. 03/2014, ki jo je v imenu podizvajalca sklepal B. T. kot zakoniti zastopnik, in s katero se je podizvajalec zavezal opraviti dela montaže fasadnih panelov na istem objektu. Iz 6. člena te pogodbe izhaja, da bo naročnik z zaposlenimi delavci pri podizvajalcu ravnal korektno in jih tretiral kot svoje zaposlene, medtem ko se je podizvajalec zavezal, da se bo na vseh gradbiščih predstavljal pod imenom naročnika - ... Med naročnikom in podizvajalcem je bilo dogovorjeno tudi plačilo za izvedena dela, in sicer na osnovi dejansko opravljenih del na gradbišču po cenah iz cenika, v 11. členu pa dogovorjeno, da skrb in odgovornost za izpolnjevanje ukrepov varstva pri delu in tehnične zaščite svojih delavcev prevzame podizvajalec sam, ki se obvezuje in prevzame odgovornost, da bo vsa dela izvajal v skladu z veljavnimi predpisi in splošnimi načeli varstva pri delu in varstva pred požarom. Glede na določilo prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1 je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je družba ... tista, ki je bila primarno dolžna poskrbeti za varnost pri delu za zaposlene družbe, torej tudi za B. T.. V skladu z ustaljeno sodno prakso, da delavec ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč se kot delavec obravnava tudi oseba, ki na kakršni koli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca (kot to nenazadnje izhaja tudi iz 1. točke 3. čl. ZVZD-1), in glede na citirane pogodbene določbe in tekom dokaznega postopka pravilno ugotovljena dejstva, da je B. T. za ... kot naročnika (v razmerju do....) opravljal pogodbena dela, je sodišče prve stopnje zavarovanca druge tožene stranke pravilno štelo za dejanskega delodajalca B. T.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi V.R. in ne na določbi 5. člena podizvajalske pogodbe, kot meni pritožnica, pravilno ugotovilo, da je zavarovanec druge tožene stranke organiziral celotni delovni proces in da je na velikem gradbišču delalo več podizvajalcev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila organizacija delovnega procesa na skupnem gradbišču, vključno z odgovornostjo za nadzor glede varnosti pri delu tudi do delavcev podizvajalca ... v pristojnosti glavnega izvajalca, to je v pristojnosti zavarovanca druge tožene stranke, ki odgovarja za svoje kršitve nasproti tistemu, ki dela opravlja. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno, upoštevaje določbe ZVZD-1, ki glavnemu izvajalcu nalagajo zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, ki jih s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, zaključilo, da Pisni sporazum, sklenjen na podlagi 39. člena ZVZD-1, s katerim je bil kot koordinator, odgovoren za varnost in zdravje pri delu na skupnem delovišču, s strani delodajalcev, ki so izvajali delo na skupnem gradbišču, določen V. P., D., ... ter v tem okviru še S. F. kot oseba, odgovorna za koordiniranje varnega dela na skupnem delovišču, te obveznosti ... ne odvezuje. Upravičeno je izpostavilo, da tudi ne gre prezreti, da je bil predmet podizvajalske pogodbe le montaža fasadnih panelov, ne pa tudi izvedba del v zvezi z OSB ploščami na strehi, zaradi česar je utemeljeno sklepalo, da je B. T. v okviru sklenjene podizvajalske pogodbe za ... opravljal ne le (izrecno določena) pogodbena dela, temveč tudi ostala potrebna, vnaprej nekonkretizirana dela. Takšen sklep je pravilno sprejelo tudi na podlagi izpovedbe priče R., da je s T. imel zmenjeno, da če ga bo potreboval, bo z njegovimi fanti (delavci zavarovanca druge tožene stranke) delal skupaj, pomagal, pri čemer mu bo obračunal obračunsko uro. Pritožbeno te ugotovitve niso izpodbijane. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je sklenjena podizvajalska pogodba kot podlaga za izvajanje del na gradbišču predstavljala atipično pogodbo o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja zaposlenih..., tudi B.T., ni bil v celoti vnaprej določno dogovorjen; šlo je za storitve, zaradi česar ima takšno razmerje med njima prav tako zunanje znake delovnega razmerja. In posledično tudi pravilno zaključilo, da je nosilec takšne dejavnosti oziroma storitev v tem primeru naročnik del, to je zavarovanec druge tožene stranke in ne dejanski izvajalec posla - ... ter da tudi na tako ugotovljeni podlagi zavarovanec druge tožene stranke odgovarja kot dejanski delodajalec B. T. za svoja protipravna ravnanja.

15. Druga tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča, da bi moral zavarovanec druge toženke pokojnemu in njegovim delavcem zagotoviti stroje za dvigovanje bremen. Sodišču očita, da ne obrazloži, zakaj meni, da med orodje iz 5. člena podizvajalske pogodbe, ki ga je moral zagotavljati pokojni, ni moč šteti strojev za dvigovanje bremen, čeprav pravilno povzame izpoved priče R., da je vsak izvajalec zagotavljal svoja delovna sredstva, kamor spada tudi dvižna košara. Navaja, da to dokazuje njegova izpoved, da je le njegovim delavcem, ki so bili za to usposobljeni, bila dovoljena uporaba sporne košare in je nihče drug ni smel uporabljati in da so vsem to tudi povedali; za pokojnega pa da je izrecno povedal, da mu je naročil, naj košaro pusti pri miru, dokler ne prinese potrdila, da ima opravljen izpit za njeno uporabo. Pojasnil je tudi, da je vsak svoj material vlekel gor s pomočjo vrvi, kar je potrdila tudi priča G.. Pritožnica navaja, da je to bilo tudi v skladu z varnostnim načrtom, ki je za dele strešne konstrukcije predvidel dvigovanje s pomočjo ene ali več vrvi in občasno ročno prenašanje bremena. Meni, da tako prihaja sodišče v obrazložitvi sodbe v nasprotje s samo seboj, ko na eni strani zatrjuje, da z varnostnim načrtom ni bilo predvideno dvigovanje OSB plošč z avtodvigalom ali drugimi dvižnimi sredstvi, na drugi strani pa zavarovancu drugo toženke očita, da teh sredstev pokojniku ni zagotovil. V kolikor to ni bilo predvideno, kot je dejansko tudi pokazal dokazni postopek, potem mu jih (tudi če bi sprejeli, da je bil njegov dejanski delodajalec, kar je za drugo toženko sporno) ni bil dolžan zagotoviti in to ne more predstavljati protipravnega ravnanja oziroma nepravilnosti, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost. Kot sta povedali priči R. in G., so se OSB plošče prenašale ročno oziroma s pomočjo vrvi in tako so delali tudi delavci zavarovanca.

16. Tudi očitki, povzeti v prejšnji točki, niso utemeljeni. Ne drži, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da med orodje iz 5. člena podizvajalske pogodbe, ki ga je moral zagotavljati pokojni, ni moč šteti strojev za dvigovanje bremen. V 44. točki obrazložitve je jasno in skladno z besedilom pogodbe navedlo, da je bil ..., kot je v 5. členu podizvajalske pogodbe, dolžan za vse svoje zaposlene priskrbeti med drugim vso potrebno orodje, kamor pa ni moč šteti delovnih sredstev, kot so na primer stroji za dvigovanje bremen (gradbena dvigala in podobno). In nadalje pravilno zaključilo, da je bil zato dejanski delodajalec (zavarovanec druge tožene stranke, ki je vodil celotni delovni proces na gradbišču) dolžan zagotoviti gradbeno dvigalo, kolikor pa to ni bilo mogoče, dolžan odrediti, da se OSB plošče prenašajo ročno. Ne drži, da prihaja sodišče v obrazložitvi sodbe v nasprotje s samo seboj, saj ni res, da sodišče na eni strani zatrjuje, da z varnostnim načrtom ni bilo predvideno dvigovanje OSB plošč z avtodvigalom ali drugimi dvižnimi sredstvi. V 44. točki obrazložitve je namreč jasno navedlo, da kot izhaja iz varnostnega načrta (priloga B2) z dne 10. 4. 2014, je bilo predvideno, da se bo dvigovanje delov strešne konstrukcije opravljalo s pomočjo avtodvigala in pomožnih sredstev za dvigovanje (tekstilni trakovi in vakuumske prisesne naprave), za dele strešne konstrukcije pa je bilo predvideno, da se njihovo dvigovanje vodi s pomočjo ene ali več vrvi, pri čemer morajo biti delavci varovani z dvižnimi košarami, medtem ko sme delavec občasno, v ugodnih pogojih, ročno prenašati bremena (ergonomska drža, breme s prijemališči, urejen prostor za gibanje in hojo), izjemoma pa tudi težja bremena, vendar le na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika, ter ob predhodni usposobljenosti za takšna dela, skupna masa prenešenega tovora pa ne bi smela presegati 1000 kg na dan. Pritožnica zato zmotno sklepa, da v kolikor to ni bilo predvideno, potem mu jih ni bil dolžan zagotoviti in to ne more predstavljati protipravnega ravnanja oziroma nepravilnosti, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost. 17. Druga tožena stranka nadalje meni, da je protispisen in nelogičen zaključek sodišča, da vidi kršitev zavarovanca druge toženke tudi v tem, da pokojnemu naj ne bi odredil ročnega prenašanje bremena v smislu navodil. Poudarja, da je tudi pokojni bil seznanjen z vsebino varnostnega načrta, saj ga je podpisal, torej tudi s tem, kako se bodo prenašala bremena, nadalje je vedel, da ne sme uporabljati dvižne naprave - kobre. Da je očitno bil nagnjen k samovoljnemu ravnanju kaže že dejstvo, kako močno je prekomerno obremenil dvižno napravo, in način, kako je to storil (da si je z letvami napravil neke vrste podaljšek in tako spravil še več plošč gor, torej posegel v samo napravo), pa čeprav je s tem v prvi vrsti ogrozil samega sebe. Kaže pa to na njegov odnos do pravil in zlasti določil varnega dela. Ne le zato, ker mu je priča R. to prepovedala, tudi sam bi se kot dolgoletni delavec oziroma izvajalec tovrstnih del, ki je predhodno tudi sam imel takšno dvižno napravo, moral zavedati oziroma vedeti, da se za dvigovanje tovora ne sme uporabljati in tudi, da je z raznimi letvami ne sme spreminjati tako, da povsem spremeni njeno funkcionalnost in namen. Zaradi vseh teh ugotovljenih okoliščin, je tako pokojnemu bilo znano, kako mora prenašati tovor, in je zahteva sodišča, da bi mu moral zavarovanec druge toženke posebej odrediti ročno prenašanje povsem neutemeljena. Že s tem, ko mu je prepovedal uporabo kobre, mu je dejansko odredil ročno prenašanje, saj drug način niti z varstvenim načrtom ni bil predviden. Glede na izveden dokazni postopek in ta ugotovljena dejstva je tako zaključek sodišča o tej kršitvi zavarovanca druge toženke napačen in sprejet na podlagi napačne dokazne presoje vseh navedb in izvedenih dokazov.

18. Kot prvo v zvezi z očitki, povzetimi v prejšnji točki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nedopustne pritožbene navedbe, da je bil pokojni seznanjen tudi s tem, kako se bodo prenašala bremena; da je vedel, da ne sme uporabljati dvižne naprave - kobre; da na to, da je očitno bil nagnjen k samovoljnemu ravnanju, kaže že dejstvo, kako močno je prekomerno obremenil dvižno napravo in način, kako je to storil (da si je z letvami napravil neke vrste podaljšek in tako spravil še več plošč gor, torej posegel v samo napravo), pa čeprav je s tem v prvi vrsti ogrozil samega sebe; da kaže pa to na njegov odnos do pravil in zlasti določil varnega dela. Druga tožena stranka je namreč te navedbe prvič podala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da zavarovanec druge tožene stranke avtodvigala na gradbišču na dan škodnega dogodka ni zagotovil, že zgoraj navedeno vsebino varnostnega načrta o dvigovanju delov strešne konstrukcije in glede na izpovedbo priče R., da se je sicer za dvigovanje tovora včasih uporabil hiab, ostale zadeve pa so se transportirale na roke, ter še, da se je vsak znašel, kot se je znašel, pri čemer je potrdil svojo vednost o tožnikovem delu na dan škodnega dogodka, po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je priča T. prepustil, da se znajde sam, namesto da bi mu zagotovil avtodvigalo ali pa odredil ročno prenašanje (ali s pomočjo škripcev ali vrvi) v smislu izrecnih navodil in zagotovil gradbeni oder, kot je to običajno pri takšnih delih, in pravilno zaključilo, da na takšen način zavarovanec druge tožene stranke ni spoštoval določb varnostnega načrta - nespoštovanje pa je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je T. uporabljal dvižno košaro za dvigovanje bremen kot edino delovno sredstvo, ki je bilo na voljo na gradbišču (trditev, da bi bila na dan škodnega dogodka na voljo ostala delovna sredstva, ni bilo podanih). Glede na zgoraj že povzeto vsebino varnostnega načrta o več (in ne le dveh, kot navaja pritožnica) načinih dvigovanja in prenašanja strešne konstrukcije oziroma bremen, je zmotno sklepanje pritožnice, da je že s tem, ko mu je prepovedal uporabo kobre, njen zavarovanec T. dejansko odredil ročno prenašanje, saj da drug način niti z varstvenim (prav: varnostnim) načrtom ni bil predviden. Zahteva sodišča, da bi mu moral zavarovanec druge toženke posebej odrediti ročno prenašanje, zato ni neutemeljena.

19. Utemeljeno pa druga toženka izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da s strani njenega zavarovanca ni bilo zadoščeno standardu varnega dela, ker naj bi bila nalepka o dovoljeni obremenitvi kobre na neustreznem mestu in tako ni jasno opozarjala na nosilnost dvižne košare. Druga toženka v pritožbi navaja, da iz v spis vloženih fotografij izhaja, da se je nalepka nahajala na delu dvižnega stroja, ki pravzaprav v naravi predstavlja upravljalsko tablo ali mizo, torej na tistem delu, kjer se nahajajo tudi gumbi s katerimi se s strojem upravlja. Meni, da je to najprimernejše mesto za nalepko o dovoljeni obremenitvi, saj mora tisti, ki želi stroj uporabljati, le-tega najprej pognati in dvigniti, kar nujno pomeni, da pride v neposredno bližino te table z gumbi in tako v vsakem primeru vidi tudi opozorilo glede maksimalne obremenitve. Navaja, da to potrjuje tudi zapisnik o periodičnem pregledu in preizkusu delovne opreme z dne 6. 9. 2014, iz katerega izhaja, da je sporna dvižna košara izpolnjevala osnovne varnostne zahteve za zagotavljanje varnega in zdravega dela delavcem. Iz zapisnika izhaja pod točko 3.0, da so se pregledovala tudi navodila za varno delo, preizkušanje in vzdrževanje, opozorilni znaki in tehnična dokumentacija. Torej se je pregledala tudi ustreznost opozorilih znakov, pa nepravilnosti niso bile ugotovljene. Druga tožena stranka zato meni, da je zaključek sodišča, da naj bi bila ta oznaka na manj vidnem mestu, povsem logično zgrešen in zato napačen.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami v prejšnji točki pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zmotno meni, da je druga toženka prekludirana s pritožbeno navedbo glede pozicije/vidnosti domnevne nalepke o maksimalni obremenitvi košare oziroma kobre. Druga tožena stranka je namreč s to navedbo oporekala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila nalepka na neustreznem mestu in ni jasno opozarjala na nosilnost dvižne košare. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje glede na trditve tožeče stranke, da zavarovanka druge tožene stranke na dvižno košaro ni namestila opozorilne table, da naj bi bila nosilnost le-te 225 kg, katere pa je druga tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi zavrnila in v dokaz te trditve predlagala dokaze, med drugim z zaslišanjem prič in z vpogledom v fotografijo košare z nalepko maksimalne obremenitve (B23). Torej je druga toženka s pritožbeno navedbo izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje (na podlagi pravočasnih trditev) in zaključke sodišča in ne nedopustno zatrjevala nova dejstva. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v fotografijo zmotno zaključilo, da se je opozorilna tabla z oznako nosilnosti, razvidna iz fotokopije fotografije na B23 spodaj, nahajala na manj vidnem mestu, saj je iz fotografije razvidno, kot v pritožbi navaja druga tožena stranka, da se je nalepka z opozorilom nahajala na upravljalski tabli ali mizi, kjer se nahajajo tudi gumbi, s katerimi se stroj upravlja. Zato pritožnica utemeljeno trdi, da je bila na takšnem mestu, ki ga tisti, ki želi (namerava) stroj uporabljati, v vsakem primeru vidi. Druga tožena stranka upravičeno izpostavlja, da njeno trditev (da je bila nalepka na najprimernejšem mestu) potrjuje tudi zapisnik o periodičnem pregledu in preizkusu delovne opreme z dne 6. 9. 2014, iz katerega izhaja, da je sporna dvižna košara izpolnjevala osnovne varnostne zahteve za zagotavljanje varnega in zdravega dela delavcem. Glede na vsebino zapisnika (B3), pravilno povzema, da iz zapisnika izhaja pod točko 3.0, da so se pregledovala tudi navodila za varno delo, preizkušanje in vzdrževanje, opozorilni znaki in tehnična dokumentacija, in pravilno zaključuje, da se je torej pregledala tudi ustreznost opozorilih znakov, pa nepravilnosti niso bile ugotovljene. Iz enakih razlogov, kot so navedeni že zgoraj, pritožbeno sodišče zavrača ugovor tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je druga toženka prekludirana z navedbo, da naj bi se pri domnevnem pregledu delovne opreme pregledovala tudi ustreznost opozorilnih znakov na kobri. Tudi sicer je druga tožena stranka v odgovoru na tožbo zavračala očitke tožeče stranke o neizpravnosti delovnega stroja s trditvijo, da je bil dne 6. 9. 2014 opravljen periodični pregled delovnega stroja, ki izkazuje ustreznost delovnega stroja, in bi zato pritožbene navedbe ne bile nedovoljene, saj je z njimi le natančneje povzeta vsebina zapisnika o pregledu. Vse obrazloženo nudi podlago za zaključek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre, zato ker se je oznaka nahajala na manj vidnem mestu, za kršitev določb Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v kateri je določeno, da mora biti na vseh napravah in pripomočkih za dvigovanje in prenašanje jasno označena največja dovoljena nosilnost) in da tudi s tega vidika ni bilo zadoščeno standardu varnega dela, kar bremeni zavarovanca druge tožene stranke in da je takšna kršitev vzročno povezana s škodnim dogodkom, ker B. T. ni jasno opozarjala na nosilnost dvižne košare.

21. Druga tožena stranka v pritožbi nadalje opozarja na dejstvo, da je med strankami nesporno, da se je pokojni že pred škodnim dogodkom nekaj let ukvarjal s podobno dejavnostjo, sam je imel podobno dvižno košaro, in je tako nujno moral in mogel vedeti, za kakšen namen in kako se lahko uporablja. Navedeno po njenem tudi pomeni, da je nepravilen zaključek sodišča, da pokojni za uporabo košare ni bil strokovno usposobljen. Kot dolgoletni delavec na podobnih delih, ki je tudi sam imel podobno dvižno košaro, je tako moral in mogel vedeti, kako se lahko uporablja in je zato za to uporabo bil tudi strokovno usposobljen. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek pravilno sprejelo glede na zahtevo v varnostnem načrtu, da lahko z dvigalno napravo in avtodvigalom upravljajo le osebe, ki so strokovno usposobljene za varno izvajanje delovnih postopkov. Tudi izvedenec je na vprašanje sodišča odgovoril (l. št. 285), da je na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZVZD-1 in navodil za varno delo upravljanje z dvižno košaro dovoljeno samo preverjeno usposobljenim v skladu z navodili za varno delo, kakor tudi, da mora uporabnik za upravljanje z dvižno košaro preverjeno obvladati navodila proizvajalca za varno uporabo dvižne ploščadi. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča se tako nanaša na tovrstno preverjeno strokovno usposobljenost oseb, dočim pritožnica izpostavlja strokovno usposobljenost na podlagi pridobljenih izkušenj pokojnega, kar ni isto.

22. Druga toženka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je njenemu zavarovancu mogoče očitati, da je z dostopnostjo sporne kobre vsem na gradbišču omogočil uporabo tudi nepooblaščenim osebam. Meni, da na podlagi izvedenih dokazov tega ni mogoče ugotoviti. Navaja, da je njen zavarovanec, kot izhaja iz izpovedbe priče R., pokojnemu izrecno prepovedal uporabo kobre, da pa je ta na gradbišču morala biti zaradi izvajanja del zavarovanca druge toženke in je neživljenjsko od zavarovanca, ki je pokojnemu prepovedal njeno uporabo in ki je tudi s podpisom varnostnega načrta bil seznanjen, kako se lahko dviguje tovor, da bi moral še kako drugače preprečiti uporabo naprave. Od vsakega povprečno razumnega človeka se pričakuje, da bo takšno prepoved spoštoval, kaže pa tudi ta okoliščina na samovoljnost pokojnikovih ravnanj, ko se ni držal oziroma spoštoval osnovnih navodil in pravil. To stališče sodišča je pretirano strogo tudi ob upoštevanju strožje skrbnosti, ki se od zavarovanca kot profesionalnega subjekta zahteva.

23. Pritožbeno sodišče se z navedbami pritožnice v prejšnji točki ne strinja. Ne drži, da izvedeni dokazi ne utemeljujejo sprejetega zaključka. Sodišče prve stopnje je zaključek sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Glede na to, da zavarovanec druge tožene stranke za dvigovanje bremen v času, ko je R. (ki je bil odgovoren za gradbišče) vedel, da se na njem nahaja T. in kakšno delo bo opravljal (montaža OSB plošč na strehi, kar je povezano s transportiranjem bremen v višino), ni zagotovil nobenih ustreznih delovnih sredstev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo priči R., da je pokojnemu izrecno prepovedal uporabo dvižne košare – kobre. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da toženi stranki nista niti trdili, da bi bil pokojni poučen o varnem in pravilnem ravnanju z dvigalom s strani zavarovanca druge tožene stranke, in da je tudi priča G., ki pa je bil usposobljen za upravljanje z dvigalom, izpovedal, da tudi on ni prejel nobenih navodil v zvezi z uporabo dvižne košare, pravilno zaključilo, da je tako odsotnost prepovedi oziroma navodil glede uporabe dvižne košare kot nepoučenost T. o pravilnem ravnanju s košaro vzročno povezana s škodnim dogodkom, ki bi ga s predvidenimi ukrepi zavarovanec druge tožene stranke lahko preprečil. Pritožbeno sodišče se po obrazloženem zato ne strinja s pritožbo, da je neživljenjsko od zavarovanca druge tožene stranke pričakovati, da bi moral še kako drugače preprečiti uporabo dvižne košare. Nedopustne so glede na neizkazanost pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP za podajanje teh navedb prvič šele v pritožbi pritožbene navedbe, da pokojni ni bil le nek delavec drugega podizvajalca, ki bi bil v nekem podrejenem razmerju do zavarovanca druge toženke, ampak je šlo za zakonitega zastopnika podizvajalca, ki se je že vrsto let ukvarjal s podobnim poslom in je tako bil dovolj izkušen in poučen, da je moral in mogel vedeti, da kobre ne sme uporabljati. Neutemeljen je nadalje očitek, da je glede na izpovedbo priče G. napačna ugotovitev sodišča o odsotnosti prepovedi in navodil v zvezi z uporabo dvižne košare, saj da nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in tako v zvezi s tem zavarovancu drugo toženke ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Ne drži namreč, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi priča G. ni dobil nobenih navodil glede upravljanja z dvižno košaro, s čimer sodišče zatrjuje, da je dokazano tudi, da jih pokojni ni dobil. G. je res na vprašanje, ali so bila kakšna pravila na gradbišču glede uporabe te košare, odgovoril, da jo je uporabljal tisti, ki je smel in oni so vsi imeli izpite za ta dvigala in da je bilo namenjeno le njim, da se oni dvignejo, ko grejo gor, pa če imajo kaj orodja (12. stran prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 20. 9. 2018). Pravilno pa je sodišče glede na njegovo izpovedbo ugotovilo, da tudi on, ki je bil preverjeno usposobljen za upravljanje z dvigalom, ni prejel nobenih navodil v zvezi z uporabo dvižne košare. Sodišče je tak zaključek, nanašajoč se na konkretno dvižno košaro, pravilno oprlo na izpovedbo te priče. Priča je namreč na vprašanje, ali jim je kdo glede tega (dvigala) kaj rekel, da so bila kakšna navodila, odgovoril jasno, da ne za to dvigalo.

24. Druga tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je glede na navedeno tudi napačna presoja sodišča, ko je zgolj na podlagi izpovedbe prve tožnice in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi verjelo, da naj bi se že predhodno tovor dvigoval na podoben način. Navaja, da je priča R. to izrecno zanikal, pa tudi G., prve tožnice pa sploh ni bilo tam, zato je njena izpoved manj verodostojna. Sodišču očita, da je tudi premalo skrbno in natančno dokazno ocenilo vse dokaze glede siceršnje uporabe sporne dvižne košare in je tako nepravilno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da se je splošno dopuščala za občasno dvigovanje bremen.

25. Pritožbeni očitki, povzeti v prejšnji točki, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo izpovedbe prve tožnice in prič glede predhodne prakse dvigovanja bremen. Upravičeno je verjelo prvi tožnici, da ji je R.l med skupno vožnjo v Bolnišnico Maribor, kjer so po nezgodi operirali B. T., povedal, da se je tovor na takšen način že večkrat dvigoval, da se je tako delalo in da nikoli prej ni bilo problema ter še, da je ta dvižna košara bila kupljena prav za to delo. Vero ji je, kljub temu, da gre za osebo z interesom, upravičeno poklonilo, ker je konkretno izpovedala tudi o tem, da ji je R. povedal, da je košara zanihala, pa da so mu rekli, da je verjetno preveč naložena in da se je potem pokojni vseeno dvignil, o čemer je torej R. že v času njune skupne vožnje imel védenje, saj je bil poklican na kraj škodnega dogodka, medtem ko sama vsega tega sicer ne bi mogla vedeti. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče kot dodatno okoliščino v prid njeni verodostojnosti štelo, da prvi tožnici ni bilo v interesu, da bi izpovedala o opozorilu o prekomerni naložitvi, pa je o tem kljub temu po oceni sodišča resnicoljubno izpovedala. Izpovedba prve tožnice zgolj zato, ker ni bila na kraju škodnega dogodka, ni manj verodostojna. Zato je sodišče v delu glede takšne predhodne prakse dvigovanja bremen z dvižno košaro, čeprav občasne in z očitno manj težkim tovorom, verjelo prvi tožnici, čeprav je glede namenskega nakupa košare dokazni postopek pokazal, da je bila košara namenjena za raznovrstno delo delavcev na višini. Pritožba izpostavlja le izpovedbo priče R. in G., sicer pa ne konkretizira, v nasprotju s katerimi ostalimi izvedenimi dokazi je sodišče verjelo, da naj bi se že predhodno tovor dvigoval na podoben način, zato taka navedba terja zgolj preizkus dokazne ocene izpovedb teh dveh prič. Dokazna ocena izpovedbe priče R. je v tem delu vestna in skrbna. Sodišče prve stopnje utemeljeno tej priči ni verjelo, glede na to, da zavarovanec druge tožene stranke T. ni zagotovil nobenih drugih sredstev za dviganje bremen, čeprav je vedel, da se je na dan škodnega dogodka nahajal na gradbišču in v zvezi s kakšnim delom. Sodišče zaključka, da se je dvižna košara občasno uporabljala tudi za dvigovanje bremen, vendar lažjih, ne temelji na izpovedbi G. (sodišče prve stopnje je na njegovo izpovebo oprlo le ugotovitev, da se je dvižna košara uporabljala že pred dnevom škodnega dogodka), pač pa na izpovedbi prve tožnice in priče V.. Tudi sicer pa je G. izpovedal, da so lahko uporabljali košaro, če so jo potrebovali za kaj, za prevoz orodja, pa po koncu dela so se spustili dol v košari tudi do štirje delavci. Nenazadnje pa tudi iz izpovedbe, da ko enkrat košara ni imela goriva, so potem na štrik dvigovali, izhaja, da so košaro uporabljali tudi za dvigovanje bremen (tovora), zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je on to izrecno zanikal, da naj bi se že predhodno tovor dvigoval na podoben način. Pritožnica posledično zgoraj navedenemu neutemeljeno sodišču očita, da je nepravilen tudi zaključek sodišča o opuščenem nadzoru nad upravljanjem dvižne košare, ki naj bi botrovala nastanku poškodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil zavarovanec druge toženke dejanski delodajalec pokojnega, zato predstavlja lasten in dokazno nepodprt zaključek pritožbena navedba, da zavarovanec druge toženke ni bil delodajalec pokojnega in zato ni imel dolžnosti nadzora, da je bil pokojni samostojni izvajalec, podpisnik pisnega sporazuma o varnosti in zdravju pri delu in podpisnik tudi varnostnega načrta in tako bil sam odgovoren za svoje delo. Po vsem obrazloženem se zato ni moč strinjati s pritožnico, da je pokojni izključno sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu druge tožene stranke, da odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanca druge tožene stranke spremeni, tako da je ne ugotovi, in zahtevek tožnikov zavrne.

26. Prva tožena stranka, pri kateri je imel zavarovano odgovornost naročnik oziroma investitor, v svoji pritožbi najprej povzema, da je sodišče prve stopnje obstoj 40 % temelja oziroma odgovornosti njenega obrazložilo z navedbami v točkah od 55. do 58. izpodbijane sodbe, v katerih se je postavilo na stališče, da nadzor nad varnim izvajanjem delovnih postopkov na gradbišču s strani zavarovanca prve tožene stranke ni bil zadosten oziroma ustrezen oziroma je bil pomanjkljiv. Pomanjkanje takšnega nadzora pa naj bi bilo v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom in posledično smrtjo pokojnega B. T.. Da nadzor ni bil ustrezen, je sodišče zaključilo na podlagi dejstva, da bi koordinator za varnost in zdravje pri delu, V. P., s.p., s katerim je zavarovanec prve tožene stranke sklenil pogodbo (s katero pa se po mnenju sodišča ni razbremenil zakonskih dolžnosti, ne glede na to, da na področju gradbeništva ni bil strokovnjak in torej ni mogel in moral poznati, kakšne zahteve so podane iz naslova varnosti in zdravja pri delu na gradbišču), moral opaziti, da na gradbišču ni zagotovljenega avtodvigala ali gradbenega odra. To pa bi po mnenju sodišča lahko opazil, v kolikor bi njegov nadzor bil reden in skrben, na podlagi česar bi lahko opozoril izvajalca del, torej zavarovanca druge tožene stranke, in preveril, ali je bilo odrejeno ročno prenašanje bremen, tako da do škodnega dogodka ne bi prišlo.

27. Prva tožena stranka najprej izpostavlja dejstvo, da nihče ni vedel oziroma bil seznanjen, da bo pokojni v nasprotju s pravili uporabil dvižno košaro. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da so te pritožbene navedbe nedopustne (pritožbena novota). Prva tožena stranka namreč to dejstvo prvič navaja v pritožbi, pri tem pa ne izkaže pogojev za dopustnost navajanja, določenih v prvem odstavku 337. člena ZPP.

28. Neutemeljeno nadalje prva tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče očitno spregledalo za končno odločitev bistveno izpovedbo priče I. V., s katero da je potrdil, da se je na gradbišču nahajalo avtodvigalo, in bi ga očitno pokojni več kot lahko uporabil, glede na dejstvo, da je tudi ″kobro″ uporabil samovoljno in brez dovoljenja izvajalca. Kot je razvidno iz izpovedbe priče I. V. (l. št. 150 do 153), mu stanje kritičnega dne ni bilo znano, saj ga ni bilo na gradbišču (bil je v Avstriji), pač pa je izpovedoval o stanju, kot je bilo na gradbišču v obdobju treh tednov pred škodnim dogodkom. Sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prav tako utemeljeno navaja, da prva tožena stranka do konca prvega naroka tudi ni podala trditvene podlage, da naj bi bilo na gradbišču avto-dvigalo (posledično tudi ne dokazov). Tudi te navedbe so ob neizkazanih pogojih iz prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustne. Neutemeljen pa je ugovor tožeče stranke, da je prva tožena stranka prekludirana z navedbo, da je bil pokojni strokovnjak na svojem področju - gradbeništva in bi torej moral uporabiti druga sredstva (za dvig panelnih plošč), saj je prva tožena stranka te navedbe podala pravočasno v vlogi z dne 27. 3. 2018. Pritrditi pa je potrebno tožeči stranki v odgovoru na pritožbo, da prva tožena stranka s povzemanjem izpovedbe priče I. V. glede domnevnega nadzora (v pritožbi navaja, da je priča je tudi pojasnila, da je nadzor večkrat opravljal tudi V. R., predstavnik glavnega izvajalca oziroma zavarovanca drugo tožene stranke) na nedovoljen način pritožbeno širi svojo trditveno podlago oziroma da je s temi navedbami prepozna. Zato ni moč slediti pritožničinemu sklepanju, da že iz samega pričanja V. izhaja, da je bil nadzor na gradbišču ustrezno izvajan, ne glede na to ali je tega izvajal neposredno določeni koordinator oziroma glavni investitor; da pri predhodnem nadzoru očitno po navedbah prič nepravilnosti s strani pokojnega ni bilo zaznati, zatorej tudi opozorila niso bila na mestu; da je z gotovostjo mogoče ugotoviti, da bi pokojnemu prenašanje panelnih plošč na streho bilo prepovedano in preprečeno, v kolikor bi to poizkusil izvajati že prej oziroma bi bil pri takšnem namenu ″dobljen″. Glede na obrazloženo in dejansko stanje, kot ga je po oceni pritožbenega sodišča v tem delu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zmotna ocena pritožnice, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za to, da bi lahko opredelili, da so obstajali indici, ki bi nakazovali na nepravilno delo s strani pokojnega oziroma na njegovo uporabo neprimernih sredstev, ker domnevno drugih ni bilo na voljo, in da zato tudi ni podlage za to, da se koordinatorju in s tem posledično zavarovancu prve tožene stranke očita, da ni ustavil dela, s katerim je pokojni neposredno ogrožal svoje zdravje in kršil varnostne ukrepe na delovišču. 29. Ker ni konkretizirano, katere priče so izpovedale drugače, ni moč presoditi pritožbene navedbe, da se zavarovancu prve tožene stranke ne more očitati, da ni opazil, da na gradbišču ni zagotovljenega avtodvigala ali gradbenega odra, saj so priče izpovedale drugače. Zmotno pa je nadaljnje prepričanje pritožnice, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi bila v kakršnikoli vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom. Ne glede na to, ali se je na gradbišču nahajalo oziroma se ni nahajalo avtodvigalo oziroma gradbeni oder, to po mnenju pritožnice ne spremeni okoliščine, da je pokojni za delo uporabil neprimerno sredstvo, za katerega se je sam odločil, čeprav bi moral in mogel ob morebitnem pomanjkanju gradbenega odra oziroma avtodvigala palete ročno prenesti nas streho oziroma zahtevati (po tolmačenju sodišča prve stopnje) od ″delodajalca-torej zavarovanca druge tožene stranke″ ustrezno delovno sredstvo; če le-tega ne bi prejel, pa bi moral delo prestaviti na dan, ko bi ga lahko opravil v skladu s pravili varnega dela. Pritožnica z gornjimi navedbami, kakor tudi navedbami, povzetimi v nadaljevanju te obrazložitve, neuspešno poskuša ovreči zaključek sodišča o krivdni odgovornosti svojega zavarovanca.

30. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve tožene stranke izvajanje kontrole oziroma nadzora prepustil strokovnjaku, koordinatorju v okviru ustreznega varnostnega načrta, vključno s skrbjo za izvrševanje/izvajanje varnostnega načrta in zavezo, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom in delo organizirano tako, da na gradbišču ne bi bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi. Prav tako pa tudi ne zaključek sodišča, da za investitorja navedeno pomeni, da gre za njegovo zakonsko dolžnost, predvideno v 82. členu ZGO-1, ki se je ne more pogodbeno razbremeniti (zgolj s sklenitvijo ustreznega varnostnega načrta). Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo navedeno, pravilno povzelo, da je bilo v varnostnem načrtu predvideno, da se mora pri polaganju elementov strešne konstrukcije uporabljati premične delovne košare, medtem ko se elementi na mesto vijačenja dvigujejo z avtodvigalom, v nadaljevanju pa še, da se dvigovanje delov konstrukcije opravlja s pomočjo avtodvigala in pomožnih sredstev za dvigovanje, ki naj bodo brezhibna in atestirana, deli se lahko pri dvigovanju vodijo s pomočjo vrvi, občasno pa je mogoče ročno prenašanje bremena. Pravilno je sodišče zaključilo, da zagotovitev avtodvigala ni bila dolžnost koordinatorja, da pa je bila njegova dolžnost skrbeti za urejenost gradbišča v skladu z varnostnim načrtom in temu ustrezna organizacija dela, ki vključuje tudi nadzor nad varnim opravljanjem dela podizvajalca, kar pomeni tudi, da bi moral opaziti, da na gradbišču ni zagotovljenega avtodvigala ali gradbenega odra, ki je običajno nameščen pri takšnih delih. Zato bi, v kolikor bi koordinator nadzor opravljal redno in skrbno, lahko zaznal obe pomanjkljivosti, to je, ne le, da se na gradbišču na dan predvidenega dvigovanja bremen na višino (s čimer je bil zavarovanec druge tožene stranke seznanjen), ne nahaja avtodvigalo oziroma gradbeni oder (ali druga ustrezna delovna sredstva, ki omogočajo dviganje bremen), temveč tudi ob predhodnih, čeprav občasnih nepravilnih načinih dvigovanja lažjih tovorov, ki so se dvigala z dvižno košaro (izpovedi P., da se je dvižna košara prvikrat nahajala na gradbišču na dan škodnega dogodka, sodišče glede na dokazni postopek ni sledilo), in na to opozoril izvajalca del oziroma preveril, ali je bilo odrejeno ročno dvigovanje bremen, tako da ne bi prišlo do škodnega dogodka, v katerem je B. T., ker ni imel na voljo drugih delovnih sredstev, uporabil dvižno košaro (s čimer je podana vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodo). Naloga koordinatorja (oziroma investitorja) je, kot je pravilno na podlagi 8. člena Uredbe ugotovilo sodišče, tudi organizacija dela, podrobneje opredeljena v Uredbi, kot preverjanje varnega izvajanja delovnih postopkov in usklajevanje načrtovane aktivnosti, kar je bilo v konkretnem primeru opuščeno, in velja tudi za opuščeno preverjanje obstoja navodil v zvezi z varnim dvigovanjem bremen in usposobljenostjo upravljalcev dvižne košare, pri čemer za strokovnjaka ni opravičljiv razlog sklicevanje na soboto ali na nevednost, da se bo določeno delo izvajalo. Nenazadnje je bil po Pisnem sporazumu, v katerem je bil kot koordinator s strani investitorja F. določen P., določeno, da ima koordinator med drugim pooblastilo, da usklajuje in nadzira predpisane in dogovorjene ukrepe varstva in zdravja pri delu na skupnem delovišču med investitorjem in pogodbenikom (tudi zavarovanec druge tožene stranke in formalni delodajalec T.), kot tudi, da lahko v primeru neposredne nevarnosti za nezgodo, kršitev varnostnih ukrepov na delovišču in ko pogodbenik s svojim delom ogroža varnost delavcev investitorja, takoj ustavi delo. Takšna pooblastila ima tudi investitor, glede na zakonske določbe o dolžnosti organizacije varnega dela.

31. Sodišče prve stopnje, glede na povzeto obrazložitev izpodbijane sodbe v prejšnji točki, ni zaključilo, da koordinator ni poskrbel, da bi se na gradbišču nahajalo avtodvigalo - hiap ali da bi se plošče kot tudi panele dvigale na kakšen drug ustrezen način in ne s samo dvižno košaro (ravno nasprotno: izrecno je zaključilo, da zagotovitev delovnega sredstva - avtodvigala ni bila dolžnost koordinatorja), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je z izpovedbo priče A. K. (s katero je dokazano, da je bilo na gradbišču prisotnih več vrst orodij, s katerimi se je operiralo pri dvigovanju težjega materiala na streho) izkazano, da je sodišče napravilo napačen zaključek, da kooridnator ni poskrbel, da bi se na gradbišču nahajalo avtodvigalo - hiap ali da bi se plošče kot tudi panele dvigale na kakšen drug ustrezen način in ne s samo dvižno košaro.

32. Ne drži, da je priča S. F. izpovedala, da se je pri posameznih delih lahko uporabljal hiap in da je bil na gradbišču tudi na voljo. Kot izhaja iz zapisnika o izpovedbi te priče, je priča izpovedala, da je pri svojem delu (tudi sam je bil izvajalec za gradbena dela oziroma njegova družba S., a v času škodnega dogodka ni bil na gradbišču), uporabljala hiap za gradbena dela in na izrecno vprašanje, kako si je njegova firma zagotovil hiap, odgovoril, da je naročil cigle na primer v Merkurju in je potem Merkur zagotovil hiap oziroma da hiap zagotovijo dobavitelji. Ta priča torej ni potrdila, kot navaja pritožnica, da je bil hiap na gradbišču, sploh pa ne kritičnega dne. Tudi sicer pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), niti ni bilo zatrjevano, da bi bila na dan škodnega dogodka na voljo ostala delovna sredstva. Ob obrazloženem se tako ni moč strinjati s pritožbo, da je ta priča potrdila, da je bil nadzor s strani koordinatorja redno izvajan, gradbišče je moralo biti zavarovano, koordinator je vedno opozoril, kaj morajo. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da koordinator nadzora ni opravljal redno in skrbno.

33. Zaključek v 58. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se nanaša na obe toženi stranki in ne zgolj na krivdno odgovornost prve tožene stranke (o kateri so razlogi sodišča v točkah 55 do 58), kot očitno zmotno meni pritožnica v pritožbeni navedbi, da zaključek sodišča, da delo na gradbišču ni bilo organizirano in izvajano na ustrezen in varen način, kot to določajo predpisi na področju varnosti in zdravja pri delu v obsegu (kot ga je povzelo v točkah od 55. do 58) glede na vsak posamičen dokaz posebej in skupno dokazno oceno ne predstavlja pravilne ocene dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je gornji zaključek pravilno sprejelo glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pravilno je zaključilo, da s strani zavarovanca druge tožene stranke ni bilo v celoti zagotovljeno, kot tudi ne nudene vse dolžnosti dejanskega delodajalca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (že citirana določba 5. člena ZVZD-1, ki delodajalcu nalaga tudi, da je pri izvajanju navedenih ukrepov skladno z 9. členom istega zakona dolžan upoštevati taksativno navedena temeljna načela, med drugim tudi dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem). Za zavarovanca prve tožene stranke pa je zaključilo, da je kljub izdelavi varnostnega načrta kršil dolžnost, predvideno v 82. členu ZGO-1, zato na podlagi 9. člena Uredbe odgovarja za nastalo škodo. Pogodbeno namreč svoje zakonske obveznosti ne more prenesti. Pravilno je nadalje zaključilo, da je odgovornost obeh zavarovancev, ki sta na gradbišču imela vsak svoje zadolžitve, glede na podane vse elemente odškodninske odgovornosti zato solidarna, ker sta škodo povzročila skupaj (prvi odstavek 186. člena OZ). Pritožbene navedbe, da je koordinator, s tem pa tudi zavarovanec prve tožene stranke svoj nadzor opravljal v skladu s pravili ZVZD-1, ni moč preizkusiti, saj pritožnica ne konkretizira, v skladu s katerimi pravili. Sicer pa izvedeni dokazi tega tudi ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila dolžnost koordinatorja skrbeti za urejenost gradbišča v skladu z varnostnim načrtom in temu ustrezna organizacija dela, ki vključuje tudi nadzor nad varnim opravljanjem dela podizvajalca, kar pomeni tudi, da bi moral opaziti, da na gradbišču ni zagotovljenega avtodvigala ali gradbenega odra, ki je običajno nameščen pri takšnih delih. Zato bi, v kolikor bi koordinator nadzor opravljal redno in skrbno, lahko zaznal obe pomanjkljivosti, to je, ne le, da se na gradbišču na dan predvidenega dvigovanja bremen na višino (s čimer je bil zavarovanec druge tožene stranke seznanjen), ne nahaja avtodvigalo oziroma gradbeni oder (ali druga ustrezna delovna sredstva, ki omogočajo dviganje bremen), temveč tudi ob predhodnih, čeprav občasnih nepravilnih načinih dvigovanja lažjih tovorov, ki so se dvigala z dvižno košaro, in na to opozoril izvajalca del oziroma preveril, ali je bilo odrejeno ročno dvigovanje bremen, tako da ne bi prišlo do škodnega dogodka, v katerem je B. T., ker ni imel na voljo drugih delovnih sredstev, uporabil dvižno košaro (s čimer je podana vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodo). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je naloga koordinatorja (oziroma investitorja) tudi organizacija dela, podrobneje opredeljena v Uredbi, kot preverjanje varnega izvajanja delovnih postopkov in usklajevanje načrtovane aktivnosti (8. člen Uredbe), kar je bilo v konkretnem primeru opuščeno, in velja tudi za opuščeno preverjanje obstoja navodil v zvezi z varnim dvigovanjem bremen in usposobljenostjo upravljalcev dvižne košare. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bil po Pisnem sporazumu, v katerem je bil kot koordinator s strani investitorja določen P., določeno, da ima koordinator med drugim pooblastilo, da usklajuje in nadzira predpisane in dogovorjene ukrepe varstva in zdravja pri delu na skupnem delovišču med investitorjem in pogodbenikom (tudi zavarovanec druge tožene stranke in formalni delodajalec T.), kot tudi, da lahko v primeru neposredne nevarnosti za nezgodo, kršitev varnostnih ukrepov na delovišču in ko pogodbenik s svojim delom ogroža varnost delavcev investitorja, takoj ustavi delo. Takšna pooblastila ima tudi investitor, glede na zakonske določbe o dolžnosti organizacije varnega dela. Glede na obrazloženo pritožnica neutemeljeno navaja, da koordinator ni mogel in moral pričakovati, da bo pokojni uporabil dvižno košaro v nasprotju z njenim namenom. Sodišče je upravičeno navedlo, da za strokovnjaka ni opravičljiv razlog sklicevanje na soboto ali na nevednost, da se bo določeno delo izvajalo, kakor tudi, da iz podizvajalske pogodbe ni razvidno, da bi bila sobota tretirana kot dela prost dan, zato je neutemeljeno sklicevanje v pritožbi na to, da pokojni koordinatorja ni seznanil, da bo delo opravljal tudi na soboto, s čimer mu je bila odvzeta možnost izvedbe nadzora nad opravljanjem njegovega dela in seveda pravilnostjo le tega. Na pravilnost odločitve pa ne vpliva, da priča ni skrivala dejstev, da je do kršitev prihajalo tudi na tem gradbišču, vendar pa je hkrati tudi pojasnila, da je na kršitve vedno opozorila in da so delavci le-ta tudi upoštevali in delo nadaljevali v skladu s pravili varnega dela. Ne drži, da je sodišče spregledalo, da koordinator V. P. ni mogel spregledati, da na gradbišču ni ustreznih sredstev za delo, saj da se je delo do škodnega dogodka opravljalo pravilno, ker slednje ni res. Sodišče je namreč, kot že obrazloženo, pravilno ugotovilo, da se je predhodno občasno dvižna košara - kobra uporabljala tudi za dvigovanje bremen (materiala in ne le ljudi), a z očitno manj težkim tovorom. Pritožbeno sodišče ne deli stališča prve toženke, da ni mogoče od koordinatorja pričakovati, da bo na delovišču prisoten ves čas delovanja, in še to na vseh straneh delovišča - torej objekta, da bi lahko preverjal ustreznost uporabe sredstev, ki bi morala biti na voljo za delo s strani zavarovanca druge tožene stranke. Tudi če so delavci zavarovanca druge tožene stranke, ko dvižna košara predhodno ni bila na voljo, uporabljali avto dvigalo, občasno tudi škripec oziroma so material ročno nosili po stopnicah na streho, in takšno delo ni nakazovalo na kršitve pravil varnega opravljanja del, to ni razbremenilo koordinatorja, da opravlja nadzor tudi nad ostalimi delavci – delavci podizvajalcev, konkretno pokojnega T.. Zmotno je zato sklepanje, da zato ker koordinator ob rednih pregledih takšne nepravilnosti, zaradi katere je ob obravnavanem škodnem dogodku prišlo do samega dogodka in posledično smrti g. T., ni zaznal, tudi ni mogel in bil dolžan dati opozorila, da se delo na takšen način ne sme opravljati. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče ni imelo podlage za očitek zavarovancu tožene stranke, da nadzor ni bil izvajan ustrezno v smislu, da ni podal opozorila pokojnemu, da se z dvižno košaro ne sme prevažati materiala-OSB plošč oziroma da mora spoštovati skupna navodila in uporabljati delovna sredstva, ki so bila zapovedana in ki so mu bila dana na voljo oziroma katere bi si moral sam priskrbeti za opravljanje svojega dela na gradbišču. Očitek sodišča je na mestu, četudi izvedenec iz varstva in zdravja pri delu ni navedel, da je potrebno opozarjati na čisto vsako nepravilnost oziroma, da bi moral biti koordinator za varnost in zdravje pri delu na gradbišču ves čas, ko se tam nahaja kateri izmed delavcev, da bi jih opozarjal na pravilno uporabo delovnih sredstev zaradi nepravilnosti, ki bi se morebiti lahko zgodila, ker delavec samovoljno ni uporabil ustreznega delovnega sredstva, čeprav je vedel in bi moral vedeti, da dela v nasprotju s pravili in dejstvom, da bi si moral ustrezna delovna sredstva tudi sam priskrbeti. Ne gre namreč za skrajno neživljenjsko pričakovanje. Prva toženka zgolj z navedbo, da je sodišče glede na eno samo, pokojnemu in tožnikom prijateljsko, pričo zaključilo, da je pokojni kobro uporabljal že predhodno, in da ne more biti dovolj za to, da se zaključi, da je pokojni morebiti to kobro že predhodno uporabljal v nasprotju z njenim namenom in da bi to mogel in moral videti koordinator za varnost pri delu ob svojem rednem nadzoru, ne more ovreči zaključka sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP opravilo dokazno presojo izpovedbe te priče v zvezi z zatrjevanim dejstvom in ji upravičeno verjelo. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da zgolj dejstvo, da je morebiti pokojni to kobro že predhodno uporabljal, ne zadostuje, da bi pokojni s strani nadzornega moral dobiti opozorilo, da ne sme kobre uporabljati za namene dvigovanja materiala. Na pravilnost zaključka ne vpliva, da niti koordinator niti nadzorni pokojnega nikoli nista videla uporabljati kobre in da so delavci zavarovanca druge tožene stranke prvič videli uporabljati pokojnika kobro nekaj trenutkov pred samim škodnim dogodkom. Slednje pa tudi sicer ne drži, saj je priča G. izpovedal, da ga je videl kritičnega dne enkrat, dvakrat uporabljati kobro, pri čemer ni izpovedal, da je to bilo nekaj trenutkov pred samim škodnim dogodkom. Ni nepomembno je, da ta priča pokojnemu, ko je nalagal OSB plošče in jih naložil 11, 12, 13 mogoče, ni rekla, da se tovora – materiala ne sme nalagati, pač pa, da ne bo šlo, in na knadno na vprašanje sodnice, ali so smeli uporabljati to košaro, če so potrebovali za karkoli, odgovoril, da lahko, kar tudi kaže na predhodno prakso pri uporabi kobre. Na tem mestu je zgolj še enkrat potrebno izpostaviti, da je o tem, da se je tovor na takšen način že večkrat dvigoval, prvi tožnici že na poti v bolnišnico izpovedala priča R..

O soprispevku B. T. 34. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je prva tožena stranka navajala, da je krivdo za padec in smrt potrebno pripisati izključno in samo pokojnemu B. T., ki ni upošteval pravil varnega dela, bil pa je seznanjen z dejstvom, da je dvižna košara namenjena zgolj in le izključno dvigu oseb. Njegov soprispevek je ocenjevala vsaj z 80 %. Tudi drugotožena stranka je krivdo za škodni dogodek pripisovala izključno kasneje pokojnemu, in sicer zaradi preobremenitve delovnega stroja s strani pokojnega ter njegovega nepravilnega načina in samovoljne uporabe delovnega stroja, ki ga ni bilo moč pričakovati oziroma odvrniti, sicer sklicujoč se na razloge, ki jih je, kot tudi prva tožena stranka, navajala v zvezi z izključno odgovornostjo B. T. za škodni dogodek. Njegov soprispevek je ocenjevala vsaj z 90 %. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabljal v nasprotju z njenim namenom, saj jo je uporabljal kot gradbeno dvigalo, čeprav temu ni bila namenjena. S tem je kršil pravila namenske uporabe dvižne košare. Ne samo to, da je košaro preobremenil, uporabil je tudi lesene nosilce premera 10 x 10 cm, s katerimi je podaljšal maksimalni horizontalni doseg in s tem porušil statični izračun o varnosti dvižnega mehanizma, kar vsekakor predstavlja preobremenitev. B. T. ni spoštoval pravil varnega dela pri uporabi in krmiljenju košare in pri nalaganju bremen na dvižno košaro. V navodilih proizvajalca je namreč zapisano, da je prepovedana uporaba dvižne košare kot bremenskega dvigala - gradbenega žerjava, s čimer je po mnenju sodišča prve stopnje moral biti kot gradbenik seznanjen, ne glede na to, da ga zavarovanec druge tožene stranke ni posebej opozoril na to pravilo ob konkretnem sklepanju podizvajalske pogodbe ali kasneje. Predvsem pa B. T., ki ni bil usposobljen za samostojno upravljanje z dvižno košaro, te ne bi smel samostojno uporabljati, kar mu je kot gradbeniku moralo biti poznano, zato ni pravno pomembno, ali so mu bila na razpolago navodila proizvajalca v slovenskem jeziku (v katerih je bilo določeno, da se je ne sme uporabljati kot žerjav, ampak je namenjena dvigovanju oseb, ročnega orodja in manjših predmetov do dovoljene maksimalne nosilnosti dvižne ploščadi - ta je bila označena na stroju, čeprav ne najbolj vidno, kar pa bi moral B.T. kot strokovnjak upoštevati in se o tem prepričati oziroma bi moral biti pozoren na vsak napis oziroma oznako, nahajajočo se na stroju), kot tudi ne, da se je praksa občasnega dvigovanja bremen z dvižno košaro občasno dopuščala. Sodišče prve stopnje je, povzemajoč oceno izvedenca, zaključilo, da je odgovornost za nastalo škodo iskati tudi v ravnanju pokojnega, ki je bilo nerazumno. Ta je z načinom uporabe dvižne košare za dvigovanje bremen in načinom namestitve tovora grobo kršil tudi pravila varnega dela in tako tudi vsa pravila stroke, ki jih je poznal, saj se je pred škodnim dogodkom, kot je navajala druga toženka, kar nekaj let ukvarjal s to dejavnostjo, in je tudi sam imel podobno dvižno košaro, tako da je vedel za namen uporabe, kar je povzela tudi prva toženka, tožeča stranka pa tem navedbam ni obrazloženo oporekala. Z načinom svojega nedopustnega ravnanja je zavestno pristal ter prevzel nase del rizika nastanka škodljive posledice. Pri tem je sodišče imelo v vidu, da B. T. ni bil le zaposleni podizvajalca, temveč je bil tudi direktor te družbe, ki je podpisal podizvajalsko pogodbo, ki v 11. členu določa, da skrb in odgovornost za izpolnjevanje ukrepov varstva pri delu in tehnične zaščite svojih delavcev prevzame podizvajalec sam (kar izvajalca sicer ne ekskulpira odgovornosti, prav gotovo pa predpostavlja večjo seznanjenost B. T. z dolžnostmi na področju varstva pri delu). Nenazadnje je imenovani prav tako v imenu družbe podizvajalca kot odgovorni vodja del podizvajalca podpisal, da je seznanjen z vsebino Pisnega sporazumoma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, iz katerega izhaja med drugim tudi dolžnost upoštevati varnostni načrt, za katerega vsebino sodišče šteje, da je bila T. poznana. Sodišče prve stopnje je prispevek pokojnega B. T. k škodnemu dogodku glede na vse navedeno in v primerjavi s težo kršitev zavarovancev toženih strank ocenilo na 60 %. Obrazložilo je, da je v skladu s členom 12 ZVZD-1 namreč tudi delavec delo dolžan opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Hkrati je njegova dolžnost spoštovanje in izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kar je bilo v konkretnem primeru kršeno. Sodišče pri višini soprispevka B. T. k škodnemu dogodku ni upoštevalo, da imenovani, ki je bil seznanjen z varnostnim načrtom, od izvajalca del (kot dejanskega delodajalca) ni zahteval, da se mu priskrbijo ustrezna delovna sredstva - v današnjih časih, ko delo ni ravno vsakdanja dobrina, saj od delavca ni moč zahtevati takšnega poziva delodajalcu.

35. Tožeče stranke se neuspešno zavzemajo za znižanje soprispevka B. T.. Pritožbeno sodišče se je do dela pritožbenih navedb opredelilo že v točki 12, zato jih na tem mestu ne ponavlja, dodatno pa pritožbene navedbe presoja, kot sledi. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo 60 % soprispevek B. T. iz razlogov, ki jih toženi stranki nista zatrjevali, in da so razlogi o odločilnih dejstvih (glede prisoje soprispevka) sami s seboj v nasprotju oziroma so nejasni.

36. Z ugotovitvami: (-) da je pokojni uporabil lesene nosilce, s katerimi je podaljšal maksimalni horizontalni doseg in s tem porušil statični izračun o varnosti mehanizma; (-) da je bilo v navodilih proizvajalca zapisano, da je prepovedana uporaba dvižne košare kot bremenskega dvigala, s čimer je kot gradbenik moral biti seznanjen; (-) da ni bil usposobljen za samostojno upravljanje z dvižno košaro in zato te ne bi smel samostojno uporabljati, kar bi mu kot gradbeniku moralo biti poznano; (-) da je košara namenjena dvigovanju oseb, ročnega orodja, do dovoljene maksimalne nosilnosti ploščadi, ki je bila označena na stroju, čeprav ne najbolj vidno, kar bi moral T. kot strokovnjak upoštevati oziroma se o tem prepričati oziroma bi moral biti pozoren na vsak napis/oznako nahajajočo na stroju; (-) da je T. podpisal, da je seznanjen z vsebino Pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču; sodišče ni „ex offo“ raziskovalo dejstva, kot očitajo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca M. v zvezi z ugovorom soprispevka zaradi preobremenitve delovnega stroja s strani pokojnega ter njegovega nepravilnega načina in samovoljne uporabe delovnega stroja, ki ga ni bilo moč pričakovati oziroma odvrniti. Zato ne drži pritožbena navedba tožečih strank, da je sodišče z zaključki preseglo trditveno podlago. Zaključek sodišča prve stopnje, da pokojni dvižne košare ni uporabljal v skladu z njenim namenom in da naj bi s tem kršil pravila namenske uporabe dvižne košare, ni pravno zmoten in ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Drži, kot navajajo tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče v 50. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da se je dvižna košara uporabljala tudi za dvigovanje bremen, a zamolčijo, da zgolj občasno in vendarle lažjih bremen. Navedeno pa vsekakor ne pomeni, kot sklepajo, da je bil njen namen tudi prevoz tovora. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kot je že zgoraj povzeto, da je T. z načinom uporabe dvižne košare za dvigovanje bremen in načinom namestitve tovora grobo kršil tudi pravila varnega dela in tako tudi vsa pravila stroke, ki jih je poznal, saj se je pred škodnim dogodkom, kar nekaj let ukvarjal s to dejavnostjo, in je tudi sam imel podobno dvižno košaro, tako da je vedel za namen uporabe, zato ni na mestu sklepanje tožečih strank, da zato, ker je bila ustaljena praksa na gradbišču takšna, da se je košara uporabljala tudi za dvigovanje tovora/bremen in ker pokojnemu to ni bilo prepovedano, potem ni moč delati zaključkov, da bi se naj košara uporabljala v nasprotju z njenim namenom. Ne drži, da ustaljena praksa izniči predpisani namen. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožniki, da bi moralo sodišče upoštevati dejanski/konkretni namen košare, ki da je bil ne le v prevozu oseb pač pa tudi tovora. Zmoten je zato zaključek pritožnikov, da pokojni, s tem ko je s košaro dvignil tovor, ni ravnal v nasprotju z njenim namenom oziroma ni kršil pravila namenske uporabe dvižne košare. Po obrazloženem sodišče prve stopnje zaključkov o obstoju soprispevka ni sprejelo brez (in izven) podane trditvene podlage toženk, in ni kršilo 2. in 7. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. členom ZPP. Tožeče stranke nadalje zmotno navajajo, da je dejstvo, da zaradi tega, ker pokojni ni vedel oziroma ni bil seznanjen s tem, kakšna je maksimalna nosilnost košare, pokojnemu nikakor ni moč očitati, da naj bi preobremenil košaro. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (obrazložitev o tem je v 45. točki izpodbijane sodbe), da je bila na stroju nameščena opozorilna tabla z oznako nosilnosti 225 kg. Oznaka je vsebovala opozorilo v slovenskih merilnih enotah, kot je to razvidno iz fotokopije fotografije na B23 spodaj; to dejstvo pa sta potrdili tudi priči G. in R.. Zato je v točki 60 upravičeno navedlo, da bi moral T. kot strokovnjak oznako upoštevati in se o tem prepričati oziroma bi moral biti pozoren na vsak napis oziroma oznako, nahajajočo se na stroju. Tožeče stranke nadalje opozarjajo, da sodišče v 48. točki obrazložitve sodbe zaključuje, da je bil dostop do košare omogočen strokovno neusposobljenemu T., v 49. točki pa, da pokojni ni prejel navodil glede uporabe dvižne košare in da je bil nepoučen o pravilnem ravnanju s košaro, dočim nato v 60. točki zaključuje, (-) da je v navodilih proizvajalca zapisano, da je prepovedana uporaba dvižne košare kot bremenskega dvigala, s čimer je kot gradbenik moral biti seznanjen; (-) da pokojni zato, ker ni bil usposobljen za samostojno upravljanje z dvižno košaro, te ne bi smel samostojno uporabljati, kar bi mu kot gradbeniku moralo biti poznano; (-) ker je košara namenjena dvigovanju oseb, ročnega orodja, do dovoljene maksimalne nosilnosti ploščadi, ki je bila označena na stroju, čeprav ne najbolj vidno, kar bi moral T. kot strokovnjak upoštevati oziroma se o tem prepričati oziroma bi moral biti pozoren na vsak napis/oznako nahajajočo na stroju; s čemer si prihaja samo s seboj v nasprotje (kar predstavlja bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitek ni utemeljen. Zaključek sodišča v 48. točki obrazložitve je podan glede na ugotovitev izvedenca, da T. ni bil strokovno, preverjeno usposobljen glede na navodila za varno delo z dvižno košaro, dočim zaključek v 60. točki obrazložitve temelji na ugotovitvi, da je bil pokojni gradbenik in strokovnjak (s tega področja), pri čemer je nedvoumno v tej točki še enkrat navedeno, da B.T. ni bil usposobljen za samostojno upravljanje z dvižno košaro in zato le-te ne bi smel samostojno uporabljati, kar mu je kot gradbeniku moralo biti poznano. Zato se navedeno ne izključuje z zaključkom, da bi moral vedeti za prepoved dvigovanja bremen oziroma za maksimalno nosilnost. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je povzelo oceno izvedenca, zato ne drži, da se zaključkov sodbe niti ne da preizkusiti in da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

37. Tožeče stranke nadalje zmotno menijo, da je odločitev o obstoju soprispevka tudi materialnopravno napačna. Navajajo, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da dvižna košara ni imela vgrajenega varnostnega mehanizma za preobremenjenost oziroma mehanizma, ki bi zablokiral dvig v primeru presežne nosilnosti, a je zmotno pravno ocenilo, da takšen mehanizem ni zahtevan. Navajajo, da takšen mehanizem mora biti vgrajen, še posebej pa zato, ker košara ni imela oznake, kolikšna je dovoljena nosilnost le-te. Ker tega mehanizma ni bilo, je to bila še dodatna opustitev toženk. Če bi bil varnostni mehanizem nameščen, do dviga košare v primeru preobremenjenosti sploh ne bi moglo priti. Pritožbeno sodišče se s pritožniki ne strinja. Kot že zgoraj navedeno, ne drži, da dvižna košara ni imela oznake o maksimalni dovoljeni nosilnosti. Sodišče pa je upravičeno sledilo izvedencu, da takšen mehanizem, ki bi zablokiral dvig v primeru presežne nosilnosti, ni zahtevan. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožeče stranke niso zatrjevale, da dvižna košara ni imela zvočnega signala, ki bi opozarjal na preobremenjenost, pač pa je ugotovilo, da niso zatrjevale morebitne pomanjkljivosti, da ni bil opravljen periodični preizkus zvočnega signala senzorja dovoljenega nagiba stroja (in torej ne preobremenjenosti), niti kot kršitve niti vzročne zveze slednje z nastankom škodnega dogodka (točka 35 in točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ne drži očitek, da je napačna oziroma protispisna tudi odločitev sodišča, da tožeče stranke naj ne bi zatrjevale, da dvižna košara ni imela zvočnega signala, ki bi opozarjal na preobremenjenost, saj so te trditve podale že v prvi pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2018. Glede na že zgoraj obrazloženo pa tudi ne drži, da je napačna odločitev sodišča, da naj bi bila na košari označena dovoljena maksimalna nosilnosti ploščadi. Ni res, da sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi zaključuje, da naj bi na stroju bila takšna oznaka, saj je v točki 45 pojasnilo, da to izhaja iz fotokopij fotografije na B 23 spodaj ter da sta to dejstvo potrdili tudi priči G. in R.. Zato je to oceno moč preizkusiti, kljub temu, da je izvedenec v mnenju navedel, da iz priloženih posnetkov v spisu ni moč ugotoviti, ali je imela sporna dvižna košara nameščeno oznako dovoljenosti nosilnosti v kg, čemur sodišče upravičeno ni sledilo. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne more strinjati s tožečimi strankami, da pokojni zaradi opustitev zavarovancev toženih strank posledično ni vedel, kolikšna je nosilnost košare, niti ni bil poučen, da se z njo ne sme prenašati gradbenega materiala. In končno tudi ne s stališčem, da zgolj podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je pokojni soprispeval k škodnemu dogodku, le-ta zaradi številnih, s strani izvedenca ugotovljenih kršitev zavarovancev toženih strank, ne more biti večji od 20 %.

38. Utemeljeno pa druga toženka nasprotuje odločitvi sodišča o le 60 % soodgovornosti pokojnika za nastanek škodnega dogodka. Uvodoma se sicer tudi v tem delu pritožbe neutemeljeno sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe v pripravljalnih vlogah, saj je, kot je že v tej sodbi obrazloženo, pritožba redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Neutemeljeno tudi sodišču očita kontradiktornost v obrazložitvi sodbe. Ni namreč kontradiktorno, kar je sodišče navedlo pri zaključku o odgovornosti zavarovanca drugo toženke, in sicer da pokojni ni bil ustrezno usposobljen za rokovanje z dvižno napravo, saj kot že rečeno je sodišče povzelo izvedensko mnenje o tem, da ni bil preverljivo usposobljen, s tem, kar ugotavlja v zvezi z njegovim soprispevkom, in sicer, da je z načinom uporabe in načinom namestitve tovora grobo kršil tudi pravila varnega dela, ki jih je poznal, saj se je pred škodnim dogodkom kar nekaj let ukvarjal s to dejavnostjo in je tudi sam imel podobo dvižno košaro ter je vedel za namen uporabe. Povsem utemeljeno pa izpostavlja, da je pokojni še z nalaganjem letev bistveno spremenil samo zmožnost košare za prevoz materiala in je s tem aktivnim ravnanjem šele omogočil, da jo je lahko toliko preobremenil, da se je nato zlomila. Sodišču utemeljeno očita, da je tako pri presoji soodgovornosti pokojnika premalo upoštevalo to okoliščino. Tako je ocena sodišča, da je njegov soprispevek le 60 % napačna. Drugo toženka se upravičeno ne strinja z zaključkom sodišča, da pokojni ne bi mogel zahtevati ustreznih delovnih sredstev za dvig materiala, zato ker delo ni vsakdanja dobrina. Od pokojnega bi se v konkretni situaciji, zlasti glede na njegove izkušnje v tem poklicu, pričakovalo, da za svojo varnost tudi sam poskrbi tako, da bi poskrbel za to, da mu dejanski delodajalec za opravljanje dela – dvig materiala da na voljo ustrezna delovna sredstva. Tudi zato, ker tega ni storil, je prispeval k nastanku škodnega dogodka. Glede na hude kršitve varnostnih pravil, upoštevaje v tej sodbi obrazloženo v 20. točki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo drugi toženi stranki, da gre zato, ker se je oznaka z opozorilom na nosilnost dvižne košare nahajala na manj vidnem mestu, za kršitev določb uredbe, ki je vzročno povezana s škodnim dogodkom, in ob dejstvu, da je potrebno tudi ravnanje pokojnika, kot strokovnjaka presojati strožje, je prispevek pokojnika večji, a ne znaša najmanj 90 %, kot vztraja druga toženka, pač pa po oceni pritožbenega sodišča 70 %.

O višini zahtevkov

39. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine pravilno odločalo na podlagi prvega in četrtega odstavka 180. člena OZ, ki določata, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Odškodnino lahko prisodi sodišče tudi zunajzakonskemu partnerju, če je obstajala med njim in umrlim oziroma poškodovancem trajnejša življenjska skupnost. 40. Obe toženi stranki v pritožbah izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da sta B. T. in prva tožnica v času škodnega dogodka živela v trajnejši življenjski skupnosti, ki ustreza obstoju zunajzakonske zveze. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je v tem delu podalo sodišče prve stopnje, se nanje povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Očitki v obeh pritožbah pa so neutemeljeni iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

41. Druga tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri izvajanju dokaza z zaslišanjem priče K. V., ker sodišče pooblaščenki druge toženke ni dovolilo postavljati vprašanj o tem, kaj je slišala od drugih glede plačevanja preživnine pokojnega B. T. prvi tožnici. V posledici te kršitve pa je ostalo dejansko stanje, zlasti glede vprašanja ne/obstoja zunajzakonske skupnosti med pokojnim in prvo tožnico nepopolno ugotovljeno in nato tudi presoja sodišča napačna. Sodišče drugi toženki ni pustilo vprašanja o tem, kaj je priča od drugih izvedela glede plačevanja preživnine pokojnega prvi tožnici (zato ker je pooblaščenec tožnikov ugovarjal, da naj bi bila to prepovedana vprašanja, ker ne gre za lastno zaznavo priče). Druga toženka je namreč zatrjevala, da je tej priči znano, da je pokojni prvi tožnici na roke plačeval preživnino, ki jo je hodila osebno k njemu iskati. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da gre pri plačevanju preživnine za strogo osebno zadevo in zato govorice ne morejo dati ustrezne podlage. Sodišče ne ve, kakšen odgovor bi priča na to vprašanje dala, sodišče pa tudi ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Vprašanje ne/obstoja zunajzakonske skupnosti je vedno zelo osebno vprašanje, druga toženka, ki ni bila tesno povezana z obema parterjema, je v dokaznem smislu v veliko slabšem položaju kot prva tožnica. Glavni objektivni podatek, ki kaže na to, da ta skupnost ni obstajala, je sodna poravnava o preživnini, ki pa bi jo lahko dodatno podkrepile že predlagane priče. To je potrdil V. R. v izpovedbi, ki jo je sodišče zmotno ocenilo, dodatno bi lahko to podkrepila tudi K. V.. Sodišče je prekršilo tudi metodološko napotilo iz 8. člena ZPP in je napačno ali premalo skrbno in vestno ter pomanjkljivo presojalo vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj in zato tudi napačno presodilo in ugotovilo več dejstev. Najprej, da je prva tožnica izkazala, da je v času škodnega dogodka med njo in pokojnim obstajala zunajzakonska skupnost. Sodišče je enostavno verjelo tožnikom in pričam, ki so bodisi njihovi sorodniki bodisi prijatelji, pri tem pa premalo upoštevalo, da so vsi ti zainteresirani za ugoden izid pravde za prvo tožnico in preveč strogo in neživljenjsko ter nelogično ocenjevalo izpoved prič V. R. in K. V., v povezavi tudi z objektivnimi podatki, iz katerih izhaja, da je imel pokojni stalno prebivališče prijavljeno drugje, da ni živel s prvo tožnico in z otroki v skupnem gospodinjstvu ter da sta 29. 8. 2005 sklenila sodno poravnavo glede plačevanja preživnine od 1. 1. 2005 dalje, kar evidentno pomeni, da je takrat njuna zunajzakonska skupnost prenehala. Sodišče je kljub prepričljivi izpovedbi prič R. in V. napačno presodilo, da naj bi le občasno prespal pri mami zaradi narave dela. Napačno je ocenilo izpovedbo priče R. da je po nesreči poklical prvo tožnico, kar naj bi pomenilo, da tega ne bi storil, če ne bi bila več njegova zunajzakonska partnerica. Sklepanje sodišča je bilo povsem drugačno od izjave priče in nima nobene osnove v nadaljnji izpovedbi priče o tem, da v času škodnega dogodka nista živela skupaj. Sodišče je kar nekoliko naivno verjelo vsem ostalim pričam o obstoju zunajzakonske skupnosti, čeprav so vsi izpovedovali le o občasnih skupnih srečanjih, nihče pa ni vedel izpovedati o vsakdanjem domnevno skupnem življenju, in vsi (še zlasti starša prve tožnice) so imeli interes za ugoden izid pravde za prvo tožnico, sodišče pa je to okoliščino povezanosti in zainteresiranosti teh prič premalo upoštevalo oziroma skoraj prezrlo, medtem ko je izpovedbi objektivno neobremenjenih prič R.l in V., čeprav ni dvomilo v njiju ocenilo manj verjetno oziroma, kot navaja sodišče, da to ne odraža dejanskega stanja, da naj bi se pokojni želel izogniti izterjevalcem in ni vsakomur razlagal o družinskih zadevah. Pri tem je napačno dokazno ocenilo tudi izpoved pokojnikove mame in preveč dobrohotno verjelo prvi tožnici, da naj bi dogovor o preživnini sklenila zato, da bi se izognili poseganju pokojnikovih upnikov na denarna sredstva v obsegu te preživnine. Sporna pa je za drugo toženko že trditvena podlaga v zvezi z zunajzakonsko skupnostjo, saj je bilo najprej zatrjevano, da je le-ta vseskozi trajala, potem ko je sodišče pridobilo sodno poravnavo o preživnini, pa je tožeča stranka navedbe spremenila v smislu, da v kolikor je vmes prenehala, se je potem obudila. Takšno spreminjanje trditvene podlage zahteva posebno skrbnost sodišča pri presoji vseh navedb in dokazov v zvezi s tem, saj izrazito kaže na neverodostojnost že pri podaji trditvene podlage zahtevka.

42. Neutemeljen je očitek druge tožene stranke, da se je sodišču prve stopnje pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti primerila odločilna kršitev določb ZPP, ko priči V. ni dovolilo postaviti vseh vprašanj, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni dopustilo vprašanja V. glede njenega védenja o ne/plačevanju preživnine pokojnega prvi tožnici, ker je ta izpovedala, da je o tem slišala od drugih, glede na to, da plačevanje preživnine predstavlja strogo osebno zadevo, zaradi česar ″govorice″ ne morejo dati dovolj verodostojne podlage za odločanje o tem spornem dejstvu, četudi bi sodišče vprašanja in odgovore dopustilo.

43. Glede na to, da je sodišče priči postavilo t.i. kontrolno vprašanje (pri čemer ni relevantno, ali ga je postavilo samo ali na ugovor pooblaščenca tožnikov), od kod ve glede ne/plačevanja preživnine, in prejelo odgovor priče, da je to slišala od drugih, utemeljeno ni dovolilo postavljenega vprašanja priči, saj priča ne bi izpovedala o dejstvih, ki jih je neposredno zaznala. Priča je namreč vsak fizična oseba, ki je zmožna pred sodiščem izpovedati o svojih zaznavah o dejstvih, ki so pravno in dokazno pomembna. V tem primeru pa svojih zaznav o dejstvih priča ni imela. Drži, da je vprašanje, od kod priča izve za določeno dejstvo, lahko edino relevantno pri dokazni oceni izpovedbe priče, vendar to velja za izpovedbo priče, ki je o dejstvih neposredno zaznala in torej lahko izpove o zatrjevanem dejstvu npr., da je bila očividec, priča dogodku ali pogovoru, da ji je povedal udeleženec spornega razmerja, ipd. V obravnavanem primeru pa je o zatrjevanem dejstvu priča izvedela od drugih. Zato razlogovanje sodišča ni v nasprotju z določbami ZPP o načinu izvedbe tega dokaza. Neutemeljen, ker ga zaradi nekonkretizirane navedbe o pričah ni moč presoditi, je očitek, da tudi to, da je sodišče pri izvajanju dokazov z zaslišanjem ostalih prič dopustilo tudi vprašanja o dejstvih, za katera so priče izvedele od drugih, ki jih niso same zaznale, dokazuje, da je bilo postopanje sodišča pri zaslišanju priče V. nepravilno in neustrezno. Iz enakega razloga pa tudi pritožbena navedba, da je dokazna vrednost izpovedb prič, ki jih je predlagala prva tožnica v zvezi s tem dejstvom, enako sporna, kot vprašanje verodostojnosti govoric o plačevanju preživnine. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da takšno postopanje sodišča pomeni tudi neenako obravnavanje pravdnih strank v tem postopku in favoriziranje prve tožnice in da je sodišče tako kršilo tudi načelo enakega obravnavanja strank v pravdnem postopku.

44. Neutemeljen je tudi očitek druge tožene stranke, da je sodišče prekršilo tudi metodološko napotilo iz 8. člena ZPP in je napačno ali premalo skrbno in premalo vestno ter pomanjkljivo presojalo vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj in zato tudi napačno presodilo in ugotovilo več dejstev. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je kršitev navedene določbe ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) – v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izpovedb tožnikov in prič M. T., E. T., S. G., J. G. in K. T. zaključilo, da je med prvo tožnico in B. T. v času škodnega dogodka obstajala trajna življenjska skupnost, za katero so bili značilni skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in tudi ekonomska skupnost; njun odnos je temeljil na zaupanju, ljubezni, medsebojni pomoči in spoštovanju, skupni skrbi za otroke, kar vse je bilo vidno tudi navzven. Zato je šteti, da pritožnica s pritožbenimi navedbami v okviru tega očitka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. A glede na v nadaljevanju obrazloženo, neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ne sprejema ocene pritožnice, da je sodišče enostavno verjelo tožnikom in izpovedbam prič, ki so bodisi njihovi sorodniki bodisi prijatelji, pri tem pa premalo upoštevalo, da so vsi ti zainteresirani za ugoden izid pravde za prvo tožnico. Zgolj sorodstveno razmerje ali prijateljsko razmerje med stranko in pričo še ne izpodbija verodostojnosti izpovedb. Pritožnica pa niti ni konkretizirano pojasnila morebitnih notranjih protislovij v izpovedbah prič. Sodišče prve stopnje je temeljito in prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sledi priči R. in priči V. (obrazložitev v točki 69) in je pritožnica s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpostavlja vsebino izpovedb obeh prič ne more izpodbiti. Dokazna ocena teh dveh prič ni niti preveč stroga niti neživljenjska niti nelogična, sploh upoštevaje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prvi tožnici, ki je prepričljivo pojasnila, zakaj je imel pokojni stalno prebivališče prijavljeno drugje in zakaj sta s pokojnim 29. 8. 2005 sklenila sodno poravnavo glede plačevanja preživnine od 1. 1. 2005 dalje. Zato ni moč pritrditi pritožnici, da navedeno evidentno pomeni, da je takrat njuna zunajzakonska skupnost prenehala. Sodišče prve stopnje je upravičeno verjelo prvi tožnici (obrazložitev v točki 71), da kljub sklenjeni sodni poravnavi glede plačevanja preživnine, pokojni ni nikoli plačeval dogovorjene preživnine, in ni sledilo priči E. T., saj se ni znala izjasniti o načinu plačevanja, videla je zgolj obvestila CSD, ki so prihajala na domač naslov, kar pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ne pomeni dejanskega plačevanja preživnine. Sodišče prve stopnje po obrazloženem, ko je pravilno ocenilo izpovedbo priče R., tudi ni napačno presodilo, da naj bi pokojni le občasno prespal pri mami zaradi narave dela. Ni res, da je napačno oceno dalo izpovedbi priče R., da je po nesreči poklical prvo tožnico, kar naj bi pomenilo, da tega ne bi storil, če ne bi bila več njegova zunajzakonska partnerica. Dokazna ocena izpovedbe te priče je pravilna. Ne drži, da je sodišče iz izpovedb prič R.in V. ugotovilo, da je pokojni le občasno zaradi narave dela prespal pri mami, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da iz izpovedb navedenih prič tudi ne izhaja, da bi pokojni le občasno zaradi narave dela prespal pri mami, kot ugotavlja sodišče. Prav tako ne drži, da je sodišče kar nekoliko naivno verjelo vsem ostalim pričam o obstoju zunajzakonske skupnosti, čeprav so vsi izpovedovali le o občasnih skupnih srečanjih, nihče pa ni vedel izpovedati o vsakdanjem domnevno skupnem življenju. S. G. je izpovedala, da so kot družina bivali skupaj, tudi J. G. je izpovedal, da so živeli kot družina. Tudi E. in M. T. sta izpovedala, da so prvo tožnico in B. T. dojemali kot moža in ženo oziroma kot družino in da sta imela vseskozi dober medsebojni odnos. Tem pričam, kakor tudi priči K. T., ki je potrdila, da je pokojni tudi v letu 2014 skupaj z družino bival v ...., in izpovedala, da jih je štela za urejeno družino, da pa je bil pokojni zaradi dela veliko odsoten, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Ni moč pritrditi pritožnici, da sta R. in V.objektivno neobremenjeni priči, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je K. V. direktorica družbe ..., torej zavarovanca druge tožene stranke, V. R. pa je bil v času škodnega dogodka prokurist pri zavarovancu druge tožene stranke, zaradi česar ne bi bilo mogoče zaključiti, da nista zainteresirana za izid pravde. Upravičeno pa je njuno izpovedbo ocenilo za manj verjetno iz razlogov, kot jih je pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo v 69. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Povsem življenjsko sprejemljiva je ocena, da se pokojni želel izogniti izterjevalcem in ni vsakomur razlagal o družinskih zadevah, ki se jih je dalo povezati z njegovim finančnim stanjem. Ravno izpovedba R., da je neposredno po škodnem dogodku poklical prvo tožnico po telefonu in ji povedal za nezgodo ter jo potem peljal tudi v Maribor v bolnišnico, potrjuje prepričanje sodišče prve stopnje, sicer sprejeto predvsem na podlagi pravilne dokazne ocene tudi drugih izvedenih dokazov, da je okolica prvo tožnico in B. T. dojemala kot moža in da sta v času škodnega dogodka živela skupaj. Prepričljiv je zato zaključek sodišča, da izpovedba R., da je ravnal tako, ker sta pokojni in prva tožnica, preden je T. stanoval v ..., živela skupaj in imata tri otroke, ne prepriča, saj bi v tem primeru bolj verjetno o nezgodi najprej obvestil T. mater in brata, oba stanujoča na istem naslovu. Sodišče prve stopnje, glede na to, da se priča ni znala izjasniti o načinu plačevanja in povedala, da se v to ni vtikala, ni napačno dokazno ocenilo izpovedbe pokojnikove mame, da je pokojni prvi tožnici dal denar. Sodišče pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni preveč dobrohotno verjelo prvi tožnici, da naj bi dogovor o preživnini sklenila zato, da bi se izognili poseganju pokojnikovih upnikov na denarna sredstva v obsegu te preživnine, saj je prepričljivo izpovedala o finančnih problemih v pokojnikovem podjetju in izogibanju izterjevalcem. V obravnavanem primeru ne gre za priznavanje fiktivnosti veljavnosti takšnih dogovorov, kot očita pritožba, pač pa je sodišče dogovor presojalo zgolj v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, ki se nanašajo na obstoj zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vse navedbe tožeče stranke in dejansko stanje pravilno ugotovilo. Neutemeljen je zato očitek, da je bila sporna že trditvena podlaga v zvezi z zunajzakonsko skupnostjo, ker je tožeča stranka spremenila navedbe v smislu, da v kolikor je vmes zunajzakonska zveza prenehala, se je potem obudila, kar terja od sodišča še posebno skrbnost pri presoji navedb in dokazov.

45. Prva tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče verjelo zgolj pričam, za katere je bilo že predhodno jasno, da bodo izpovedovale izključno v korist tožnice, ki so imele oziroma imajo v tem postopku premoženjski interes, medtem ko ostalim pričam, ki takšnega interesa niso imele, ni verjelo, prav tako pa ni sodišče verjelo pisnim dokazilom, da zatrjevana skupnost ni obstajala že kar nekaj časa pred samim škodnim dogodkom. Navaja, da je pričanja sorodnikov tožnikov in pokojnega povzelo zelo selektivno in zgolj v korist prve tožnice, prezrlo pa je tiste bistvene dele izjav, ki so kazali na to, da pokojni in tožnica v času škodnega dogodka nista bila več skupaj. Meni, da zgolj skrb za skupne otroke še ne predstavlja zunajzakonske skupnosti podobne zakonski skupnosti, ampak je le odraz korektnega odnosa staršev do skupnih otrok. Izpostavlja izpovedbo priče E. T., da je prva tožnica ″na morje z otroki hodila sama″, kar pa je več kot neobičajno, če imata dva zunajzakonsko skupnost s tremi skupnimi otroki. Prepričljiva je pričina izpovedba, da je pokojnega in prvo tožnico dojemala kot par, vendar pa ob pomembnih vprašanjih ni znala izpovedati nič. Tako mati pokojnega, ni vedela, kje je bil pokojni prijavljen v smislu stalnega prebivališča, prav tako ni vedela, zakaj je plačeval preživnino za svoje otroke. Vedela je zgolj to, da je plačeval, da je prihajal domov, da mu je prala, likala in tudi kuhala. Bila pa je prepričana, da je pokojni nedvomno dajal denar prvi tožnici v obliki preživnine. Tudi brat pokojnega, M. T., je bil v svoji izpovedbi zelo zmeden. Pojasnil je, da so obstajale redke izjeme, ko pokojni domnevno ni prebival skupaj s prvo tožnico, in sicer ob primerih, ″ko so imeli kakšen piknik, pa kakšno drugo srečanje, pa da se je kaj spilo, da je pri nas prespal″. Prva toženka meni, da bi pokojni, v kolikor so res bili družina, ob piknikih ali srečanjih odšel domov skupaj z otroki in partnerko, pač ne bi vozil domov. Je pa nemogoče verjeti, da bi partnerka in otroci odšli sami v skupni dom, pokojni pa bi prespal in ostal v svoji domači hiši. Brat pokojnega tudi ni vedel, da je pokojni plačeval preživnino za svoje otroke, torej je več kot očitno, da pokojni tega ni želel deliti s svojo ožjo družino. Če že ni želel deliti tega s svojo družino, potem je mogoče sklepati, da je prikrival to, da zunajzakonska skupnost ne obstaja več, oziroma tega staršem in bratu ni želel priznati, morebiti ker ga je bilo sram ali pa ni želel obsojanja drugih. Da pa je zunajzakonska skupnost prenehala že veliko časa pred samim škodnim dogodkom, izhaja tudi iz uradnih evidenc o stalnem in začasnem prebivališču pokojnega. Sodišče je neutemeljeno veliko veljavo podalo tudi mami prve tožnice, saj priča na številna vprašanja ni želela odgovoriti oziroma je na vprašanja, ki bi bila v škodo prvi tožnici, odgovarjala z ″ne vem″. Tako ta priča ni znala izpovedati, zakaj je imel pokojni prijavljeno drugo stalno prebivališče od prvo tožnice, prav tako priča ni vedela, da je prva tožnica prejemala s strani pokojnega preživnino za njene vnuke. Nasprotno tej priči pa je oče prve tožnice izpovedal, da pokojni kar nekaj časa ni več živel pri njih in jih je obiskoval zgolj občasno (kar je seveda pričakovano glede na skupne otroke), dejansko pa je živel pri mami na svojem domačem naslovu. Iz izpovedbe J. G. je mogoče sklepati, da sta imela pokojni in prvotožnica lep odnos kot starša skupnih otrok, kar pa, kot že rečeno, ne dokazuje obstoja njune skupne zveze, ki sta jo s sklenitvijo sodne poravnave leta 2006 sporazumno prekinila. Priča je izpovedala, povsem iskreno, da ga iz ... nikoli niso podili, da je lahko prišel, že zaradi skupnih otrok, videvali pa se niso veliko, saj naj bi prva tožnica in otroci ter on in žena imeli različne vhode v hišo. Prva tožena stranka navaja, da že posamezne izjave naštetih prič so očitno pokazatelj, da sta prva tožnica in pokojni delovala in živela ločeno, vendar pa sta imela lep pristen odnos kot starša skupnih otrok, ki sta jim nudila vse tisto, kar otroci potrebujejo, da ne bi čutili razdora med starši, za katerega sta se odločila leta 2006. Tako so skupaj praznovali rojstne dneve, se družili ob praznikih, pokojni jih je pogosto obiskoval, itd. Da je temu res bilo tako, pa so izpovedale priče, ki nimajo v danem primeru nobenega interesa, da bi izpovedale drugače, kot pa je res bilo. Priča R. V. (verjetno prav: V. R.) je pojasnila, da je prvo tožnico ob škodnem dogodku kontaktiral zaradi skupnih otrok kot tudi dejstva, da sta, preden se je »T.« preselil v ... k mami, živela skupaj. Po mnenju prve tožene stranke tukaj ni nič spornega. Sodišče pa je očitno takšno dejanje označilo kot pokazatelja, da je tudi priča R.. potrdila, da sta bila pokojni in prva tožnica še vedno v zunajzakonski skupnosti. Če že kaj, je prav pričakovati, da se o takšnem tragičnem dogodku obvesti najbližje, torej otroke, kar pa je priča lahko storila samo preko bivše partnerke. Dodatno je priča še izpostavila, da pokojnega pri mami ni videval samo v času, ko je delal na gradbišču zavarovanca prve tožene stranke, ampak tudi že prej, celo v celem letu predhodno pred škodnim dogodkom. Pokojni je namreč v njegovi gostilni večkrat pil, sam, s fanti. Pokojni je hišo svojih starih staršev zapuščal zjutraj, prihajal zvečer in tam ostajal. Skrajno neverjetno je, da se pokojni torej, če bi res še bil v zvezi s prvo tožnico, nebi vračal domov, k partnerki in otrokom, glede na to, da »zatrjevani« dom ni bil daleč in bi mu vožnja do tja vzela zgolj nekaj minut. Sodišče je pričanje tako R. kot V. K. ne priznalo kot verodostojno, a naj to pričanje ne bi bilo odraz realnega stanja, saj pokojni očitno ni želel razlagati vsakemu o družinskih zadevah, ki se jih je dalo povezati z njegovim finančnim stanjem. Da je pokojni imel domnevno slabo finančno znanje, je znal izpovedati zgolj oče prve tožnice, medtem ko ostali sorodniki s tem niso bili seznanjeni. Če je sodišče sklepalo, da pokojni ni želel prijateljem in drugim razlagati o družinskih -finančnih težavah, potem je pravtako diametralno mogoče sklepati na podlagi izpovedanega, da tožnik tudi družini ni želel razlagati o morebitnem slabem finančnem stanju kot tudi obstoječem odnosu med njim in prvo tožnico. Prva tožena stranka meni, da je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek prve tožnice, ker slednji ni z gotovostjo uspelo dokazati obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in pokojnim, saj so ravno nasprotno izpovedovale prav priče kot tudi listinska dokumentacija.

46. Nekonkretizirana je tako glede prič kot glede premoženjskega interesa pritožbena navedba prve toženke, da je sodišče verjelo zgolj pričam, za katere je bilo že predhodno jasno, da bodo izpovedovale izključno v korist tožnice, ki so imele oziroma imajo v tem postopku premoženjski interes, medtem ko ostalim pričam, ki takšnega interesa niso imele, ni verjelo, zato je pritožbeno sodišče ne more presoditi. Neutemeljen je tudi očitek o selektivnem povzemanju izpovedb prič sorodnikov tožnikov, saj sodišče prve stopnje ni dolžno v obrazložitev sodbe povzeti vso izpovedbo priče. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo izpovedbe prič. Sodišče pri sprejetju zaključka o obstoju zunajzakonske skupnosti ni upoštevalo zgolj skrbi za skupne otroke, pač pa tudi druge zahtevane elemente, kot je opisalo v 70. točki sodbe. Pritožnica nedosledno povzema izpovedbo priče E. T., češ da je izpovedala, da je prva tožnica ″na morje z otroki hodila sama″, saj priča, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče, ni tako izpovedala, torej v smislu, da je vedno prva tožnica sama z otroki hodila na morje. Priča je na izrecno vprašanje izpovedala, da takrat ko je šla K. na morje, je bil pa sin pri njih in da mu je takrat ″oprala cote, ali pa skuhala tudi, ko ni imel kje drugje jest″ (in torej ne vedno, kot bi izhajalo iz zavajajoče pritožbene navedbe, da je priča vedela zgolj to, da je prihajal domov, da mu je prala, likala in tudi kuhala). To, da gre mati z otroki sama na morje (in v konkretnem primeru sploh ni izkazano, da se je to vedno dogajalo), po oceni pritožbenega sodišča ni več kot neobičajno, tudi če imata dva zunajzakonsko skupnost s tremi skupnimi otroki. Prva toženka sama oceni, da je prepričljiva pričina izpovedba, da je pokojnega in prvo tožnico dojemala kot par. Ne drži pa, da priča na pomembna vprašanja ni znala izpovedati nič. Mati pokojnega je namreč na vprašanje glede prijavljenega bivališča pokojnega odgovorila, da ″tisto je pa tako, kakor sta se pač ona dva menila, da je bil en čas prijavljen, potem pa ni bil od kraja″, na vprašanje, ali ji je znano, zakaj se je potem odjavil iz tega bivališče, kjer je bil prej z njo (materjo) prijavljen, pa je odgovorila, da je to pač bila njegova odločitev, da se ona za to ni zanimala, pa spraševala, zakaj. Na verodostojnost izpovedbe te priče zato ne vpliva, ali je vedela, kje je bil pokojni prijavljen v smislu stalnega prebivališča. Na pravilen zaključek sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti pa tudi ne vpliva izpovedba priče, da je pokojni nedvomno prvi tožnici dajal denar (in skrbel za otroke). Navedba v pritožbi, da ji je dajal denar v obliki preživnine, pa dokazno, z izpovedbo te priče ni podprta. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo brata pokojnega, M. T.. Življenjsko prepričljivo je opisal primere, v katerih je pokojni pri njih prespal, zato verodostojnosti te priče ne more prva toženka izpodbiti zgolj z navedbo, da bi pokojni, v kolikor so res bili družina, ob piknikih ali srečanjih odšel domov skupaj z otroki in partnerko, pač ne bi vozil domov. Brat pokojnega je prepričljivo izpovedal, da je pokojni živel s prvo tožnico in da so živeli kot družina. Prva tožnica si v pritožbi na podlagi lastnega sklepanja, ki pa temelji na napačni navedbi, da brat ni vedel, da je pokojni plačeval preživnino za svoje otroke (priča je izpovedala, da mu ni znano, da bi plačeval preživnino, in ne, da ni vedel, da jo je plačeval), napačno razlaga, da je torej več kot očitno, da pokojni tega ni želel deliti s svojo ožjo družino; in da če že ni želel deliti tega s svojo družino, potem je mogoče sklepati, da je prikrival to, da zunajzakonska skupnost ne obstaja več, oziroma tega staršem in bratu ni želel priznati, morebiti ker ga je bilo sram ali pa ni želel obsojanja drugih. Sodišče se je pravilno opredelilo do podatkov iz uradnih evidenc o stalnem in začasnem prebivališču pokojnega, zato ni moč pritrditi prvi tožnici, da iz njih izhaja, da je zunajzakonska skupnost prenehala že veliko časa pred samim škodnim dogodkom. Ne drži, da je sodišče neutemeljeno veliko veljavo podalo tudi mami prve tožnice. Ne drži, da priča S. G. ni znala izpovedati, zakaj je imel pokojni prijavljeno drugo stalno prebivališče od prvo tožnice, saj je izpovedala, da so bili za to osebni razlogi. Priči, kot je izpovedala, ni bilo znano, da bi pokojni plačeval kakšno preživnino, in ne, kot se navaja v pritožbi, da priča ni vedela, da je prva tožnica prejemala s strani pokojnega preživnino za njene vnuke. Oče prve tožnice je izpovedal, da se je pokojni zaradi problemov z izterjevalci prijavil na nek drug naslov, a je izpovedal, da je še vseeno hodil k njim kar pogosto, da je bil vsak dan, kadar je bil prost, z otroki, pa s K. so šli ven, pač kot družina so bili, samo prijavljen ni bil pri njih. Zato ne drži pritožbena navedba, da kar nekaj časa ni več živel pri njih in jih je obiskoval zgolj občasno (niti sklepanje, da kar je seveda pričakovano glede na skupne otroke), in da je dejansko živel pri mami na svojem domačem naslovu. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno pravilno ugotovilo vse elemente zunajzakonske zveze, zato ni utemeljeno niti sklepanje prve toženki, da so že posamezne izjave naštetih prič očitno pokazatelj, da sta prva tožnica in pokojni delovala in živela ločeno, vendar pa sta imela lep pristen odnos kot starša skupnih otrok, ki sta jim nudila vse tisto, kar otroci potrebujejo, da ne bi čutili razdora med starši, za katerega sta se odločila leta 2006. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo prič R. in V., kot je obrazloženo že v zvezi s pritožbenimi navedbami druge toženke, zato iz enakih razlogov pritožbeno sodišče zavrača smiseln očitek o dokazni oceni izpovedb teh dveh prič. Zgolj s povzemanjem izpovedbe priče R. ne more ovreči pravilne ocene sodišča prve stopnje, da njuno pričanje ni bilo odraz realnega stanja, saj pokojni očitno ni želel razlagati vsakemu o družinskih zadevah, ki se jih je dalo povezati z njegovim finančnim stanjem. Ne drži, da je o pokojnikovem slabem finančnem stanju izpovedal zgolj oče prve tožnice, saj je o njem izpovedala tudi prva tožnica. Ob obrazloženem je zelo poenostavljeno, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, pa je tudi sklepanje pritožnice, da če je sodišče sklepalo, da pokojni ni želel prijateljem in drugim razlagati o družinskih-finančnih težavah, potem je pravtako mogoče sklepati, da tudi družini ni želel razlagati o morebitnem slabem finančnem stanju kot tudi obstoječem odnosu med njim in prvo tožnico.

47. Same odmere višine odškodnin pravdne stranke niso izpodbijale. Materialnopravni preizkus pa ni pokazal nepravilnosti pri odmeri. Utemeljeno pa druga tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče v izreku sodbe ni upoštevalo, da je pasivna legitimacija drugo toženke omejena tudi z dogovorjeno odbitno franšizo, ki je bila dogovorjena z zavarovalno pogodbo z njenim zavarovancem. Kot navaja v pritožbi, je sodišče prve stopnje sicer v točki 26. obrazložitve sodbe navedlo, da je obveznost druge toženke poleg zavarovalne vsote dodatno zmanjšana še za znesek dogovorjene odbitne franšize, vendar pa v izreku sodbe tega ni upoštevalo. Ker pa je potrebno sodbo spremeniti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče to kršitev obenem samo odpravilo, tako da je obveznost druge toženke dodatno zmanjšalo še za znesek odbitne franšize. Med strankami je nesporno, da je bila med zavarovancem drugo toženke in drugo toženko dogovorjena odbitna franšiza v višini 7,5 %, vendar najmanj 300,00 EUR, kar pomeni, da za ta del ni podana pasivna legitimacija drugo toženke za vtoževani zahtevek.

Sklepno

48. Glede na spremenjen, na 70 % zvišan soprispevek pokojnega k nastanku škodnega dogodka, so pokojnikovi otroci (2. do 4. tožniki) upravičeni vsak do odškodnine v višini 6.600,00 EUR, pri čemer sta jima toženki dolžni nerazdelno (solidarno) plačati vsakemu 6.105,00 EUR odškodnine (6.600,00 – 7,5 % odbitne franšize) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, sama prva toženka pa je dolžna vsakemu plačati še razliko v višini 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, zunajzakonska partnerka pokojnega (1. toženka) pa je upravičena do odškodnine višini 7.200,00 EUR, pri čemer sta ji toženki dolžni nerazdelno (solidarno) plačati 6.660,00 EUR odškodnine (7.200,00 – 7,5 % odbitne franšize) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila, sama prva toženka pa ji je dolžna plačati še razliko v višini 540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila.

49. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbama toženih strank ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo nadaljnjih 2.400,00 EUR v razmerju do prve tožnice in za še nadaljnjih 2.400,00 EUR v razmerju do druge tožnice, 2.400,00 EUR v razmerju do tretje tožnice in 2.400,00 EUR v razmerju do četrtega tožnika, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila. Sicer je pritožbi toženk v še preostalem delu, v celoti pa pritožbo tožečih strank zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

50. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo odločitve o pravdnih stroških. Sledeč pritožbeno neizpodbijani razlagi sodišča prve stopnje v 84. točki obrazložitve je potrebno ugotoviti, da se je uspeh tožečih strank zmanjšal na 30 %, uspeh toženih pa povišal na 70 %. Res je, da je obveznost druge tožene stranke po spremembi odločitve o glavni stvari za znesek odbitne franšize manjši, a navedeno, upoštevaje vse okoliščine (drugi odstavek 154. člena ZPP) ne vpliva na dodatno spremembo višine njenega uspeha v postopku na prvi stopnji. Ob pritožbeno neizpodbijani odmeri stroškov navedeno pomeni, da so tožeče stranke (tožeči stranki so bili priznani stroški v višini 22.275,56 EUR) upravičene do povrnitve 6.682,67 EUR, prva tožena stranka do povrnitve 21,00 EUR in druga tožena stranka do povrnitve 61,33 EUR pravdnih stroškov, kot izhaja iz izreka te sodbe.

51. Tožeče stranke s pritožbo niso uspele, njihove navedbe v odgovoru na tožbo so bile sicer delno utemeljene, a bi pritožbeno sodišče tudi samo zaznalo, na kar so opozarjale, zato z navedbami niso prispevale k rešitvi pritožb, zato morajo same kriti svoje stroške pritožbenega uspeha. Glede na vse okoliščine in pritožbeno izpodbijani znesek je oceniti pritožbeni uspeh druge tožene stranke, ki je upravičeno uveljavljala tudi še odbitno franšizo, na 25 %, prve tožene stranke pa na 20 %. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena in prvega v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP morajo tako tožeče stranke v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti prvi toženi stranki, kateri je pritožbeno sodišče priznalo priglašene in izkazane stroške sodne takse za pritožbo (675,00 EUR) in 30,00 EUR materialnih stroškov, povrniti 141,00 EUR, drugi toženi stranki, kateri je priznalo priglašene in izkazane stroške sodne takse (873,00 EUR) in 20,00 EUR materialnih stroškov, pa 223,25 EUR. V primeru zamude s plačilom pa morajo plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno plačilo do prenehanja obveznosti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 394/2011 je, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oz. opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi.