Jedro

V zvezi z dopustnostjo tožbe po 2. členu ZUS-1 sodišče meni, da ukaz predsednika Republike nima pravne narave konkretnega posamičnega akta. Posameznik postavitve za veleposlanika ne more iztožiti, ker to ni njegova pravica.

Odpoklic zahteva določen postopek, vendar iz citiranih določb izhaja, da predsedniku republike svoje odločitve ni potrebno obrazložiti v smislu razlogov za odpoklic iz 2. odstavka 17. člena ZZZ-1 (kot mu ni potrebno postavitve oziroma nepostavitve, kolikor ne sledi predlogu vlade – o tem le obvesti vlado). Akt odpoklica je zato opredeliti za akt politične diskrecije. Ukaz predsednika republike o postavitvi ali odpoklicu veleposlanika je torej akt, zoper katerega ni upravnega spora po 2. členu ZUS-1, niti po 3. členu ZUS-1 po katerem je upravni spor zoper akte politične diskrecije izrecno izključen.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Predsednik republike je z ukazi št. 501-04-1/10, 501-04-2/10, 501-4-3/10, 501-04-4/10, 501-04-5/10, 501-04-6/10, 501-04-7/10, vsi z dne 12 4. 2010, odpoklical tožečo stranko kot izrednega in pooblaščenega veleposlanika Republike Slovenije v Arabski republiki Egipt, državi Katar, državi Kuvajt, Hašemitski kraljevini Jordaniji, Kraljevini Saudovi Arabiji, Sultanatu Oman, in Združenih arabskih emiratih, s sedežem v Kairu, z dnem 30. aprilom 2010. Tožnik v tožbi navaja, da so bili ukazi objavljeni v Uradnem listu, št. 31 z dne 16. 4. 2010. Z dopisom je bil še poučen, da je postopek njegovega odpoklica zaključen in ga ni mogoče preklicati. Iz uvoda vseh sedmih ukazov je razvidno, da so izdani na podlagi 107. člena Ustave RS in 4. odstavka 17.a člena Zakona o zunanjih zadevah (v nadaljevanju ZZZ-1). Vsi so v celoti neobrazloženi. Možni razlogi za predčasni odpoklic so opredeljeni v 17. členu ZZZ-1 in zaradi kršitve posebnih obveznosti in prepovedi iz 45. člena ZZZ-1. Razlogi iz 17. člena ZZZ-1 niso podani, glede kršitve posebnih obveznosti in prepovedi iz 45. člena ZZZ-1 pa tožnik ne ve, katera od prepovedanih ravnanj bi mu lahko bila očitana. Tožnik ni bil seznanjen niti s predlogom za odpoklic, ki naj bi ga pripravil minister za notranje zadeve, določila pa Vlada po posvetovanju s Predsednikom republike (17. člen ZZZ-1). Obrazložitev izpodbijane odločbe bi morala imeti vsebino, primerljivo z 214. členom ZUP. V konkretnem primeru pa je obrazložitev pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti. Določbe ZZZ-1 sicer ne določajo, da bi morala biti odločitev (ukaz predsednika) obrazložena, vendar pa Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pomeni, da mora biti tudi ukaz obrazložen v tolikšni meri, da so iz njega razvidni razlogi, zakaj je bil izdan. Le s takšno obrazložitvijo je tožniku zagotovljeno učinkovito izpodbijanje odločbe in posledično ima tudi zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave. Ukazi so močno posegli v tožnikov položaj, okrnjen je tudi njegov ugled. Če bo sodišče presodilo, da so ukazi zakoniti, pa opozarja na njihovo neustavnost in hkrati s tožbo predlaga, da Upravno sodišče prekine postopek odločanja v tem upravnem sporu in na podlagi 156. člena Ustave ter 1. odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti ZZZ-1 v delu, ki se nanaša na izjemni odpoklic veleposlanika (2. odstavek 17. člena ZZZ-1 v zvezi s 45. členom ZZZ-1). Po prepričanju tožnika je ZZZ-1 v tem delu v neskladju z Ustavo, konkretno z načelom pravne države (2. člen Ustave), načelom enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), pravico do obrambe (29. člen Ustave) in s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave). Očitek krivdnega ravnanja, ki ima lahko za posledico disciplinsko sankcijo, pa skladno z načelom pravne države, ki ga zagotavlja 2. člen Ustave, seboj prinaša tudi zahtevo po ustreznem varovanju pravnega položaja osebe, na katero je naslovljen očitek o kršitvi obveznosti in prepovedi iz 45. člena ZZZ-1, ki ji grozi predčasni odpoklic. Osebi, ki se očita kršitev obveznosti in prepovedi, mora biti omogočena pravica do izjave v postopku, kar izhaja iz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Mogoče je tudi ugotoviti, da je zakonska ureditev izjemnega odpoklica veleposlanika zaradi krivdne kršitve posebnih obveznosti in prepovedi povsem drugačna od ureditve, ki se nanaša na pravni položaj posameznih javnih uslužbencev, pa tudi nosilcev javnih funkcij, kadar se sproži postopek za njihov odpoklic oziroma odstavitev iz kakšne funkcije. Vsa primerljiva zakonska ureditev omogoča posamezniku, na katerega so naslovljeni očitki o določenih kršitvah pri opravljanju njegovega dela ali funkcije, da ustrezno varuje svoj pravni položaj. Dejstvo, da zakonodajalec v ZZZ-1 ni predvidel enakega ali podobnega varstva pravnega položaja veleposlanika, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Zaradi naštetih neustavnosti ZZZ-1 je vzpostavljena nevarnost, da pride do neustavnega izjemnega odpoklica veleposlanika, kar se je v tožnikovem primeru zgodilo. Predlaga, da sodišče prekine postopek odločanja o tej tožbi in začne postopek pred Ustavnim sodiščem na podlagi 156. člena Ustave v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Predlaga, da se odpravijo v Uradnem listu RS, št. 31 z dne 16. 4. 2010 objavljeni ukazi Predsednika Republike Slovenije in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predsednik republike v skladu s 102. členom Ustave RS predstavlja Republiko Slovenijo. S tem je povezana tudi določba 107. člena Ustave, po kateri postavlja in odpoklicuje veleposlanike. Ukaz predsednika republike ima pravno naravo pravne norme in ne konkretnega posamičnega akta. Z ukazom kot pravno normo, ki jo je pristojen podpisati predsednik republike, je vzpostavljena pristojnost veleposlanika, da preda poverilna pisma šefu sprejemne države in po sprejemu poverilnih pisem s strani šefa sprejemne države prične opravljati funkcije, določene v mednarodnem pravu in v ZZZ-1. Posameznik postavitve za veleposlanika ne more iztožiti, ker to ni njegova pravica, niti če izpolnjuje vse zakonske pogoje za postavitev. Prav tako ne more posameznik od predsednika republike iztožiti odpoklica, če tudi sam ne želi več opravljati te naloge. Posebna narava postavitve in odpoklica veleposlanika izhaja tudi iz dvostranske narave postavitve veleposlanika, saj je ta odvisna od volje države sprejemnice. Z odpravo ukazov o odpoklicu bi bil tožnik v notranjem pravnem odnosu sicer veleposlanik, vendar zgolj na neki abstraktni ravni, saj mu funkcija veleposlanika v sprejemni državi ne bi oživela. Za vseh sedem držav sprejemnic tožnik ni več veleposlanik vse od sprejema golega obvestila (notifikacije) tožene stranke o odpoklicu. Ukaz predsednika se sprejemni državi niti ne vroča. Sodne odločbe o odpravi ukazov predsednika republike tudi ni mogoče prisilno izvršiti. Ukaz predsednika o postavitvi oziroma odpoklicu veleposlanika mora biti kot podzakonski predpis v skladu z Ustavo in zakoni, zato je lahko predmet ustavno sodne presoje. Ker ukaz predsednika ni konkreten posamični akt temveč pravna norma, posameznik zoper njega ne more zahtevati sodnega varstva v upravnem sporu, zato je potrebno tožbo zavreči v skladu s 1. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. V kolikor pa sodišče meni, da je ukaz predsednika republike konkreten posamični akt, pa predlaga, da zavrže tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj po 3. členu ZUS-1 ni upravni akt, ker ga sprejme predsednik republike kot nosilec izvršilne veje oblasti in je utemeljen na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. O zakonitosti takih aktov v skladu z 2. členom ZUS-1 sodišče odloča samo, če tako določa zakon. Tega zakon – ZZZ-1, niti katerikoli drugi zakon, ne določa. O zakonitosti takega akta bi se lahko odločalo le na podlagi 4. člena ZUS-1, v primeru zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik pa navaja, da izpodbijani ukazi niso obrazloženi, zaradi česar naj ne bi bilo omogočeno učinkovito sodno varstvo, ki je zagotovljeno v 23. členu Ustave, torej predlaga odpravo zaradi kršitve postopkovnih pravil. Ker pa ukaz ni upravni akt, o katerem bi odločalo sodišče v upravnem sporu, ni mogoče zahtevati odprave teh aktov v upravnem sporu iz razloga zatrjevanih procesnih kršitev. Iz navedenega izhaja, da je že iz same ureditve upravnega spora razvidno, da se ustavna pravica do sodnega varstva ne razteza na akte politične diskrecije, opredeljene v 3. členu ZUS-1, razen če sodno varstvo z zakonom predvidi zakonodajalec. ZZZ-1 ne določa možnosti izpodbijanja ukaza predsednika o postavitvi oziroma odpoklicu veleposlanika, vendar pa kljub temu določa razloge za odpoklic. Za pravilno uporabo te zakonske določbe je potrebno upoštevati ustavno ureditev postavitve in odpoklica veleposlanikov. Zaradi funkcionalne delitve izvršilne veje oblasti med šefa države in vlado, je predsednik omejen s predlogom vlade (glej 17.a člen ZZZ-1). V 17. členu pa je določeno, da predlog za predčasni odpoklic veleposlanika pripravi minister za zunanje zadeve, določi pa ga vlada po posvetovanju s predsednikom republike. Predsednik republike je dolžan upoštevati postopkovna pravila, določena v ZZZ-1, ni pa vezan na nobene materialne pogoje. O postavitvi oziroma odpoklicu veleposlanika odloča s politično diskrecijo, kar pomeni, da svoje odločitve ni dolžan obrazlagati. Razlog 17. člena ZZZ-1 predstavljajo omejitev le za ministra za notranje zadeve, ki pripravi predlog za odpoklic in za vlado, ki predlog določi. Zaradi navedenega sta tako predlog ministra za zunanje zadeve kot določitev predloga vlade, ki ga ta pošlje predsedniku republike, obrazložena. Obrazložitev je predsedniku republike v pomoč pri njegovi odločitvi, ni pa nanjo vezan. Tožena stranka ugovarja tožbenemu zahtevku tudi po temelju. Veleposlanik je lahko v skladu s 17. členom ZZZ-1 izjemoma odpoklican pred potekom časa, razlog pa je razviden iz obrazloženih predlogov. Tožena stranka je postopek odpoklica izvedla v skladu z zakonom. Z delovnopravnega vidika je posledica postavitve posameznika za veleposlanika premestitev na delovno mesto veleposlanik na predstavništvu Republike Slovenije v tujini. Izdaji ukazov o odpoklicu veleposlanika pa sledi njegova razporeditev na delovno mesto nazaj v notranjo službo. MZZ kot delodajalec razporeja diplomate v notranjo ali zunanjo službo. Razporeditev veleposlanika na delovno mesto v notranjo službo po njegovem odpoklicu je enako kot razporeditev kateregakoli drugega diplomata v notranjo službo in ni sankcija, kot to napačno navaja tožnik. Ni pomembno, ali gre za razporeditev po poteku običajnega štiriletnega mandata, ali pa za predčasno razporeditev. Veleposlanik je v skladu z 2. odstavkom 17. člena ZZZ-1 postavljen za dobo do štirih let in ne za štiri leta, kar je določeno tudi v aneksu k pogodbi o zaposlitvi tožnika. Tako se ne more govoriti o pravici veleposlanika, da delo na tem delovnem mestu opravlja ravno štiri leta. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bila kršena pravica do obrambe ter da je bil obsojen, ne da bi vedel, česa je sploh obtožen. Postopki zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niso predmet upravnega spora. Prereka tudi vrednost spornega predmeta v višini 41.000,00 EUR.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2010 prereka navedbe tožene stranke, da ima ukaz naravo pravne norme. Gre vsekakor za konkretni posamični akt. Nadalje meni, da kolikor bi sodišče sprejelo stališče, da gre za akt, utemeljen na politični diskreciji po določbi 3. člena ZUS-1, pa naj sodišče odloči o zakonitosti ukaza predsednika na podlagi 4. člena ZUS-1, saj gre kot ta člen določa za posamični akt, s katerim je organ, konkretno predsednik države, posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika – konkretno tožnika, glede katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V zvezi z razlago tožene stranke o postopku predčasnega odpoklica pa navaja, da obrazloženi predlogi ne spremenijo v ničemer dejstva, da so bili izpodbijani ukazi predsednika republike neobrazloženi in s tem kršene ustavno zagotovljene pravice. V postopku sprejemanja izpodbijanih ukazov tožnik nikoli ni mogel sodelovati, nikoli mu tudi niso bili izročeni. Prereka tudi ugovor v zvezi z vrednostjo spornega predmeta.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2010 navaja, da tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da predpise izdaja samo zakonodajalec ter da so vsi akti izvršilne veje oblasti konkretni posamični akti. Nadalje, da se v predmetnem upravnem sporu postavijo tudi vprašanje obstoja pravnega interesa, ker tožeča stranka z zahtevkom odprave ne more doseči vrnitve v prejšnje stanje, to je v status veleposlanika Republike Slovenije v Kairu. Tudi iz tega razloga, ker izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožeče stranke, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči. Navedbe tožnika glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa so nejasne in pavšalne, zato se tožena stranka o njih ne more izreči. Ni jasno, kako naj bi tožena stranka v postopku odpoklica veleposlanika lahko kršila pravice, ki jih Ustava RS zagotavlja v kazenskem postopku, kot je domneva nedolžnosti ali pravna jamstva v kazenskem postopku. Prav tako v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva tožena stranka ponovno poudarja, da postavitev posameznika za veleposlanika ni pravica, pač pa odločitev predsednika republike, ki temelji na politični diskreciji. Vztraja pri ugovoru zoper ocenjeno vrednost. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V zadevi so sporni ukazi predsednika republike z dne 12. 4. 2010, s katerimi je odpoklical tožečo stranko kot izrednega in pooblaščenega veleposlanika Republike Slovenije iz več držav, z dnem 30. april 2010. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, zaradi presoje zakonitosti ukazov. V zvezi z dopustnostjo tožbe po 2. členu ZUS-1 sodišče meni, da ukaz predsednika Republike nima pravne narave konkretnega posamičnega akta. Predsednik republike v skladu s 102. členom Ustave RS predstavlja Republiko Slovenijo. V zvezi s to funkcijo – predstavljanja Slovenije je povezana določba 107. člena Ustave, po kateri postavlja in odpoklicuje veleposlanike. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podrobno razložila začetek delovanja veleposlanika. Zaradi narave delovanja, ker v odnosu do sprejemne države nastopi funkcijo šele s predajo poverilnih pisem, ki mu jih izda predsednik republike, šefu spremne države, je na simbolni ravni odposlanec oziroma pooblaščenec predsednika republike. V skladu z razumevanjem polnega nastopa funkcije je treba presojati tudi ukaz o odpoklicu (4. odstavek 17.a člena ZZZ-1). Za državo sprejemnico veleposlanik ni več pooblaščenec predsednika republike od sprejema obvestila o odpoklicu. V odnosu do veleposlanika pa deluje odpoklic (kot odpad pooblastilnega razmerja) z izdajo ukaza.

Po 1. odstavku 17.a člena ZZZ-1 predlog za postavitev veleposlanika pripravi Minister za zunanje zadeve, vlada pa določi predlog za postavitev veleposlanika po posvetovanju s predsednikom republike. Iz zakona ne izhaja, da predhodno poteka javni razpis, natečaj... Po določitvi predloga vlade se kandidat za veleposlanika predstavi delovnemu telesu državnega zbora, pristojnemu za zunanjo politiko, ki o predstavitvi poda mnenje. Po predstavitvi na delovnem telesu državnega zbora, pristojnega za zunanjo politiko, Ministrstvo za zunanje zadeve zaprosi za agreman državo sprejemnico. Po sprejemu agremana vlada pošlje predlog za postavitev predsedniku republike. Veleposlanika postavi predsednik republike z ukazom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (2., 3. in 4. odstavek 17.a člena ZZZ-1). Navedeno kaže, da posameznik postavitve za veleposlanika ne more iztožiti, ker to ni njegova pravica. Četrti odstavek 17. člena določa tudi, da predsednik republike odpokliče veleposlanika z ukazom, ki se objavi v Uradnem listu. Drugi odstavek 17. člena ZZZ-1 določa, da je veleposlanik postavljen za dobo do 4 let. Veleposlanik je lahko izjemoma odpoklican pred potekom časa postavitve na podlagi lastne prošnje, predloga države sprejemnice ali zaradi kršitve posebnih obveznosti in prepovedi iz 45. člena tega zakona. Predlog za odpoklic pripravi Minister za zunanje zadeve, določi pa ga vlada po posvetovanju s predsednikom republike. Navedeno kaže, da odpoklic zahteva določen postopek, vendar iz citiranih določb izhaja, da predsedniku republike svoje odločitve ni potrebno obrazložiti v smislu razlogov za odpoklic iz 2. odstavka 17. člena ZZZ-1 (kot mu ni potrebno postavitve oziroma nepostavitve, kolikor ne sledi predlogu vlade – o tem le obvesti vlado). Akt odpoklica je zato opredeliti za akt politične diskrecije. Pod pojmom politična diskrecija razumemo odločanje na podlagi demokratično pridobljenega mandata za izvrševanje oblasti oziroma izdajanje političnih aktov ali aktov vladanja. Sprejeta odločitev je pravno nevezana, usmerjena je v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilca oblasti. Zaradi navedenih značilnosti, ker je izraz vladanja, izvajanja oblasti, ni podrejen sodni kontroli v rednem upravnem sporu. Tako določa 3. člen ZUS-1, ki opredeljuje negativno koncepcijo upravnega akta. Po tej določbi upravni akti niso tiste odločitve oziroma akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Ukaz predsednika republike o postavitvi ali odpoklicu veleposlanika je torej akt, zoper katerega ni upravnega spora po 2. členu ZUS-1, niti po 3. členu ZUS-1 po katerem je upravni spor zoper akte politične diskrecije izrecno izključen. Sodišče je iz navedenega tožbo, s katero tožeča stranka izpodbija ukaz predsednika republike kot upravni akt po 2. členu ZUS-1, in zahteva njegovo odpravo, zavrglo iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani ukaz ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

V primerih akta politične diskrecije je dopusten upravni spor le po 4. členu ZUS-1. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala s tožbo zahtevek za odpravo ukazov po 2. členu ZUS-1, kot določa 1. alinea 1. odstavka 33. člena ZUS-1. Sodišče je postavljen zahtevek zavrglo, ker je ugotovilo, da gre za akt politične diskrecije.

V pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2010 tožeča stranka navaja, da kolikor bi sodišče sprejelo stališče, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki je utemeljen na politični diskreciji po določbi 3. člena ZUS-1, pa poudarja, da naj sodišče odloči o zakonitosti ukaza predsednika na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je s tem aktom predsednik države posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika - tožeče stranke. Z navedeno dikcijo sodišče šteje, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi postavila poleg obstoječega zahtevka še zahtevek po 4. členu ZUS-1, ker pa ga ni precizirala, da gre za zahtevek za odpravo po 1. alinei 2. odstavka 30. člena ZUS-1. Postavitev podrednega zahtevka poleg obstoječega se šteje za spremembo tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP (primerna uporaba po določbi 22. člena ZUS-1). Samo vprašanje dopustnosti spremembe tožbe pa je v ZUS-1 urejeno v celoti ter glede tega vprašanja določb ZPP, ki urejajo spremembo tožbe o glavni stvari, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti. V zadevi je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo in zahtevala odpravo izpodbijanega akta, ukazov o odpoklicu z mesta veleposlanika. S pripravljalno vlogo, vloženo 4 mesece kasneje in naslovljeno kot pripravljalni spis, pa je tožbo spremenila tako, da je poleg že v tožbi postavljenega zahtevka postavila še podrejen zahtevek zaradi posega v človekove pravice. Po določbi 1. odstavka 28. člena ZUS-1 je potrebno tožbo v upravnem sporu vložiti v prekluzivnem roku 30 dni. Tožba vložena znotraj tega roka je pravočasna. Tožbo, ki je vložena po izteku roka, sodišče zavrže kot prepozno. ZUS-1 v določbi 1. odstavka 41. člena določa, da če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina, je sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do glavne obravnave oziroma do odločitve na seji. Glede na takšno zakonsko ureditev prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu in možnosti spremembe le v delu, ki se nanaša na akcesorni tožbeni zahtevek, sprememba tožbe v upravnem sporu (s posledico, da se pravočasnost primarnega zahtevka razteza na podrednega) ni več mogoča. Razlog za zavrženje podrednega zahtevka je torej po navedenem prepozna vložitev, po 2. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tožeča stranka je v tožbi postavila pcto v višini 41.000,00 EUR spp. Tožena stranka višini vrednosti spornega predmeta ugovarja v odgovoru na tožbo. Sodišče navedene višine ni preverjalo v smislu 44. člena ZPP, ker je tožbo zavrglo in se zato v zadevi ni postavilo vprašanje stvarne pristojnosti oziroma pravice do revizije.

Zahteva za povrnitev stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrženju tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.