Jedro

Ker tožniku ni bilo dokazano, da je storil hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so mu bile očitane, je sodišče sklepa disciplinskih organov kot nezakonita razveljavilo. S tem ni bilo več dejanske in pravne podlage za to, da bi tožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa z dnem dokončnosti sklepa prenehalo delovno razmerje, ampak le-to še traja z vsemi posledicami, ki sledijo taki odločitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.10.2002 in 3.12.2002, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 20.12.2002 pa do vrnitve na delo izplačati plačo, kot če bi tožnik delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sklenilo, da mu je dolžna povrniti odmerjene stroške postopka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na suspenz in zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo razlike plače do polne plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da se sodišče ni izjavilo o dejstvih, ki jih je tožena stranka navajala v pritožbi, predvsem ni obrazložilo, zakaj je verodostojnost poklonilo samo pričam, ki jih je predlagal tožnik, niti ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega soočenja prič. Tožena stranka je dopolnila pritožbo, pa sodišče ni upoštevalo drugih pravnomočnih odločitev, ki jih je sodišče že sprejelo glede problemov v zvezi z delovnim razmerjem med istima pravdnima strankama. Menila je, da mora revizijsko sodišče pri odločanju upoštevati tudi te odločitve sodišča. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

V tem postopku je sodišče odločalo samo o pravilnosti in zakonitosti disciplinskega postopka in o suspenzu in prenehanju delovnega razmerja iz tega naslova in posledicah te odločitve. Zato za odločitev v tem sporu ni pomembno, kako je sodišče odločalo v drugih spornih primerih med pravdnima strankama.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija je sodišču očitala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih revizijsko sodišče ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do vseh pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev v zvezi z disciplinskim postopkom. Pritožba je v glavnem grajala samo dokazno oceno v zvezi z zaslišanimi pričami in postavljala vprašanje, zakaj sodišče ni izvedlo predlaganega soočenja prič. Glede dokazne ocene je pritožbeno sodišče jasno ugotovilo, da z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša in da ni nobenega razloga, da z njim ne bi soglašalo. Glede izvedbe dodatnih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, pa je ugotovilo, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo popolno in da ni nobenega razloga, da bi izvajalo še ostale predlagane dokaze. Ker po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju, katera dejstva so dokazana, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Ker je sodišče zaključilo, da ni dokazano, da bi tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti, ki mu jih je očitala tožena stranka, in je sodišče sklepa disciplinskih organov kot nezakonita razveljavilo, to pomeni, da ni bilo več dejanske in pravne podlage za to, da bi mu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, kar je bilo določeno v 13. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), prenehalo delovno razmerje, z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Zato tožniku na tej podlagi delovno razmerje ni moglo prenehati. Posledica te ugotovitve pa je tudi odločitev, da tožniku iz tega razloga delovno razmerje ni prenehalo in da še traja z vsemi posledicami, ki taki odločitvi sledijo.

Ker je taka odločitev pravilna in zakonita, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo je zato v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ostale revizijske navedbe na odločitev ne morejo vplivati in jih zato revizijsko sodišče niti ni obravnavalo niti ni do njih zavzelo stališča.