Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikove navedbe o odtujevanju in pravilno ugotovilo, da proti skupnemu starševstvu govori precej zaostren konflikt med staršema z nezmožnostjo komunikacije, ki ne omogoča vsakodnevnega dogovarjanja in usklajevanja njunih stališč glede otroka, tožnik z izpostavljanjem, da ima mld. A. oba starša enakovredno rad, neuspešno vztraja pri stališču, da bi morala tudi oba (ločena) starša imeti brezpogojno enakovredne pravice do otroka v smislu celovite odgovorne vloge starševstva in enakim časovnim razponom skrbništva (skupno starševstvo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se skupni otrok pravdnih strank mld. A. R., rojen leta ..., zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema, in sicer očetu (tožniku) A. R. in materi (toženki) V. B.; da se stiki uredijo tako, da bo mld. A. izmenično en teden živel pri materi, en teden pri očetu, izmenjava otroka med staršema pa bo potekala ob ponedeljkih po opravljenih obveznostih v šoli, stiki mld. A. staršema med počitnicami in prazniki pa bodo potekali ½ pri enem in ½ pri drugem staršu, o čemer se bosta starša sproti dogovarjala, v skladu z željami in potrebami mld. A. in v skladu z njunimi zmožnostmi; ter da sta starša dolžna plačevati vsak mesečno preživnino v višini 100,00 EUR od tistega meseca dalje, v katerem bo sklenjena nova sodna poravnava, saj so vsi zapadli preživninski obroki v skladu s sodno poravnavo, ki je bila sestavljena 10. 2. 2018 pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. N 39/2016, zvišana z obvestili CSD o uskladitvi preživnine, nazadnje valorizirana na določen znesek 82,90 EUR mesečno, poravnani. V II. točki izreka je odločilo, da se stiki mld. A. z očetom A. R., določeni po sodni poravnavi, sklenjeni pred tukajšnjim sodiščem v zadevi N 312/2018 z dne 12. 10. 2018, v delu, ki se nanašajo na poletne šolske počitnice (konec junija, julij in avgust), uredijo tako, da mld. A. do 12. leta svoje starosti z očetom preživi skupaj en teden, nato z materjo dva tedna in tako naprej do konca meseca avgusta, starša pa se o natančnih terminih dogovorita najkasneje do 30. 5. tekočega leta. V primeru, da do dogovora ne pride, bo mld. A. preživel prvi teden v mesecu juliju pri očetu, nato dva tedna z materjo, nato en teden z očetom, nato dva tedna z materjo, nato en teden z očetom in zadnji teden dni v mesecu avgustu z materjo. V III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora starš, pri katerem mld. A. R. preživlja stike, drugemu staršu in mld. A. omogočiti telefonski razgovor vsak dan med 19.00 in 19.30 uro. V IV. točki izreka sodbe pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 835,79 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil zaradi napačno, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je posledično sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oblikovalo na podlagi: zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo; nedokazljivih izmišljenih in neresničnih navedb toženke tako v odgovoru na tožbo z dne 10. 1. 2019 in nedokazljivih izmišljenih in neresničnih navedb toženke pred sodiščem prve stopnje na narokih dne 10. 4. 2019 in 27. 11. 2019; izpolnjevanja želje toženke glede varstva, vzgoje in stikov mld. otroka; neupoštevanja predloženih dokazil, odločilnih za iskanje pravno ustrezne rešitve v korist mld. otroka; neupoštevanja izjav prič, odločilnih za iskanje pravno ustrezne rešitve v korist mld. otroka, in nepopolne in pomanjkljive izvedbe dokazov. Sodišču očita, da je posledično kršilo zagotovljene temeljne človekove pravice in nedotakljive osebnostne pravice tako mld. otroka kot tožnika ter načelo neodvisnosti, nepristranskosti, usposobljenosti, predanosti, združljivosti, nezdružljivosti, odnosa in ugleda pri oblikovanju sodbe. Pritožnik predlaga, da višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma, da skupnemu starševstvu zaradi obveznega varovanja največje koristi mld. A. po uradni dolžnosti ugodi. Ostale pravno relevantne pritožbene navedbe iz obširne pritožbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se v nepravdni zadevi N 39/2016 sporazumeli, da se mld. A. zaupa v varstvo in vzgojo materi, oče pa z njim izvaja stike in materi za otroka plačuje določeno preživnino. Prav tako ni sporno, da sta se v nepravdni zadevi N 312/2018, vodeni po predlogu tožnika, dogovorili o spremembi stikov in sklenila 12. 10. 2018 sodno poravnavo, s katero se je nadomestila glede stikov točka 2 v sodni poravnavi N 39/2016 z dne 10. 2. 2016 tako, da bodo stiki med mld. A. in očetom potekali vsak drugi vikend od petka, ko oče prevzame sina po končanem pouku in da pripelje v nedeljo do 18. ure na dom matere; da bo mld. A. jesenske šolske počitnice, zimske šolske počitnice in prvomajske šolske počitnice preživel polovico časa pri enem staršu in polovico časa pri drugem staršu, s tem da bo prvi del počitnic pri tistem staršu, pri katerem bo predhodno na vikend stiku; prav tako bo mld. A. božično-novoletne šolske počitnice preživel polovico časa pri enem staršu in polovico časa pri drugem staršu – vse po dogovoru med staršema, velikonočni ponedeljek pa pri tistem staršu, pri katerem ne bo predhodno na vikend stiku; v času poletnih počitnic (konec junija, julij in avgust) bo mld. A. preživel 14 dni nepretrgoma pri enem staršu in 14 dni nepretrgoma pri drugem staršu, s tem da se bosta starša o natančnih terminih dogovorila najkasneje do 30. 5. tekočega leta, v primeru, da do dogovora ne pride, pa bo mld. A. preživel prvih 14 dni v mesecu juliju pri očetu in zadnjih 14 dni v mescu juliju pri materi; vse ostale dni v poletnih počitnicah bo mld. A. polovico časa pri enem staršu in polovico časa pri drugem staršu, s tem da bo menjava na 7 dni. Starša sta se dogovorila, da bo oče poskrbel za prevzem in vrnitev otroka.

6. Z dne 7. 11. 2018 vloženo tožbo tožnik zahteva skupno starševstvo, ker meni, da bo le na ta način zaščitil pravice otroka, ki želi očeta videti redno in bolj pogosto in katerega po njegovem mnenju mati naklepno in načrtovano odtujuje od očeta. Zakonodaja, ki jo je potrebno uporabiti, glede na datum vložitve tožbe, omogoča (četrti odstavek 421. člena ZPP), da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnika moralo zato najprej presoditi, ali so nastopile spremenjene razmere. V postopku je angažiralo izvedenko klinično-psihološke stroke dr. B. R. in izvedenko psihiatrične stroke doc. dr. B. N. in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da sta oba starša osebi, ki nimata resnih bolezni na področju telesnega ali duševnega zdravja, sta ustrezno intelektualno opremljena, razumeta otrokove potrebe, sta primerno psihosocialno prilagojena in imata urejene materialne pogoje življenja. Oba sta sposobna z otrokom preživeti kvaliteten čas, se prilagajati njegovim interesom, ga podpirati in upoštevati njegovo mnenje. Starša se na razumski ravni tudi zavedata pomena medsebojnega sodelovanja v starševski vlogi, česar pa v praksi, zlasti oče ne, ne moreta izvajati. V preteklosti sta v svoji starševski vlogi bolje sodelovala kot zdaj, ko se njun odnos slabša, kar po oceni sodišča prve stopnje povzroča pri tožniku generiranje sporov oziroma vlaganje te konkretne tožbe v času, ko se dejansko sodna poravnava iz leta 2018 niti še ni prav realizirala (začela izvrševati). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že iz poročila CSD ... z dne 24. 9. 2018 izhaja, da je komunikacija med staršema slaba, iz poročila z dne 5. 2. 2019 pa izhaja, da tožnikov predlog za ponovno spremembo takoj v naslednjem mesecu po sklenjeni sodni poravnavi nima podlage v spremenjenih okoliščinah v življenjih udeleženih, pač pa je predlog vezan na tožnikov strah pred izgubo odnosa z otrokom, kot se mu je to zgodilo pri starejših dveh otrocih. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve upoštevalo tudi poročilo šole z dne 21. 11. 2019, da ni zaznati učnih težav, težav v odnosih s sovrstniki ali težav s samopodobo in samovrednotenjem. Sodišče je ugotovilo, da je toženka tista, ki mld. A. predstavlja referenčnega starša, na katero je mld. A. bolj navezan, pri njej ne občuti stiske, v nasprotju z večkratnim doživljanjem le-te pri očetu, da mati prepoznava njegove potrebe in mu nudi ustreznejšo vzgojo in nego, da so dejansko njene starševske kapacitete boljše od očetovih. Sledilo je izvedenkama, da mati nudi mld. A. več čustvene topline, konsistenstnosti in kontrole, dočim pri tožniku - očetu ni dobilo vtisa, da je zmožen samokritičnosti, ki je ena od pomembnih starševskih kompetenc, pač pa je dobilo vtis, da želi na vsak način uveljaviti svoje prepričanje, da bo v življenju mld. sina dovolj prisoten le, v kolikor bo lahko izvajal skupno starševstvo s povečanim obsegom stikov in tako izvajal pri njem svoje vzgojne principe. Sodišče prve stopnje pa povsem utemeljeno ob tem ni prezrlo, da proti skupnemu starševstvu govori tudi precej zaostren konflikt med staršema z nezmožnostjo komunikacije, ki ne omogoča vsakodnevnega dogovarjanja in usklajevanja njunih stališč glede otroka. Zato ni ugodilo tožbenemu zahtevku za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji mld. otroka. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, se nanje povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7. Pritožbene navedbe, da se je tožnik tako kot pri delu carinskega deklaranta (za opravljanje katerega, kot navaja, je med drugim potrebna dobra psihofizična pripravljenost, nadvse hitra odzivnost, hitro prilagajanje se spremembam in v okviru katerega se je pri uvajanju novih kadrov v to zahtevno področje dela zelo dobro vživel v nove sodelavce, jih nenehno pozitivno in strokovno spodbujal k uspešnim delom in pripomogel k njihovem napredovanju na tem področju), temu primerno vedno prizadeval za spoštljive odnose in odkrito komunikacijo tudi v 9-letni zunajzakonski in družinski skupnosti s toženko, niso relevantne, ker se nanašajo na čas obstoja zunajzakonske oziroma družinske skupnosti, ki pa je nesporno prenehala že leta 2015. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta starša v preteklosti v svoji starševski vlogi bolje sodelovala kot sedaj, ko se njun odnos slabša. Če pa skuša tožnik z gornjimi navedbami ovreči ugotovitve v sodbi o osebnostnih potezah tožnika in oceno sodišča, da starša, sploh tožnik kot oče, v praksi ne zmoreta izvajati medsebojnega sodelovanja v starševski vlogi, je potrebno odgovoriti, da je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovitve in oceno pravilno oprlo predvsem na izvedensko mnenje obeh izvedenk, ki imata ustrezno strokovno znanje.

8. Tožnik v pritožbi nadalje navaja okoliščine, na podlagi katerih je tekom obeh narokov dobil občutek, da pooblaščenka toženke in okrožna sodnica skupaj diskriminatorno postopata proti tožniku. Tožnik sicer ne navede, kateri dopusten pritožbeni razlog (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati, so določeni v 338. členu ZPP) uveljavlja z gornjimi navedbami. Glede na vsebino gre kvečjemu za navedbe o okoliščinah, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, v zvezi s katerimi sme stranka zahtevati do izdaje odločbe izločitev sodnika, česar pa tožnik ni storil; z njimi pa ne more izpodbiti pravilnosti odločitve.

9. Tožnik nadalje z obsežnimi navedbami neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, večinoma z lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo.

10. Tako neutemeljeno navaja, da so v sodnem spisu, tožbenem zahtevku z dne 5. 12. 2018 in vlogi z dne 29. 1. 2019 navedbe tožnika podkrepljene z dokaznimi listinami in izjavami prič, ki dokazujejo, da je izpodbijana sodba v nasprotju z veljavnimi predpisi in ustavo ter grobo posega v zagotovljene človekove pravice ter nedotakljive osebnostne pravice tako mld. otroka kot tožnika, dočim so popolnoma izmišljene in neresnične navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka je na naroku dne 10. 4. 2019 prerekala tudi navedbe tožnika v vlogi z dne 29. 1. 2019 in pojasnila, da gre za neresnične, netočne in da so polne manipulacij, zato se ni moč strinjati s tožnikom, da toženka, zato ker je tožnik v vlogi z dne 29. 1. 2019 navajal dokazljiva in popolnoma resnična dejstva, na ta resnična dejstva ni več odgovorila. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazni postopek ni potrdil, predstavlja tudi pritožbena navedba, da so v dne 26. 8. 2019 pripravljenem izvedenskem mnenju potrjene vse navedbe tožnika v vlogi z dne 29. 1. 2019. 11. Tožnik navaja, da sodišče prve stopnje zaradi pristranskega postavljanja vprašanj v korist toženke na narokih dne 10. 4. 2019 in dne 27. 11. 2019 ni bilo sposobno ugotoviti, da je bil tožnik zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe zaradi obveznega varovanja koristi mld. A. primoran natančno preučevati, razumeti in si ozavestiti ter ponotranjiti veliko število strokovne literature na področju psihologije, pedagogike in družinskega prava (tudi strokovno gradivo Univerze v Ljubljani s področja psihologije) in preučevati veliko število strokovnih predavanj in razlag priznanih psihologov, pedagogov in družinskih sodnic, kot so npr. dr. A. P., dr. M. D. (nekdanja sodna izvedenka), specialni pedagog M. J., sodnica I. Z., vodja oddelka za družinsko sodstvo pri Okrožnem sodišču Ljubljana, ki je javnost že leta 2014 seznanila, da je zakonodaja, ki ureja ločitvene postopke, neustrezna, in je skupaj s sodno prakso celo v nasprotju z ustavo, saj se v ločitvenih postopkih otroci praviloma dodeljujejo materam. Ne zato, ker bi bilo to v korist otrok, kot to predvideva zakon, pač pa zato, ker si to želijo matere. Posledično so otroci zgolj legalne žrtve sistemskih zlorab, zato si prav tožnik prizadeva, da bo največji koristi mld. A. resnično zadoščeno, kar je razvidno iz celotnega sodnega spisa, v katerem je tožnik sodišče neprekinjeno opozarjal na korist mld. A. Tožnik ne pojasni, kateri pritožbeni razlog uveljavlja z gornjimi navedbami v tej točki. V kolikor z njimi meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazovanjem, je potrebno pojasniti, da bi moral ta očitek v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljaviti takoj, ko je bilo mogoče, torej že na samem naroku, česar pa ni storil. Ker v pritožbi ni navedel, da te kršitve brez svoje krivde ni mogel uveljaviti, je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Če pa z navedbami meri na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali zmotno uporabo materialnega prava, očitek tudi ni utemeljen, ker je, kot že rečeno, sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Sodišče pri odločitvi o varstvu in vzgoji, kakor tudi v zvezi s stiki upošteva tudi mnenje otroka, če ga je izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. V skladu s sodno prakso sodišče upošteva tudi mnenje, ki ga je otrok podal v postopku angažiranemu izvedencu. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve o zahtevku tožnika, da se mld. A. zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema zato pravilno upoštevalo, da je mld. A. izvedenki klinično psihološke stroke povedal, da bi rad živel tako kot do sedaj, da bi bil pri mami več. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati, kar izpostavlja pritožnik, in sicer da je iz seznama sms sporočil med toženko in tožnikom, izjave na CSD ... z dne 7. 11. 2018, izjave in prijave na CSD ... z dne 1. 3. 2019, pričevanja S. Ž., sodnega spisa N 312/2018 in zapisnikov ter prepisov zvočnih posnetkov razvidno dejstvo, da je mld. A. od razpada družinske skupnosti dalje vedno znova izražal željo, da želi tožnika več videti. Gre namreč za sms sporočila med starši oziroma za izjave tožnika in S. Ž. in ne mld. A., da bi bilo na podlagi le-teh moč ugotoviti otrokovo pravo željo. Na nekonkretizirano sklicevanje na sodni spis N 312/2018 in zapisnike ter prepise zvočnih posnetkov pa sploh ni moč odgovoriti. Lastne, dokazno nepodprte, ugotovitve pa predstavljajo nadaljnje pritožbene navedbe, da toženka temu nasprotuje in komunikacijo z očetom v korist mld. A. zaradi lastnih osebnostnih potez zavrača in odklanja ter mld. A. uporablja kot sredstvo za manipulacijo sodišča za doseganje lastne koristi in zadovoljevanje lastnih duševnih potreb.

13. Zmotno je pritožnikovo stališče, da so iz sodnega spisa, vloge toženke z dne 10. 1. 2019 in izvedenskega mnenja razvidna dejstva, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi želja toženke. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov, med drugim izvedenskega mnenja, ki sta ga sodni izvedenki podali pisno in nato še ustno na naroku, ko sta odgovorili na pripombe tožnika na izvedensko mnenje. Po zaslišanju izvedenk tožnik ni imel več pripomb na izvedensko mnenje niti ni predlagal angažiranja drugih izvedencev. Zato neutemeljeno v pritožbi poudarja, da sta si sodni izvedenki zaradi pomanjkanja nadvse pomembnih dokazil, nepopolne anamneze ter popolnoma izmišljenih in neresničnih navedb in izpovedbe toženke zaradi sočustvovanja z toženko nevede in nehote ustvarili napačno, nepopolno, pomanjkljivo in nejasno sliko o tožniku, toženki in mld. A. in zato na napačni in zmotni osnovi zaradi sočustvovanja s toženko pristransko podajali strokovno neutemeljene in neverodostojne odgovore na vprašanja sodišča1 in s tem postopanjem posledično grobo kršili Smernice za sodnoizvedensko kliničnopsihološko delo na področju starševstva in skrbništva ter Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter konvencijsko načelo o koristi otroka. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da sta imeli izvedenki možnost vpogleda v vse dokaze in vloge v spisu, zato navedb tožnika, da izvedenkama ni poznano celotno dogajanje, ni bilo mogoče upoštevati. Prav tako sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo pavšalnih in nestrokovnih ugotovitev oziroma zaključkov tožnika v zvezi z ugotovitvami izvedenk, češ da je izvedensko mnenje v vsakem pogledu pomanjkljivo, nepopolno, neverodostojno in strokovno neutemeljeno, sploh pa utemeljeno ni sledilo pripombam, da naj si izvedenki znanje poglobita s strani tožnika priloženo literaturo, saj imata izvedenki ustrezno znanje s svojega področja. Sicer pa bi bile gornje pritožbene navedbe o pristranskosti izvedenk lahko le predmet zahteve za izločitev izvedenk, katere pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal. 14. Lastno dokazno oceno, ki je izvedensko mnenje ne potrjuje, predstavlja tudi pritožbena navedba, da je tudi iz materinih osebnosti (10. stran izvedenskega mnenja) razvidna potrditev vseh tožnikovih navedb v vlogi z dne 29. 1. 2019. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve pravilno opredelilo do tožnikovih navedb, da iz ugotovitev izvedenk izhaja, da je pri toženki prisotna pasivno-agresivna osebnostna motnja. Utemeljeno je sledilo izvedenkama, da se ta osebnostna motnja ne nahaja v klasifikaciji bolezni, govori pa se lahko le o posameznih osebnostnih potezah iz tega sklopa. Tožnik zato v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno prikazuje svoj zaključek, da toženka glede na vprašalnik za oceno osebnosti in v Rorschachovem preizkusu (10. stran izvedenskega mnenja) nepristransko in objektivno gledano kaže vse skrite osebnostne poteze in simptome značilne za pasivno agresivno osebnostno motnjo, kakor tudi zaključek, da so iz prepisov zvočnih posnetkov z dne 10. 4. 2019 in dne 27. 11. 2019 posledično razvidne skrite osebnostne poteze toženke, ki se ujemajo z nepristransko ugotovitvijo njene skrite osebnosti v izvedenskem mnenju2. Neutemeljeno iz že zgoraj navedenih razlogov pritožnik nadalje navaja, da je iz prepisov zvočnih posnetkov prav tako razvidno, da toženka na vprašanja sodnice sploh ne odgovarja, temveč se izmika in si realnost razlaga po svoje ter realnost obrača v svojo korist. 15. Glede na že obrazloženo v prejšnjih točkah niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je na osnovi nepristranskega in objektivnega vprašalnika za oceno osebnosti in Rorschachovega preizkusa za toženko (10. stran izvedenskega mnenja) samoumevno, da toženkine prisotne skrite osebnostne poteze, značilne za pasivno agresivno osebnostno motnjo, predstavljajo nemogočo osnovo za miroljubno komunikacijo s toženko na odrasli ravni glede mld. A. in osnovo za njeno naklepno načrtovano odtujevanje mld. A. od tožnika in čustveno zlorabo mld. A., ki zaradi tega že trpi z duševno stisko in tesnobo, kar je izvršeno dejstvo na 13. strani izvedenskega mnenja v opisu vedenja mld. A. med pregledi in na 14. strani izvedenskega mnenja v mnenju o otroku, ki ga toženka kot nerazsodnega mld. otroka, ki ne razume pomen in posledice svojega ravnanja, uporablja kot sredstvo za manipulacijo sodišča prve stopnje za dosego lastne koristi in zadovoljevanje lastnih duševnih potreb, kar je povsem razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov, v katerih se za podkrepitev svojih izpovedi neprekinjeno opira in sklicuje na mld. A. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne dokazne ocene izvedenskega mnenja obeh izvedenk pravilno zaključilo, da je slediti izvedenkama tudi v delu, da tožnik težje predeluje izgubo partnerstva in še vedno vnaša nezvestobo v svoje navedbe, to pa neugodno vpliva na izvajanje starševske skrbi, partnerski odnos prenaša v starševskega, kar otežuje njegovo sodelovanje s toženko v starševski vlogi. Nedvomno pa predstavlja primerna komunikacija osnovo tega sodelovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je zaradi svojega osebnostnega funkcioniranja oče dečka v preteklosti večkrat spravljal v stisko, zato se A. takšnih situacij že vnaprej boji in v izogib temu mame pri očetu sploh raje ne omenja, s tem pa je otrok nenehno pod pretirano kontrolo, nesproščen in pretirano pozoren na stvari, ki bi očeta razjezila. Utemeljeno je, glede na to, da sta prepričljivo obrazložili, da tega iz vseh uporabljenih metod ni mogoče ugotoviti, sledilo izvedenkama, ki sta zanikali oziroma ovrgli vztrajno zatrjevanje tožnika, da mati načrtno odtujuje otroka očetu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tega ni moglo ugotoviti niti iz v dokaz predloženih zapisov telefonskih klicev in sporočil. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik na zadnjem naroku povedal, da so se stiki sedaj izvajali skladno z zadnjo sodno poravnavo, da je bilo tako, kot mora biti, vendar je še vedno vztrajal pri skupnem starševstvu, češ da naj bi si tudi sin želel več stikov. Glede na ugotovitve, navedene v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izvedenki dr. D. R., da ni mogoče slediti tožnikovim zatrjevanjem o odtujevanju, ko se vendar stiki izvajajo redno in v skladu z zadnjo sodno poravnavo, tako da ima oče ves čas stik z otrokom in dejansko aktivno sodeluje pri njegovi vzgoji. Je pa izvedenka opozorila v zvezi s tem na fenomen odklanjanja starša, ko se mu otrok sam prične izogibati zaradi svojih lastnih neugodnih izkušenj z enim od staršev iz odnosa z njim. Kot je povzelo sodišče, na to vpliva starš s svojim obnašanjem in mld. A. je na to dejansko že opozarjal, s tem ko je izvedenki klinično psihološke stroke povedal, da mu je pri atiju težko, da nič ne posluša in da ga ne razume.

16. Glede na zgoraj obrazloženo in glede na izvedensko mnenje, so neutemeljene, saj jih izvedeni dokazi ne potrjujejo, tudi naslednje pritožbene navedbe: da so iz prepisov zvočnih posnetkov z dne 10. 4. 2019 in z dne 27. 11. 2019 razvidna dejstva, da toženka sebe v vlogi mame doživlja grandiozno in tožniku vsiljuje občutek krivde in manjvrednosti, da mu ne dovoli da uveljavlja svoje predloge, ideje ali rešitve kot oče v korist mld. A., ampak celo sabotira blagostanje mld. A. pri tožniku (kar je značilno za osebe z pasivno agresivno osebnostno motnjo); da kljub trudom in vidnim dosežkom tožnika obsoja, da ni naredil nič v korist otroka in tožnika s takšnimi in drugačnimi prijemi (krivo pričevanje) poskuša očrniti in izsiliti pomilovanje sodnice (zavajanje sodišča) ter na koncu zaradi lastnega zavračanja in odklanjanja komunikacije z tožnikom in zamere do tožnika krivi tožnika (krivo pričevanje); da je najbolj okrutna oblika čustvenega izsiljevanja in manipulacije sodišča prve stopnje, ko za to izkoristi svojega otroka (prelaganje odgovornosti na otroka) in seveda je to v škodo mld. A.; da je toženka pretirano zaščitniška do mld. A. in ga dojema kot podaljšek sebe za dosego lastne koristi in zadovoljevanje lastnih duševnih potreb; da je prekomerno zaščitniška, celo tako, da oče do otroka ne more priti in se z njim mirno ukvarjati; da je A. prikrajšan za stike s tožnikom zaradi manipulacije toženke; da toženka to ne počne, ker očetu ne bi zaupala mld. A., ampak zaradi osebne zamere, saj je sama zakrivila razpad družinske skupnosti in jo je tožnik pri tem dokazljivo zalotil, kar je pri toženki zaradi značaja pasivno agresivne osebnostne motnje povsem nezavedno stanje, sicer zavoljo in v največjo korist mld. A. tega ne bi počela.

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikove navedbe o odtujevanju in pravilno ugotovilo, da proti skupnemu starševstvu govori precej zaostren konflikt med staršema z nezmožnostjo komunikacije, ki ne omogoča vsakodnevnega dogovarjanja in usklajevanja njunih stališč glede otroka, tožnik z izpostavljanjem, da ima mld. A. oba starša enakovredno rad, neuspešno vztraja pri stališču, da bi morala tudi oba (ločena) starša imeti brezpogojno enakovredne pravice do otroka v smislu celovite odgovorne vloge starševstva in enakim časovnim razponom skrbništva (skupno starševstvo). Angažirani izvedenki nista ugotovili, da je mld. A. že kaže podobne osebnostne poteze in simptome kot toženka, zato je nasprotna tožnikova trditev kot tudi vse navedbe v zvezi s tem neutemeljena. Posledično je zmoten, dokazno nepodprt tudi zaključek tožnika, da zaradi prisotne duševne stiske in tesnobe 8-letni mld. A. kot žrtev čustvene zlorabe toženke ni razsoden ter prav tako ni sposoben razumeti pomen in posledice svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje, kot že rečeno, ni imelo razlogov za dvom o strokovnosti izvedenk, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki (in navedbe v zvezi s tem), da je izvedenka dr. B. R. kršila Smernice za sodnoizvedensko kliničnopsihološko delo na področju starševstva in skrbništva Zbornice kliničnih psihologov (Ljubljana 2019) predvsem v 3. poglavju, točki 3.2.1. (Otrokova želja o skrbništvu in stikih), in da v sklopu enkratnega polurnega srečanja z nerazsodnim 8-letnim dečkom, ki trpi z duševno stisko in tesnobo, ni bila sposobna ugotoviti njegove pristne želje o skrbništvu in stikih, kajti za presojanje otrokove preference je navadno potrebnih več srečanj ter več virov podatkov, kakor tudi navedbe, da sta posledično sodni izvedenki kršili prvi odstavek 21. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (prisega k nepristranskosti), saj da sta na osnovi neresničnih in izmišljenih navedb toženke nevede in nehote zavzeli diskriminatorno stališče do tožnika, kar je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka z dne 27. 11. 2019, ter konvencijsko načelo o koristi otroka.

18. Sodni izvedenki sta navedli, da sta prebrali sodni spis s prilogami, kar pomeni, da sta se seznanili s pisno izjavo tožnikove partnerice S. Ž. Glede na že obrazloženo, da sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za dvom o strokovnosti izvedenskih mnenj, tudi ni utemeljen očitek, da dr. B. R. ni bila sposobna ne oceniti ne ugotoviti, da se pasivno agresivna osebnostna motnja uvršča v skupino plašljivci, in tudi ne očitek, da bi izvedenki, če ne bi sočustvovali z toženko in ne bi zavzeli diskriminatornega stališča do tožnika, lahko izvedli klasifikacijo toženkine osebnostne motnje in ne bi klasifikacijo osebnostne motnje toženke prelagali na tožnika.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mld. A. še vedno v največjo korist, da ostane v varstvu in vzgoji pri materi. Tožnik z izpostavljanjem odgovora izvedenke dr. R., da velja tožniku pritrditi na načelni ravni, da ima otrok res pravico do obeh staršev in da je dejansko na načelni ravni tako, da bi bilo najbolj ugodno, če bi starša skupaj izvajala to starševsko skrb, ne more ovreči tega zaključka. Kot sam navaja v pritožbi, je namreč izvedenka nato sklenila, da pa je nezmožnost komunikacije med staršema zadržek in ovira, saj ne omogoča vsakodnevnega dogovarjanja in usklajevanja njunih stališč glede otroka. Tožnik glede na že zgoraj obrazloženo, da ni pomanjkljivosti v izdelanem izvedenskem mnenju, neutemeljeno sklepa, da če bi se sodna izvedenka dr. R. resnično zavzemala za otrokovo korist, bi bila v prvi vrsti pozorna na že prisotno duševno stisko in tesnobo mld. A. in bi zato najprej iskala vzrok, zakaj mld. A. v starosti 8 let sploh kaže takšne znake v vedenju in čustvovanju, nato bi si pozorno ogledala vprašalnik za oceno osebnosti in Rorschachov preizkus za toženko in sama ugotovila, da je mld. A. že prevzel čustveni in vedenjski vzorec toženke.

20. Po oceni pritožbenega sodišča se sodna izvedenka dr. R. ni posluževala diskriminatornih besed in stavkov3, kot tožnik navaja v pritožbi. Potrebno je ponoviti, da tožnik ni predlagal angažiranja novega izvedenca, sodišču prve stopnje pa se upravičeno ni porodil dvom o strokovnosti obeh angažiranih izvedenk. Lastno, dokazno nepodprto oceno predstavlja pritožbena navedba, da niti v sodnem spisu niti v izvedenskem mnenju od 1. do 18. strani ni razvidnih dejstev, ki bi utemeljevali takšno oceno osebnosti tožnika in podajanje takšnih odgovorov na vprašanja sodišča prve stopnje, in da je samoumevno, da je posledično iz izvedenskega mnenja razvidno dejstvo, da so odgovori sodnih izvedenk na vprašanja sodišča od 19. do 24. strani v nasprotju z nepristranskimi orodji za oceno osebnosti toženke ter prav tako nasprotujejo že prisotni duševni stiski in tesnobi mld. A. (13. in 14. stran izvedenskega mnenja) zaradi toženkine dolgoletne čustvene zlorabe mld. A. 21. Ne drži pritožnikovo sklepanje, da so iz sodnega spisa in izvedenskega mnenja jasno razvidna dejstva, da so navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 10. 1. 2019 popolnoma izmišljene in neresnične, in da je samoumevno, da toženka posledično ni predložila niti eno dokazilo, ki bi dokazalo popolnoma izmišljene in neresnične navedbe v odgovoru na tožbo z dne 10. 1. 2019, v katerem tožnika po krivem obtožuje kaznivih dejanj. Zato ne drži, da posledično izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje samemu sebi, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. V obravnavani zadevi okoliščine o obtožbah kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime tožnika niso pravnorelevantne, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo.

22. Sodišče prve stopnje je moralo glede na četrti odstavek 421. člena ZPP ugotoviti, ali so nastopile spremenjene razmere, ki terjajo izdajo nove odločbe o vzgoji in stikih. Glede na to, da sta se starša 10. 2. 2016 sporazumela, da se mld. A. zaupa v varstvo in vzgojo materi, ni relevantno dogajanje pred tem datumom. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno ugotavljati, kot meni pritožnik, ali in zakaj je toženka mld. A. že dne 27. 1. 2016 naklepno načrtovano odtujevala od tožnika ter tožnika želela izriniti iz življenja mld. A., ko sta pravdni stranki še izvajali skupno varstvo in vzgojo mld. A. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali je skupno starševstvo v največjo korist mld. A., saj, kot je v tej obrazložitvi že bilo navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, zakaj je v korist mld. A., da ostane v varstvu in vzgoji pri materi in zakaj ne pride v poštev skupno starševstvo.

23. Glede na pravilne zaključke sodišča, da so neutemeljeni tožnikovi očitki o odtujevanju otroka, temelječe na mnenju izvedenk, ki sta vpogledali vso spisovno dokumentacijo, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je in zakaj toženka v sms sporočilu z dne 16. 10. 2018 tožniku grozila, da se bo z vsemi sredstvi borila proti skupnemu starševstvu, če bo treba.

24. Pisanje N. R. z dne 18. 2. 2019 (naslovljeno odgovor na tožbo), tožnikove hčerke iz prvega zakona, je toženka predlagala kot dokaz v zvezi z navedbami, da je iz vsebine te izjave razvidno, kakšne odnose ima tožnik z otrokoma iz prvega zakona, kar je tudi zaskrbljujoče in dodatno pritrjuje temu, da bi izvedensko mnenje verjetno bilo koristno za otroka, lahko pa se jo tudi zasliši, v kolikor bo potrebno. Tožnik ni predlagal tega dokaza v zvezi z nobenimi svojimi navedbami, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je toženkina naklepno načrtovana odtujitev mld. otroka od tožnika in čustvena zloraba mld. A. nadalje prav tako razvidna iz tega pisanja tožnikove hčere N. R. z dne 18. 2. 2019 (dejansko marec/april 2019), ki je čustveno že odtujena. Zato tudi ni relevantno, da je tožnik sodišče prve stopnje seznanil, da sta tožnikova prva dva otroka N. R., ki je sedaj stara 22 let, in N. R., ki je sedaj star 17 let, zaradi preredkih stikov s tožnikom vsak drugi vikend po razvezi zakonske zveze z M. R. že čustveno odtujena od tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz poročila CSD ... z dne 24. 9. 2018 izhaja, da je med staršema slaba komunikacija, iz poročila z dne 5. 2. 2019 pa izhaja, da tožnikov predlog za ponovno spremembo takoj v naslednjem mesecu po sklenjeni sodni poravnavi nima podlage v spremenjenih okoliščinah v življenju udeleženih, pač pa je njegov predlog vezan na strah pred izgubo odnosa z otrokom, kot se mu je zgodilo pri starejših dveh otrocih. Ni utemeljen očitek, da sodišče ni ugotavljalo dejstva, ali so navedbe čustveno že odtujene polnoletne hčere tožnika verodostojne. Toženka je predlagala zaslišanje N.. R. le, če bo to potrebno, tožnik pa je na zadnjem naroku izrecno navedel, da zaslišanje hčerke ne potrebno. Ker ni bila podana utrezna trditvena podlaga, sodišče prve stopnje upravičeno ni ugotavljalo, ali so navedbe hčerke o tožniku, ki jih je podala pred Okrožnim sodiščem v Celju v postopku IV P 762/2018, izmišljene in neresnične in zakaj je tako, in upravičeno ni ugotavljalo tudi dejstva, v kakšnem odnosu je toženka pravzaprav z 21-letno hčerjo tožnika. Zato ni na mestu hipotetično sklepanje tožnika, da če bi to ugotavljalo, bi ugotovilo, da je toženka zaradi lastne koristi vzpostavila stik z tožnikovo hči šele marca/aprila leta 2019 z namenom jo zavajati, da naj po krivem priča proti tožniku. Ob izostanku trditvene podlage so nerelevantne v pritožbi obširno obrazložene okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je hči odgovor na tožbo datirala na dan 18. 2. 2019 (dejansko marec/april 2019), in neutemeljene pritožbene navedbe, da je iz pisanja N. R. razvidna potrditev tožnikovih navedb in dejansko stanje, da polnoletna tožnikova hči zaradi čustvene odtujenosti od tožnika že uporablja govorni in vedenjski vzorec mame, istočasno nezrele in nejasne čustveno pogojene besede mlade polnoletne ženske (zamera in jeza), ki zaradi izmišljenih in neresničnih trditev mame M. R. o tožniku sedaj goji zamere do tožnika. In prav tako ni pravno pomembno razglabljanje, da sta bila starejša tožnikova otroka, ker je njihova mama, katera je 26 dni v mesecu izvajala varstvo in vzgojo slednjih, otrokoma dovolila prekomerno uporabo pametnih mobilnih telefonov in računalnika, bolj naklonjena življenju pri mami in so dvodnevni stiki vsak drugi vikend za njiju včasih predstavljali odpor, saj sta bila prepuščena zgolj vzgoji mame in sta prevzela njen govorni in vedenjski vzorec; da sta vedela, da tožnik prekomerne uporabe pametnih telefonov in računalnikov ne odobrava in se z njima tista 2 dni vsak drugi vikend raje pogovarja ter druži, zato sta tekom procesa odtujevanja od tožnika začela razvijati opozicionalnost do tožnika (očeta).

25. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve, v kateri povzema ugotovitve izvedenk o tožnikovi osebnosti, navedlo med drugim, da je tožnik sicer konstanten in stabilen, občasno pa bi se ta lastnost lahko kazala kot pretirana v smeri premajhne fleksibilnosti in preveč avtoritarne strogosti, na kar je večkrat opozorila tudi toženka na zaslišanju kot tudi N. R. v zapisu. In nadalje, da zato, ker ima oče šibkejšo kapaciteto za čustveno povezovanje z otrokom in dečka precej strogo nadzoruje, je to manj ugodna kombinacija, ki pri otroku lahko vodi v nižje samospoštovanje, agresivnost ali slabše odnose z vrstniki. Precej slabše kot mama razume otrokove čustvene, socialne potrebe. Njegova manjša fleksibilnost sporoča, da se bo lahko manj elastično prilagajal spreminjajočim se potrebam odraščajočega otroka na pragu pubertete, ko je potrebno otroka poslušati, se prilagajati, odstopiti od svojega, zdržati otrokov upor, inhibirati svoja čustva jeze. Da oče togo vztraja pri svojem, pa je, kot je ugotovilo sodišče, opozoril tudi mld. A., ko je povedal, da mu je pri atiju težko, da nič ne posluša in da ga ne razume, na kar je opozarjala tudi toženka. Sodišče pa se je o tem prepričalo tudi na zaslišanju tožnika in obeh izvedenk, ter navedlo, da to posredno izhaja tudi iz zapisa N. R., ko pravi, da ju je njuna mati kljub temu, da sta se z jokom upirala stikom z očetom, vzpodbujala na stike. Iz zgoraj povzetega je razvidno, da sodišče ni sprejemalo zaključkov o tožnikovi osebnosti zgolj na podlagi zapisa N. R., zato niso relevantne pritožnikove navedbe, da N. zaradi čustvene odtujenosti od tožnika goji zamere do tožnika (očeta), ker je prevzela govorni in vedenjski vzorec mame, in da posledično pisanje tožnikove hčere zaradi samih značilnosti in resničnega dejanskega stanja ni verodostojno dokazilo v tej zadevi, katere osnovo predstavlja največja korist mld. A. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča zaključke v 16. točki in naslednjih pravilno napravilo tudi že na podlagi dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, torej brez dokazne ocene navedenega zapisa tožnikove hčerke N. Glede na obrazloženo niso utemeljene niti nadaljnje pritožbene navedbe, naslanjajoče se na primerjavo z N., ki da je žrtev čustvene zlorabe in manipulacije mame, da je mld. A. že v procesu čustvenega odtujevanja od očeta, kar da je razvidno iz izvedenskega mnenja (odnos mld. A. z očetom), in bi pri nadaljevanju obstoječe ureditve varstva, vzgoje in stikov (v dejansko škodo mld. A.) v prihodnosti imel podobne doživljenjske nepopravljive posledice čustvene odtujenosti (na mesec biva 25 dni pri mami in 5 dni pri očetu, ima že pomanjkanje očetovega lika) kot tožnikova sedaj 21-letna hči. 26. Ne drži, da CSD ... v poročilu z dne 5. 2. 2019 zmotno in neresnično navaja, da stiki sedaj potekajo okoli 4 mesece, čeprav stiki po novi sodni poravnavi z dne 12. 10. 2018 med letom dejansko potekajo okoli 2 meseca (2,5 dni ob vikend stikih vsak drugi vikend in štirikrat po 2,5 dni v sklopu kratkih počitnic) ter v poletnem času 1 mesec v sklopu poletnih počitnic v mesecu juliju in avgustu. CSD ... je v poročilu jasno navedel, da 4 mesece potekajo stiki na nov način, torej je navedel časovno obdobje od sklenitve sodne poravnave do podaje poročila, in ne kumulativnega obdobja vseh na novo dogovorjenih stikov. Zgolj nestrinjanje z mnenjem CSD ..., da je tožnikov predlog vezan na strah pred izgubo odnosa z otrokom, še ne pomeni, da mnenje ni verodostojno in da bi mu sodišče ne smelo slediti. Enako velja glede pritožbene navedbe, da CSD ... zmotno postavlja v ospredje nesposobnost komunikacije med staršema, čeprav je tožnik CSD ... v izjavi z dne 7. 11. 2018 že seznanil z dokazljivimi dejstvi, da si tožnik prizadeva za skupno starševstvo prav na željo mld. A., ki želi očeta več videti, da toženka zavrača vso komunikacijo z tožnikom glede mld. A., da se dogajajo psihološke in pedagoške nepravilnosti v bivalnem okolju starih staršev in toženke, pri kateri mld. A. živi ter CSD-ju ... opisal duševno stisko in tesnobo mld. A. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe podaja očitke zoper delo CSD ..., in sicer da je ravnal v nasprotju z konvencijskim načelom o koristi otroka in da ni ukrepal v skladu z zakonskimi določbami 5.a., 6. in 119. člena ZZZDR, česar pa pritožbeno sodišče ni pristojno presojati. Prav tako zaradi nepristojnosti ne sme presojati očitkov, da tudi Osnovna šola ... teh zakonskih določil ne upošteva, sicer bi ukrepala v otrokovo korist. Nadzora nad delom teh dveh institucij namreč ne opravljajo sodišča. 27. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva, za katera je vedelo, popolnoma zmotno in napačno interpretiralo, saj da bi moralo upoštevaje načelo nepristranskosti, dosledne izvedbe dokazov, upoštevaje predložena dokazila in izjave prič ter zakonskih določil v korist mld. A., popolnoma neresnične in izmišljene navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 10. 1. 2019 in pred sodiščem interpretirati kot naklepno načrtovano manipulacijo sodišča (direktni naklep) za dosego lastne koristi, za dosego zadovoljevanja lastnih duševnih potreb, nadaljnje čustvene zlorabe mld. otroka in nadaljnjega naklepno načrtovanega odtujevanja mld. otroka od tožnika (direktni naklep), ki gre v hudo škodo tako mld. A. kot tožnika, kar je razvidno iz sodnega spisa. Sodišče je vsa zatrjevana in pravnorelevantna dejstva pravilno ugotovilo in na podlagi pravilne dokazne ocene izpeljalo pravilne materialnopravne zaključke. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi tožniku, da so iz sodnega spisa jasno razvidna dejstva, da je tožbeni zahtevek zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka povsem utemeljen. Tožnik ni uspel dokazati, da so se razmere spremenile in da je trenutna ureditev varstva in vzgoje v škodo mld. A. Lastno dokazno oceno, ki je dokazni postopek ni potrdil, predstavljajo pritožbene navedbe: da so iz sodnega spisa razvidna dejstva, da toženka od razpada družinske skupnosti, katerega je zakrivila sama, otežuje otrokove stike s tožnikom v škodo mld. A.; da sodišča prve stopnje pri odločanju ni vodila korist otroka, ampak je sodišče prve stopnje vodilo izpolnjevanje želja toženke, zato je sodišče prve stopnje toženki v dejansko škodo mld. otroka ugodilo; da toženka od razpada družinske skupnosti, katerega je zakrivila sama, mld. A. naklepno načrtovano odtujuje od tožnika in mld. A. čustveno zlorablja. Pritožnik, kot že rečeno, si zmotno razlaga izvedensko mnenje, ko trdi, da je posledična duševna stiska in tesnoba mld. A. zaradi toženkine čustvene zlorabe razvidna na 13. in 14. strani izvedenskega mnenja. V nadaljevanju pritožbe pritožnik povzema vsebino členov ZZZDR in ponavlja navedbe, katere je pritožbeno sodišče presodilo že zgoraj. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju ukrenilo vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka, ki ni sposoben skrbeti za svoje pravice in interese. Pritožnik tudi sicer ne navede konkretno, česa sodišče ni storilo. Nekonkretizirana je navedba, da so iz sodnega spisa razvidna dejstva, da sodišče prve stopnje ni postopalo v okviru načela oficialnosti, zato tega očitka ni moč presoditi. Drži, da sta za zdrav otrokov razvoj in zdravo otrokovo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo potrebna oba starša, tako mama kot tudi oče (tudi ko ne živita več skupaj), vendar za dosego tega cilja ni nujno, da se vzpostavi skupno starševstvo, kot si zmotno razlaga pritožnik. Tudi tisti starš, ki ima z otrokom bodisi dogovorjene bodisi s sodno odločbo določene stike, lahko (in tudi mora) poskrbeti, da se gornji cilji dosežejo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo največjo korist mld. A. in se ni osredotočilo na izpolnjevanje želja toženke, kot neutemeljeno trdi tožnik.

28. Tožnik konkretizirano ne izpodbija odločitev sodišča v II. in III. točki izreka sodbe, materialnopravni preizkus pa nepravilnosti glede tega dela sodne odločitve ni pokazal. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja in pri tem upoštevalo največjo korist mld. A. Prav tako konkretizirano ne izpodbija odločitve o pravdnih stroških v IV. točki izreka sodbe. Glede na obrazložitev v 30. točki je sodišče prve stopnje pravilno, skladno z določbo 142. člena ZPP odločilo o priglašenih pravdnih stroških in pri odmeri stroškov pravilno uporabilo določbe ZPP in Odvetniške tarife.

29. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Pritožnik navaja, da so popolnoma izmišljene in neresnične ugotovitve glede tožnikove osebnosti, ki so med seboj v nasprotju, na kar je tožnik sodni izvedenki na naroku tudi opozoril, in strokovno neutemeljeni in ne verodostojni oceni njegove osebnosti nasprotoval, kar je natančno obrazložil v pripombah na izvedensko mnenje, ki jih je sodišče prve stopnje zaradi prizadevanja si za korist toženke izločilo iz sodnega spisa; da so odgovori na vprašanja sodišča (19. do 24. stran) v nasprotju z izvedenskem mnenjem (1. do 18. stran), dokaznimi listinami tožnika v sodnem spisu; da so odgovori na vprašanja sodišča v izvedenskem mnenju v nasprotju z tožnikovimi izpovedbami; da odgovori na vprašanja sodišča v izvedenskem mnenju ustrezajo zgolj izmišljenim in neresničnim navedbam toženke v vlogi 10. 1. 2019, pred sodiščem dne 10. 4. 2019, pred sodnima izvedenkama (anamneze v izvedenskem mnenju) ter pred Centrom za socialno delo, kar je razvidno iz poročila CSD ... z dne 5. 2. 2019, kjer toženka tožnika po krivem obtožuje kaznivih dejanj (kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime tožnika, katerega je tožnik dne 29. 1. 2019 prijavil na Policijsko postajo ...). 2 Tožnik na tem mestu pritožbe navaja, da je iz prepisov zvočnih posnetkov razvidna toženkina negotovost in zaskrbljenost glede mld. A., razviden je toženkin strah, zato se raje podreja in išče oporo v drugih ljudeh (tudi v mld. A.), reagira predvsem čustveno, s prikrito opozicionalnostjo do tožnika in se umika dejanskemu stanju, se pred sodiščem zateka v obrambe (zanikanje obstoja duševne stiske in tesnobe mld. A., ki je pri mld. A. na 13. in 14. strani izvedenskega mnenja razvidna in potrjena), je pasivna glede truda tožnika, iz izpovedi pred sodiščem pa je razvidna njena socialna naivnost, izgublja rdečo nit, govori zmedeno, argumentira nepovezano in nelogično, čustveno vodena obrača realnost v lastno korist, mld. A. neprekinjeno idealizira in se opira na mld. A., je v besedah pasivno agresivna do tožnika, saj vse dobro obrne v slabo in kritizira tožnikovo odgovornost ter trud, posledično je razvidna zamera in jeza do tožnika, saj ne želi imeti stik z tožnikom, zato želi, da bi tožnik mld. A. poklical samo ob določenem dnevu v tednu, kar je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka z dne 27. 11.2019. 3 Pritožnik navaja, da so to npr. besede in stavki, kot so … Jaz bi še to rekla, vi ste... če bi rekla po spolu oče, v tem primeru bi rekla favoriziran starš.... (mld. A. nobenega od staršev ne favorizira - razvidno iz mnenja, ampak ima v tem starostnem obdobju oba starša enako rad).... nadalje brez poznavanja tožnikovega osebnega življenja navaja …. vi funkcionirate tako, kot smo vas ocenili.... (na podlagi lažnega pričevanja toženke) …. dejstvo je samo vaš biološki spol, da ste oče ni dovolj (diskriminacija, saj je tožnik vedno bil in vedno bo odgovoren oče, kar je razvidno iz sodnega spisa).