Jedro

Obtožencu je očitano, da je napravil krivi denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega. Obtoženčevo dejanje je bilo tedaj dokončano z izdelavo krivega denarja, ki je bil namenjen za spravljanje v obtok ter zato izvršitveno obliko ni potrebno, da bi bil že dejansko spravljen v obtok.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obt. D.K. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec mora povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer plačati povprečnino v znesku 35.000,00 (petintrideset tisoč 00/100) SIT.

Pritožba obt. D.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja iz prvega odstavka 249. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine. S sklepom z dne 22.9.1999, opr. št. K 444/95-18 pa sodišče prve stopnje ni ugodilo obtoženčevi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje in ni dovolilo takšne vrnitve v zvezi z njegovo vložitvijo pritožbe zoper uvodoma navedeno sodbo.

Proti takšni sodbi sta se pritožila okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Okrožni državni tožilec se zavzema za izrek višje zaporne kazni, zagovornik pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Proti sklepu o neugoditvi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje pa se je pritožil obtoženec, ki se smiselno zavzema, naj pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in napadeni sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje ter šteje njegovo pritožbo kot pravočasno vloženo.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K I/: Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornikova pritožba ni opredelila glede tega, katera konkretna kršitev bi naj bila podana. Iz pritožbene obrazložitve, v kateri govori o tem, da iz razlogov prvostopne sodbe ni razvidno, v čem bi naj bila enaka zagovor obtoženca in izpovedba B.F. in nadalje, da tudi ni razvidno pojasnjevanje okoliščin, ki so obtožencu v korist, se da povzeti, da ima v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nakazuje namreč, da napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Takšni graji ni moč pritrditi. Napadena sodba ima povsem jasne in določne razloge o tem, da sta si obtoženčev zagovor iz preiskave in izpovedba priče B.F. skladna glede tega, s kakšnim namenom je obtoženec izdelal bankovce za 5.000,00 SIT. Takšno razlogovanje prvostopne sobe pa se povsem ujema z zapisnikoma o zaslišanju obtoženca in priče B.F.. Slednji je res izpovedal tudi, da je obtoženec natiskal veliko večje količine bankovcev kot so mu bili zaseženi ter da je sam razlagal, da jih je razpečeval v krogu dobrih znancev. Slednje pa potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženčev poznejši prikaz, zakaj je izdelal bankovce, nesprejemljiv.

Glede na to pa tudi pritožbeno prikazovanje, da je treba F. izpovedbo ocenjevati drugače, ni sprejemljivo. Okoliščina, da se je denar v enaki obliki, vrsti in številu nekaj mesecev po izvršitvi kaznivega dejanja skrival pri obtožencu doma, ni odločilna za presojo ali je storil obravnavano kaznivo dejanje ali ne. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Po pritožbenem stališču bi naj sodišče prve stopnje tudi kršilo kazenski zakon v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na to, da pritožba ni natančneje opredelila zatrjevane kršitve, pa takšna kršitev, ki je lahko v neuporabi ali nepravilni uporabi kazenskega zakona, predpostavlja, da je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Zato, in ker tudi pritožbeno sodišče pri preizkusu zadeve po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

Pa tudi dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva je razjasnilo, obtoženčev zagovor in ostale dokaze ocenilo pravilno ter zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Obtožencu je očitano, da je napravil kriv denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega. Gre torej za prvo izmed v določbi prvega odstavka 249. člena KZ naštetih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Storilčevo ravnanje obsega torej izdelavo krivega denarja in njegov namen, da bi spravil takšen denar v obtok kot pravega.

Nobenega dvoma ni, da je obtoženec s pomočjo svojega osebnega računalnika izdelal bankovce po 5.000,00 SIT v količini, ki mu je bila zasežena. Na podlagi izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec tako izdelan denar imel namen spraviti v obtok kot pravega. Pri tem je utemeljeno zavrnilo okoliščine, ki jih je v zvezi z razlogi, ki bi ga naj vodili k izdelovanju denarja, prikazal obtoženec v zagovoru na glavni obravnavi. Za slednje ni imelo podlage le v izpovedbi priče B.F., temveč tudi v dejstvu, da je obtoženec izdelal bankovce v razmeroma veliki količini ter v njegovem prizadevanju, da bi bila njihova kvaliteta čim boljša in v načinu hrambe denarja. Ob takšnem stanju zadeve se zagovornikova pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da denar ni bil plasiran na tržišče in da obtožencu očitano dejanje ni bilo dokončano ter da bi kvečjemu lahko šlo za prostovoljni odstop od izvršitve kaznivega dejanja v smislu 24. člena KZ. Kaznivo dejanje, kot je očitano obtožencu, je dokončano z izdelavo krivega denarja, ki je bil namenjen za spravljanje v obtok ter za to izvršitveno obliko ni potrebno, da bi že bil spravljen v obtok.

Center za kriminalistično-tehnične preiskave kot strokovna ustanova v sestavu Ministrstva za notranje zadeve je izdelal ekspertizo glede ponarejenih bankovcev na zahtevo UNZ-UKS M.. Strokovno mnenje tega centra ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, ki so usposobljene za tovrstne preiskave.

V obravnavanem primeru je kot takšen dokaz bilo tudi ocenjeno. Ni tedaj moč sprejeti zagovornikovega stališča, po katerem bi bilo treba navedeno strokovno mnenje šteti kot nedopusten dokaz in ga izločiti iz spisa.

Iz strokovnega mnenja navedenega centra je razvidno, da je preiskava ponarejenih bankovcev bila napravljena sicer z običajnimi optičnimi pripomočki, pri običajni svetlobi ter z videospektralnim primerjalnikom, s katerim so bili bankovci pregledani pod ultravioletno, modro in infrardečo svetlobo. Pri tem so bile ugotovljene razlike, ki zadevajo kvaliteto papirja ter druge pomanjkljivosti, iz katerih zanesljivo sledi, da so bili bankovci ponarejeni na način, kot je očitan obtožencu. Za takšno ugotovitev je torej bil potreben preizkus strokovnjaka. Toda strokovno nezapleten pregled in tudi nezahtevna ugotovitev, da so bankovci ponarejeni, še ne dajeta podlage za zaključek, da je po obtožencu napravljen krivi denar tako po obliki kot po izdelavi bil takšen, da bi ga povprečni uporabnik ne glede na to, v kakšnih okoliščinah bi ga sprejel, takoj lahko spoznal za krivega oziroma ponarejenega. Še zlasti, ker večino manjkajočih značilnosti pravih bankovcev ni moč zaznati s prostim očesom. Zato tudi zaključku sodišča prve stopnje v tej smeri ni mogoče oporekati z razlogi, ki jih navaja zagovornikova pritožba.

Prav tako pa glede na dosedanje pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni potrebe za dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo dokazov, ki jih predlaga pritožba.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na težo storjenega kaznivega dejanja in krivdo izreklo po vrsti in višini primerno kazen. Pri tem je pravilno ugotovilo in ocenilo olajševalne okoliščine, ki se nanašajo na njegovo obnašanje po storitvi kaznivega dejanja ter na skrb za mladoletnega otroka, prav tako pa ustrezno ovrednotilo obtoževenčevo dosedanjo kaznovanost. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za spremembo kazenske sankcije niti v škodo, za kar se zavzema pritožba okrožnega državnega tožilca, niti v korist obtoženca.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Višina povprečnine pa je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo postopka ter premoženjskimi razmerami obtoženca (tretji odstavek 92. člena ZKP).

K II/: Napadeni sklep pravilno zaključuje, da ni podlage za ugoditev obtoženčevi prošnji in za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da razloga, s katerim obtoženec utemeljuje zamudo roka za vložitev lastne pritožbe, ni moč šteti kot opravičenega v smislu določbe prvega odstavka 89. člena ZKP. Kot je razvidno iz prošnji za vrnitev v prejšnje stanje priloženega vabila za udeležbo na mednarodnem sejmu v Nemčiji, je obtožencu le-to bilo posredovano že dne 10.8.1999, sejem pa je bil v dneh od 7.9.1999 do 10.9.1999. Obtoženec je sprejel prvostopno sodbo dne 27.8.1999 ter mu je rok za njeno vložitev potekel v ponedeljek 13.9.1999. V času sprejema prvostopne sodbe je obtoženec torej vedel, da se bo udeležil sejma v tujini. V takšnem položaju pa je moral računati na svojo odsotnost in tudi na možnost morebitnih zapletov v zvezi z njegovo pravočasno vrnitvijo domov. Ne glede na to, da je imel možnost vložiti pritožbo še pred odhodom v Nemčijo, pa je slednja obstajala tudi potem, ko bi naj imel prometno nesrečo, ker bi lahko pritožbo poslal priporočeno po pošti tudi iz tujine.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).