Jedro

Upnik je na podlagi sodbe avstrijskega sodiča z dne 1.7.2002, ki je postala pravnomočna in izvršljiva glede dolžnice 30.5.2003, dlede dolžnika pa 25.3.2003 vložil predlog za izvršbo dne 6.12.2005, pri čemer je kot rešitev predhodnega vprašanja predlagal tudi priznanje navedene sodbe v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru se je potopek v Republiki Avstriji pričel pred uveljavitvijo Uredbe sveta (ES), št. 44/2001, z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L 12,16.1.2001, str 1), ki je pričela veljati dne 1.3.2002, in ki je bila dopolnjena z Uredbo, št. 1496/2002, z dne 21.8.2002 (OJ L 225,

22.8.2002, str. 13) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic (OJ L 236, 23.9.2003, str. 33). Postopek - za priznanje tuje sodne odločbe ter sam izvršilni postopek pred našim sodiščem pa se je ob zgoraj povedanem pričel že po 1.5.2004, ko je Republika Slovenija postala članica Evropske Unije in jo zato glede na določbo 76. člena Uredbe veže cit. Uredba, upoštevaje tudi, da se učinki razmerja iz zamudne sodbe - njena prisilna izvršitev - raztezajo tudi po obdobju vstopa Republike Slovenije v Evropsko Unijo, torej v čas, ko je v Republiki Sloveniji že veljala cit. Uredba. V členu 66 Uredbe so sicer določene tudi nekatere omejitve pri uporabi Uredbe, ki pa v konkretnem primeru niso izkazane in ne preprečujejo njene uporabe. V skladu z določbo 66. člena cit. Uredbe se namreč uredba načelno uporablja za pravne postopke, ki so bili začeti potem, ko je uredba začela veljati (torej tudi za predmetni postopek pričet pred našim sodiščem), vendar pa če je bil postopek v članici izvora začet pred začetkom veljavnosti uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bil postopek pred avstrijskim sodiščem začet že v letu 1998), pa so sodbe izdane po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bila sodba izdana dne 25.3.2003) priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem III le, če je bil postopek v državi članici izvora začet po začetku veljavnosti Bruseljske ali Luganske konvencije. Ker je bil postopek pred avstrijskim sodiščem začet po začetku veljavnosti Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 (začela veljati 27. septembra 1968), pa tudi po začetku veljavnosti vzporedne Luganske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1988 (začela veljati 16. septembra 1988), so torej v konkretnem primeru izpolnjeni vsi nanizani pogoji za uporabo cit. Uredbe oziroma tudi ni podan noben izključitveni razlog za njeno uporabo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga upnik pritožbo. Uveljavlja pritožbna razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče v nasprotju z določili člena ZMZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali obstoji vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo glede medsebojnega priznavanja odločitev njunih sodišč ter svojo odločitev oprlo na pojasnilo, ki naj bi ga v konkretnem primeru posedovalo Ministrstvo za pravosodje, ki pa mnenja ni podalo. Zato je sodišče kršilo določbe pravdnega poistopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve so stavri. Ker domnevno mnenje ministrstva upniku ni dostopno, upnik ne more preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča oziroma predmetnega sklepa, s čemer mu je onemogočeno uspešno pravno varstvo ter kršena ustavna pravica do pritožbe. Sodišče je nadalje nepravilno uporabilo določbo 3. člena Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu v zvezi z določili 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, izmenjavo not z dne 16.10.1992 in določili 8. člena Ustave Republike Slovenije. Po navedenih določbah se pravnomočne in izvršljive odločitve sodišč prve države pogodbenice, v katerih je določeno, da so pravdne starnke dolžne povrniti pravdne stroške, izvršijo v drugi državipogodbenici na zahtevo starnke, ki so ji pravdni stroški dosojeni. Po določilih avstrijskega zakona o pravdnem posopku je odločitev o pravdnih stroških vedno vezana na odločitev o glavni stvari, zato sodišče o zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov ne more odločiti kot o glavnem zahtevku,kot napačno pravno sklepa sodišče. Zato bi moralo sodišče priznati zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Celovcu, Republika Avstrija, opr. štev. 21 C 501/01, z dne 1.7.2002, vsaj v delu, s katerim je sodišče prvo in drugo toženi stranki - dolžnikoma naložilo, da tožeči stranki - upniku povrneta stroške postopka v višini 578,07 EUR s 4% -nimi letnimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 do plačila. Uredba ES št. 44/2001, z dne 22.12.2000, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 012, 16.1.2001, str 1-23 je začela veljati dne 1.3.2002, to je po izdaji sodne odločbe v državi članici izvora, v Republiki Sloveniji pa se neposredno uporablja od 1.5.2004. Cirirana Uredba dokazuje, da je v času odločanja o priznanju zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Celovcu obstajala vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo glede medsebojnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v gospodarskih in civilnih zadevah, ki ga kot pogoj za priznanje sodne odločbe avstrijskih sodišč pred slovenskimi sodišči predpisuje ZMZPP. Zato je ob upoštevanju namena vzajemnosti v mednarodnem pravu, kot sredstva prisile, s katerim si država zagotovi, da se tudi v drugih državah priznavajo in izvršujejo odločitve njenih sodišč, kar med članicami EU zagotavlja pravni red ES - določbe Uredbe ES št. 44/2001 in Uredbe sveta ES št. 805/2004, z dne 21.4.2004, o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov v zvezi z določili 65. člena Pogodbe o ustanovitvi ES, je sodišče napačno uporabilo določila materialnega prava. Upnik predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžnikoma pa naloži nerazdelno plačilo pritožbenih stroškov upnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločitve do plačila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je Okrajno sodišče v Celovcu, Republika Avstrija, na podlagi v letu 1998 vložene tožbe izdalo zamudno sodbo opr. štev. 21 C 501/01 d, z dne 1.7.2002. Navedena sodba je postala glede dolžnice pravnomočna in izvršljiva dne 30.5.2003, glede dolžnika pa 25.3.2003. Upnik je na podlagi navedene sodbe vložil predlog za izvršbo dne 6.12.2005, pri čemer je kot rešitev predhodnega vprašanja predlagal tudi priznanje navedene sodbe v Republiki Sloveniji.

To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru postopek v Republiki Avstriji pričel pred uveljavitvijo Uredbe sveta (ES), št. 44/2001, z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L 12,16.1.2001, str 1), ki je pričela veljati dne 1.3.2002, in ki je bila dopolnjena z Uredbo, št. 1496/2002, z dne 21.8.2002 (OJ L 225, 22.8.2002, str. 13) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic (OJ L 236,

23.9.2003, str. 33). Postopek - za priznanje tuje sodne odločbe ter sam izvršilni postopek pred našim sodiščem pa se je ob zgoraj povedanem pričel že po 1.5.2004, ko je Republika Slovenija postala članica Evropske Unije in jo zato glede na določbo 76. člena Uredbe veže cit. Uredba, upoštevaje tudi, da se učinki razmerja iz zamudne sodbe - njena prisilna izvršitev - raztezajo tudi po obdobju vstopa Republike Slovenije v Evropsko Unijo, torej v čas, ko je v Republiki Sloveniji že veljala cit. Uredba. V členu 66 Uredbe so sicer določene tudi nekatere omejitve pri uporabi Uredbe, ki pa v konkretnem primeru niso izkazane in ne preprečujejo njene uporabe. V skladu z določbo 66. člena cit. Uredbe se namreč uredba načelno uporablja za pravne postopke, ki so bili začeti potem, ko je uredba začela veljati (torej tudi za predmetni postopek pričet pred našim sodiščem), vendar pa če je bil postopek v članici izvora začet pred začetkom veljavnosti uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bil postopek pred avstrijskim sodiščem začet že v letu 1998), pa so sodbe izdane po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (kot v konkretnem primeru, ko je bila sodba izdana dne 25.3.2003) priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem III le, če je bil postopek v državi članici izvora začet po začetku veljavnosti Bruseljske ali Luganske konvencije. Ker je bil postopek pred avstrijskim sodiščem začet po začetku veljavnosti Bruseljske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 (začela veljati 27. septembra 1968), pa tudi po začetku veljavnosti vzporedne Luganske konvencije o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1988 (začela veljati 16. septembra 1988), so torej v konkretnem primeru izpolnjeni vsi nanizani pogoji za uporabo cit. Uredbe oziroma tudi ni podan noben izključitveni razlog za njeno uporabo. Ni torej odločilna okoliščina, da je bila sodba, katere priznanje se zahteva, izdana pred vstopom Republike Slovenije v Evropsku Unijo, kot zmotno meni prvostopno sodišče, temveč zgoraj navedena dejstva, to je pričetek postopkov tako v Republiki Avstriji kot tudi v Republiki Sloveniji v časovnem razmerju do uveljavitve cit. Bruseljske oz.

Luganske konvencije oz. do cit. Uredbe.

Uredba pa ne določa kot pogoja za priznaje tuje sodne odločbe in s tem posledično za dovolitev izvršilnega postopka v Republiki Sloveniji v konkretni zadevi, vzajemnosti, kar sicer pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato v konkretnem primeru ta ovira ne obstoji in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

Ker pa se je postavilo na nepravilno stališče, da Uredba v konkretnem primeru ne velja, je materialnopravno zmotno uporabilo določbe ZMZPP, ki kot oviro za priznanje določa neobstoj vzajemnosti, in zato posledično nepravilno zavrnilo predlog za izvršbo. Zaradi takšne nepravilne materialnopravne izbire predpisa, pa so ostale dejanske okoliščine, ki bi utegnile biti pravno pomembne, neugotovljene. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o priznanju avstrijske sodbe kot o predhodnem vprašanju ob upoštevanju zgoraj nanizane pravne ureditve, pri čemer bo moralo oceniti ali morda obstaja kakšna druga ovira za priznanje tuje sodne odločbe, ki je določena s cit. Uredbo (34. člen Uredbe) ter nato ponovno s sklepom odločiti o predlogu za izvršbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.