Jedro

Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje toženca za gradnjo nista pridobila tožničinega soglasja. Gradila sta brez lokacijskega dovoljenja in z gradnjo nadaljevala kljub odločbama urbanističnega inšpektorja o ustavitvi gradnje in odstranitvi prizidka. Toženca pa sta z gradnjo nadaljevala tudi še po izdaji začasne odredbe. Okoliščine konkretnega primera in obnašanje strank med gradnjo so bili nedvomno taki, da onemogočajo uporabo določbe 2.odst. 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katero se sklicuje revizija.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da odstrani s parc.št. 109 okoli obstoječe stare stanovanjske hiše zgrajene zidove s temelji, betonsko ploščo in ostrešje ter da vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje tako, da na mestu, kjer bodo odstranjeni temelji, navozi zemljo in to zemljo utrdi z asfaltom, kot je bilo zemljišče pred tem utrjeno. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo odvetnik, ki je predložil le pooblastilo toženca B.S. Zato je revizijsko sodišče štelo vlogo kot revizijo tega toženca. Ker pa sta toženca B.S. in D.M. enotna sospornika, je revizija vložena v korist obeh tožencev. V reviziji se uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženec predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da gre za prizidek, ki je večji kot obstoječa zgradba. Toženca sta v gradnjo vložila toliko, da vrednost bistveno presega vrednost zemljišča. V gradnjo sta bila prisiljena. Pri odločanju bi bilo treba upoštevati določbo 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri zgrajenega objekta ni potrebno rušiti, če tega ne opravičujejo okoliščine primera in vrednost objekta.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Toženčevih revizijskih navedb, ki se nanašajo na sedanje stanje prizidka, pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Po 3.odst. 385.čl. ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Toženec v reviziji sam navaja, da je sporni objekt zgrajen na zemljišču parc.št. 109, ki do polovice spada v zapuščino po pok. F.S., katerega dediča sta skupaj s tožnico, zapuščinski postopek pa še ni končan. Prizidek je gradbeno vezan na obstoječo stanovanjsko poslovno zgradbo. Po 145.čl. Zakona o dedovanju do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje toženca za gradnjo nista pridobila tožničinega soglasja. Gradila sta brez lokacijskega dovoljenja in z gradnjo nadaljevala kljub odločbama urbanističnega inšpektorja o ustavitvi gradnje in odstranitvi prizidka. V tej pravdni zadevi je bila v tožbi z dne 5.5.1992 glede na fazo gradnje zahtevana le odstranitev zidov s temelji ter vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. S sklepom z dne 7.5.1992 je bila na tožničin predlog izdana začasna odredba s prepovedjo vsakih nadaljnjih gradbenih del. Toženca pa sta z gradnjo nadaljevala tudi še po izdaji začasne odredbe. Okoliščine konkretnega primera in obnašanje strank med gradnjo so bili nedvomno taki, da onemogočajo uporabo določbe 2.odst. 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katero se sklicuje revizija. Toženca se ne moreta sklicevati na veliko vrednost svojih vlaganj, saj sta s svojim samovoljnim ravnanjem, ki sta ga nadaljevala še med to pravdo, prevzela nase tudi vse posledice. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta sodili v okviru tožničinega zahtevka in naložili tožencema vzpostavitev prejšnjega stanja, je tako materialnopravno pravilna. Pravnomočna sodba pa ne predstavlja ovire, da se ne bi stranki dogovorili tudi za drugačno rešitev, če bi bila ta za dokončno ureditev odnosov med njima za obe bolj smotrna.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).