Jedro

Pri ugotovljenem uspehu v pravdi je potrebno upoštevati, da je tožena stranka dolžna poleg neto plače izplačati tudi davke in prispevke od bruto plač, kar pomeni, da je tožeča stranka uspela s celotnim bruto, ne le neto zneskom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 3. točka sodbe sodišča prve stopnje (sklep o stroških) spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti sodne stroške v višini 14.326,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 32.670,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 623.526,03 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do plačila tako kot izhaja iz 1. točke izreka. Od navedenih zneskov je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati davke in prispevke od bruto osebnih dohodkov, posredovati ZPIZ podatke o bruto OD tožnici in vpisati tožnici delovno dobo v delovno knjižico. Višji tobženi zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti sodne stroške v višini 148.121,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti sklepu o stroških postopka v izpodbijani sodbi z dne 3.2.1998 je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo, zaradi pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni ter glede na uspeh v pravdi o uspehu ponovno odloči. Prvostopenjsko sodišče je tožnici praktično sicer v celoti priznalo priglašene stroške, vendar pa je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve le 26% navedenih stroškov. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča pa po mnenju pritožbe ni pravilna. Ker tožena stranka ni sporočila podatkov o višini njene plače, je tožnica postavila le približni zahtevek, saj točnega ni mogla postaviti, ker kot rečeno ni imela zato prav nobenih podatkov. Kasneje pa se je v postopku ugotovilo, da je bil ta zahtevek sicer pretiran, vendar pa ta okoliščina pri odločanju o pravdnih stroških ne more biti tožnici v škodo. Sicer pa pritožnica meni, da ni uspela le z delnim delom svojega zahtevka, to se pravi z zahtevkom pod točko 1, temveč je uspela tudi z zahtevkom pod točko 2. Tudi ta del zahtevka je prav tako pomemben kot zahtevek pod točko 1 (neto znesek plače), saj gre za izplačilo davkov in prispevkov od bruto plače. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča odločilo o stroških postopka nepravilno, saj ni v celoti upoštevalo določbe 154. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77). Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o stroških, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s 26% tožbenega zahtevka, kar hkrati pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 74%. Od tega uspeha v pravdi je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki prav tako pa tudi toženi stranki priglašene stroške ter po medsebojni kompenzaciji obeh obveznosti do povrnitve stroškov ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 148.121,00 SIT.

Pritožba tožnice utemeljeno opozarja, da je v konkretnem individualnem delovnem sporu uspela s svojim zahtevkom več kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ni uspela z zahtevkom samo glede izplačila neto plače v znesku 623.526,03 SIT, ampak ji je tudi od tega zneska tožena stranka dolžna obračunati in izplačati davke in prispevke. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožničin uspeh v individualnem delovnem sporu večji. Tožnica je upoštevajoč njen bruto osebni dohodek zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna izplačati znesek 2.496.500,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamezne zapadlosti določenih zneskov, kar predstavlja višino nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 25.5.1992 dalje. Ker tožena stranka tožnici ni hotela izplačati zahtevanega nadomestila plače, je vložila tožbo na izplačilo zneska 2.496.500,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo do višine 623.526,00 SIT, zakonite zamudne obresti pa je priznalo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, v presežku pa je njen zahtevek zavrnilo. Od priznanih mesečnih zneskov je tožena stranka po sodbi sodišča prve stopnje dolžna tožnici obračunati in izplačati tudi davke in prispevke od bruto plač. To pa pomeni, da je treba pri tožničinem uspehu v pravdi upoštevati tudi ta priznani del zahtevka, upoštevajoč obveznost tožene stranke po plačilu prispevkov in davkov.

Po zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96) delodajalci plačujejo prispevke za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestila plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce, če z zakonom ni drugače določeno. Glede na to, da je tožnica uspela s svojim zahtevkom po izplačilu neto zneska nadomestila plač kot tudi po plačilu prispevkov in davkov, je pritožbeno sodišče tudi to upoštevalo pri določitvi uspeha v pravdi in ugotovilo, da je tožeča stranka uspela z 42% tožbenega zahtevka, kar hkrati pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 58%. Upoštevajoč navedeni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 197.683,00 SIT, tožena pa v višini 212.009,00 SIT. Po medsebojni kompenzaciji obeh obveznosti do povrnitev stroškov pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 14.326,00 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in upoštevajoč večji uspeh tožnice v individualnem delovnem sporu ponovno odločilo o stroških postopka, tako kot sledi iz izreka drugostopenjskega sklepa.

Glede na uspeh tožničine pritožbe v pritožbenem postopku (166. člen ZPP/77), je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v višini 24.570,00 SIT in takso za pritožbo v višini 8.100,00 SIT.