Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je obsojenega G. U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitve sindikalnih pravic po drugem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Določilo mu je denarni kazni v višini 300,00 EUR in 600,00 EUR ter nato, na podlagi določb o steku, izreklo enotno kazen 900,00 EUR denarne kazni. Odločilo je, da je obsojenec denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev in skladno z določbo šestega odstavka 38. člena KZ določilo način izvršitve kazni, če se ne bi dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika, sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po drugem odstavku 207. člena KZ ter o stroških postopka odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Dejanje obsojenca, opisano pod točko 2, je pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ ter mu za to dejanje ob uporabi omilitvenih določil izreklo 600,00 EUR denarne kazni. Odločilo je še, da se enotna kazen ne izreče. V ostalem pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega predpisa ter bistvene kršitve postopka.

4. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

5. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja s trditvami, da je sodišče druge stopnje dejanje, opisano v obsodilnem delu sodbe, neutemeljeno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ, saj v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve, da je bila stvar obsojencu zaupana.

9. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi, kar določa drugi odstavek 354. člena ZKP, pač pa na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Kot je razumeti zahtevo, zagovornik uveljavlja, da je bil kršen kazenski zakon, ker je drugostopenjsko sodišče, ob nespremenjenem opisu dejanja, dejanje pravno opredelilo drugače kot sodišče prve stopnje. Zagovornik se ne strinja z novo pravno opredelitvijo tudi zato, ker je sodišče druge stopnje pravno opredelitev spremenilo brez ugotavljanja dejanskega stanja in brez izvedbe dokazov. Sodišče druge stopnje je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 371. člena ZKP.

10. Kršitev kazenskega zakona je podana tedaj, kadar je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz presoje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri pravnih zaključkih pa napačno uporabilo pravo, torej je dejanje napačno pravno kvalificiralo (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik z navedbami, v katerih izraža nestrinjanje s pravno opredelitvijo dejanja in meni, da bi moralo drugostopenjsko sodišče v smeri kaznivega dejanja zatajitve ugotavljati dejansko stanje, ne more uspeti. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa, kar je bilo že poudarjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Po navedenem so neutemeljene tudi zagovornikove navedbe, da je sodišče druge stopnje prekoračilo svoje pristojnosti, ker je obsojenca obsodilo kaznivega dejanja zatajitve brez „ustrezne zahteve tožilca po pregonu“ v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, in na podlagi teh dejstev napačno uporabilo pravo, so tudi neutemeljene zagovornikove navedbe, da naj bi bila storjena s sodbo sodišča druge stopnje bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni navedlo razlogov o obsojenčevem naklepu v smeri kaznivega dejanja zatajitve.

11. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, s katerimi nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da je sodišče druge stopnje spregledalo pomembna dejstva, ki jih je uveljavljal v pritožbi in da je pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da so te navedbe le pavšalne. Kršitev, ki jo zagovornik nakazuje, je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledica kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Tudi če je kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP izkazana (določba prvega odstavka 395. člena nalaga sodišču druge stopnje, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitev zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti), je ta kršitev upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik le zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni navedlo utemeljenih razlogov o navedbah iz pritožbe in se ne strinja z oceno drugostopenjskega sodišča, da dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ne morejo izpodbiti pavšalna pritožbena izvajanja. S tem pa ni utemeljil zatrjevane kršitve, prav tako pa tudi ne vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe, zato je njegova zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločba o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.