Jedro

Prijavljeni programi na javni razpis se vrednotijo na podlagi meril, določenih v 31. členu Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Na podlagi tretjega odstavka 31. člena Pravilnika imajo pri izboru programov založništva v športu prednost programi z boljšimi možnostmi uresničevanja javnega interesa na področju športa in programi z boljšimi možnostmi uspešne realizacije glede na pripravljena gradiva oziroma lansko porabo sredstev in programi, ki so ozko povezani s športom. Pri vrednotenju možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom je prvostopenjski organ upošteval predvsem vsebinski vidik programa (pojavna oblika športa), predmet programa (zvrst založništva), uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se v letu 2013 tožniku ne dodelijo sredstva za program „Knjižice Mali sonček, Zlati sonček in Krpan“ na področju programov založništva v športu (Z); stroški postopka niso bili zaznamovani. Tožena stranka je objavila javni razpis za financiranje športnih dejavnosti raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013 (v nadaljevanju: javni razpis) na katerega se je 26. 10. 2012 prijavil tudi tožnik. V predmetni zadevi gre za ponovljen postopek. V zadevi je bilo že odločeno z odločbo Z-13-043 Fundacije za šport z dne 21. 2. 2013, ki pa jo je komisija za pritožbe z odločbo Z-13-043 z dne 26. 6. 2013 odpravila. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ v skladu 31. členom Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Pravilnik) vlogo tožnika ovrednotil po metodologiji, ki izhaja iz meril tega Pravilnika. Na podlagi tretjega odstavka 31. člena Pravilnika je program tožnika za merilo: „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ prejel 0 točk, za merilo: „Možnost uresničitve programa“ pa je prejel 10 točk. Pri vrednotenju je bil upoštevan vsebinski vidik programa, predmet programa, uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Večje možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa imajo revije s strokovnimi vsebinami, ki jih izdajajo nacionalne športne zveze, revije s strokovnimi vsebinami, namenjene otrokom in mladini ter znanstvene revije programi z višjo kakovostjo vsebine programa z vidika strokovnosti, izvirnosti, izrazoslovja in jezikovna in programi, ki nudijo večjo dodano vrednost sofinanciranja s strani fundacije. Tožnikov program slabo uresničuje javni interes na področju športa, vsebina programa je manj uporabna v športu. Program pa ima dobre možnosti uresničitve, zato je bil pri merilu: „Možnost uresničitve programa“ ovrednoten z 10 točkami. Tako je predmetni program v skladu z merili iz 31. člena Pravilnika zbral 10 točk. Pritožbeni organ, komisija za pritožbe, je o zadevi odločala v skladu s sklepom Upravnega sodišča RS I U 1579/2013 z dne 21. 1. 2014 in pritožbo tožnika zavrnila. V skladu z drugim odstavkom 36. člena Pravilnika v zvezi s 14. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju: ZLPLS) odloča o pritožbi komisija za pritožbe. Upoštevajoč tretji odstavek 31. člena Pravilnika, ki definira vrednotenje programa pri merilu: „Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ izhaja, da je predmetni program upravičen pri tem merilu le do 0 točk, ker slabo uresničuje javni interes na področju športa. Na podlagi prvega kriterija, to je vsebina programa je manj uporabna v športni praksi, je pritožbeni organ ponovno vpogledal v knjižice, ki so bile priloga k obravnavani vloge tožnika ter ugotovil, da vsebina ni uporabna v športni praksi. Na podlagi drugega kriterija, to je vsebina programa, pa se program tožnika ne dotika prioritetnih športnih panog, upoštevajoč vrednotenje športnih panog z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog, saj ne gre za program, uporaben v vrhunskem športu oziroma programih športne vzgoje otroke in mladine, usmerjenih v kakovost in vrhunski šport, na katerega se dejansko nanaša vrednotenje športnih panog v razrede po modelu razvrščanja. Program tožnika sodi v okvir interesnih programov športa in mladine.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v danem primeru za ponovljen postopek. V prvotnem postopku pa je prvostopenjski organ z odločbo Z-13-043 z dne 21. 2. 2013 program tožnika pri merilu: „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ ovrednotil s 6 točkami, pri merilu: „Možnost uresničitve programa“ pa prav tako s 6 točkami, torej skupaj z 12 točkami. V ponovljenem postopku pa je z izpodbijano odločbo program tožnika prejel manj točk, kar je odločitev v škodo tožniku, saj je bil pri ponovnem postopku z izpodbijano odločbo program tožnika ovrednoten z 10 točkami. Tožnik meni, da gre za neutemeljeno in pavšalno oceno tožene stranke, da program tožnika niti delno oziroma sploh ne uresničuje javnega interesa na področju športa. Predmetni program je del interesnih programov športa otrok in mladine, opredeljenih v nacionalnem programu športa. Ti programi vplivajo na oblikovanje podobe odrasle osebnosti, del te podobe pa je mogoče oblikovati le s sredstvi, ki jih uporablja šport, to je s specifičnimi gibalnimi dejavnostmi. V 5. členu sklepa Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda Zavod za šport Republike Slovenije Planica št. 01403-75/209/9 z dne 24. 6. 2009 je jasno določeno, da je namen ustanovitvi tožeče stranke uresničevanje javnega interesa na področju športa. Tožeča stranka je ustanovljena tudi za spremljanje in analiziranje nalog v športu ter izvajanje letnih programom in ostale dejavnosti v športu. Glede na ustanovitveni akt se javni interes tožeče stranke določi z letnim programom športa, ki ga sprejme Vlada RS. Prijavljeni program pa je opredeljen tudi v nacionalnem programu športa, ki ga je prav tako sprejela Vlada RS, kar pomeni, da zanj tudi obstaja javni interes. Tako je ugotovitev, da predmetni program ne uresničuje javnega interesa in da vsebina ni uporabna v športni praksi nepravilna, neutemeljena in arbitrarna.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da so merila v tretjem odstavku 31. člena Pravilnika določena preveč ohlapno. Iz seznama prejemnikov sredstev Fundacije za šport je razvidno, da je pridobil sredstva za leto 2013 tudi program Recept za zdravo življenje s športom v letu 2013 izvajalca Olimpijske komite Slovenije. Tako po mnenju tožnika programi niso ovrednoteni objektivno in v skladu z merili iz 31. člena Pravilnika. Upoštevan tudi ni bil nacionalni programa športa 2014-2023, kjer je opredeljen javni interes. Na razpis prijavljeni program je opredeljen tudi v prednostnih nalogah nacionalnega programa športa. Sredstva za izvajanje teh programov pa se zagotavljajo iz javnih financ ter iz drugih virov. Predmetni program je v javnem interesu oz. se uresničuje v javnem interesu. Zaradi napačno ovrednotenega programa tožeče stranke je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo (Pravilnik). Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je namen ustanovitve Fundacije za šport je uresničevanje posameznih programom v konkretni športni praksi. Program tožnika pa se financira s strani ministrstva, pristojnega za šport in s strani občin, ker gre za dejavnost, ki se ne odvija v vrhunskem športu, temveč za dejavnost, ki je vezana na predšolske otroke. Program, ki ga je prijavil tožnik ni vezan na nobeno konkretno športno panogo in ni uporaben v športni praksi. V okviru točkovanja po merilih skladno s Pravilnikom je uresničevanje javnega interesa mišljena konkretna uporabnost programa v športni praksi v povezavi s športno panogo, ki je vrednotena z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. Vsebina predmetnega programa mora biti torej predmet izvajanja v športni praksi posamezne športne panoge ene ali več. Prijavljeni programi pa niso uporabni v športni praksi katerikoli izmed športnih panog. Iz tega razloga se je njihovo financiranje zagotovilo s strani ministrstva, pristojnega za šport in iz sredstev samoupravnih lokalnih skupnosti (skladno z Zakonom o športu). Pri tem je brezpredmetno ali je tožnik ustanovljen kot zavod, ki uresničuje javni interes oziroma ali pa je ustanovljen v smislu uresničevanja javnega interesa na področju športa. Tudi če bi prijavljen program tožnika pridobil 16 ali več točk, ne bi mogel biti vrednoten v drugi fazi, saj ne gre za tip publikacije, je opredeljen s Pravilnikom (12. člen Pravilnika). Sklicuje se na odločitve Upravnega sodišča RS v zadevi U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005 in I U 1256/2011 z dne 15. 3. 2012. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da ni zgolj kot javni zavod ustanovljen za namen uresničevanja javnega interesa na področju športa, temveč je tudi konkretni program Knjižice Mali sonček, Zlati sonček in Krpan opredeljen v strateških dokumentih RS za področje športa (nacionalni program športa in letni program športa), s katerimi se določajo programi s področja športa, za katere obstaja javni interes. Tako ni dvoma, da predmetni program uresničuje javni interes na področju športa. Strokovna komisija je po mnenju tožnika uporabila drugačno merilo pri ocenjevanju za panožne zveze in OKS kot za tožnika, saj revija Olimpijski krogi, Zdrava zabava in druge, ki jih navaja, ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, ker ne gre za revije s strokovno in znanstveno tematiko. V RS velja kot znanstvena revija na področju športa uradno le Kineziologija Slovenica, ki jo je izdala Fakulteta za šport v Ljubljani, Inštitut za kineziologijo, za strokovno revijo pa le revija Šport, ki jo je prav tako izdala Fakulteta za šport v Ljubljani. Knjižice Mali sonček, Zlati sonček in Krpan so pripravljene tako, da vsebujejo vsa potrebna didaktična navodila za posamezne športno-gibalne naloge oziroma panoge. Strokovno je potrdila in vsebinsko oblikovala knjižice strokovna komisija, ki so jo sestavljali ugledni strokovnjaki s področja športa.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se v zvezi s tožbenimi ugovori sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje ali je tožena stranka utemeljeno in pravilno zavrnila tožnikovo vlogo na predmetni javni razpis. Gre za javni razpis za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 80/12. Tožnik je na ta javni razpis prijavil program: Knjižice Mali sonček, Zlati sonček in Krpan v vrednosti 10.150,00 EUR, višina zaprošenih sredstev pa je bila 7.000,00 EUR. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se v letu 2013 tožniku ne dodelijo sredstva za prijavljeni program „Knjižice Mali sonček, Zlati sonček in Krpan“ na področju programov založništva v športu (Z). Gre za program za vzpodbujanje dejavnosti predšolskih otrok zaradi zagotavljanja vzgoje za zdravo življenje. V navedenih knjižicah so z ilustracijami ponazorjene gibalne vaje v katere se vključujejo otroci in so priložene pole nalepk, ki jih otrok nalepi k vsaki uspešno opravljeni nalogi, na koncu pa so v strnjeni obliki napisani povzetki nalog, ki jih otrok opravi za izvajalce oz. starše. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 14.a člena ZLPLS, po katerem postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa navedeni zakon ter Pravilnik iz 11. člena tega zakona, ki ga sprejme Svet pristojne fundacije. V obravnavani zadevi je to navedeni Pravilnik, ki se nanj sklicuje tožena stranka v predmetnem javnem razpisu. Če ZLPLS in Pravilnik posameznih vprašanj postopka ne urejata, se smiselno uporablja ZUP.

Prijavljeni programi na javni razpis se vrednotijo na podlagi meril, določenih v 31. členu Pravilnika in sicer: „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „Možnost uresničitve programa“. Na podlagi tretjega odstavka 31. člena Pravilnika imajo pri izboru programov založništva v športu prednost programi z boljšimi možnostmi uresničevanja javnega interesa na področju športa in programi z boljšimi možnostmi uspešne realizacije glede na pripravljena gradiva oziroma lansko porabo sredstev in programi, ki so ozko povezani s športom. Pri vrednotenju možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom je prvostopenjski organ upošteval predvsem vsebinski vidik programa (pojavna oblika športa), predmet programa (zvrst založništva), uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Upošteval pa je tudi, da imajo prednost pri izboru programi založništva, ki v večji meri odražajo vsebino projektov, ki so razpisani in programi, ki so ozko povezani s športom (drugi odstavek 31. člena Pravilnika). Programi se ovrednotijo s pripadajočim številom točk v dveh fazah. V prvi fazi se programi na podlagi meril „Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ in „Možnost uresničitve programa“, ovrednotijo s pripadajočim številom točk. Za prvo merilo je možno doseči 10 točk, če program v celoti uresničuje javni interes: program je uporaben v športni praksi; vsebina je povezana s športnimi panogami, ki so višje vrednotene z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. Program dobi 6 točk če delno uresničuje javni interes: program je delno uporaben v športni praksi, vsebina je povezana s športnimi panogami, ki so srednje visoko ovrednotene z vidika nacionalnega modela razvrščanja športnih panog. Program dobi 0 točk če slabo uresničuje javni interes: vsebina programa je manj uporabna v športni praksi ali se ne dotika prioritetnih športnih panog. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku v skladu z merili iz tretjega odstavka 31. člena Pravilnika tožniku za merilo: „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ dodelil 0 točk ter za merilo: „Možnost uresničitve programa“ pa 10 točk, torej skupaj 10 točk. Pri vrednotenju je bil upoštevan vsebinski vidik programa, predmet programa, uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Ker tožnik v prvi fazi ocenjevanja ni pridobil zadostno število točk (pridobil je le 10 točk iz merila: „Možnost uresničitve programa“), se utemeljeno o njegovi vlogi ni odločalo v drugi fazi (šesti odstavek 31. člena Pravilnika). Po petem odstavku 31. člena Pravilnika se namreč v izbor vlog, ki se sofinancirajo uvrstijo le programi, ki prejmejo najmanj 16 od 20 možnih točk. Tožnik ugovarja vrednotenju programa pri merilu „Možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“. Tožnik meni, da je njegov javni interes izkazan, ta pa izhaja tudi iz njegovega statusa, ki ga ima kot organizacija. Slednje pa po presoji sodišča ni relevantno v obravnavani zadevi javnega razpisa, saj se tako kot navaja tožena stranka, javni interes preizkuša s stališča programa, ki ga tožnik ponuja, za katera se prijavlja na razpis in za katerega pričakuje denarna sredstva. Za vrednotenje vloge je relevantno zgolj uresničevanje javnega interesa z vidika prijavljenega programa in ne statusa inštitucije, ki program prijavlja. Tožnikov program pa slabo uresničuje javni interes, vsebina programa ni uporabna v športni praksi konkretne športne panoge in se tudi ne dotika prioritetnih športnih panog, za kar je tudi prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe natančno pojasnil razloge. Tako je program tožnik iz tega naslova prejel 0 točk. V obrazložitvi izpodbijane odločitve so tudi navedeni razlogi, v čem je uresničevanje javnega interesa v obravnavani zadevi na področju športa s programom in v čem se to uresničevanje pričakuje. Ti razlogi izhajajo tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa. V danem primeru pa gre za publikacijo, ki se ne nanaša na vrhunski šport, niti se ne dotika prioritetnih športnih panog, ampak gre za publikacijo, knjižico, ki jih prejmejo otroci, ki se vključujejo v enega od navedenih programov športne aktivnosti. Z vidika pojavne oblike športa knjižice niso namenjene niti vrhunskemu športu niti programom športne vzgoje otrok in mladine usmerjenih v kakovost ali/in vrhunski šport, ampak evidentiranju športnega udejstvovanja predšolskih in šolskih otrok. Vsebina programa pa mora biti predmet izvajanja v športni praksi posamezne športne panoge ene ali več, česar pa tožnikov program ne zagotavlja. Iz tega izhajajo razlogi, zakaj tožnikov program po merilu „ Možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa“ tega ne uresničuje niti v celoti niti delno, saj ne sodi med strokovne knjige, zbornike strokovnih in znanstvenih kongresov in posvetov. Kot predmet javnega razpisa je bilo v drugi alineji točke 1. e) navedeno tudi založništvo v športu. Na podlagi Pravilnika pa se financira založniška dejavnost, ki jo predstavljajo naslednji programi založništva v športu: strokovne knjige, strokovne in znanstvene revije oziroma deli revij s strokovno oziroma znanstveno tematiko, zborniki strokovnih in znanstvenih kongresov in posvetov, strokovne internetne vsebine (12. člen Pravilnika). Tožnikov program pa navedenega pogoja ne izpolnjuje. Tožnik je bil s pogoji javnega razpisa seznanjen. Zato je vedel, kakšnim vrstam programom je predmetni javni razpis namenjen, saj se je v tem javnem razpisu tožena stranka glede pogojev in meril sofinanciranja sklicevala na Pravilnik. Tožnik pa je tisti, ki mora svoj program pripraviti tako, da bo zadostil vsem kriterijem predmetnega javnega razpisa.

Vloga tožnika je bila zavrnjena, ker tožnik ni izpolnjeval razpisnih pogojev za uvrstitev v izbor vlog in ne gre za arbitrarno odločanje, kot želi prikazati tožnik. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da razlogi za zavrnitev vloge tožnika niso logični in da izpodbijana odločba ni zadosti obrazložena. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine določene v skladu z določbo 214. člena ZUP. Pojasnjene so tudi vse relevantne okoliščine, ki so vplivale na doseženo število točk. Odločilna dejstva, ki so vodila pri odločanju tožene stranke so pravilno navedena. Odločitev pa je mogoče tudi preizkusiti. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da se pritožbeni organ se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb in ni pojasnil, zakaj meni, da program tožnika ni v javnem interesu. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa po presoji sodišča jasno izhajajo razlogi zaradi katerih je bila vloga tožnika na predmetni javni razpis zavrnjena in tudi opredelitve pritožbenega organa do pritožbenih ugovorov. Sodišče očitke o neenakopravnem obravnavanju v primerjavi z drugimi kandidati kot pavšalne zavrača. Glede očitka tožnika, da je v ponovljenem postopku namesto 6 točk pri enakem merilu predmetni program prejel zgolj 0 točk, pa s tem tudi po presoji sodišča ni bilo odločeno v škodo tožnika, saj tudi prvotno tožnikova vloga ni prejela 16 ali več točk, kar pomeni, da ni bilo poseženo v njegove pravice. Tako v obravnavani zadevi tudi ni bilo kršitve načela prepovedi reformatio in peius (253. člen ZUP). Skladno s Pravilnikom se na javni razpis prijavljeni programi ovrednotijo s pripadajočim številom točk v dveh fazah. V prvi fazi se programi ovrednotijo s pripadajočim številom točk glede na merila možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom ter možnostjo uresničitve programa. Na podlagi petega odstavka 31. člena Pravilnika se uvrstijo v izbor programov, ki se sofinancirajo tisti programi, ki zberejo najmanj 16 od 20 možnih točk. Glede na to, da predmetni program ni zbral 16 točk, ni bil uvrščen v izbor programov, ki jih sofinancira tožena stranka. Po povedanem se tožnik ni uvrstil v drugo fazo predmetnega javnega razpisa zaradi nepravilnega postopanja tožene stranke, temveč zato, ker ni dosegel zadostnega števila točk, kar je bilo tožniku pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S tem pa se strinja tudi sodišče. V skladu z navedenim je tudi neutemeljen ugovor tožnika, da prvostopenjski organ meril iz Pravilnika ni uporabil objektivno in posameznih programov ni ovrednotil v skladu z merili iz 31. člena Pravilnika.

Iz ustaljene sodne prakse tudi izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, ki med drugim poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008, X Ips 193/2013).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pri odločanju tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. V danem primeru tudi ni podane podlage za meritorno odločanje v zadevi oz. za spor polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Tožnik je sodišču predlagal zaslišanje direktorja tožeče stranke A.A., direktorja Direktorata za šport pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, B.B., ki bi pojasnila pomen prijavljenega programa v luči javnega interesa, predlagal pa tudi postavitev izvedenca športne stroke. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59.člena ZUS-1 in ni sledilo dokaznim predlogom tožnika, saj z izvedbo predlaganih dokazov po presoji sodišča ugotovljenega dejanskega stanja ne bi bilo možno dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.