Jedro

Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki M. J. naložilo, da mora plačati tožniku znesek 490.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1995 dalje do plačila. Če toženka v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe tega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi ne bi plačala, pa je toženec A. P. dolžan dopustiti poplačilo tožnikove terjatve tako, da se stanovanje št. 59 v izmeri 39,30 m2 v stanovanjski hiši na T., ki stoji na parceli ... k.o..., proda na sodni javni dražbi, tožnik pa se za svojo terjatev poplača iz izkupička. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženca vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in glede na vsebino revizije predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sodilo v odsotnosti obeh toženih strank, brez njunega sodelovanja pa je bila izdana tudi sodba sodišča druge stopnje.

Posojilna pogodba z dne 13.7.1994 ni bila sodno overjena, zaradi česar jo je mogoče izpodbijati. Vsebina pogodbe o zastavitvi nepremičnine je nezakonita in je ni mogoče upoštevati. Zato toženka kot dolžnik ne more dolgovati nekomu, ki ji je sredstva posojal nezakonito. Toženec A. P. pa je zastavil nepremičnino, ki ni v njegovi lasti. Stanovanje, ki je predmet hipoteke, tudi ni vpisano v zemljiški knjigi. Poleg tega je na stanovanju sodno ugotovljena zastavna pravica tudi v korist drugega upnika. Obstoj dolga je toženka priznala le zaradi hudih in resnih groženj ter zastraševanja s strani tožnika. Dejansko stanje na sodišču prve in druge stopnje ni pravilno ugotovljeno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP je uveljavljanje take kršitve v reviziji dovoljeno. Vendar pa pregled zadeve zatrjevano procesno kršitev demantira. Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje je bila opravljena dne 24.1.1997 sicer v odsotnosti toženih strank, vendar v okolnostih in po pooblastilu iz člena 295 ZPP. Tudi v pritožbenem postopku ni bilo procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez glavne obravnave (prvi odstavek 362. člena ZPP). Slednjo je mogoče razpisati le, če je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje ponoviti že izvedene dokaze.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik in toženka sta sklenila posojilno pogodbo (557. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Za sklenitev take pogodbe se oblika ne zahteva (prvi odstavek 67. člena ZOR), iz dejanskih ugotovitev pa ne sledi, da sta se pogodbeni stranki morda sporazumeli za obličnost (prvi odstavek 69. člena ZOR). Zato so revizijske trditve, po katerih je dogovor o posojilu neveljaven, ker podpisi strank niso bili ustrezno overjeni, pravno neupoštevne. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in pravno nevzdržno je - po povedanem - tudi revizijsko stališče, da naj bi posojilo bilo nezakonito. Toženka gre še dlje: svojo nepripravljenost, da vrne, kar si je sposodila, utemeljuje z absurdno trditvijo, da tožnika (osebe z njegovim imenom in priimkom) ne pozna.

Ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženec A. P. "v bistvu ne nasprotuje odločitvi, ki se nanaša na njegovo obveznost" je tudi dejanske narave: povzema in ocenjuje njegove izjave, ki opredeljujejo njegovo voljo, da se dolg poravna iz izkupička za prodano stanovanje, če ga tožnik ne bo uspel izterjati od toženke. V tem obsegu pa za potrebe te pravde ni odločilno, ali je zastavljena nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo in ali je na njej res ustanovljena hipoteka tudi v korist terjatve drugega upnika. Morebitna dražba predmetnega stanovanja in izvršitev poplačila terjatev hipotekarnim upnikom iz kupnine od prodaje stanovanja ni predmet tega postopka.

V ostalem pa revizija naravnost pove, da ni zadovoljna z dejanskimi ugotovitvami, ki jih sprejema izpodbijana sodba, zaradi česar bi bilo treba dokazni postopek dopolniti. Uveljavlja torej revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.