Jedro

Zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obtoženega B.Č. na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njegova navzočnost na glavni obravnavi, ki se ji očitno izmika.

Obtoženčevi zagovorniki so dne 9.2.2006 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev kazenskega zakona, ki vplivajo na zakonitost izpodbijane sodbe in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni in zoper obtoženca ne odredi pripor ali pa "odredi razveljavitev izdane tiralice in ustavi celoten kazenski postopek, ki se vodi pod opr. št. K ... iz razloga po 3. in 4. točki 372. člena ZKP".

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom vložiti zoper sklep o odreditvi pripora, zoper sklep o podaljšanju pripora pa le, če ga je izdalo Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP ali v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je že v več svojih sklepih (sklep z dne 21.10.2004, opr. št. I Ips 284/2004, sklep z dne 6.10.2005, opr. št. I Ips 296/2005 in drugi) sprejelo stališče, da zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Odreditev pripora po tej določbi je samostojen in ne dopolnilen ali alternativen ukrep "rednemu priporu", pomeni sankcijo za ravnanje obdolženca, ki se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo in je namenjen temu, da se zagotovi neovirano delo sodišča. Zato sklep, s katerim sodišče odredi takšen ukrep, ne sodi med sklepe o odreditvi pripora, zoper katere je izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Zoper sklep o priporu, odrejenem na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, je predvideno redno pravno sredstvo in sicer pritožba (1. odstavek 399. člena ZKP), kot izredno pravno sredstvo pa zahteva za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP), s katero je mogoče uveljavljati kršitve zakona, storjene v postopku, ki je tekel pred pravnomočnostjo odločbe, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede razlogov za sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi sklicuje na obsežno obrazložitev sklepa I Ips 284/2004, saj ne vidi razlogov za odstopanje od stališča, izraženega v tej odločbi.

Ker zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).