Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Označba nepremičnin s prejšnjimi ID znaki ne vzbuja nikakršnega dvoma v njihovo identiteto, saj sta številka katastrske občine in številka parcele ostali isti. Izrek je zato razumljiv in določen, če bo pri zemljiškoknjižni izvedbi sodbe prišlo do zapletov, pa bo lahko sodišče prve stopnje zapis ID znakov kadarkoli uskladilo s popravnim sklepom.
Z ugotovljenega načina uporabe poti s strani tožnice in njenega pravnega prednika je razvidno, da njuna uporaba ni bila omejena na posamezne občasne in naključne prehode in prevoze. Pot sta uporabljala redno, zaznavno, ponavljajoče se, ob relativno točno določenem času in za točno določen namen; res pa je, da sta bila pogostost in obseg uporabe pogojena s potrebami gospodujoče nepremičnine, ki je travnik. Takšna uporaba po vsebini ustreza stvarni služnosti.
I. Pritožbi tretje toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.1. izreka spremeni tako, da se v njej ugotovljena služnostna pravica omeji na potrebe kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine.
II. Zavrneta se pritožba tretje toženke v preostalem delu ter pritožba prvega toženca in druge toženke v celoti ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženci krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe tožničine nepremičnine ID znak 0000-751/2-0 obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 0000-751/3-0, ki je v lasti tretje toženke (I.1. točka izreka), nepremičnin ID znak 0000-753/1-0 in 0000-752/0-0, ki sta v lasti druge toženke (I.2. točka izreka) in nepremičnin ID znak 0000-770/8-0 in 0000-770/4-0, ki sta v lasti prvega toženca (I.3. točka izreka). Sodišče je odločilo, da je izvrševanje služnosti omejeno na obstoječo kolovozno pot širine 2,30 m, katere potek čez posamezne nepremičnine je v izreku opisalo in v I.4. točki izreka odločilo, da je tako opredeljena kolovozna pot označena v prilogah A50 in A51, ki sta sestavni del sodbe. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka), hkrati pa je tožencem prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, opredeljeno v I. točki izreka sodbe (III. točka izreka).
2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvi toženec in druga toženka vlagata skupno, tretja toženka pa samostojno pritožbo.
3. Prvi toženec in druga toženka se v pritožbi sklicujeta na izpovedi posameznih prič, iz katerih izhaja, da so sporno pot za hojo uporabljale tudi tretje osebe in navajata, da imajo vsi občasni uporabniki enak dejanski in pravni status, kot ga ima tožnica, saj slednja po pogostosti uporabe ni v ničemer izstopala. Občasna uporaba tuje nepremičnine za hojo ne pomeni rednega izvrševanja služnosti in ne vodi k njenemu priposestvovanju. Prvi toženec in druga toženka analizirata izpovedi prič in povzemata njihove dele ter na tej podlagi grajata dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sporno pot uporabljala tudi za vožnjo z osebnimi avtomobili. Navajata, da je bilo v času zatrjevanega priposestvovanja stanje bistveno drugačno kot je danes, saj so drevesa, grmovje, graben in jadrnica ovirali prehod z avtomobilom. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predloženih ortofoto posnetkov sporne poti, iz katerih izhaja, da se sprva širša pot na ovinku zoži v ozko pešpot, bujna vegetacija pa onemogoča prehod z avtomobilom. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da ni bil mogoč izvoz s tožničinega dvorišča na Š. cesto ter da tožnica hodi in vozi po drugi poti. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo širino poti, saj iz meritev ob ogledu izhaja, da je sporna pot na več mestih ožja od ugotovljene širine.
4. Tretja toženka v pritožbi v bistvenem navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, zahtevek pa nesklepčen, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprememb pri zapisu ID znakov, hkrati pa potek služnostne poti ni določen in določljiv. Če bi služnost dejansko obstajala, bi moral biti postavljen izvedenec, ki bi služnostno pot določil z geodetskimi točkami. Tožnica je na zadnjem naroku za glavno obravnavo spremenila tožbo, vendar sodišče o spremembi ni odločilo (ni izdalo nikakršnega sklepa), zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je posamezna dejstva kljub njihovi spornosti ugotovilo kot nesporna, poleg tega je napačno ugotovilo, da toženci niso prerekali poteka poti. Tretja toženka je lastninsko pravico na služeči nepremičnini pridobila v dobri veri in v zaupanju v pravilnost zemljiškoknjižnih podatkov, zato je služnostna pravica, tudi če jo je tožnica pridobila, prenehala na podlagi drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V vsakem primeru se je priposestvovanje zaradi prenosa lastninske pravice prekinilo in je priposestvovalna doba začela teči znova. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica in njen pravni prednik zadnjih 20 let po poti nista vozila, zato je služnostna pravica v vsakem primeru prenehala. Sodišče prve stopnje je širino služnostne poti ugotovilo na 2,30 m, kar je v nasprotju z meritvami, ki jih je opravilo ob ogledu. Sodišče bi lahko služnost vožnje ugotovilo kvečjemu za namen odvažanja mrve z osebnimi avtomobili največ trikrat letno v času košnje. Nenazadnje je samo zapisalo, da naj bi tožnica služnost priposestvovala za kmetijsko izkoriščanje gospodujoče parcele, česar v izreku ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožencev, da pred 1997 vožnja po domnevni poti zaradi grabna in barke ni bila mogoča, prav tako se ni opredelilo do izpovedi prič, da niso opazile voženj z avtom ter da je pot obstajala le kot pešpot. Tretja toženka izpostavlja izpovedi posameznih prič in na tej podlagi graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnica in njeni pravni predniki sporno pot uporabljali za vožnjo z osebnimi avtomobili.
5. Pritožba prvega toženca in druge toženke ni utemeljena, pritožba tretje toženke pa je delno utemeljena.
6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih toženci uveljavljajo v pritožbah, prav tako ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tretje toženke, da je sodba nerazumljiva in nesklepčna, ker sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka ni upoštevalo uskladitve identifikacijskih znakov nepremičnin v zemljiški knjigi z identifikacijskimi znaki nepremičnin v zemljiškem katastru. Označba nepremičnin s prejšnjimi ID znaki ne vzbuja nikakršnega dvoma v njihovo identiteto, saj sta številka katastrske občine in številka parcele ostali isti. Izrek je zato razumljiv in določen, če bo pri zemljiškoknjižni izvedbi sodbe prišlo do zapletov, pa bo lahko sodišče prve stopnje zapis ID znakov kadarkoli uskladilo s popravnim sklepom (328. člen ZPP).
8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je na zadnjem naroku predlagala, da se sodbi kot priloga izreka priložita prikaz parcele v prilogi A50 in ortofoto posnetek v prilogi A51, na katera je zarisala potek služnostne poti. Glede na to, da je bil potek poti že pred tem natančno opisan v tožbenem zahtevku ter da sta bili prilogi z označeno potjo že predhodno vloženi v spis, se s predlogom, naj postaneta sestavni del izreka, vsebina zahtevanega varstva ni spremenila, le v izogib vsakršnim dvomom o poteku poti je bil opisu priložen še grafični prikaz. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da navedene dopolnitve ni obravnavalo kot spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Nenazadnje je bila na naroku prisotna pooblaščenka tretje toženke, ki ravnanju tožnice in sodišča prve stopnje ni nasprotovala.
9. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 19. členu določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Zakon torej ne določa, da bi moral biti potek služnostne poti začrtan z geodetskimi točkami, temveč kot standard določa natančen opis. Temu standardu ugotovljena služnost zadosti. Potek služnostne poti je v izreku natančno opisan, služnost pa je omejena na obstoječo kolovozno pot, v katere obstoj se je ob ogledu prepričalo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega je služnostna pot izrisana na prikazu parcele (A50) in ortofoto posnetku (A51), ki sta sestavni del sodbe. Tretja toženka ni navajala, da kolovoz in s tem služnostna pot v naravi ne poteka skladno z opisom in grafičnim prikazom v sodbi, prav tako ni trdila, da se opisni in grafični del sodbe ne ujemata. Potek poti je zato dovolj natančno in jasno opredeljen, izrek sodbe pa je posledično razumljiv in določen. Tega ne spremeni dejstvo, da je služnostna pot dolga 300 m in poteka čez več nepremičnin, saj je njen potek opisan za vsako od služečih nepremičnin posebej.
10. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje določena dejstva ugotovilo kot nesporna, čeprav so jim toženci ugovarjali. Toženci niso nasprotovali dejstvu, da pot v naravi poteka po opredeljeni trasi, temveč so trdili, da je tožnica ni uporabljala ter da v severnem delu predstavlja le ozko pešpot. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da te navedbe ne vsebujejo obrazloženega ugovora zoper s strani tožnice natančno zatrjevani potek poti. Takšnega ugovora ne predstavljajo niti navedbe, da pot ni šla po grabnu in čez jadrnico. S temi navedbami toženci namreč niso nasprotovali poteku poti, temveč so z njimi utemeljevali ugovor, da tožnica poti ni uporabljala, ker prehod po njej ni bil možen. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je tretja toženka priznala priposestvovanje služnosti, temveč je pravilno povzelo njene navedbe, da so tožnica in njeni pravni predniki po poti hodili peš in se vozili z avtomobili. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP utemeljeno štelo, da tretja toženka ni obrazloženo prerekala dejstva, da tožnica obdeluje sporno nepremičnino. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni zanikala, da sta tožnica in njen pravni prednik nepremičnino kosila, čistila in vzdrževala, temveč je ugovarjala zgolj temu, da sta v ta namen uporabljala sporno pot. 11. Res je, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do predloženih ortofoto posnetkov in ugovora tožencev, da so prehod z osebnimi vozili po sporni poti preprečevali graben, jadrnica in drevesa, vendar izpodbijana sodba zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do teh ugovorov namreč v zadostni meri opredelilo posredno. Tako je na podlagi izčrpnega in skrbno izvedenega dokaznega postopka ter celostne ocene izpovedi strank in prič štelo za dokazano, da so tožnica in njeni pravni predniki sporno pot vse od leta 1962 uporabljali za vožnjo z osebnimi vozili. Na drugi strani ni sledilo tožnici, da so pot uporabljali za prevoz s kmetijskimi stroji, kot enega od razlogov pa navedlo njeno nezadostno širino na mestu, kjer je drevo. Iz obeh ugotovitev logično izhaja zaključek, da je bil prehod ob grabnu in jadrnici dovolj širok za prehod z osebnimi vozili, medtem ko ni zadoščal za prehod s kmetijsko mehanizacijo. Predloženi ortofoto posnetki ne vzbujajo nobenega dvoma v pravilnost takšnega zaključka. Iz posnetka z dne 22. 4. 1992 (B12), ko jarek še ni bil zasut, je tako jasno razvidna dovolj široka pot, ki vodi mimo jarka in jadrnice ter pod krošnjami dreves. Nenazadnje pa prevoznost poti dokazujejo tudi izjava prvega toženca v odgovoru na tožbo, da sta tožnica in njen mož enkrat po poti pripeljala nekaj pokošene trave, izjava druge toženke, da dopušča možnost, da sta se kdaj peljala po poti ter izjava tretje toženke, da so se tožnica in njeni pravni predniki po poti vozili z osebnimi avtomobili.
12. Pretežni del obeh pritožb predstavlja graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica skupaj s pravnim prednikom, pokojnim možem A. V., za potrebe kmetijske obdelave nepremičnine parc. št. 751/2 k. o. X, od leta 1962 po sporni kolovozni poti do nje dostopala peš in z osebnim avtomobilom s prikolico.
13. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi obsežnega in temeljitega dokaznega postopka ter prepričljive in notranje skladne dokazne ocene, v kateri se je v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Toženci dvoma v pravilnost takšne ocene ne morejo vzbuditi z izpostavljanjem posameznih, iz konteksta iztrganih delov izpovedi in njihovo enostransko interpretacijo.
14. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je dokazna ocena pristranska. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo izpovedim tožnice in z njene strani predlaganih prič, saj so se izkazale za verodostojnejše od izpovedi tožencev in njihovih prič. Pri tem je pravilno izpostavilo izjavo prvega toženca v elektronskem sporočilu z dne 8. 8. 2012, da ni tožnici nikoli oviral dostopa do parcele; izpoved druge toženke, da je tožnica po sporni poti hodila ter njene navedbe v odgovoru na tožbo, da dopušča možnost, da so se tožnica in njeni pravni predniki občasno zapeljali po poti ter navedbe tretje toženke v odgovoru na tožbo, da so tožnica in njeni pravni predniki po poti hodili peš in se vozili z avtom. Sodišče prve stopnje je tem izjavam pripisalo logičen in življenjsko prepričljiv pomen, ki ga ne more omajati razlaga tožencev, s katero jih želijo uskladiti s svojimi sedanjimi interesi. Tako navedbe prvega toženca, da se je sporočilo z dne 8. 8. 2012 nanašalo le na hojo, ne vzdrži kritične presoje, ker je to sporočilo predstavljalo odgovor na tožničino zahtevo po formalni ureditvi služnostne pravice, iz slednje pa dovolj jasno izhaja, da se nanaša na kolovozno pot v širini 4,00 m. Še manj je mogoče slediti trditvam tretje toženke, da se je njena navedba nanašala le na zadnji dve leti. Izjava je bila namreč dana kot odgovor na tožbo, v kateri je tožnica zatrjevala več deset let trajajočo uporabo poti; ker je odgovor na tožbo podpisala osebno, pa tudi njeno sklicevanje na preklic priznanja po 93. členu ZPP ne more biti uspešno. Glede na takšno prilagajanje ter notranjo neskladnost izjav in izpovedi tožencev, ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe, da jim je sodišče prve stopnje neutemeljeno odreklo verodostojnost. 15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta tožnica in priča J. P. potrdila uporabo poti, ki se nahaja severno od tožničine parcele. Že iz njunih izpovedi dovolj jasno izhaja, da sta uporabljala sporno pot, zlasti pa prostora za dvom ne pušča njun zaris poti v ortofoto posnetke.
16. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so določene priče v sorodstvenem razmerju s strankami in zato posebno težo dalo izpovedim prič, ki z njimi niso povezane. Zlasti to velja za pričo I. R., ki je zanesljivo potrdil, da sta tožnica in njen mož po sporni poti hodila in se vozila z avtomobili. Izsek njegove izpovedi, ki ga izpostavljata prvi toženec in druga toženka, se ne nanaša na to dejstvo, temveč na vprašanje, kdo in s katero kmetijsko mehanizacijo je za tožnico in njenega moža vozil mrvo, kar za izpodbijani del sodbe ni pomembno. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedi prič M. in J. H. ter J. B. in Ž. M., da niso videli voženj tožnice in njenega moža, v ostalih dokazih pa je imelo dovolj podlage za zaključek, da to ne pomeni, da se vožnje niso izvajale. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič M. H. in B. H., da pot ni bila dovolj široka za vožnjo s traktorjem, saj je zahtevek za ugotovitev služnosti vožnje s kmetijskimi stroji zavrnilo prav iz tega razloga. Nazadnje je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na nasprotje med izpovedjo priče I. Z. ter njegovo izjavo v odgovoru na tožbo ter na tej podlagi priči utemeljeno očitalo neverodostojnost. 17. Sodišče prve stopnje se je ob ogledu prepričalo, da je s tožničinega dvorišča možen izvoz na Š. cesto, saj se znak za enosmerno cesto nahaja za križiščem, v katerem tožnica zavije proti Š. cesti, zavijanje pa dopuščajo tudi prekinjene črte na cestišču. 18. Toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje niso obrazloženo trdili, da so bodisi sami bodisi njihovi pravni predniki pred letom 2012 kadarkoli nasprotovali uporabi poti s strani tožnice in njenega pravnega prednika. Navajali so namreč, da poti nista uporabljala oziroma da sami za njuno uporabo niso vedeli. Trditev o nasprotovanju niso podali niti po izpovedi priče I. R. Pritožbene navedbe, da iz izpovedi te priče izhaja, da so toženci in njihovi pravni predniki izrecno prepovedovali kakršenkoli prehod čez vtoževano pot, so zato prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer iz izpovedi I. R. izhaja, da je bil z očetom prvega toženca v konfliktu glede parkiranja vozila. Nasprotovanje njegovi uporabi se zato ne more avtomatično raztezati tudi na tožnico in njenega moža, še manj je mogoče zaključiti, da je bilo to nasprotovanje jasno in nedvoumno.
19. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica (s stopnjo prepričanja) dokazala, da sta s pravnim prednikom od leta 1962, torej več kot 20 let, nemoteno uporabljala sporno pot za hojo in vožnjo z avtomobili za potrebe kmetijske obdelave nepremičnine parc. št. 751/2 k. o. X. 20. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki je na tej dejanski podlagi ob uporabi določb Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ugotovilo, da je tožnica priposestvovala služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili po sporni poti.
21. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj oziroma v katerem obdobju naj bi tožnica oziroma njen pravni prednik priposestvovala služnostno pravico. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je priposestvovalna doba začela teči leta 1962 in se iztekla po preteku 20 let. 22. Iz ugotovljenega načina uporabe poti s strani tožnice in njenega pravnega prednika je razvidno, da njuna uporaba ni bila omejena na posamezne občasne in naključne prehode in prevoze. Pot sta uporabljala redno, zaznavno, ponavljajoče se, ob relativno točno določenem času in za točno določen namen; res pa je, da sta bila pogostost in obseg uporabe pogojena s potrebami gospodujoče nepremičnine, ki je travnik. Takšna uporaba po vsebini ustreza stvarni služnosti (prvi odstavek 49. člena ZTLR in prvi odstavek 213. člena SPZ), in sicer gre za t. i. sezonsko služnost.1 Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je dejanski in pravni položaj tožnice popolnoma enak položaju ostalih občasnih uporabnikov poti. Kot rečeno tožnica in njen pravni prednik poti nista uporabljala občasno in naključno, temveč redno in za potrebe gospodarjenja s svojo nepremičnino.
23. Prepozno je sklicevanje tretje toženke na drugi odstavek 44. člena SPZ (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tretja toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, kdaj in na kateri podlagi je pridobila lastninsko pravico, še manj, da ob tem ni vedela in ni mogla vedeti, da je nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo. Šele, če bi takšne trditve podala, bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je ugotovljena služnost prenehala obstajati, ker je tretja toženka pridobila lastninsko pravico v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, da nepremičnina ni obremenjena s stvarno služnostjo. Tega ne spremeni dejstvo, da se skladno z 9. členom SPZ dobra vera domneva. Ta domneva bi oživela, ko bi tretja toženka uveljavila ustrezni ugovor in šele takrat bi na tožnico prešlo breme, da domnevo izpodbije z ustreznimi trditvami in dokazi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dobroverno pridobitev lastninske pravice, saj ob izostanku ustreznega ugovora tega pravilno sploh ni presojalo. Tudi sicer dejstvo, da tretji toženki razmere v zvezi s sporno potjo niso znane, ne zadostuje za obstoj njene dobre vere, saj ima pridobitelj raziskovalno dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na obstoječo ali vsaj pričakovano pravico na nepremičnini, ki jo pridobiva. Pravno zgrešene so pritožbene navedbe, da se je priposestvovanje s spremembo lastništva prekinilo. Priposestvovalna doba je namreč do dne 7. 1. 2013, ko je tretja toženka pridobila lastninsko pravico, že prenehala teči, tožnica je služnost že pridobila, takšna služnost pa s spremembo lastništva služeče nepremičnine ni prenehala.
24. Toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podali ugovora prenehanja služnosti po prvi in drugi alineji 223. člena SPZ, ki določata, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje oziroma če se služnost ne izvršuje v času potrebnem za njeno priposestvovanje. Toženci so se zahtevku ves čas upirali z navedbami, da tožnica ni pridobila služnostne pravice, ker sporne poti ni nikoli uporabljala na način, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje niso trdili, da sta v času od leta 1962 bodisi njen mož bodisi tožnica način uporabe poti kakorkoli spreminjala, še manj pa, da bi opustila izvrševanje že pridobljene služnostne pravice. Prav tako niso trdili, da so se izvrševanju služnosti uprli. Druga toženka je sicer v odgovoru na tožbo navedla, da od leta 1997 po poti zaradi bližine vadbišča za golf ne sme nihče voziti ter da je na začetku poti železna tabla z oznako rezervirano, vendar ni trdila, da je tožnici kdaj izrecno prepovedala uporabo poti ali da bi tožnica zaradi table uporabo poti opustila. Šele v pritožbi torej poizkušajo toženci z izpostavljanjem določenih izpovedi dokazati, da so se služnosti osvobodili, kar je prepozno. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj dejstvo, da tožničini najemniki do njene nepremičnine niso dostopali po sporni poti, ne dokazuje, da po njej ni hodila in vozila sama (npr. zaradi čiščenja in kontrole nepremičnine), še manj, da tega ni počela v trajanju 20 let. Ureditev golf vadbišča in postavitev table z oznako rezervirano v letu 1997 na obstoj služnosti ne vplivata, saj je bila služnost takrat že priposestvovana, hkrati pa se do leta 2012 ni iztekla potrebna dvajsetletna doba za njeno osvoboditev.
25. Neutemeljena je pritožbena graja širine služnostne poti. Sodišče prve stopnje je opravilo natančen ogled sporne poti in izvedlo številne meritve, v sodbi pa širino služnostne poti omejilo na širino, ki jo je izmerilo na mestu, na katerem pot omejuje lesena ograja. Glede na to, da se v nadaljevanju ob poti ne nahaja nobena fizična ovira, ki bi pot zoževala na manjšo širino (tudi pri kamnu ob poti je sodišče izmerilo 2,40 razpoložljivega prostora), je takšen način ugotovitve širine poti primeren in pravilen. V zvezi s sklicevanjem tožencev na posamezne meritve pritožbeno sodišče dodaja, da kolovozna pot v naravi ni ostro zamejena, zato je razumljivo, da se vožnje niso izvajale vedno po striktno isti trasi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določeno toleranco. Upoštevati je tudi treba, da avtomobil ob vožnji zavzema zračni prostor, ki je širši od njegove širine na mestu koles. Omejitev poti na širino vidnih kolesnic bi zato vožnjo bistveno otežila, celo onemogočila. Nobenega dvoma ni, da v zgornjem delu poti vožnje niso bile posebej pogoste, zato je logično, da so kolesnice na tem delu slabo oziroma sploh niso vidne, kot nepomembna pa se izkažejo opozorila tožencev na izmerjeno širino 1,10 m. Sklicevanje tretje toženke na Pravilnik o projektiranju cest je neutemeljeno, saj se slednji nanaša na javne ceste. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da ravno zatrjevanje tretje toženke, da je širina poti nujno širša kot je širina po njej vozečega vozila, dodatno potrjuje pravilnost ugotovljene širine poti.
26. Utemeljeno pa tretja toženka sodišču prve stopnje očita, da je v razlogih sodbe ugotovilo, da se je služnost izvrševala le za namene kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča, v izreku sodbe pa je ugotovilo po namenu neomejeno služnost. Glede na to, da je tudi tožnica zatrjevala, da se je pot uporabljala za kmetijsko izkoriščanje njene nepremičnine, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tretje toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je v breme njene nepremičnine ugotovljeno služnost omejilo na potrebe kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine (prvi odstavek 219. člena SPZ). Za zahtevano nadaljnje oženje ugotovljene služnosti ni podlage. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi tožnica in njeni pravni predniki po poti vozili le trikrat na leto in le za namen odvažanja mrve v času košnje, temveč so pot uporabljali kadarkoli je to zahtevala kmetijska obdelava gospodujoče nepremičnine in za vsa dela, ki jih je mogoče uvrstiti pod pojem takšne obdelave (npr. košnja, obračanje trave, odvoz mrve, čiščenje, vzdrževanje). Pritožbeno sodišče nazadnje dodaja, da so toženci navadni sosporniki, zato ni podlage, da bi pritožbo tretje toženke upoštevalo v korist prvega toženca in druge toženke ter sodbo spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na njune nepremičnine.2
27. Toženci izrecno izpodbijajo tudi III. točko sodbe, v kateri jim je sodišče prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, vendar se pri tem sklicujejo le na razloge, s katerimi izpodbijajo I. točko izreka in ki jih je sodišče (razen v majhnem delu, ki na odločitev o konfesornem zahtevku ne vpliva) zavrnilo zgoraj.
28. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tretje toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v breme njene nepremičnine ugotovljeno služnost omejilo na potrebne kmetijske obdelave gospodujoče nepremičnine (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tretje toženke in v celoti pritožbo prvega toženca in druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
29. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Prvi toženec in druga toženka s pritožbo nista uspela, medtem ko je tretja toženka uspela le z njenim zelo majhnim delom, zato toženci sami nosijo svoje stroške postopka.
1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 101/2004 z dne 13. 4. 2005 ter odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3869/2008 z dne 4. 3. 2009 in III Cp 1215/2009 z dne 27. 5. 2009 2 Res pa je, da bo glede na potek poti in stanje v naravi zožitev služnosti dejansko učinkovala tudi v korist njunih nepremičnin.