Jedro

Spori majhne vrednosti so glede na nizko vrednost spornega predmeta za stranke manjšega pomena, zato določbe ZPP o teh sporih vsebujejo številne procesne izjeme, ki služijo hitrosti, pospešitvi in poenostavitvi postopka, kar zasleduje ustavno dopusten cilj - hitrejše odločanje sodišč v manj pomembnih zadevah, kar posledično pomeni tudi, da se bodo lahko sodišča prej in temeljiteje posvetila pomembnejšim, zahtevnejšim in za stranke usodnejšim zadevam. Procesne pravice strank so lahko omejene z drugimi ustavnimi procesnimi pravicami, med drugim pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato ni ustavno nedopustno, da so v zadevah majhne vrednosti v korist pospešitve postopka in pravice do učinkovitega in dejanskega izvrševanja pravice do sodnega varstva določene procesne pravice strank omejene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ker toženka v zakonskem roku 8 dni (prvi odstavek 452. člena Zakona o pravdnem postopku1) ni odgovorila na tožbo.

2. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče ne sme ugoditi zahtevku, ki je _prima facie_ neutemeljen ali v nasprotju s samimi tožbenimi trditvami in predloženimi dokazi, ker gre v tem primeru za zlorabo procesnih pravic tožeče stranke. Sodba, ki avtomatično sledi tožbenim trditvam, ki so same s seboj v nasprotju in v nasprotju s predloženimi dokazi, je protispisna. Sodba na podlagi pripoznave je izjema od splošnega pravila o izdaji in obvezni vsebini (zlasti obrazložitve razlogov) sodbe, zato bi morali biti zakonski razlogi za njeno izdajo posebej tehtni. Toženi stranki taka sodba praktično ne omogoča nobenih pritožbenih razlogov. S tem je kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni pravočasno odgovorila na tožbo. Zakonska posledica izostanka odgovora je izdaja sodbe na podlagi pripoznave, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na pravno posledico, če na tožbo ne bo pravočasno odgovorila, je bila toženka pravilno opozorjena v pozivu z dne 23. 6. 2023 (list. št. 8 spisa). Tako ni nobenega dvoma, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz 453.a člena ZPP.

6. Pritožbene navedbe v zvezi s protiustavnostjo 453.a člena ZPP so neutemeljene. Drži, da je izdaja sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti, zaradi pomanjkanja odgovora na tožbo, izjema od pravila in izjeme je treba razlagati ozko. Spori majhne vrednosti so glede na nizko vrednost spornega predmeta za stranke manjšega pomena, zato določbe ZPP o teh sporih vsebujejo številne procesne izjeme, ki služijo hitrosti, pospešitvi in poenostavitvi postopka, kar zasleduje ustavno dopusten cilj - hitrejše odločanje sodišč v manj pomembnih zadevah, kar posledično pomeni tudi, da se bodo lahko sodišča prej in temeljiteje posvetila pomembnejšim, zahtevnejšim in za stranke usodnejšim zadevam. Procesne pravice strank so lahko omejene z drugimi ustavnimi procesnimi pravicami, med drugim pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato ni ustavno nedopustno, da so v zadevah majhne vrednosti v korist pospešitve postopka in pravice do učinkovitega in dejanskega izvrševanja pravice do sodnega varstva določene procesne pravice strank omejene.2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ukrep (izdaja sodbe na podlagi pripoznave v primeru izostanka odgovora na tožbo) ni nesorazmeren. Posledica izostanka odgovora na tožbo v sporu majhne vrednosti je v zakonu jasno določena in toženka je bila nanjo tudi jasno opozorjena v pozivu na odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče v ureditvi 453.a člena ZPP ne najde nikakršne protiustavnosti, zato tudi ni sledilo predlogu za prekinitev postopka in sprožitev presoje pred Ustavnim sodiščem.

7. Te presoje ne spreminja niti pritožbeno izvajanje, da ureditev v sporu majhne vrednosti "stranki postopka onemogoča pritožbeni razlog, ki ga sicer na videz ponuja, s tem pa brez razumnega in pravno utemeljenega razloga bistveno omejuje pravico do pritožbe," in da je pravni pouk, ki navidezno toženi stranki omogoča pritožbo zaradi zmote, prisile ali grožnje pri izjavi o pripoznavi tožbenega zahtevka, "v nasprotju s podatki spisa in v nasprotju z razlogi sodbe, torej je sodba sama s seboj v nasprotju." Zatrjevano nasprotje s podatki spisa (kateremi?) in razlogi sodbe (katerimi?) je pavšalno in neizkazano, predvsem pa je bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana le, če obstaja nasprotje med _razlogi o odločilnih dejstvih_ ali _med izrekom in razlogi sodbe_; nekakšno domnevno nasprotje med razlogi sodbe in pravnim poukom že pojmovno ne more pomeniti citirane bistvene kršitve.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodbe na podlagi pripoznave zaradi ne-odgovora na tožbo že pojmovno ni možno izpodbijati zato, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Četudi v praksi redko in predvsem teoretično, si je mogoče zamisliti situacijo, ko bi bil toženec v zmoti, preslepljen ali prisiljen, da odgovora na tožbo ne vloži. Z vidika varstva ustavne pravice do pritožbe je bistveno, da je sodbo na podlagi pripoznave (tako v rednem postopku kot v sporu majhne vrednosti) mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar je bila toženka opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe in česar se je deloma tudi poslužila, ko ugovarja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave zaradi kršitve pravila iz 3. člena ZPP.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo pogoj za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 316. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati). Tretji člen ZPP govori o procesnih razpolaganjih z zahtevki in v drugem odstavku jih (primeroma) tudi našteva: odpoved zahtevku, pripoznavo zahtevka ali sklenitev poravnave. Vložitev tožbe (pa četudi z neutemeljenim zahtevkom) že pojmovno ne more pomeniti procesnega razpolaganja z zahtevkom v smislu 3. člena ZPP.

10. Pritožbene navedbe, ki utemeljujejo ta pritožbeni razlog (da je zahtevek "_prima facie_ neutemeljen;" da ni v tožbi podatka o zdravljenju; da ne gre za poškodbe, temveč dejansko sled poškodbe; da fotografije ne potrjujejo navedb o telesnih bolečinah itd.), so po vsebini pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten. Tudi navedbe o nasprotju med trditvami in dokazi (t. i. nesklepčnost) niso upoštevne, saj sklepčnost ni pogoj za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, temveč le za izdajo zamudne sodbe (primerjaj 318. člen ZPP).

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave potrdilo.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za odgovor (250 odvetniških točk ali 150 EUR), materialne stroške 2 % in 22 % DDV. Stroške mora plačati v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 391 - 392; glej tudi sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 128/01 z dne 26. 2. 2002.