Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 2,300.000,00 SIT in mu povrniti 234.089,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od 16.5.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prišel toženec dne 19.7.1987 ponoči k tožnikovi hiši in ga poklical ven. Potem je začel udarjati proti njemu z leseno palico, ki jo je tožnik zagrabil. Pri prerivanju je nerodno stopil in si zlomil nogo. Toženec je v celoti odgovoren za škodo, ki jo je povzročil tožniku. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,400.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je delno spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je odškodnino znižalo na 1,700.000,00 SIT. Potrdilo je prvostopno stališče o izključni odškodninski odgovornosti toženca. Potrdilo je tudi odmero odškodnine za telesne bolečine v znesku 800.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT, znižalo pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 700.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija ugotovitev, da tožnik ni sokriv za nastalo škodo. Opozarja na pričo, ki je videla, da je tožnik prvi udaril toženca. Meni, da ni razčiščeno, za kakšno ruvanje je sploh šlo. Meni, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo. Nasprotuje dokazni oceni, po kateri sodišče sprejema tožnikovo inačico opisa dogodka. Neprimerna je višina prisojene odškodnine, saj ni mogoče govoriti o izključni odgovornosti toženca. Tudi sicer je prisojena previsoka odškodnina. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne tožnikov zahtevek, podredno pa, da odloči o deljeni odgovornosti in sorazmerno zniža odškodnino.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se zavzema za takšno oceno dokazov, po kateri bi obveljal toženčev prikaz poteka dogodkov. Vendar na revizijski stopnji sojenja ni več mogoče presojati pravilnosti ocene dokazov in s tem posegati v ugotovitve dejanskega stanja. To onemogoča določba 3. odst. 385.čl. ZPP. Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ne more preizkusiti. Dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno z izpodbijano sodbo, je podlaga tudi za revizijsko odločanje o krivdi vsake od strank za nastalo škodo. Po teh ugotovitvah je toženec sredi noči poklical tožnika iz hiše in ga brez povoda napadel z leseno palico ali kosiščem. Pri tem je tožnik padel in se poškodoval, toženec pa ga je udaril s palico še potem, ko je bil že na tleh. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izrečno dokazno ocenilo toženčevo izpovedbo in pričevanje njegovega brata o tem, da je tožnik prvi udaril toženca. Ugotovilo je, da to ni res in v tem pogledu ni verjelo niti tožencu, niti priči. Sodišče druge stopnje je potrdilo kot pravilno prvostopno oceno dokazov. Na podlagi tega, kar sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, pa ni podlage za tožnikovo sokrivdo. Odločitev o toženčevi odškodninski odgovornosti je pravilna (1. odst. 154.čl. ZOR).

Glede na navedeno ni utemeljen revizijski predlog na znižanje odškodnine zaradi zatrjevanega tožnikovega prispevka k nastanku škode.

Odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode je določena v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203.čl. ZOR. Intenzivnost in trajanje bolečin ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem je ugotovil izvedenec. Prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 800.000,00 SIT ustreza obsegu ugotovljene nepremoženjske škode. Enako velja za odškodnino za strah v znesku 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT.

Vprašanje skladnosti seštevka teh posameznih odškodninskih postavk in zneska odškodnine, prisojene tožniku v izreku sodbe druge stopnje, pa ni vprašanje materialnega prava temveč procesno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče ne more upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).