Jedro

Razlaga pravnega standarda „težko nadomestljive škode“ tožeče stranke, ki trdi, da ne more hoditi 200 m od hiše do parkirišča, je močnejša, kot je zatrjevanje tožene stranke, da je z dovozi tožnice do njenega stanovanja njena lastninska pravica omejena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženki naloži, da odklene in odpre dvoriščna vrata, ki vodijo na dvorišče stanovanjske hiše ter omogoči tožnici prost in nemoten dostop z vozilom neposredno do stanovanjske hiše ali tožnici izroči ključe teh dvoriščnih vrat, da bo lahko z vozilom nemoteno in neposredno pripeljana do stanovanjske hiše pod grožnjo denarne kazni.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Iz sklepa sledi, da bi tožnica lahko uspela, le, če bi morala opustiti injekcijsko terapijo ali obisk pri zdravniku, če ne bi mogla parkirati spredaj. Vendar tožnica raje trpi bolečine, ki so povezane s hojo do vozila, kot da bi doma trpela še hujše bolečine zaradi nemožnosti prejema injekcijske terapije ali obiska zdravnika. Sodišče zatrjuje, da bi tožnica morala najprej brez injekcijske terapije prestajati neznosne bolečine, šele tako bi izkazala verjetnost nastanka nenadomestljive škode, kar je nesmiselno. Sodišče se ne osredotoči na trditve tožnice o njenih bolečinah v hrbtenici in slabosti pri zanjo dolgi hoji od stanovanja do parkirišča, kjer je vozilo. S tem tožnici nastane nenadomestljiva škoda. K zdravniku gre lahko ob tem, da trpi neznosne bolečine in oslabelost. Sodišče trdi, da so tožničine navedbe o zdravstvenem stanju pavšalne, po drugi strani pa brez rezervacije verjame trditvam nasprotne stranke, za katere pa tožena stranka ne predloži dokaza. Tožena stranka predloži fotografije, iz katerih je razvidno, da je tik ob dvoriščnih vratih prometna cesta Brežice – Krško in ne drži trditev tožene stranke, da lahko tam parkira. V drugem odstavku 272. člena je alternativna izbira predlagatelja, katero predpostavko bo izkazal za verjetno. Tožnici ni treba dokazovati obojega. Sodišče sklepa, da je manjša škoda s poslabšanjem zdravja tožnice kot je škoda na premoženju tožene stranke. To pa ni vzdržno. Pomembno je, da toženka zagotovi parkiranje najemodajalcu kot pa tožnici, da je vsak hip pripeljana do hiše. Že sama izročitev ključev dvoriščnih vrat bi zadostovala za tožničino dostopanje z avtom. Sodišče se je osredotočilo na tožničino navajanje o motenju, vsakodnevni oskrbi s hrano in svežim perilom in to po stališču sodišča a bistveno okrnjeno. Bistvo predloga začasne odredbe pa je, da tožnica brez neznosnih bolečin v hrbtenici in brez škode na zdravju ne more premagovati razdalje od svojega stanovanja do zanjo predaleč oddaljenega parkirišča vozila, s katerim se vozi na terapije. Zapis na izvidu, da lahko hodi po prstih in petah, ne pomeni, da zmore peš hojo daljše razdalje. Tožnica je morala narediti pri zdravniku dva koraka in to ni mogoče primerjati z 200 koraki. Zadosti je, da upnik izkaže možnost nastanka nenadomestljive škode in, da toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic zaradi izdane začasne odredbe. Sodišče ni izvajalo predloženih dokazov.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe po določbi 272. člena ZIZ, druga alineja drugega odstavka. Trdi, da je tožena stranka s preprečitvijo dostopa z vozilom do stanovanjske hiše na naslovu C., preprečila normalno zdravljenje in dostavo hrane in svežega prerila. Tožeča stranka trdi, da je tako oslabela in zaradi zdravstvenih težav ne more hoditi peš. Če bi parkirali vozilo drugje, bi morala prehoditi takšen del do parkirišča, ki ga ne zmore. Tedensko mora hoditi na injekcijsko terapijo zaradi težav s hrbtenico. Sodišče prve stopnje pa je le z vpogledom v priloženo zdravniško potrdilo sklepalo, da tožnica lahko hodi peš, da ima peš prehod odprt in da zato ji ne nastaja nenadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje meni, da je predlagana začasna odredba za toženo stranko takšen poseg v lastninsko pravico, da ni mogoče trditi, da z izdano začasno odredbo tožena stranka ne bi utrpela škode.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sklepanje sodišča prve stopnje glede tehtanja možne škode tožeče in tožene stranke, materialnopravno zmotno. V primeru, da tožeča stranka dokaže zdravstveno ogroženost, ker ne more hoditi peš do parkirišča, je večja škoda za tožečo stranko, če mora opustiti nujno zdravljenje, kot pa je škoda tožene stranke, ki bi morala do pravnomočnosti dopustiti tožeči stranki dovoze do hiše. Pomen regulacijske začasne odredbe je v tem, da začasna uredi sporno pravno razmerje, do konca sodnega postopka, saj bi sicer nastala škoda. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sklepanje sodišča le iz priloženega zdravniškega potrdila, da tožnica lahko hodi, najmanj preuranjeno. Pritožbeno sodišče meni, da iz potrdila (A 5) ne izhaja, da tožnica lahko hodi in to takšno razdaljo, kot je od hiše do parkirišča. Če piše, da se tožnica lahko dvigne na prste in peto, še ne pomeni, da lahko prehodi razdaljo med svojim stanovanjem in parkiriščem. Tožeča stranka je v tožbi v zvezi z verjetnostjo terjatve in zatrjevano škodo predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Tako je v tem trenutku odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in materialnopravno zmotna glede tehtanja „nadomestljive škode“ za obe pravdni stranki glede na določbo 272. člena ZPP.

7. Zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP).

8. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje zasliši tožnico in o zadevi ponovno odloči ob upoštevanju pravilne razlage 272. člena ZIZ. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.