Jedro

Odgovor na vprašanje, kdo je imel zavarovalni interes v smislu drugega odstavka 948. člena OZ, je potrebno iskati v razmerju med leasingodajalcem in leasingojemalcem. Ni namreč odločujoče, kdo je v zavarovalni pogodbi napisan kot zavarovanec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) sodba spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 87.885,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2008 dalje; odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.318,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 16. dne dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.681,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 87.885,36 EUR s pp (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za glavnico v višini 15.748,44 EUR in za obresti pa je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 9.866,05 EUR stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da četudi tožeča stranka ni bila ob nastanku škode pravna lastnica vozil (ki so bila uničena v požaru) nosi vse rizike lastnika, in sicer zaradi leasing pogodb, katere so vsebovale tudi opcijo oziroma dolžnost odkupa predmeta leasinga. Zavarovan je bil torej premoženjski interes tožnice.

2. Zoper ugodilni del odločitve se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da tožeča stranka ni bila ne ekonomska upravičenka, še manj pa pravna lastnica vozil, zato do zavarovalnine iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska ni upravičena. Lastnika vozil sta nesporno bila leasingodajalca S. d.o.o. in H. d.o.o., ki sta imela tudi interes, da do zavarovalnega primera ne pride. Iz enega zavarovalnega razmerja ne moreta biti upravičenca do zavarovalnice leasingojemalec in leasingodajalec, kar je bilo v fazi reševanja škode jasno tudi tožeči stranki, katera se je s plačilom zavarovalnin leasingodajalcem tudi strinjala.

Opcija odkupa v konkretnem primeru ni bila dogovorjena zaradi interesa tožeče stranke, da bi ta postala končni lastnik vozil, ampak izključno zato, da je lahko nastopala kot prodajalec v maloprodaji. Kavza leasing posla med leasingodajalcema in leasingojemalcem je bilo financiranje trgovske zaloge in ne raba vozil ter prehod lastninske pravice z odkupom vozil. Res je oblikovana sodna praksa, po kateri so sodišča prisojala zavarovalnino tudi leasingojemalcem, vendar je v teh primerih šlo za drugačno dejansko stanje. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2008 je jasno, da je sodišče dalo veliko težo dejstvu, da je leasingodajalec od leasingojemalca tudi po uničenju vozila terjal plačevanje obrokov leasinga do njegovega končnega poplačila, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Poleg tega je šlo za leasing, ki je bil sklenjen z namenom, da fizična oseba po poplačilu vseh obrokov leasinga vozilo odkupi in ga še naprej uporablja kot lastnik. Iz pogodbe o splošnem programu financiranja prodaje vozil B. pa izhaja, da ureja razmerje med financerji in prodajalci na debelo, zato ni mogoče uporabiti istih pravil. Pritožba je izpodbijala tudi odločitev glede višine zavarovalnine in vztrajala, da ne more biti večja od škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer. Zato je napačno uporabljena določba 14. člena Splošnih kasko pogojev.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritrdila razlogom sodbe in med drugim navedla, da je bila ves čas trajanja leasinga ekonomska lastnica vozil, saj je z leasingom financirala svoje zaloge, ter da je po uničenju vozil še "plačevala obresti".

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno je sicer pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da ima pravico iz zavarovanja lahko le tisti, ki je imel ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Praviloma ima takšen interes predvsem lastnik stvari, lahko pa se pojavijo tudi druge osebe, ki imajo vzporedne ali pa izključujoče interese. V takšnem primeru, kot je obravnavani, je po prepričanju pritožbenega sodišča odgovor na vprašanje, kdo je imel zavarovalni interes v smislu zgoraj navedene določbe, potrebno iskati v razmerju med leasingodajalcem in leasingojemalcem. Ni namreč odločujoče, kdo je v zavarovalni pogodbi napisan kot zavarovanec1, saj zapis zavarovanca v zavarovalno polico tudi ni nujen2 in zato tudi ne more povzročiti pravnih posledic.

6. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o financiranju, z dne 9. 1. 2007 (priloga B20, v nadaljevanju: Pogodba)3, kljub temu, da še ni bila pravna lastnica vozil, nosila vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, zaradi česar naj bi bil materialni interes, da zavarovalni primer ne nastane, na njej. S takšnim stališčem, glede na vsebino pogodbenega razmerja med tožečo stranko in leasingodajalcem S. d.o.o., pritožbeno sodišče ne more soglašati.

7. Tožeča stranka je v zvezi s tem leasing razmerjem navedla, da so bila nova vozila kot njena trgovska zaloga finansirana z leasingom s strani S. d.o.o., da so bila v njeni ekonomski lasti, in da jih je bila dolžna zavarovati v korist leasingodajalca. Iz Pogodbe4 pa izhaja, da stranke z njo urejajo financiranje (tehnično) trgovčeve (tožnikove) prodaje izdelkov B. (2. odst. tč. 3.3.), ki jih v okviru prodaje na debelo B. proda trgovcu, slednji pa družbi S. d.o.o., pri čemer se po plačilu zneska, ki ga B. zaračuna trgovcu, lastništvo izdelka šteje za preneseno na trgovca in avtomatično naprej na S. d.o.o.. Med obdobjem financiranja je izdelek, ki ga financira S. d.o.o., v posesti trgovca, če trgovec zamuja s plačilom, mu lahko S. d.o.o. izdelek odvzame (tč. 7.1.a); v celotnem obdobju financiranja prodaje ostanejo vozila v lasti S. d.o.o. (tč. 7.1.a); obdobje financiranja znaša največ 180 koledarskih dni (tč. 5.2.). Nadalje je urejeno, kolikšen je znesek limita, ki ga lahko trgovec koristi, in da ga je dolžan po prodaji posameznega vozila poplačevati, po plačilih vseh zapadlih zneskov pa se lastništvo vozila prenese na trgovca (tč. 5.4 aa). Pogodba je določala tudi, da je dolžan vozila trgovec zavarovati (za katere rizike in za kolikšno zavarovalno vsoto), zavarovalne dajatve pa zastaviti v korist družbe S. d.o.o. (tč. 8.1.1.).

8. Obravnavana pogodba je splošna pogodba, s katero so pogodbenice uredile predvsem način financiranja vozil do takrat, ko ti še niso prodani končnim kupcem5. V takšnih pogodbenih razmerjih je tipičen interes leasingodajalca, da financira nakup predmetov leasinga pri dobavitelju, vendar vozil v konkretnem primeru, kot pravilno opozarja pritožba, ni dal leasingojemalcu v uporabo, pa tudi ne, da bi jih na koncu odkupil, ampak je bila kavza posla med tožečo stranko in leasingodajalcem financiranje njegove trgovske zaloge, dokler je ne proda končnemu kupcu (pri čemer je bil ta rok financiranja časovno omejen na samo 180 dni). Leasing pa odplačuje s to kupnino. Zato je mogoče zaključiti, da je bila klavzula o prenosu lastništva na leasingojemalca (po plačilu, ki se opravi iz kupnine končnega kupca!), določena zgolj zaradi pravno pravilne izpeljave prodajne pogodbe s končnim kupcem.

9. Gre torej za bistveno drugačno pogodbeno razmerje, kot je tisto, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 237/2008 (in kateremu je nato ob podobnem dejanskem stanju sledila sodna praksa). V tej odločbi je sodišče ugotovilo, da je leasingodajalec nosil vse tipične rizike lastnika, ker je bilo v Pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo po poplačilu vseh obrokov predmet leasinga pripadal leasingojemalcu, in da celo v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga ostane leasingojemalcu dolžnost plačila vseh obveznosti, kar je leasingodajalec tudi realiziral in sodno uveljavljal plačilo preostalih obrokov (ne glede na to, da je bilo vozilo pred tem že poškodovano oziroma uničeno). Ob takšnih relevantnih dejstvih je bila sprejeta odločitev, da je mogoče leasingojemalcu, četudi ni dejanski lastnik stvari, priznati zavarovalni interes, in da mu zato gre tudi zavarovalnina.

10. V obravnavanem primeru, kot je bilo že navedeno, iz Pogodbe ne izhaja, da bi tožeča stranka leasing pogodbo sklepala zaradi uporabe in na koncu obdobja zaradi pridobitve lastništva, in da bi bila dolžna tudi po uničenju vozil odplačevati leasing6. Med strankama tudi ni bilo sporno, da v konkretnem primeru po uničenju vozil leasingojemalec ni zahteval plačila leasinga (ampak, kot navaja tožeča stranka te "plačilo obresti"). In nenazadnje, kot opozarja pritožba (česar tožeča stranka ni zanikala), je tožeča stranka s poravnavami, ki jih je tožena stranka glede zavarovalnin sklenila z leasingodajalci tudi soglašala.

11. Glede na vsebino obravnavanega leasing razmerja, se je torej prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso7 glede zavarovalnega interesa leasingojemalca. V obravnavanem razmerju, ki ga je imela tožeča stranka s svojim leasingodajlcem S., namreč ni mogoč zaključek, da so bili na leasingojemalcu kakršnikoli riziki, ki so tipični za lastnika stvari, in da bi zato imel pravico do izplačila zavarovalnine v smislu drugega odstavka 948. člena OZ.

12. Na podlagi zgornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zavarovalnine v višini 87.885,36 EUR zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Iz tega razloga se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi z višino zavarovalnine same.

13. Posledično je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je v postopku v celoti uspela tožena stranka. Zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.318,00 EUR stroškov pravdnega postopka, ki predstavljajo izdatke za nagrado za postopek za revizijo (tar.št. 3300 ZOdvT) in pavšalni znesek za pt storitve (tarif.št. 6002), oboje povečano za 22% DDV (tar. št. 6007) . Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne tudi pritožbene stroške, katere je odmerilo na 1.681,00 EUR, predstavljajo pa izdatke tožene stranke za takso za pritožbo in za pt strošek (tar. št. 6002).

1 Tožeča stranka v tožbi ni določno navedla, katera vozila naj bi bila zavarovana po posamezni polici za avtomobilsko zavarovanje (ki jih je predložila v spis), zato je mogoče iz navedb tožene stranke zaključiti, da se izpodbijani znesek zavarovalnine nanaša na zavarovanje po polici 4406656748 (A5 oz. B1), kjer je kot zavarovalec in zavarovanec navedena tožeča stranka. 2 glej S. Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga, str. 2417 3 tripartitna pogodba sklenjena med B., S. d.o.o. in tožečo stranko 4 predloženi Pogodbi je manjkala prva stran, kjer so običajno definirane vloge posameznih pogodbenic 5 Tožeča stranka ni zatrjevala (in izkazala), da bi bile sklenjene še posebne pogodbe o leasingu za posamezna vozila, zato je sodišče lahko odločalo o njunem razmerju le na podlagi določil Pogodbe 6 odplačevanje sploh ni bilo v obrokih, ampak v celotnem znesku vrednosti vozila, kar je zapadlo ob njegovi prodaji končnemu kupcu 7 ni je sicer navedlo, vendar je pri tem zagotovo bil mišljen judikat II Ips 237/2008