Jedro

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora.

Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja ustrezne podlage za plačilo dosežene koristi tožečim strankam, zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist, na podlagi določb 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I P 208/2005 z dne 28. 5. 2007 prvič delno ugodilo tožbenemu zahtevku za nadomestilo koristi, ki naj bi jo tožena stranka pridobila za oddajanje pretvornika družbi M. d. d., delno pa ga je zavrnilo. Zoper sodbo v tem delu sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. II Cp 4119/2007 z dne 16. 4. 2008 ugodilo obema pritožbama in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila koristi za oddajanje pretvornika družbi M. d. d., in sicer do zneska glavnice 10.958,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper navedeni del sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je tako pravnomočno odločeno o zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožnikoma znesek 10.958,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je na svoj pretvornik brez soglasja tožečih strank namestila sistem M. in tako prekoračila v letu 1992 s strani tožečih strank dovoljeno rabo njunega zemljišča. 4. Revizija je bila dopuščena na podlagi sklepa II DoR 368/2010, z dne 18. 11. 2010 in sicer glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek iz naslova prekoračene rabe nepremičnine tožečih strank s strani tožene stranke utemeljen.

5. Dopuščeno revizijo vlaga tožena stranka in predlaga, naj se reviziji ugodi, v izpodbijanem delu sodbi sodišča prve stopnje in druge stopnje spremenita in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Očita zmotno uporabo materialnega prava v okvirih dopuščenega vprašanja. Poudarja, da uporaba tuje stvari v smislu določb 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) oziroma 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2) ne more predstavljati uporabe TV pretvornika. Ta je namreč v lasti tožene stranke in ne predstavlja tuje stvari. V najslabšem primeru bi lahko uporabo tuje stvari predstavljala zgolj neupravičena oziroma prekoračena uporaba zemljišča, če bi do tovrstne neupravičene uporabe zemljišča seveda prišlo. Zato bi korist od uporabe tuje stvari lahko predstavljala kvečjemu korist od prekoračene uporabe zemljišča tožnikov, nikakor pa ne koristi od uporabe TV pretvornika. Korist tožene stranke od uporabe pretvornika, kjer ne gre za tujo stvar, ni neupravičena, tožnika pa zaradi uporabe pretvornika s strani tretjih ne moreta biti prikrajšana. Korist od uporabe zemljišča tožnikov pa tudi ne more biti enakovredna koristi, ki jo tožena stranka prejema na račun plačila najemnine za koriščenje prostora na TV pretvorniku. Cena najemnine za koriščenje prostora na TV pretvorniku je namreč posledica koriščenja prostora na njem in ne posledica koriščenja zemljišča tožnikov. Vpliv koriščenja zemljišča oziroma morebitna njegova dodatna obremenitev, ki pa v postopku ni bila izkazana, je namreč zaradi dodatne namestitve sistema M. na pretvornik zanemarljiv oziroma ga sploh ni. Zato tožnika dejansko nista prikrajšana. Tožena stranka je na zemljišču tožnikov na podlagi njunega dovoljenja zgradila TV pretvornik in na podlagi določbe drugega odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) po samem zakonu pridobila stavbno pravico. Ta omogoča toženi stranki uporabo zemljišča tožnikov za namen postavitve pretvornika. Imetnik stavbne pravice ima torej v času trajanja stavbne pravice pravico uporabljati in uživati zemljišče tožnikov za ta namen. Stavbna pravica pa ne omejuje uporabe nepremičnine le na imetnika stavbne pravice, pač pa sme imetnik predmet brez soglasja lastnika nepremičnine tudi oddajati v najem in na tej podlagi pridobivati korist. 6. Revizija je bila vročena tožečima strankama, ki sta na revizijo odgovorili.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena neodplačna uporaba zemljišča tožečih strank z izjavo z dne 15. 2. 1992, na podlagi katere sta tožeči stranki izjavili, da dovoljujeta toženi stranki postavitev televizijskega pretvornika na njunem zemljišču. Sodišči prve in druge stopnje sta z uveljavitvijo SPZ sklenjeni dogovor pravno opredelili kot stvarno pravni institut - stavbno pravico, sodišče prve stopnje pa za obdobje pred uveljavitvijo SPZ kot pravni posel, ki po pravni naravi ustreza dejanskemu stanu posodbene pogodbe. Takšno stališče, da naj bi torej tožena stranka med pravdo na podlagi predhodne določbe drugega odstavka 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico, pa je materialnopravno zmotno.(3) Tovrstno pravno problematiko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v podobni zadevi že obravnavalo. Sklicevalo se je na obrazložitev predloga zakona kot tudi komentar zakona, iz katerih izhaja, da citirana zakonska določba izhaja iz načela pridobljenih pravic in se prvenstveno nanaša na položaje, nastale v okviru družbeno lastninskih razmerij. Po stališču teorije določba zajema le primere različnih nosilcev pravice uporabe na zemljišču in na zgradbi, kot je bilo možno na podlagi zakonske ureditve družbeno lastninskih razmerij pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991. Citirana zakonska določba ne more omogočiti pridobitve obsežnejših pravic od tistih, ki so jih naslovniki uživali pred njihovo uveljavitvijo. Tudi upoštevaje ureditev iz 24. člena do 26. člena Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), torej situacije, ko je nekdo zgradil na nepremičnini v zasebni lasti drugega objekt, ni bilo nobenega razloga za ponovno ureditev te skupine primerov v prehodnih določbah SPZ.(4) V nadaljevanju te revizijske odločbe opisana zakonodajna ureditev, veljavna ob sklenitvi omenjenega dogovora, in nato še v obdobju pridobljene koristi, pa je urejala na specialen način položaje, ko je - kot v konkretnem primeru - šlo za objekt javne infrastrukture, obligacijsko razmerje oziroma razmerje med pravdnima strankama pa je nastalo na podlagi soglasja lastnikov zemljišča, na katerem je tožena stranka postavila televizijski pretvornik. Ti argumenti, upoštevaje smiselno enako oziroma vsebinsko podobno dejansko situacijo, veljajo tako tudi za sporni primer.

9. Ustrezno materialnopravno podlago za rešitev tega spora je torej treba iskati v drugih – specialnih - zakonodajnih ureditvah, ki urejajo položaj infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih.(5) Sporno obdobje, za katero tožnika zahtevata plačilo uporabnine, se nanaša na čas od 1. 2. 2001 do 1. 1. 2005, dogovor o brezplačni uporabi zemljišča tožnikov v omenjenem omejenem obsegu pa je bil sklenjen že v letu 1992. Zato je glede vprašanja pravne narave dogovora treba najprej omeniti Zakon o sistemih zvez (v nadaljevanju ZSZve)(6). Ta je v 105. členu določil, da imajo zaradi zagotavljanja pogojev za pravilno in nemoteno delovanje in razvoj obvezno povezanih sistemov zvez imetniki teh sistemov pravico, da na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi o eksproprijaciji na zemljiščih in objektih v družbeni lastnini in lastnini občanov, gradijo, postavljajo in vzdržujejo objekte in tehnična sredstva za zveze, ki so sestavni del njihovega sistema zvez. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (v nadaljevanju ZRPPN)(7) pa je opisano omejitev lastninske pravice uredil kot služnost v korist družbeno pravnih oseb in predvideval njeno ustanovitev - ali z odločbo in ob plačilu odškodnine, ali s sporazumom. Institut služnosti v javnem interesu pa je potem uredil Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ)(8) v 28. členu. Nato sta omenjeno problematiko uredila najprej v letu 1997 sprejeti Zakon o telekomunikacijah (v nadaljevanju ZTel(9), ki je v drugi alineji prvega odstavka 8. člena določil, da imajo izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev pravico skladno z nacionalnim programom v javnem interesu graditi in vzdrževati javno telekomunikacijsko omrežje na zemljiščih oziroma objektih v lasti pravnih oziroma fizičnih oseb v skladu s predpisi o razlastitvi. Zakon o telekomunikacijah (v nadaljevanju ZTel-1) iz leta 2001, ki je nadomestil prej veljavni ZTel(10) pa je v V. poglavju prvič natančneje uredil omejitve lastninske pravice zaradi graditve, postavitve, obratovanja in vzdrževanja javnih komunikacijskih omrežij. Uvedel je pojma služnosti napeljave in pravice napeljave. Služnost napeljave je bila skladno s tem zakonom stvarna pravica, ki je zajemala upravičenja graditi oziroma postaviti sekundarno telekomunikacijsko omrežje, imeti dostop do naprav za potrebe obratovanja, vzdrževanja celotne telekomunikacijskega omrežja ter odstranjevati veje, korenine in druge naravne ovire pri graditvi, vzdrževanju in obratovanju celotnega telekomunikacijskega omrežja. Za služnost napeljave so se smiselno uporabljala pravila o stvarnih služnostih (primerjaj prehodno določbo 155. člena zakona) - vendar pa se je taka služnost očitno ustanovila v korist upravljavca omrežja in ne v korist gospodujočega zemljišča. Pravica napeljave je bila obligacijska pravica, ki je obsegala enaka upravičenja kot služnost napeljave. Služnost napeljave in pravica napeljave sta bili lahko ustanovljeni na podlagi pogodbe med operaterjem in lastnikom, če te ni bilo mogoče doseči, pa je ustrezno pravico na zahtevo operaterja lahko z odločbo v upravnem postopku ustanovila tedanja Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo s smiselno uporabo določb predpisov o razlastitvi.(11) V spornem obdobju, za katerega se v tem sporu zahteva plačilo pridobljene koristi, pa je nadalje pomemben tudi Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) iz leta 2004(12), ki je v VII. poglavju obdržal podobno posebno ureditev razlastitve in omejitve lastninske ali druge stvarne pravice v primerih graditve javnih komunikacijskih omrežij kot pred tem ZTel-1. Tudi v prehodni določbi 164. člena se je skliceval na določbo 77. člena, po katerem je bila služnost na podlagi tega zakona stvarna pravica, ki obsega za služnostnega upravičenca enaka upravičenja, kot so bila določena tudi v prej veljavnem ZTel-1. Ta zakon je prvič jasno določil, da se služnost ustanovi v korist operaterja in ne v korist gospodujočega zemljišča, pri čemer zakon ne napotuje več na smiselno uporabo določb o stvarni služnosti. Obligacijska pravica napeljave v zakonu ni bila več posebej urejena, kar pa sicer ni predstavljalo ovire za njeno ustanovitev s pogodbo. Zakon je za prisilno ustanovitev služnosti določil splošno pristojni organ za razlastitev - upravno enoto.(13) Tudi Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1)(14), je v letu 2002 uvedel institut služnosti v javno korist, s katero se lahko omeji lastninska pravica na nepremičnini, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalci javne službe. Če tako določa poseben zakon (npr. ZEKom in pred njim ZTel-1), se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture. Tudi v tem primeru se od pravih stvarnih služnosti - služnosti v javno korist razlikujejo po tem, da se ne ustanovijo v korist vsakokratnega lastnika neke druge (gospodujoče) nepremičnine (ta navadno sploh ne obstaja) temveč v korist konkretnega subjekta.(15) Največkrat je to nosilec določene infrastrukturne dejavnosti, npr. operater telekomunikacijskega omrežja. Zato je služnost v javno korist mogoče pravno kvalificirati kot obliko nepravih stvarnih služnosti. Služnosti iz IV. poglavja ZEKom-1 torej pomenita poseben primer služnosti v javno korist, ki jo na splošno ureja ZUreP-1, podrejeno pa še pravila SPZ o nepravi stvarni služnosti.(16) V obdobju pred uveljavitvijo SPZ pa so se glede pravnega položaja javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih uporabljala vsebinsko podobna pravila ODZ o nepravilnih služnostih.(17)

10. V konkretnem primeru se je glede na situacijo, ko gre za že v letu 1992 podano soglasje lastnikov zemljišča, treba osredotočiti na tista pravila do sedaj omenjene zakonodajne ureditve, ki v citirani prehodnih določbah 155. člena ZTel-1 in 164. člena ZEKom urejajo položaje obstoječih telekomunikacijskih omrežij na tujih zemljiščih, to je tistih, ki so nastala že pred opisano ureditvijo ZTel-1 in ZEKom, ki sta ob povedanem prvič izrecno vpeljala pojem služnosti v javno korist. Navedene zakonske določbe so poskušale uskladiti pravno stanje obstoječih omrežij z ustaljeno prakso v preteklem obdobju, po kateri je navadno pisno soglasje lastnika za gradnjo omrežja pripeljalo do enakih dejanskih (ne pa tudi pravnih) posledic, kot če bi bila ustanovljena služnost, kakršno je predvidevala tedanja zakonodaja. Po navedenih prehodnih določbah se je štelo, da je upravljavec telekomunikacijskega omrežja že z navadnim pisnim soglasjem lastnikov brez posebnih obličnosti in postopkov pridobil služnost v javno korist z vsebino, kakršno ureja današnja zakonodaja o elektronskih komunikacijah. Za konkretni primer to pomeni, da sporni dogovor nima le obligacijskih učinkov, temveč prvenstveno stvarnopravne učinke. To pomeni, da učinkuje tudi proti tretjim osebam (erga omnes), kar je značilnost stvarnih pravic.(18) V spornem primeru je torej treba tudi predmetni dogovor med pravdnima strankama opredeliti kot pravni posel, na podlagi katerega je nastala posebna oblika služnosti, ki je bolj podobna stvarnim kakor osebnim služnostim.(19) Gre – kot že zgoraj omenjeno - za tako imenovano nepravo stvarno služnost, ki pa je nastala oziroma bila pridobljena že na podlagi pravnega posla brez vpisa v zemljiško knjigo, kar se sicer zahteva za pridobitev tudi tovrstnih stvarnih služnosti (glej predvsem določbe 226. člena, drugega odstavka 234. člena in prvega odstavka 246. člena SPZ). Ali še drugače povedano: upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, razjasniti vsebino samega dogovora. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje nedvoumno izhaja, da takšnega soglasja tožeči stranki nista podali. Dokler pa lastnik zemljišča ne poda soglasja za dodatno obremenitev oziroma uporabo svoje nepremičnine v korist tretje osebe ali ni izveden ustrezen postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da za tako uporabo obstaja javna korist ob naložitvi plačila ustrezne odškodnine upravičencu, ni podana podlaga za pridobitev tovrstne služnosti tudi v korist takšne tretje osebe (v spornem primeru v korist operaterja M.). Celo, če bi šlo za primer tako imenovane skupne uporabe obstoječih objektov telekomunikacijskega omrežja v smislu ZTel-1 oziroma ZEKom, je bil vsak nadaljnji operater dolžan pridobiti bodisi pogodbo, sklenjeno z lastnikom nepremičnine, bodisi odločbo o ustanovitvi služnosti, kar izrecno izhaja iz 78. člena in 80. člena ZEKom. Upoštevajoč naravo služnosti kot omejitve lastninske pravice pa je to tudi edino dopustna razlaga prvotne ureditve instituta skupne uporabe po ZEKom in po ZTel-1. Opisano torej velja le v okvirih in vsebini podanega soglasja lastnikov zemljišč, kar nadalje pomeni, da pomanjkanje soglasja o uporabi pretvornika v korist tretje osebe z namestitvijo dodatnih naprav na pretvornik tožene stranke, postavljen na zemljišču tožečih strank, pomeni v spornem obdobju uporabo zemljišča brez pravne podlage.(20) Sodišči prve in druge stopnje sta se torej materialnopravno pravilno sklicevali tudi na ta del zakonodajne ureditve. Nista sicer ugotovili obstoja služnosti v opisani smeri, sta pa pravilno oprli svoji odločitvi na citirana 155. člen ZTel-1 in vsebinsko identični 164. člen ZEKom, in pravilno interpretirali tisti del te ureditve, ki določa tudi možnost nadaljnje uporabe zemljišča na podlagi, vendar pa v mejah, „starih“ dovoljenj lastnikov zemljišč. Takšna pravilna razlaga ima oporo tudi v določbi tretjega odstavka 54. člena ZTel-1, ki je uzakonila načelo najnujnejšega posega, torej še posebej restriktivno obravnavanje tovrstnih dogovorov o služnosti oziroma njenih še dopustnih širitev.(21)

11. Ob povedanem je tudi pravno nepomembno sklicevanje revidentke na pravila o stavbni pravici, ki - kot je bilo že pojasnjeno, za konkretni primer ne pridejo v poštev. V zvezi s tem je tudi pravno nepomembno vprašanje sklenjenega najemnega razmerja med toženo stranko in operaterjem M. za dodatno antensko omrežje, nameščeno na pretvornik, last tožene stranke, v korist omenjenega operaterja, ki naj bi ga po stališču revidentke omenjena pravila dopuščala. Revizijsko sodišče pripominja, da je tudi tu sicer odločilno, da lastnika zemljišča nista dovolila širše uporabe svojega zemljišča, torej tudi ne postavitve dodatnih naprav na postavljeni antenski stolp tretjim osebam oziroma v njihovo korist kot tudi ne pridobivanja koristi toženi stranki na podlagi uporabe oziroma namestitve dodatnih sistemov tretjih oseb. V spornem primeru pa se presoja prav razmerje med lastnico pretvornika in lastnikoma zemljišč v okvirih med njimi sklenjenega dogovora.

12. Ni pa materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja višine oziroma obsega zahtevanega povračila pridobljene koristi. Revidentka sicer nima prav, ko poudarja, da namestitev sistema M. (torej dodatnih naprav) na njen pretvornik ne predstavlja uporabe tuje stvari, in da je kljub tej namestitvi dodatna uporaba samega zemljišča tožečih strank zanemarljiva ali je sploh ni. Na ta očitek sta pravilno odgovorili sodišči prve in druge stopnje, da so dodatne naprave vendarle postavljene na pretvornik, ki stoji na zemljišču tožečih strank in da torej brez, v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljene, uporabe njunega zemljišča tudi nameščeni sistem ne bi mogel delovati. Uporaba zemljišča, torej za toženo stranko tuje stvari, je tako tudi nujen pogoj za delovanje tega sistema. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tistim revizijskim trditvam, ki v ožjem pomenu problematizirajo ugotovljeno višino oziroma obseg pridobljene koristi. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). Kot je bilo že obširno pojasnjeno, v spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja ustrezne podlage za plačilo dosežene koristi tožečim strankam, zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist, na podlagi določb 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ. V izpodbijanih sodbah upoštevaje pravno naravo spornega razmerja med strankama zato tudi ni bilo pravno pravilno ugotovljeno protipravno prikrajšanje tožečih strank in na drugi strani neupravičena obogatitev oziroma neupravičena pridobitev na strani tožene stranke.

13. Zaradi opisanega napačnega materialnopravnega izhodišča je posledično bilo v izpodbijanih sodbah nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki za delo sodišča v novem postopku glede na zgoraj nanizane razloge niso potrebni.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001. Op. št. (3): V skladu z drugim odstavkom 271. člena SPZ v primeru, ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena zakona v treh letih od njegove uveljavitve.

Op. št. (4): Glej Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 411/2008 z dne 5. 5. 2011. Op. št. (5): Takšno stališče je zavzela tudi teorija: M. Damjan „Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih“, Pravni letopis 2013, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2013, GV Založba, stran 85 do 103; A. Vlahek in M. Damjan „Priposestvovanje služnosti v javno korist“, Pravnik št. 3-4, Zveza društev pravnikov Slovenije, Ljubljana 2014, stran 149 do 171; M. Juhart v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.): „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 897 do 899. Op. št. (6): Ur. l. SFRJ, št. 41/1988, 80/1989, 83/1989, 29/1990, Ur. l. RS - stari, št. 10/1991, Ur. l. RS, št. 17/1991 - 1 - ZUDE, Ur. l. RS, št. 55/1992 - ZVDK, 13/1993, 66/1993, 66/1993 - ZVDK-A, 35/1997 – ZTel, 35/1997 - ZPSto.

Op. št. (7): Ur. l. SRS, št. 5/1980, 30/1987, 20/1989, Ur. l. SFRJ, št. 83/1989, Ur. l. RS - stari, št. 44/1990 - Odl.US, 10/1991, Ur. l. RS, št. 17/1991 - 1-ZUDE, Ur. l. RS, št. 13/1993, 66/1993, 29/1995 - ZPDF, 44/1997 - ZSZ.

Op. št. (8): Ur. l. SRS, št. 18/184, 32/1985 - popr. 33/1989, Ur. l. RS, št. 24/1992 - Odl.US, 29/1995 - ZPDF, 44/1997 - ZSZ.

Op. št. (9): Ur. l. RS, št. 35/1997, 45/1997 - Odl.US, 13/1998 - Skl.US, 59/1999 - Odl.US, 36/2000 - ZPDZC in 30/2001 - ZTel-1. Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 30/2001, 52/2002 - ZJA, 110/2002 - ZGO-1 in 43/2004 - ZEKom.

Op. št. (11): Tako komentira navedeno zakonsko ureditev tudi M. Damjan, Navedeno delo, stran 95. Op. št. (12): Ur. l. RS, št. 43/2004, 86/2004 - ZVOP-1, 129/2006, 13/2007 - UPB-1, 102/2007 - ZDRad, 110/2009, 33/2011, 109/2012 - ZEKom-1. Op. št. (13): Tako M. Damjan, Navedeno delo, stran 95. Op. št. (14): Ur. l. RS, št. 110/2002, 8/2003 - popr., 58/2003 - ZZK-1, 33/2007 - ZPNačrt, 108/2009 - ZGO-1C in 80/2010 - ZUPUDPP.

Op. št. (15): O pojmu neprave stvarne služnosti glej več v M. Juhart, Navedeno delo, stran 926. Op. št. (16): M. Damjan, Navedeno delo, stran 97. Avtor še navaja, „da je tu stičišče civilnopravne ureditve služnosti v SPZ in javnopravne ureditve služnosti v javno korist, ki so na splošno urejene v ZUreP-1, pri čemer se sklicuje tudi na M. Tratnik, „Neprave stvarne služnosti“, Pravna praksa, št. 24/2005, priloga, stran III. Podobno M. Juhart, Navedeno delo, stran 898. Op. št. (17): A. Vlahek in M. Damjan, Navedeno delo, stran. 157. Op. št. (18): Tako M. Damjan, Navedeno delo, stran 99. Op. št. (19): Tako tudi M. Damjan in A. Vlahek, Navedeno delo, stran 153. Tako tudi v citiranem Sklepu II Ips 411/2008: “...Kljub temu, da je bila ureditev pravno poslovnega nastanka nastanka služnosti v javnem interesu v predpisih, ki so veljali ob podaji soglasja tožnikov in ob vložitvi tožbe, pomanjkljiva, ni razlogov, da v primeru, ko bi se izkazalo, da pretvornik predstavlja objekt javne infrastrukture, razmerja, ki je s podajo soglasja nastalo med tožnikoma in toženko, ne bi opredelili ob analogni uporabi določb, ki so in še urejajo služnost v javnem interesu. Tako razumevanje upošteva načelo čim manjšega omejevanja lastninske pravice in hkrati omogoča uresničitev javnega interesa. ....Ne glede na to ali gre za civilnopravno pogodbeno razmerje ali pa je soglasje tožnikov nadomeščalo razlastitveni postopek (ker bi toženka sicer za postavitev pretvornika lahko zahtevala ustanovitev služnosti v javnem interesu), ne gre za primer, ki bi bil urejen v 271. členu SPZ....“.

Op. št. (20): Primerjaj cit. Sklep II Ips 411/2008, kjer je še navedeno: “....Ob rob zaključni navedbi izpodbijane sodbe o bistvu spora med pravdnima strankama (s katerim se v odgovoru na revizijo strinja tudi toženka) Vrhovno sodišče dodaja, da na presojo o zmotnosti materialnopravnega izhodišča izpodbijane sodbe ne more vplivati niti okoliščina, ali bi se tožnika zadovoljila z odmeno za uporabo nepremičnine v korist osebe, ki ji je toženka dovolila uporabo pretvornika. Dokler tožnika ne dasta soglasja za uporabo svoje nepremičnine v korist tretje osebe oziroma ni izveden ustrezen postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da za tako uporabo obstaja javna korist in se upravičencu naloži plačilo ustrezne odškodnine, gre za okoliščino, ki je lahko relevantna le v morebitnem izvensodnem urejanju razmerja med pravdnima strankama (in tretjo zainteresirano osebo).....“.

Op. št. (21): Obiter dictum: V tem sporu sicer ni bilo izpostavljeno vprašanje (ne)dopustne razširitve služnosti. Tožena stranka tako ni ugovarjala, da gre za primer dopustne razširitve služnosti, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni postavila ustreznih dejanskih trditev v tej smeri (pri čemer bi moralo biti natančno zatrjevano vsaj sledeče: obseg, stanje in namen naprave pred namestitvijo sistema Mobitela in po namestitvi, obremenjenost in uporaba zemljišča pred in po namestitvi sistema ter, da gre za dopustno razširitev služnosti zaradi tehnološkega oziroma komunikacijskega razvoja, ki ne pomeni prekomerne dodatne obremenitve zemljišča). Revizijsko sodišče pa pojasnjuje, da ta institut v konkretnem primeru ne pride v poštev, upoštevaje, da gre za nepravo stvarno služnost, torej služnost vezano le na določenega služnostnega upravičenca oziroma v njegovo korist in uporabo in ne na vsakokratnega operaterja oziroma v njegovo korist in uporabo, in v mejah, začrtanih z dovoljenjem lastnika - torej le za postavitev pretvornika brez dodatnih naprav. Ne gre za dopustno razširitev neprave stvarne služnosti, če začne na kakršenkoli način uporabljati zemljišče tretja oseba, kateri lastnik služečega zemljišča ni dovolil uporabe svojega zemljišča, torej oseba, ki niti ni služnostni upravičenec.