Jedro

Neudeležbo strank na pritožbeni obravnavi ZPP sankcionira tako, da se v primeru, ko na obravnavo ne pride pritožnik, šteje, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija, niso resnične (drugi odstavek 348. člena ZPP). Neopravičen pritožnikov izostanek ima za posledico fikcijo, da so njegove trditve o dejstvih, ki jih s pritožbo izpodbija ali (v primeru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) uveljavlja, neresnične (torej se pritožbeno sodišče ne ozira na njegovo kritiko dejanskega stanja ter vzame dejstva, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za nedokazano.

Tožena stranka je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izven 30-dnevnega subjektivnega roka, določenega v drugem odstavku 110. člena ZDR, torej prepozno. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 415,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 1. 6. 2012 do 31. 5. 2013, ko se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama postopka 10. 4. 2012, sodno razveže, prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati mesečne bruto plače v višini 1.250,00 EUR, od njih odvesti davke in prispevke, tožniku pa plačati neto mesečne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 312,50 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 2012 do plačila (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 1.722,12 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno spremeni) ter tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je delu zahtevka ugodilo izključno zaradi domnevne nepravilnosti v postopku vročanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2012. Tožena stranka pritožbenemu sodišču pojasnjuje, da je želela tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti že 3. 7. 2012, vendar je tožnik ni želel prevzeti. Dne 5. 7. 2012 mu je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala priporočeno po pošti ter istega dne angažirala pooblaščenega vročevalca. Poštne pošiljke tožnik namerno ni dvignil, zato je vročevalec želel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti tožniku sam, vendar je pred tem prišlo do uspešne vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti. O načinu vročanja in postopku vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil obveščen ZPIZ, ki se je z načinom vročanja strinjal in posledično tožnika z dnem 1. 6. 2012 odjavil iz vseh socialnih zavarovanj. Poudarja, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Šteje se, da je odpoved podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sklicuje se na sodbi in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 49/2012, VIII Ips 436/2008 in VIII Ips 242/2009. V konkretnem primeru se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila najprej 8. 6. 2012, ko je bil tožnik 5 dni neupravičeno odsoten z dela. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala v roku 30 dni od seznanitve z razlogi za izredno odpoved. Tožena stranka je storila vse, da bi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati. Zgolj neuporaba pisemske ovojnice ZPP-L-A4 ne pomeni, da so bile pravice tožnika kršene. Tožena stranka se čudi stališču sodišča druge stopnje, ki očitno meni, da je problem za neuspešno vročitev na strani tožene stranke. Ker do vročitve ni prišlo, je tožena stranka nemudoma poizkušala z alternativnimi načini vročanja odpovedi. Tožnik sam priznava, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 3. 7. 2012 in da je bila izredna odpoved oddana na pošto 5. 7. 2012, torej pred iztekom prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka angažirala za vročanje odpovedi vročevalca. Tožena stranka je predlagala njegovo zaslišanje, vendar je predlog sodišče prve stopnje zavrnilo. Predlagala je tudi poizvedbe na Pošti Slovenija, dokazni predlog je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo ter s sklepom opr. št. Pdp 810/2013 z dne 24. 10. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2012, ki mu je bila izdana zaradi neopravičenega izostanka z dela od 1. 6. 2012 do 18. 6. 2012. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter z dnem 31. 5. 2013 razvezalo pogodbo o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku po pooblaščencu vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 9. 2012. Tožena stranka ni izkazala, da je v okviru roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR tožniku izredno odpoved vročala v skladu z določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) ter tako ni izkazala resne namere, da naj odpoved učinkuje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov oblikovalo dokazno oceno, v pravilnost katere je pritožbeno sodišče podvomilo, zato je v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo.

Kot izhaja iz zapisnika o pritožbeni obravnavi z dne 5. 11. 2014 za pravilno vabljeno toženo stranko, ni pristopil nihče. Neudeležbo strank na pritožbeni obravnavi ZPP sankcionira tako, da se v primeru, ko na obravnavo ne pride pritožnik, šteje, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija, niso resnične (drugi odstavek 348. člena ZPP). Neopravičen pritožnikov izostanek ima za posledico fikcijo, da so njegove trditve o dejstvih, ki jih s pritožbo izpodbija ali (v primeru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ) uveljavlja, neresnične (torej se pritožbeno sodišče ne ozira na njegovo kritiko dejanskega stanja ter vzame dejstva, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za nedokazano (komentar J. Zobec k 348. členu ZPP). Iz pritožbe izhajajo naslednje trditve, ki glede na nastalo procesno situacijo, niso resnične. V prvi vrsti so to dejstva v zvezi z vročanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je imela resen namen tožniku vročiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi takoj po zagovoru in ker je to odklonil, mu je odpoved poslala po pošti. Poštne pošiljke ni sprejel, nadalje tožena stranka zatrjuje, da je poskušala nemudoma preko vročevalca tožniku vročiti odpoved. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vročila preko pooblaščenca 26. 9. 2012. Že na zagovoru 3. 7. 2012 je tožnik angažiral pooblaščenca, to dejstvo je bilo torej toženi stranki jasno že ob zagovoru. Kljub temu je tožniku vročala odpoved v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na osebno vročitev. Tudi navedbe o angažiranju vročevalca niso podprte z nobenim dokazom, poleg tega pa se glede na nastalo procesno situacijo štejejo za neresnične. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izven 30 - dnevnega subjektivnega roka, določenega v drugem odstavku 110. člena ZDR, torej prepozno. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 3. 7. 2012 ter da jo je tožniku vročila 26. 9. 2012. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožniku je priznalo pritožbene stroške in sicer: nagrado za narok (tar. št. 3212) 320,40 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6000 ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 415,00 EUR. Tožnik do nagrade za odgovor na pritožbo ni upravičen, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve.