20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. Č., D. D. in E. E., odvetniki v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 226/2003 z dne 1. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 630/2001 z dne 16. 4. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi št. K 85/98 z dne 9. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen šestih mesecev zapora. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 23. in 29. člena Ustave. Izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral zahtevati izločitev razpravljajočega sodnika, ki se je seznanil z vsebino uradnih zaznamkov, takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog. Pritožnik poudarja, da se je na prvi stopnji zagovarjal brez zagovornika, zato ocenjuje, da je nemogoče, da bi sam zahteval izločitev sodnika še pred začetkom glavne obravnave. Pritožnik še navaja, da se v kazenskem spisu še vedno nahajajo uradni zaznamki, ki bi morali biti po 83. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) izločeni. Ker je pred policijo podal izjavo, s katero je izpovedal zoper sebe, pri tem pa ni bil poučen o svoji pravici, da ni dolžan izpovedati zoper sebe, naj bi bila podana kršitev 29. člena Ustave, saj se te izjave še vedno nahajajo v kazenskem spisu. Pritožnik meni, da ni pomembno ali je sodišče to izjavo tudi uporabilo, do kršitve privilegija zoper samoobtožbo naj bi prišlo že s tem, da se izjava, ki bi morala biti izločena, nahaja v spisu. Ustavnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. Po ustaljeni ustavnosodni preosji je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko.

4.Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pravočasno, v zakonskih rokih, zahtevati izločitev po njegovem mnenju pristranskega sodnika v skladu s 6. točko 39. člena ZKP. To stališče je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06). Ustavno sodišče je ugotovilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 6. točki 39. člena ZKP do konca glavne obravnave, samo po sebi ni nesprejemljivo. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče zadostilo kriterijem za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave s tem, ko je opravilo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati, ne pa tudi, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja.

5.Pritožnik je v konkretnem primeru kršitev pravice do nepristranskega sojenja prvič uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je pritožnik pri zahtevi za izločitev sodnika prekludiran, zato je opravilo le presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati, in se ni spuščalo v vsebinsko presojo zatrjevane kršitve. Ob upoštevanju argumentov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-346/04, tudi v tem primeru po oceni Ustavnega sodišča ne gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Kršitev pravice iz četrte alineje 29. člena Ustave naj bi bila podana, ker se v spisu še vedno nahajajo izjave pritožnika, ki bi po 83. členu ZKP morale biti izločene. Po tej ustavni določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svojega bližnjega ali priznati krivde. Privilegij zoper samoobtožbo kot temeljno procesno jamstvo v kazenskem postopku varuje obdolženca pred uporabo nedopustne sile pri pridobivanju izjav, s katerimi bi sam prispeval k obsodbi (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-62/98 z dne 4. 3. 1999, UdlUS VIII, 287).

7.Kršitve človekovih pravic, storjenih v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo le, če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. To pomeni, da so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča le, če je sodišče kršilo pravilo o izločitvi dokazov in svojo odločitev oprlo na dokaze, pridobljene z zatrjevanimi kršitvami.

8.V skladu z določbami ZKP, ki so veljale v času sojenja, se po 83. členu sodna odločba ni smela opirati na obvestila, ki jih je po 148. členu ZKP organom za notranje zadeve dal obdolženec in so morala biti iz kazenskega spisa izločena po koncu preiskave. Vendar je ZKP določal, da so se omenjena obvestila lahko izločala tudi med postopkom (ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico – 276. člen; ob razpisu glavne obravnave – 286. člen; po končanem dokaznem postopku – 340. člen) oziroma po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje (377. člen). V pritožnikovem primeru se obvestila, ki jih je pritožnik kot osumljenec dal policiji, še vedno nahajajo v spisu. Vendar je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da ugotovitev o pritožnikovi krivdi temelji na priznanju dveh soobdolženih ter na materialnih dokazih. Pritožnik zato zgolj z zatrjevanjem, da se uradni zaznamki, ki bi morali biti iz spisa izločeni, še vedno nahajajo v spisu, ne more utemeljiti kršitve pravice do privilegija zoper samoobtožbo. Kršitev pravnega jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave tako očitno ni izkazana.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer