Jedro

Iz revizijskih navedb toženca izhaja, da graja predvsem dokazno oceno nižjih sodišč glede izpovedb posameznih prič in drugih dokazov ter s tem izpodbija dejansko stanje. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 447,98 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da obstoji v korist parcele št. 807 k.o. ..., ki je v lasti tožnika, stvarna služnost poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili, potrebnimi za spravilo in vleko lesa po obstoječi poti širine 3 m, ki poteka preko služeče parcele št. 568 k.o. ... do javne poti, ter odločilo, da se to po uradni dolžnosti vknjiži v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kamniku. Tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti poti v širini, ki presega 3 m je sodišče zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev vseh tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Toženec je vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je prvostopenjsko sodišče sicer svojo odločitev pravilno oprlo na tretji odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), vendar je tožnik dokazal le nekajkratne prevoze v dolgoletni zgodovini, ne pa tudi, da je to lahko počel brez dovoljenja pravnih prednikov toženca. Sodišči minimizirata pomen ugotovljene okoliščine, da je tožnik vozil tudi po drugih smereh in parcelah, kar kaže na to, da je šlo za prevoze z dovoljenji, kajti prav gotovo bi uporabljal samo to sporno pot, če bi služnost imel. Meni tudi, da sta sodišči storili bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ugotavljata, da je priča J. M. (prejšnji lastnik služečega zemljišča) izjavil, da je ob podpisu pogodbe tožencu povedal za obstoj služnosti, vendar iz dveh zaslišanj izhaja ravno obratno, da toženec ob nakupu parcele za služnost ni vedel in ni bil najbolj pozoren na dogodke na njegovi parceli.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz revizijskih navedb izhaja, da toženec graja predvsem dokazno oceno nižjih sodišč glede izpovedb posameznih prič in drugih dokazov ter s tem izpodbija dejansko stanje. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Iz tega razloga revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

7. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (378. člen ZPP). Toženec mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67-3245/2003, 70-/2003 - popravek) znašajo 447,98 EUR (800 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve).