Jedro

Pravni prednik predlagateljev je bil ob vse svoje premoženje že pred izdajo sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28.8.1945, opr. št. SOD 1508/45 (saj je to prešlo v državno last že 6.2.1945) in neodvisno od te sodbe, saj pravna usoda tega premoženja tudi v primeru, da kazenskega postopka pred vojaškim sodiščem sploh ne bi bilo, ne bi bila v ničemer drugačna. Glede na tako stanje stvari je predlagateljema za uveljavljanje zahteve po vrnitvi premoženja na razpolago upravni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje ZDen, nista pa upravičena do vrnitve v sodnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje ZIKS.

Izrek

1. Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do konca postopka z revizijo in se nadaljuje postopek z revizijo.

2. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom zavrnilo na določbe 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij oprt predlog za vrnitev pravnemu predniku predlagateljev B. G. zaplenjenega premoženja, in sicer polovice nepremičnin, ki so bile v času podržavljenja vpisane pri vl. št. 123 in 480 k.o..., vl. št. 168 k.o... in vl. št. 1403 ter 446, oba k.o... - razen za parcelo št. 160 k.o..., o vrnitvi katere je bilo že pravnomočno odločeno. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je v izreku sklepa sodišča prve stopnje zaobseženo premoženje prešlo v državno last že z dnem 6.2.1945 na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in poznejšega Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, kar pomeni, da ob izreku kazni zaplembe polovice premoženja s sodbo vojaškega sodišča z dne 28.8.1945, ki je bila pozneje razveljavljena, pravni prednik predlagateljev B. G. ni bil več lastnik tega premoženja, s tem pa tudi ne upravičenec do vrnitve po določbah 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljev delno ugodilo, izpodbijani sklep v razmerju do pete nasprotne udeleženke O. B. glede parcele št. 321 k.o..., v času podržavljenja vpisane v vl. št. 446 iste k.o., razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, medtem ko je v ostalem pritožbo predlagateljev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje sta predlagatelja vložila revizijo. Izpodbijata ga v delu, v katerem je sodišče druge stopnje z njim zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo (delni) sklep sodišča prve stopnje. Kot revizijska razloga uveljavljata bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji grajata predvsem razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, po katerem pravni prednik predlagateljev naj ne bi več imel nobenega premoženja ob izdaji sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani, opr. št. SOD 1508/45, saj naj bi mu bilo to odvzeto že z Avnojskimi sklepi iz novembra 1944. S tem v zvezi ocenjujeta kot "protispisno" ugotovitev sodišča druge stopnje, da je po zemljiškoknjižnih izpiskih za vl. št. 123, 480 itd. prešla lastninska pravica na državo na podlagi odločbe Zp 4600/46, izdane na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944. V nadaljevanju revizijskih navedb zavračata ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil njun pravni prednik B. G. oseba nemške narodnosti in se sklicujeta na sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 19.12.2000 in z dne 27.3.2001, iz katerih izhaja, da je bil njunemu očetu priznan status bivšega političnega zapornika za obdobje prestajanja kazni in odvzema prostosti zaradi prisilnega izgona iz države v času od 31.7.1945 do 7.9.1949, in da je tak status priznan tudi predlagateljema. Da je imel B. G. ves čas jugoslovansko državljanstvo, pa je razvidno že iz podatkov kazenske sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani, opr. št. SOD 1508/45. Izpodbijana pravnomočna odločitev je po nadaljnjih revizijskih navedbah predlagateljev tudi v nasprotju s pravnomočnim vmesnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 26.6.1995, opr. št. Nz 237/93, s katerim se je Okrajno sodišče v Ljubljani že izreklo za pristojno za odločanje o vrnitvi tistega dela premoženja, ki je bilo pravnemu predniku predlagateljev odvzeto s kazensko sodbo vojaškega sodišča in ki je sedaj predmet odločitve pravnomočnega zavrnilnega sklepa, izpodbijanega z revizijo predlagateljev. Gre torej za ugovor "že odločene stvari", ki sta ga uveljavljala predlagatelja, vendar se sodišče o njem ni izreklo. V nadaljevanju revizijskih navedb predlagatelja, sklicujoč se tudi na listinska dokazila, nizata razloge v prid njunemu prepričanju, da je bil v tem postopku sporni del (polovica) premoženja zaplenjen njunemu očetu šele s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 28.8.1945 - in da torej ni bil podržavljen že z Odlokom AVNOJ-a iz novembra 1944, ki kot predpis s statusom le odloka tudi sicer ne more biti upoštevna podlaga za odvzem lastninske pravice. Ko je ta odlok "postal zakon" (s sprejetjem Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb - Ur. l. SFRJ, št. 63/46), pa pravni prednik predlagateljev spričo zaplembe s kazensko sodbo vojaškega sodišča res ni imel več nobenega premoženja. Predlagata spremembo pravnomočnega sklepa v smeri ugoditve njuni zahtevi, oziroma razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj v pravnomočnem delu odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Dodatnih navedb predlagateljev iz njunih vlog, oddanih sodišču že po izteku za vložitev revizije zakonsko predvidenega prekluzivnega roka, pa revizijsko sodišče ne povzema.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Potem, ko je bila v zvezi z revizijo zadeva že poslana revizijskemu sodišču (prvič dne 11.4.2005 - ne glede na poznejšo dopolnjevanje postopka z revizijo ponovno pred sodiščem prve stopnje zaradi poziva odvetnici predlagateljev k predložitvi pooblastila za vložitev revizije), sta predlagatelja 22.7.2005 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem uveljavljata obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člen ZPP. To pomeni, da je prišlo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi do procesne situacije iz četrtega odstavka 402. člena ZPP, v kateri je moral senat revizijskega sodišča na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 404. člena istega zakona najprej odločiti kateri izmed obeh postopkov z vloženima izrednima pravnima sredstvoma se prekine in kateri se nadaljuje.

Obrazložitev odločitve pod 1. točko izreka: Predlog za obnovo postopka sta predlagatelja vložila 22.7.2005, ko je bila zadeva že odstopljena revizijskemu sodišču zaradi odločanja o reviziji, v predlogu pa sta se sklicevala na obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, po katerem se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi lahko bila izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 402. člena ZPP pa je pomembno, da obnovitveni razlog, na katerega se sklicujeta predlagatelja, ni ovira za izvedbo postopka z revizijo, v katerem ni mogoč preizkus izpodbijane pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje zunaj okvirov trditvenega in dokaznega gradiva, ki sta bili že obravnavani. Ker nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili uporabljeni v pravnomočno končanem postopku, ne morejo biti predmet revizijskega postopka, ni odločanje v revizijskem postopku v nikakršni odvisnosti od obnovitvenega postopka. To pomeni, da v obravnavanem primeru ni razloga za prekinitev postopka z revizijo.

Obrazložitev odločitve pod 2. točko izreka: Revizija ni utemeljena.

V odgovor neutemeljenemu revizijskemu očitku o "protispisnosti" ugotovitve, da je po zemljiškoknjižnih izpiskih prešlo lastništvo v tem postopku spornega premoženja na državo na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zp 4600/46 z dne 2.4.1946 in 12.6.1946, izdane na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, je treba predlagatelja napotiti na vsebino pravkar citirane odločbe (sklepa), v kateri (v katerem) je kot podlaga za zemljiškoknjižni prenos lastništva premoženja B. G. na državo FLR Jugoslavijo navedena zaplembena odločba Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 23.10.1945, opr. št. Zpl 1600/45, in odločba (z identično vsebino) Okrajne zeplembene komisije v Ljubljani okolica z dne 10.9.1945, opr. št. Zpl 43/45. Iz obeh slednje navedenih odločb pa izhaja, da je vse imetje B. G. kot osebe nemške narodnosti, nahajajoče se v B. ali kjer koli v območju DFJ, prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Res je sicer, da je v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp 4600/46, navedena kot podlaga za zemljiškoknjižni prenos lastništva premoženja B. G. na državo tudi sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani, opr. št. SOD 1508/45; vendar je to dejstvo brez slehernega pomena prav spričo učinkov podržavljenja premoženja po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, materialnopravno pravilno in v celoti pojasnjenih že v razlogih sklepov sodišč prve in druge stopnje - tako glede narave Odloka AVNOJ-a kot pravnega akta, kakor tudi glede ugotovitvene narave odločbe o podržavljenju premoženja po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ-a s posledico prehoda premoženja v državno last z dnem uveljavitve odloka 6.2.1945, neodvisno od dneva izdaje odločbe. To pomeni, da je bil pravni prednik predlagateljev ob vse svoje premoženje že pred izdajo sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28.8.1945, opr. št. SOD 1508/45 (saj je to prešlo v državno last že 6.2.1945) in neodvisno od te sodbe, saj pravna usoda tega premoženja tudi v primeru, da kazenskega postopka zoper B. G. pred vojaškim sodiščem sploh ne bi bilo, ne bi bila v ničemer drugačna. Glede na tako stanje stvari je predlagateljema za uveljavljanje zahteve po vrnitvi premoženja na razpolago upravni postopek ob pogojih, ki jih predpisuje Zakon o denacionalizaciji, nista pa upravičena do vrnitve v sodnem postopku ob pogojih, ki jih predpisuje Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Na sklep, da sta to uvidela že predlagatelja sama, pa napeljuje njuno lastno ravnanje oziroma postopanje, saj sta, sklicujoč se na določbe Zakona o denacionalizaciji, terjala vrnitev vsega njunemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja že v še vedno odprtem upravnem postopku, ki sta ga sprožila že 28.3.1992 - torej še pred 1.7.1992, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. I Ips 109/91 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja, opr. št. SOD 1508/45. Vprašanje državljanstva in narodnosti B. G. ob podržavljenju njegovega premoženja, ki ga predlagatelja načenjata v reviziji, je glede na doslej obrazloženo brez slehernega pomena za odločitev v tem postopku, v katerem ni bila pravnomočna zavrnitev njune zahteve za vrnitev premoženja odvisna ne od odgovora na vprašanje, ali je bil B. G. tedaj jugoslovanski državljan, niti od odgovora na vprašanja, ali je bil tedaj v resnici oseba nemške narodnosti, kot je to zapisano v zaplembenih odločbah. Gre namreč za vprašanje, ki utegnejo biti predmet obravnavanja kvečjemu ob odločanju o vrnitvi premoženja na podlagi Zakona o denacionalizaciji v upravnem postopku.

Neutemeljen je končno tudi revizijski očitek v smeri ponovnega odločanja o že odločeni stvari glede na pravnomočni "vmesni" sklep (ki to ni) sodišča prve stopnje z dne 26.6.1995, opr. št. Nz 237/93-26. S pravkar navedenim sklepom je bilo namreč odločeno le o sodni pristojnosti za odločanje o (ne)utemeljenosti zahteve za vrnitev tistega premoženja B. G. (na podlagi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij), glede katerega sta predlagatelja trdila, da mu je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča. V takem sklepu o pristojnosti, o kateri se odloča le na podlagi navedb strank (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), pa ni mogla biti implicirana že kar ugotovitev (po mnenju revidentov celo pravnomočna) sodišča o podlagi podržavljenja premoženja, od katere je bila odvisna končna odločitev o zahtevi predlagateljev v tem postopku. Sicer pa je to predlagateljema pojasnilo že sodišče druge stopnje, ki je njuno pritožbo zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in v razlogih svojega sklepa z dne 13.12.1995, opr. št. II Cp 1187/95, izrecno navedlo, da "vprašanje, ali je predlog predlagateljev v tem sodnem postopku glede na določbe Odloka AVNOJ-a utemeljen, presega okvire preizkusa izpodbijanega sklepa in bo moralo na to vprašanje odgovoriti sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka". Revizijski očitek predlagateljev, da se sodišči ob končni odločitvi o delu predloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nista izrekli o njunem ugovoru že razsojene stvari, pa je v direktnem nasprotju z razlogi v drugem odstavku na 3. strani sklepa sodišča druge stopnje in v predzadnjem odstavku na 4. strani sklepa sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je glede dodatnih navedb predlagateljev, ki niso zajete v pravočasno vloženi reviziji, dolžno še pojasniti, da jih ni presojalo, ker gre za navedbe iz vlog predlagateljev, oddanih sodišču že po izteku za vložitev revizije zakonsko predvidenega prekluzivnega roka.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba revizijo predlagateljev na podlagi določb 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrniti.