Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba X Ips 5/2019

ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.5.2019 Upravni oddelek

neizplačane devizne vloge verifikacija stare devizne vloge prenos sredstev na privatizacijski račun sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi pravice in obveznosti po ZNISESČP razpolaganje s starimi deviznimi vlogami svobodna volja aktivnost stranke v postopku varčevalci Ljubljanske banke iz BIH napačna uporaba materialnega prava dopuščena revizija ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče
9. oktober 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena.

ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločbo tožene stranke, št. 510-2985/2015/2 z dne 13. 1. 2017, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka po skrajšanem postopku zavrnila tožnikov zahtevek za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, št. knjižice ali računa 2231921, ker je tožnik vsa sredstva s predmetne devizne vloge 21. 4. 1998 prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH. Ker je bila devizna vloga saldirana, je bilo stanje na njej 0,00 DEM.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da v tožnikovem primeru za razliko od zadeve _Ališić in ostali_1 ni sporno, da je prišlo do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun na dan 21. 4. 1998. Ugotavlja tudi, da je izpisek iz posebnega privatizacijskega računa tožnika na dan 30. 6. 2000 kazal stanje iz naslova stare devizne vloge v višini 9.004,44 BAM (konvertibilne marke). Za sodišče prve stopnje pa je bilo pri odločanju bistveno vprašanje, ali je bil ta prenos narejen z aktivnim tožnikovim ravnanjem ali pa je bil narejen zgolj na podlagi predpisa in brez njegove svobodne volje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker tožniku ni dala možnosti, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnal in svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki ter s tem, za razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija (v nadaljevanju RS).

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je za upoštevanje prenosa stare devizne vloge pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev in da bi bila RS odgovorna za kršitev 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, če bi se ugotovilo, da sredstev ni prenesel po svobodni volji. Meni, da je obveznost Glavne podružnice Sarajevo prenehala v vsakem primeru, ko je bila tožnikova devizna vloga na podlagi Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji; v nadaljevanju Zakon FbiH/97)2, prenesena na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH (v nadaljevanju: JPR). Ker obveznosti ni več, tudi ni možen prevzem izpolnitve, zato je Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) izrecno izključil izplačane in tako prenesene vloge iz mehanizma izvršitve sodbe _Ališič in ostali_. Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Dejstvo, da je tožnik sredstva na hranilni knjižici 21. 4. 1998 prenesel na JPR, ni sporno. Meni, da iz tega izhaja, da tožnik nima terjatve do banke in da že ugotovitev prenosa sredstev z banke na JPR ne omogoča ugoditve zahtevku za verifikacijo, saj RS glede na določbo prvega odstavka 5. člena ZNISESČP in 434. člena OZ ne more prevzeti izpolnitve obveznosti iz razmerja, ki ga ni več. Prenos terjatev iz naslova stare devizne vloge na račun po Zakonu FBiH/97 je bil zakonski in ne pogodbeni, z njim je Federacija Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju FBiH) vzpostavila terjatev iz naslova starih deviznih vlog do FBiH. Po Zakonu FBiH/97 se je predpostavljalo sodelovanje varčevalcev pri izvršitvi verifikacije zneska devizne vloge. Meni, da so prenosi terjatev, ki so bili realizirani pred objavo odločbe Ustavnega sodišča FBiH v letu 2001, veljali še naprej in da s kasnejšimi spremembami zakonodaje niso bili razveljavljeni. Opozarja na zadevo _Suljagić_ pred ESČP. Tudi sicer predpisi FBiH niso stvar RS, saj nanje nima vpliva. Sodba Ališić oziroma njena točka 147. ne predstavlja neposredne podlage za odločanje o pravicah nekdanjih varčevalcev, pač pa so to jasna določila ZNISESČP. 5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje.

8. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožbenim očitkom, da sta bila v obravnavanem primeru zaradi nepravilne razlage 2. člena ZNISESČP ugotovljena napačno dejansko stanje in kršena pravila postopka, ker je tožena stranka odločila v skrajšanem postopku, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Sodba prvostopenjskega sodišča temelji na stališču, da je treba izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem mora tožena stranka ugotoviti, ali je tožnik uspel z dokazovanjem, da sredstev na privatizacijski račun ni prenesel po svobodni volji.

9. Kot že navedeno, tožena stranka (revidentka) takšnemu stališču prvostopenjskega sodišča nasprotuje.

10. Navedeni revizijski očitki so utemeljeni. Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno. Jedro tega spora je namreč, ali prenos deviznih sredstev z deviznega računa (konkretno z devizne knjižice) varčevalca na drug račun (konkretno torej na JPR varčevalca) varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi ZNISESČP. 11. ZNISESČP v prvem odstavku 2. člena določa, kaj se šteje za neizplačane devizne vloge. Gre torej za tiste terjatve fizičnih oseb do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljevanju Podružnica), ki so jih te imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do dne 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi. Iz te določbe torej izhaja, da je moralo upniško-dolžniško razmerje še obstajati v času vložitve zahtevka za verifikacijo oziroma v času odločanja, torej da zahtevek varčevalca naproti banki iz naslova stare devizne vloge še ni bil (v celoti) poplačan.

12. ZNISESČP pa je nato v drugem odstavku 2. člena še izrecno določil, da neizplačana stara devizna vloga ni tista stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe, ter da se za neizplačane stare devizne vloge med drugim ne štejejo tiste stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Podružnice, v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

13. Iz ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja zadeve, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da gre v obravnavanem primeru prav za situacijo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 14. Na dan 21. 4. 1998 je namreč prišlo do prenosa starih deviznih vlog s tožnikove hranilne knjižice, odprte pri Podružnici, na tožnikov JPR. Po izvedeni saldaciji je bilo stanje na devizni vlogi tožnika na navedeni dan 0,00 DEM. Izpisek iz JPR tožnika na dan 30. 6. 2000 je kazal stanje iz naslova stare devizne vloge v višini 9.004,44 BAM (konvertibilne marke). Glede na navedeno, je evidentno, da dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. 15. Iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana, in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Podružnice do imetnikov starih deviznih vlog, saj le-te še niso bile izplačane.

16. V obravnavanem primeru pa je zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije hranilne vloge (knjižice) prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če pa banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja tega upniško-dolžniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, pa tudi RS za tak neobstoječ dolg ne more odgovarjati. Za rešitev tega spora je torej pomembno zgolj dejstvo, kaj je imel varčevalec na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka – če je stanje na devizni knjižici 0,00 DEM, kakršno je v obravnavanem primeru, potemtakem dolg banke (in odgovornost RS za plačilo takega dolga) ne obstoji.

17. V zvezi s pomisleki sodišča prve stopnje, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna RS kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

18. Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe _Ališić_ izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe _Ališić_). ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP. 19. Izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, bi bila torej glede na vse zgoraj navedeno nepotrebna. Za odločitev v tej zadevi je torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidentke tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Iz zgornje obrazložitve so razvidni tudi razlogi za zavrnitev relevantnih tožbenih ugovorov.

21. Revidentka povrnitve stroškov postopka ni zahtevala. Tožeča stranka pa s tožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

22. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Ališić in dva druga proti BiH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014. 2 Sl. novine FBiH, 27/97 z dne 28. 11. 1997.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia