Jedro

Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba in dopolnitev pritožbe tožeče stranke se zavrneta in se v izpodbijani točki 3/B izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da ta sedaj glasi: „2. Ugotovi se, da ločitvena pravica tožene stranke Banke B. Republika Avstrija, na nepremičninah last stečajnega dolžnika A. A iz C., do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k.o. C., v zavarovanje denarne v višini 376.388,02 EUR, ne obstoji.

Tožbeni zahtevek v 2. točki izreka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na način, da se zastavna pravica pridobljena v povezavi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6) na nepremičninah z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5 (ID pravice 6) izbriše, se zavrne.“

III. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v 1. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

**Dejanski okvir zadeve:**

1. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je 7. 8. 2007 z družbo M. d. o. o. sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 (v nadaljevanju Prva kreditna pogodba) za znesek 3,300.000,00 EUR. V zavarovanje svoje terjatve je bila pri zastavljenih nepremičninah na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve SV 78/07 vknjižena hipoteka z ID pravice 7 z začetkom učinkovanja 7. 8. 2007. Dne 4. 2. 2013 je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru o izvršbi In 1379/2012 z dne 28. 1. 2013 pri teh nepremičninah zaznamovana izvršba z ID 8. 2. Isti pogodbeni stranki sta 21. 2. 2008 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 108/08 sklenili novo kreditno pogodbo št. 51000232/08 (v nadaljevanju Druga kreditna pogodba) za znesek 300.000,00 EUR. Odobritev novega (drugega) kredita je toženka pogojevala s prevzemom solidarnega poroštva poslovodij družbe M. d. o. o., t.j. A. A. in E. E., za poplačilo 20 % obveznosti glavnega dolžnika po Prvi kreditni pogodbi, to je za 660.000,00 EUR, in še za 300.000,00 EUR.

3. Družba M. d.o.o. je v zavarovanje kreditne obveznosti iz Druge kreditne pogodbe zastavila nepremičnine z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k.o. C, in pri navedenih nepremičninah je v zemljiški knjigi v zavarovanje kreditne obveznosti glavnega dolžnika iz Druge kreditne pogodbe vpisana zastavna pravica toženke z ID pravice 9 z začetkom časa učinkovanja 21. 2. 2008, ki jo je ta pridobila na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko opr. št. SV 108/08 z dne 21. 2. 2008. 4. M. d.o.o. je v letu 2009 hipotekarno obremenjene nepremičnine v deležu do ene polovice celote odsvojil A. A. (do ene polovice celote pa E. E.).

5. Toženka je na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 108/08 kreditne pogodbe št. 51000232/08 z dne 21. 2. 2008, dne 8. 10. 2010 zoper A. A., kot solidarnega poroka, vložila predlog za izvršbo in zemljiškoknjižno sodišče je na podlagi Sklepa o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 pri nepremičninah vpisalo zaznambo izvršbe opr. št. In 1905/2010 z ID pravico 10, z učinkom od 21. 2. 2008. 6. V zvezi z Prvo in Drugo kreditno pogodbo (prvo za 3,300.000,00 EUR in drugo za 300.000,00 EUR) je toženka v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom prijavila terjatvi v višini 3,300.000,00 EUR in 256.886,00 EUR.

7. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je upnik stečajnega dolžnika A. A. V postopku osebnega stečaja nad A. A. (v nadaljevanju stečajnim dolžnikom), ki se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodi pod opr. št. St Y/2012, je toženka prijavila: a) terjatev v znesku 687.083,37 EUR na podlagi zatrjevanega solidarnega poroštva, ki naj bi temeljilo na zadnjem odstavku 3. člena Druge kreditne pogodbe (20 % od 3,300.000,00 EUR); b) terjatev v znesku 376.388,02 EUR na podlagi zatrjevanega solidarnega poroštva po Drugi kreditni pogodbi in ločitveno pravico na podlagi vpisane zastavne pravice na nepremičnini (pridobljene v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 1905/2010); c) terjatev v znesku 4,602.041,33 EUR na podlagi Prve kreditne pogodbe in ločitveno pravico na podlagi vpisane zastavne pravice na nepremičnini (pridobljene v izvršilnem postopku, pri Okrajnem sodišču v Mariboru vodenim pod opr. št. In 1379/2012); tožena stranka to terjatev in ločitveno pravico uveljavlja iz razloga, ker je glavni dolžnik na stečajnega dolžnika A. A. prenesel nepremično premoženje, obremenjeno s hipoteko v korist toženke.

8. Stečajni upravitelj je prijavljene terjatve in ločitveni pravici toženke priznal, medtem ko je tožnik njene terjatve in ločitveni pravici prerekal. Zato je bil tožnik s sklepom napoten na pravdo (na ugotovitev njihovega neobstoja).

**Dosedanji potek postopka:**

9. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 687.083,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k. o. C., v zavarovanje navedene denarne terjatve, ter za izbris zastavne pravice. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k. o. C., v zavarovanje navedene denarne terjatve, ter za izbris zastavne pravice. Tožbo za nedopustnost izvršbe zoper stečajnega dolžnika pod opr. št. In 1905/2010 in pod opr. št. In 1379/2012 je zavrglo. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 2.504,67 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cpg 243/2017 z dne 30. 11. 2017 delno ugodilo pritožbama tožnika ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 6.886,76 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbi tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo povrnitev 5.677,20 EUR pritožbenih stroškov tožnika z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožnik je vložil revizijo zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je le-to zavrnilo njegovo pritožbo glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje denarne terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in za izbris zastavne pravice ter glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje te denarne terjatve in za izbris zastavne pravice.

12. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom III Ips 63/2018 z dne 16. 6. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo revizijo v delu, ki zadeva ugotovitev obstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje denarne terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in za izbris zastavne pravice. V delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje navedene denarne terjatve ter izbris zastavne pravice, je reviziji ugodilo in v tem delu sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

13. V razlogih za sprejeto odločitev je revizijsko sodišče navedlo, da sodišči druge in prve stopnje nista v zadostni meri pojasnili, na čem temelji in kakšna natančno je vsebina domnevne poroštvene obveznosti stečajnega dolžnika za znesek 376.388,02 EUR. Pritrdilo je revizijskim očitkom, da sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta tehtnih razlogov za opredelitev pravne podlage za prevzem poroštva stečajnega dolžnika oziroma utegne ta biti v nasprotju s trditvami toženke, ki ji gredo sicer zaključki sodišč nižjih stopenj v korist. Poleg tega ni jasno, kakšno poroštveno obveznost naj bi s svojo morebitno zavezo po Drugi kreditni pogodbi prevzel stečajni dolžnik.

**Izpodbijana odločitev:**

14. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da terjatev toženke proti stečajnemu dolžniku A. A. v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 dalje do plačila ne obstoji (1. točka izreka sodbe). Prav tako je ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica toženke na nepremičninah last stečajnega dolžnika do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k.o. C. (v nadaljevanju tudi sporne nepremičnine) v zavarovanje denarne terjatve v višini 376,388,02 EUR, ki je bila pridobljena v povezavi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6) na spornih nepremičninah in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na način, da se zastavna pravica pridobljena v povezavi s sklepom o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6) na teh nepremičninah izbriše (2. točka izreka sodbe). V delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah z ID znakom: 11, 12, 13 v zavarovanje denarne terjatve v višini 376,388,02 EUR, ki je bila pridobljena v povezavi s sklepom o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6) na teh nepremičninah in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom zastavne pravice na teh nepremičninah, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (3/A točka izreka sklepa). Prav tako je zavrglo tožbo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na nepremičninah z ID znakom: 1, 25, 11, 3, 12, 4, 5 in 13 v zavarovanje denarne terjatve v višini 376,388,02 EUR, ki je bila pridobljena na podlagi notarskega zapisa pogodbe o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko na nepremičninah z dne 21. 2. 2008 opr. št. SV 108/08 (ID pravice 9) in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom te zastavne pravice na navedenih nepremičninah (3/B točka izreka sklepa). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku vse potrebne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (4. točka izreka sodbe).

15. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

16. Tožnik se iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 3/B točki izreka sklepa. Opozarja na neutemeljeno ločevanje ločitvenih pravic upnika iz izvršilnega in stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da poroštvo v skladu s 1013. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni izkazano in je posledično prenehala izvršba In 1905/2010 in zaznamba zastavne pravice na spornih nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika. Zaznamba izvršbe In 1905/2010 pa je učinkovala od dne 21. 2. 2008, to je od trenutka, ko je učinkovala hipoteka z ID pravice 9, pridobljena na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve opr. št. SV 108/08 z dne 21. 2. 2008. Tožnik navaja, da ne more spoznati, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek v točki 3/B izreka sklepa zavrglo, zato sprejete odločitve ne more preizkusiti. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predlaga, da sodišče druge stopnje sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dne 23. 6. 2021 je tožnik vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da ni bil seznanjen z identifikacijo točke 3 tožbenega zahtevka v vlogi z dne 17. 5. 2021, ki jo je vložil pooblaščenec stečajnega upravitelja tožnika. Tožnik takšne identifikacije tožbenega zahtevka ni odobril, zato je ta neutemeljena.

17. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrženje pritožbe, ker stranka, ki je v osebnem stečaju, ne more sama opravljati procesnih dejanj v tem postopku, ki vplivajo na njeno stečajno maso in glede katerih je njena poslovna sposobnost skladno z določilom 386. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) omejena. Tudi sicer meni, da je pritožba tožnika neutemeljena, zato podredno predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

18. Toženka izpodbija odločitev o neobstoju terjatve in ločitvene pravice v 1. in 2. točki izreka sodbe, ter stroškovno določitev v 4. točki izreka sodbe. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, napačno ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja terjatve toženke do stečajnega dolžnika iz naslova poroštva je po mnenju toženke obremenjena z absolutnimi kršitvami določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni ustrezno oziroma konkretizirano opredelilo do vseh navedb toženke, iz katerih izhaja, da je že v odgovoru na tožbo poroštveno obveznost stečajnega dolžnika za obveznost iz Druge kreditne pogodbe utemeljevala tudi na določilu zadnjega odstavka 3. člena pogodbe. Prav tako se sploh ni opredelilo do toženkinega ugovora, da tožnik neustreznosti oziroma pomanjkljivosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za obveznost po Drugi kreditni pogodbi ni pravočasno zatrjeval, saj je tovrstne navedbe pod pretvezo podajanja (zgolj) pravnih naziranj podal šele v vlogi 14. 2. 2017. V tem kontekstu se tudi ni opredelilo do toženkinega ugovora, da je takšno ravnanje tožnika, ko do prvega naroka za glavno obravnavo obstoju sporne terjatve sploh ni nasprotoval, nato pa svoje trditve spremenil, v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim1. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugotovilo, da iz vsebine zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe ne izhaja poroštvena zaveza stečajnega dolžnika za obveznosti družbe M. d.o.o. po tej pogodbi. Sprejeta odločitev je posledica napačne interpretacije in neupoštevanja vseh toženkinih navedb glede obstoja poroštvene obveznosti. Iz navedb na večih mestih odgovora na tožbo, ki jih je treba razumeti v luči dejstva, da poroštvo za obveznost po Drugi kreditni pogodbi za tožnika ni bilo sporno, izhaja, da je toženka zatrjevala obstoj poroštvene obveznosti stečajnega dolžnika tako po Prvi kot po Drugi kreditni pogodbi, da pa se je v argumentaciji osredotočala zlasti na tedaj sporno solidarno poroštvo za obveznosti iz Prve kreditne pogodbe. Ker je torej bila podana ustrezna trditvena podlaga za obstoj poroštvene zaveze za sporno terjatev, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi predloženi pisni izjavi prič F. F. in G. G., ki takšne navedbe toženke potrjujeta. Ob izkazani ustrezni trditveni podlagi glede poroštvene obveznosti po Drugi kreditni pogodbi in dokazili v zvezi s tem (Kreditna pogodba, Notarski zapis in izjave prič) poroštvena izjava iz zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe v povezavi z ostalimi določili pogodbe in dodatno utrditvijo zaveze v notarskem zapisu SV 108/08 po mnenju toženke zadostuje t.i. kriteriju pisnosti za veljaven prevzem poroštvene zaveze posameznika, negospodarskega subjekta, ki ga je oblikovala sodna praksa. Stečajni dolžnik, ki je bil tudi s strani notarke poučen o bistvenih določbah kreditne pogodbe in posledicah sklenjenega pravnega posla, se je svoje poroštvene obveznosti po Drugi kreditni pogodbi nedvomno moral zavedati. Sicer pa je poudariti, da je ustreznost poroštvene izjave stečajnega dolžnika glede obveznosti iz Druge kreditne pogodbe postala sporna šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Iz vloge tožnika 3. 10. 2016 nasprotovanje poroštveni zavezi iz razloga pomanjkljivosti poroštvene izjave ne izhaja, saj je tožnik v tej vlogi obstoju poroštva nasprotoval iz razloga neobstoja terjatve do glavnega dolžnika in neveljavnosti danih zavarovanj za kreditno obveznost. Zato bi ob pravilni uporabi določil ZPP o prekluziji sodišče prve stopnje moralo obstoj poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za obveznost po Drugi kreditni pogodbi šteti za nesporno in na tej podlagi ugotoviti, da obstoji terjatev toženke do stečajnega dolžnika v višini 376.388,02 EUR.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o neobstoju ločitvene pravice v zavarovanje denarne terjatve v znesku 376.388,02 EUR in izbrisa zastavne pravice v zemljiški knjigi toženka navaja, da sodišče prve stopnje izhaja iz materialnopravno napačnega izhodišča, da naj bi v zvezi s kreditno pogodbo obstajali dve hipoteki, in sicer ena pridobljena na pogodbeni način (na podlagi notarskega zapisa) in druga pridobljena v okviru izvršilnega postopka (na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi). Toženka ločitvene pravice na podlagi sklepa o izvršbi ni in niti ni mogla pridobiti, posledično pa ji takšna ločitvena pravica ni mogla biti priznana s strani stečajnega upravitelja in prerekana s strani tožnika. Toženka je na spornih nepremičninah z vknjižbo v zemljiški knjigi na podlagi notarskega zapisa SV 108/08 pridobila hipoteko. Glavni dolžnik in zastavitelj nepremičnin – družba M. d.o.o. je hipotekarno obremenjene nepremičnine oziroma solastniški delež ½ odsvojil stečajnemu dolžniku A. A., zato hipoteka učinkuje tudi zoper njega2. Na podlagi sklepa o izvršbi je bila pri isti hipoteki zgolj zaznamovana izvršba, in sicer z učinkom od predhodno vpisane hipoteke. Ni pa prišlo do vknjižbe nove hipoteke. Hipoteka in s tem ločitvena pravica, ki jo je (edino) toženka uveljavljala v stečaju je tista, ki je bila pridobljena in v zemljiško knjigo vpisana še v času lastništva nepremičnin družbe M. d.o.o. - v stečaju in prav nobenega razloga ni, da te ločitvene pravice v tem postopku ne bi ugotovilo sodišče kot obstoječe. Ta ločitvena pravica toženke na nepremičninah stečajnega dolžnika v zavarovanje terjatve v višini 376.388,02 EUR obstaja ne glede na veljavnost poroštva. V tem delu namreč stečajni dolžnik v vsakem primeru nastopa zgolj kot zastavitelj oziroma realni dolžnik. Glede na to, da je bila hipoteka že pogodbeno pridobljena in na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ni nastala neka nova zastavna pravica, je po mnenju toženke 2. točka izreka odločbe tudi neizvršljiva. Hipoteke pod ID pravice 6 namreč iz zemljiške knjige niti ni mogoče izbrisati. Izbrisati bi bilo mogoče le zaznambo izvršbe, kar pa ni predmet tožbenega zahtevka in posledično odločitve sodišča. Tudi sicer s preizkusom terjatve v stečajnem postopku nad A. A. tožnik ni dobil (procesne) legitimacije za postavitev zahtevka za izbris hipoteke, temveč zgolj legitimacijo, da zahteva ugotovitev (ne)obstoja ločitvene pravice v zvezi s poplačilom sporne terjatve. Vse druge zahtevke bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja tožnikove procesne legitimacije in pravnega interesa zavreči. Toženka kot napačno graja tudi stroškovno odločitev v 4. točki izreka, saj je povsem nedoločna in v nasprotju z določilom 154. člena ZPP. Po njenem mnenju je upoštevaje revizijsko odločitev tožnik uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (376.388,02 EUR od skupno 4.979.329,35 EUR), zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški, zato je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške.

Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi njeni pritožbi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži plačilo stroškov celotnega postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

20. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

21. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in uradnem preizkusu izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotavlja naslednje: **Glede pritožbe tožnika:**

22. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika, da je zaradi pomanjkanja procesne legitimacije potrebno pritožbo zavreči, niso utemeljene. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je stečajni upravitelj po pozivu sodišča prve stopnje (sklep I Pg 323/2020 z dne 27. 7. 2021) opravljeno pravdno dejanje stečajnega dolžnika - tožnika odobril, s tem pa so podani pogoji za obravnavo njegove pritožbe3. 23. Sodišče druge stopnje pri presoji tožnikovih pritožbenih navedb ugotavlja, da niso utemeljene. Sodišče je izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe pod točko 3/B izreka obrazložilo v 35-37 tč. izpodbijane odločbe, kjer je jasno pojasnilo, da je tožbo v tem delu zavrglo iz razloga pomanjkanja aktivne procesne legitimacije. Takšna odločitev je, kot bo glede vprašanja (ne)obstoja ločitvene pravice v zavarovanje terjatve toženke obrazloženo v nadaljevanju, tudi materialnopravno pravilna.

24. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo in dopolnitev pritožbe tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani točki 3/B izreka odločitev o zavrženju tega dela tožbe potrdilo4. **Glede pritožbe toženke:** Glede obstoja terjatve:

25. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju znova odločalo o obstoju terjatve toženke do stečajnega dolžnika iz naslova solidarnega poroštva za obveznost družbe M. d.o.o. - v stečaju višini 376.388,02 EUR po Drugi kreditni pogodbi. Skladno z napotki revizijskega sodišča je upoštevaje trditve pravdnih strank5 in relevantno materialno pravo (1013. člen OZ6) presojalo, ali je stečajni dolžnik v notarskem zapisu Druge kreditne pogodbe veljavno prevzel poroštveno obveznost za kreditno obveznost družbe M. d.o.o. iz te pogodbe. Zaključilo je, da iz Druge kreditne pogodbe ne izhaja poroštvena zaveza stečajnega dolžnika za obveznosti glavnega dolžnika po tej pogodbi in posledično odločilo, da ne obstoji terjatev toženke do stečajnega dolžnika kot poroka v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 do plačila.

26. Pri presoji pravilnosti sprejete odločitve je treba najprej razrešiti pritožbeno sporno vprašanje pravočasnega ugovarjanja obstoju oziroma veljavnosti poroštvene zaveze za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe in dopustnosti spreminjanja trditev tožnika glede obstoja poroštvene zaveze. Toženka namreč v zvezi s tem uveljavlja postopkovno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njenega ugovora prekluzije navedb tožnika o neveljavnosti poroštvene izjave7 in nesprejemljivega spreminjanja tožbenih navedb, saj po mnenju toženke, tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo 5. 10. 2016, obstoju sporne poroštvene obveznosti ni nasprotoval. 27. V tožbi je tožnik zatrjeval, da sta se stečajni dolžnik A. A. in E. E. v Drugi kreditni pogodbi kot solidarna poroka zavezala le za kreditno obveznost družbe M. d.o.o v tej pogodbi, t.j. za 300.000,00 EUR, ne pa tudi za preostalo obveznost glavnega dolžnika po Prvi kreditni pogodbi (t.j. 20% od 3.300.000,00 EUR oziroma 660.000,00 EUR). Na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2016 je tožnik, sklicujoč se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 945/2016 z dne 15. 6. 20168, zatrjeval, da poroštvo, ki je predmet tožbe v 4. tč. navedb (t.j. poroštvo za znesek 660,000,00 EUR) ne obstoji zaradi neizpolnjevanja pogoja obličnosti poroštvene izjave. Prav tako je tožnik na naroku vložil pripravljalno vlogo 3. 10. 2016, v kateri je iz razloga neobstoja kreditne obveznosti glavnega dolžnika in neveljavnosti ustanovljenega zavarovanja za to terjatev, nasprotoval tudi obstoju poroštva za obveznost iz Druge kreditne pogodbe, in vlogo pooblaščenca 24. 2. 2016, ki pa se do veljavnosti poroštvene zaveze za 300.000,00 EUR ni posebej opredelil. Tožnik je tako pravočasno nasprotoval obstoju poroštva za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe, vendar ne zaradi neizpolnjevanja pogoja obličnosti poroštvene zaveze. To je izrecno zatrjeval šele v po prvem naroku za glavno obravnavo vloženi v vlogi 14. 2. 2017. 28. Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

29. Pri pritožbeno izpostavljenem spreminjanju tožbenih navedb glede obstoja poroštva tako ne gre za preklic priznanja dejstva, ki bi terjal presojo sodišča prve stopnje po določbi tretjega odstavka 214. člena ZPP9. Zato odsotnost razlogov o upravičenosti ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim in poštenostjo takšnega ravnanja ne predstavlja pritožbeno uveljavljane postopkovne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

30. V skladu z določbo 1013. člena OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo. Pogoj pisnosti ne pomeni samo, da mora biti izjava poroka pisna, ampak tudi, da mora biti obveznost na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika.10 Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje.11 Obveznost je opredeljena, če razkriva vse elemente, pomembne za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze, pri tem pa je za vsebino standarda opredeljenosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik.12 Poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se poroštvo nanaša, vsebinsko identificirana (višina obveznosti, njena zapadlost, obresti, idr.).13

31. Sodišče prve stopnje veljavnost poroštvene zaveze za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe ni presojalo zgolj na podlagi dejstva, da je stečajni dolžnik s svojimi osebnimi podatki v uvodu pogodbe naveden kot solidarni porok in da je pogodbo podpisal kot porok, pač pa je glede na trditve toženke presojalo tudi ali poroštvena zaveza za obveznost iz Druge kreditne pogodbe morebiti izhaja iz določila zadnjega odstavka 3. člena pogodbe14 (prim. tč. 28 in 29 obrazložitve sodbe). Glede na to, da je toženka ob uporabi namenske in jezikovne razlage spornega določila primarno sama zatrjevala, da je bistven in izključen namen tega določila, da solidarna dolžnika jamčita za obveznost takrat že obstoječega dolga družbe M. d.o.o. iz Prve kreditne pogodbe (kar je bil po navedbah toženke tudi pogoj za odobritev novega kredita) do višine 660.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se stečajni dolžnik s to izjavo ni veljavno zavezal kot porok za kreditno obveznost glavnega dolžnika v višini 300.000,00 EUR, samo navedba dolžnika kot poroka v uvodu pogodbe in podpis te pogodbe pa da ne izpolnjujeta kriterija obličnosti, ki ga zakon predpisuje za veljaven prevzem poroštvene zaveze. Sklicujoč se na stališče sodne prakse o tem, kakšna mora biti poroštvena izjava, je pravilno ugotovilo, da med strankama kreditnega razmerja ni bilo jasno opredeljeno, kaj je predmet poroštvene zaveze in da bi morala toženka kot bančni strokovnjak poskrbeti za večjo jasnost in določnost pogodbenih določil. 32. Zapis, da nekdo jamči „za obveznosti po tej pogodbi“ z omejitvijo „do 660.000 EUR“ in pojasnilom „kar predstavlja 20% celotne zadolženosti kreditojemalca pri banki“, ob tem, da je obveznost glavnega dolžnika iz Druge kreditne pogodbe znašala 300.000,00 EUR in upoštevaje toženkino razlago določila zadnjega odstavka 3. člena pogodbe, kot jo je ta podala v odgovoru na tožbo, iz spornega določila tudi po oceni sodišča druge stopnje ne izhaja jasna in nedvoumna poroštvena zaveza stečajnega dolžnika za kreditno obveznost po Drugi kreditni pogodbi. Tolmačenje in razumevanje njenih navedb, kot ga toženka ponuja v pritožbi, ni sprejemljivo. Če si je v prvem sojenju izrecno prizadevala, da je poroštvo stečajnega dolžnika za obveznost iz Prve kreditne pogodbe v višini 660.000,00 EUR utemeljeno prav v določilu zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe in se spraševala o smiselnosti takšnega določila, če bi v njem jamčila za obveznost 300.000,00 EUR, jamčevanje pa omejila na znesek 660.000,00 EUR, ne more uspeti s podredno razlago v novem sojenju, da zapis „po tej pogodbi do višine 660.000,00 EUR“ pomeni poroštveno izjavo za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe. Zato tudi po oceni sodišča druge stopnje pri navedbah v vlogi 8. 12. 2020 dejansko gre za spremenjene in nesprejemljive navedbe toženke, saj se razlagi, ki ju ponudi toženka v prvem sojenju in novem sojenju medsebojno izključujeta. Glede na toženkina predhodna zatrjevanja sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo spremenjenih navedb toženke v vlogi 8. 12. 2020, da naj bi poroštvena izjava za obveznost 300.000,00 EUR izhajala prav iz zadnjega odstavka 3. člena in s tem povezanih izjav prič F. F. in G. G. 33. Sodišče prve stopnje je torej kritično upoštevalo in se argumetirano opredelilo do vseh relevantnih trditev toženke glede obstoja terjatve, zato uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Odločitev o neobstoju terjatve toženke do stečajnega dolžnika v višini 376.388,02 EUR pa je z ozirom na zgoraj obrazloženo tudi materialnopravno pravilna.

Glede obstoja ločitvene pravice:

34. Sodišče prve stopnje je pritožbeno izpodbijano odločitev o neobstoju ločitvene pravice toženke na nepremičninah last stečajnega dolžnika do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k.o. C. v zavarovanje denarne terjatve v višini 376,388,02 EUR in odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na način, da se zastavna pravica pridobljena v povezavi s sklepom o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6) na teh nepremičninah izbriše, oprlo na pravilo o akcesornosti zastavne pravice (ki je podlaga ločitvene pravice) in zavarovane terjatve. Utemeljenost zahtevka za izbris vpisane zastavne pravice z ID pravice 6 je oprlo na določbo drugega odstavka 277. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP.

35. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ugotovitve, da je pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana pogodbena zastavna pravica, ki jo je toženka pridobila na podlagi notarskega zapisa sporazuma SV 108/08 in (zakonita) zastavna pravica, ki jo je toženka pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi In 1905/2010 (170. člen ZIZ). Ker je toženka je v stečaju nad A. A. prijavila terjatev iz naslova poroštva 376.388,02 EUR in ločitveno pravico na spornih nepremičninah na podlagi sklepa o izvršbi In 1905/2010, in ker je po stališču sodišča prve stopnje upnik oziroma toženka pridobila zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi In 1905/2010, je po mnenju sodišča prve stopnje utemeljen tudi zahtevek za izbris zastavne pravice, pridobljene z zaznambo sklepa o izvršbi.

36. Pritrditi je toženki, da je glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi in pravno relevantne določbe ZIZ in ZZK-1, zmotno stališče sodišča prve stopnje o obstoju dveh zastavnih pravic na spornih nepremičninah.

37. Pri spornih nepremičninah je zemljiškoknjižno stanje vpisov sledeče: v zavarovanje kreditne obveznosti glavnega dolžnika iz Druge kreditne pogodbe je vpisana zastavna pravica toženke z ID pravice 9 z začetkom časa učinkovanja 21. 2. 2008, ki jo je ta pridobila na podlagi Notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko opr. št. SV 108/08 z dne 21. 2. 2008. Na podlagi sklepa o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 je zemljiškoknjižno sodišče pri spornih nepremičninah pri vpisani hipoteki z ID pravice 9 vpisalo zaznambo izvršbe opr. št. In 1905/2010 z ID pravice 6 z časom začetka učinkovanja 21. 2. 2008. Toženka na spornih nepremičninah zastavne pravice za poplačilo obveznosti iz Druge kreditne pogodbe ni pridobila šele z zaznambo sklepa o izvršbi In 1905/2010, ampak že z vpisom na podlagi Notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko opr. št. SV 108/08 z dne 21. 2. 2008. Niti z zaznambo sklepa o izvršbi toženka ni pridobila nove zastavne pravice. Z zaznambo sklepa o izvršbi pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini za poplačilo terjatve, ko te ni pridobil že prej15. V primeru, ko je upnik na nepremičninah pridobil hipoteko že pred izdajo sklepa o izvršbi, pa zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe, ki učinkuje od trenutka od katerega učinkuje vknjižba že (prej) pridobljene hipoteke16. 38. Pri oblikovanju tožbenega zahtevka za izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, je potrebno izhajati iz materialnopravnega določila 308. člena ZFPPIPPP. Če je prerekana upnikova ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, mora tisti, ki jo je prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti: (1) če je ločitveno pravico prerekal, ker je bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP tožbo v skladu z 275. členom ZFPPIPP oziroma (2) v drugih primerih: tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja (drugi odstavek 308. člena ZFPPIPP).

39. Prav ima toženka, da tožnik ne glede na ugotovljeni neobstoj terjatve ni upravičen zahtevati tudi izbrisnega zahtevka za izbris zastavne pravice na spornih nepremičninah.

40. Sodišče prve stopnje je odrejen izbris zastavne pravice zmotno utemeljilo na določilu drugega odstavka 277. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP. Pravico do uveljavitve izbrisnega zahtevka ima tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, ker je bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP (prim. 1. točko drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru pa pravna podlaga za nastanek ločitvene pravice na spornih nepremičninah (t.j. notarski zapis sporazuma SV 108/08) ni predmet izpodbijanja po določilih ZFPPIPP, zato ima skladno z določilom 2 točke drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP tožnik (zgolj) pravico do vložitve tožbe za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj terjatve iz naslova poroštva, je zaradi načela akcesornosti utemeljen zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na spornih nepremičninah v zavarovanje neobstoječe terjatve. Ni pa po materialnem pravu utemeljen zahtevek za izbris zastavne pravice pridobljene v povezavi s sklepom o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 (ID pravice 6), zato je sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano odločitev spremenilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo.

41. Sodišče druge stopnje dodaja, da takšna odločitev v ničemer ne poslabša toženkinega položaja zastavnega upnika v razmerju do stečajnega dolžnika kot realnega dolžnika za terjatev toženke zoper glavnega dolžnika iz Druge kreditne pogodbe, ki jo je toženka pravilno prijavila v stečaju nad glavnim dolžnikom. Tožnik je skladno s sklepom o preizkusu terjatev lahko zahteval le ugotovitev neobstoja ločitvene pravice v zavarovanje terjatve zoper stečajnega dolžnika iz naslova poroštva, ki jo je v stečajnem postopku prijavila toženka in je bila s strani tožnika prerekana. Ni pa bil upravičen zahtevati tudi izbrisa zastavne pravice pridobljene na podlagi notarskega zapisa sporazuma SV 108/08 z ID pravice 9, ki je bila pri spornih nepremičninah ustanovljena in vpisana v zavarovanje terjatve toženke do glavnega dolžnika (le-to je toženka prijavila v stečaju glavnega dolžnika). Ločitvena pravica toženke na spornih nepremičninah za poplačilo terjatve toženke do glavnega dolžnika iz naslova Druge kreditne pogodbe ni bila predmet sklepa o preizkusu terjatev.

Glede stroškovne odločitve:

42. Neutemeljena je tudi pritožba toženke glede neobrazloženosti in materialnopravne nepravilnosti stroškovne odločitve v 4. točki izreka sodbe, ko je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP sklenilo, da je dolžna toženka povrniti tožniku vse potrebne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Obrazložilo je, da je bil tožnik neuspešen le v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove potrebne stroške17. 43. Sporna vrednost zahtevka za ugotovitev neobstoja denarne terjatve in ločitvene pravice je v novem sojenju znašala 376.388,02 EUR. Glede na to, da predhodne stroškovne odločitve sodišč prve in druge stopnje niso bile predmet razveljavitve revizijskega sodišča18 in je odločitev o njih pravnomočna, je sodišče z izpodbijano odločbo odločalo le še o pravdnih stroških postopka v ponovljenem sojenju in stroških revizijskega postopka, ki delijo usodo končnega uspeha strank v postopku. Tožnik je uspel z zahtevkom za ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice v zavarovanje te terjatve, le z manjšim delom tožbe pa ni uspel (odločitev v točki 3 izreka izpodbijane odločitve), zato je po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ob uporabi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom. Pritožbena sprememba prvostopenjske odločitve pa na končni uspeh strank ni pomembno vplivala, zato drugačne stroškovne odločitve ne terja.

44. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 385. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj ločitvene pravice toženke na nepremičninah last stečajnega dolžnika do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom: 1, 2, 3, 4, 5, vse k.o. C., v zavarovanje denarne terjatve toženke do stečajnega dolžnika v višini 376.388,02 EUR. Tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom zastavne pravice pridobljene v povezavi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. In 1905/2010 z dne 17.11.2010 (ID pravice 15468563) na teh nepremičninah pa je zavrnilo.

45. V ostalem je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka potrdilo19. 46. Ker je toženka uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške. Hkrati je odločilo, da nosi toženka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnika, saj v njem ni navajala nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi20. 1 Prepoved venire contra factum proprium 2 Drugi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) 3 Soglasje upravitelja 18. 8. 2021 - l. št. 446 spisa 4 353. člen ZPP 5 Revizijsko sodišče je poudarilo, da je potrebno upoštevati dejstva in določila avtonomnega prava (kreditna pogodba) na katera je toženka opirala svojo obrambo. 6 Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. 7 Te je po mnenju toženke tožnik pod pretvezo podajanja pravnih naziranj podal šele v vlogi z dne 14. 2. 2017. 8 VSL je v tem sklepu v zvezi z vprašanjem obstoja poroštvene obveznosti dolžnice E. E. za kreditno obveznost glavnega dolžnika iz Prve kreditne pogodbe zavzelo stališče, da poroštvena izjava v zadnjem odstavku 3. člena Druge kreditne pogodbe ne izpolnjuje pogoja pisnosti v smislu določila 1013. člena OZ. 9 Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. 10 Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1035. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje. 11 VS RS sklep 232/2005 z dne 18. 1. 2007, VS RS sodba II Ips 969/2007 z dne 16. 12. 2010. 12 VS RS sodba II Ips 879/2009 z dne 14. 7. 2011, VS RS sodba II ips 305/2013 z dne 9. 7. 2015. 13 VS RS sodba II Ips 305/2013 z dne 9. 7. 2015. 14 Ta glasi: „S podpisom te pogodbe prevzemata solidarna poroka solidarno poroštvo za obveznost dolžnika po tej pogodbi do višine 660.000,00 EUR, kar predstavlja 20 % celotne zadolženosti kreditojemalca pri banki. Kot solidarna poroka jamčita za izpolnitev obveznosti dolžnika po tej pogodbi s vsem svojim trenutnim in bodočim premoženjem in prihodki.“ 15 Prim.: tretji odstavek 170. člena ZIZ in drugi odstavek 87. člena ZZK-1 16 Prvi in drugi odstavek 87. člena ZZK-1 17 Tretji odstavek 154. člena ZPP 18 Revizijsko sodišče v sodbi in sklepu III Ips 63/2018 z dne 30. 11. 2017 v stroškovne odločitve sodišč nižje stopnje ni posegalo, le odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo. 19 353. člen ZPP 20 Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP