Jedro

Delodajalec ne more izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 5. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, če je pred tem zaradi istega neupravičenega izostanka delavki izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Dejansko stanje neopravičenega izostanka je bilo predmet disciplinskih odločb in tudi predmet sodne presoje, ki je potrdila neupravičenost tožničinega izostanka in je o njem odločala po vsebini, zato zaradi spoštovanja načela "ne bis in idem" ponovno odločanje ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo direktorice kadrovsko-pravnega sektorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 27.1.2000 in s tem v zvezi tudi sklep odbora za vloge in pritožbe tožene stranke 23.3.2000. Ugotovilo je, da tožnici 30.3.2000 ni prenehalo delovno razmerje in ji še traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji izplačati za ves čas od prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, plačati in obračunati tudi predpisane prispevke in davke ter ji povrniti stroške postopka v znesku 28.403,00 tolarje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2000 dalje do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da ni pravno sprejemljivo najprej izvesti disciplinskega postopka in nato, ko je delodajalčeva odločitev razveljavljena oz. le deloma potrjena, izdati nov akt, s katerim se odloča o delavčevih pravicah in obveznostih na podlagi istega dejanskega stanja. Sodišče je izven obstoječih predpisov določilo sprejemljiv in razumen rok, v katerem bi tožena stranka lahko najprej izdala sklep o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja, nato pa izdala še sklep o prenehanju delovnega razmerja po 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93). V delovnopravni zakonodaji ni določen rok, v katerem je delavcu mogoče izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Pozitivna zakonodaja pozna le zastaranje v disciplinskem postopku, zaradi česar je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka s stališča pravne varnosti odločbo izdala prepozno. Mnenje sodišča je tudi v nasprotju s sklepom pritožbenega sodišča v identični zadevi Pdp 1093/98, z 7.5.1999. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja tudi stališče sodišča, da zakonodaja ne določa časovnih omejitev za to, kdaj delodajalec po neupravičenem izostanku lahko izda delavcu sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Velja torej splošni 5-letni zastaralni rok, ki pa ga tožena stranka ni prekoračila. Pritožba ni utemeljena. Disciplinska komisija tožene stranke je tožnici izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela od 30.11. do 4.12.1998. Sklep z dne 30.3.1999 je potrdil odbor za vloge in pritožbe tožene stranke s sklepom z dne 11.5.1999. Tožnica je s tožbo v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelka v Novem mestu, opr.št. Pd 88/99 zahtevala razveljavitev teh sklepov. Sodišče je tožbi delno ugodilo in sklep disciplinske komisije v zvezi s sklepom odbora za vloge in pritožbe spremenilo tako, da je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo 12 mesecev, zaradi česar je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Sodišče je v razlogih sodbe sprejelo ugotovitve disciplinske komisije, da je bila tožnica od 30.11. do 4.12.1998 neopravičeno odsotna z dela. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo dne 1.12.1999, nakar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo s sodbo Pdp 1779/99, z dne 7.4.2000 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V vmesnem času, to je med pritožbo in sodbo pritožbenega sodišča, je tožena stranka tožnici ponovno, dne 27.1.2000, izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR (zaradi neopravičenega izostanka od 30.11. do 4.12.1998), ki je bila potrjena s sklepom odbora za vloge in pritožbe tožene stranke z dne 23.3.2000. Po odločbi z dne 27.1.2000 tožnici preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa oz. 30.3.2000. To obenem pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja po naknadno izdanih sklepih na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR prišlo, še preden je postala pravnomočna sodba v zadevi Pd 88/99, s katero pa je bilo odločeno tudi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Pomembno je tudi, da odločbi disciplinske komisije in odbora za vloge in pritožbe z dne 30.3. in 11.5.1999 nista bili razveljavljeni in da je bilo v obeh odločbah in v sodnem postopku ugotovljeno, da je tožnica dejansko neopravičeno izostala od 30.11. do 4.12.1998. Dejansko stanje neopravičenega izostanka je bilo torej predmet disciplinskih odločb in tudi predmet sodne presoje, ki je potrdila neupravičenost tožničinega izostanka in je o njem odločala po vsebini. Tako se izkaže, da je bila vsebinska presoja neopravičenega izostanka že predmet odločanja, zaradi česar predstavlja ponovno odločanje po vsebini o istem dejanskem stanju (neopravičeni izostanek v istem časovnem obdobju) odločanje o isti stvari. Takšno odločanje pa zaradi spoštovanja načela "ne bis in idem" ni dopustno. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje tudi na sklep pritožbenega sodišča opr.št. Pdp 1093/98, z dne 7.5.1999, kjer naj bi šlo za odločitev o identični zadevi. To ne drži, saj je bilo v zadevi pod navedeno številko, ki jo je obravnavalo pritožbeno sodišče, ugotovljeno, da je sodišče predhodno razveljavilo sklepe disciplinske komisije delodajalca, ki pa jih ni obravnavalo po vsebini, temveč jih je razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb disciplinskega postopka, delodajalec pa je sicer tožnico pozval na delo po že razveljavljeni disciplinski odločbi s strani sodišča in ji šele nato izdal ponoven sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. To torej pomeni, da v zadevi Pdp 1093/98 sodišče ni presojalo in odločilo o izostanku delavke po vsebini, pa tudi to, da delodajalec ni ponovno odločal o prenehanju delovnega razmerja delavke po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR že v času po odločbi sodišča prve stopnje in pred odločitvijo pritožbenega sodišča o pritožbi delodajalca. Tako je bilo v zadevi Pdp 1093/98 z razveljavitvijo disciplinskih odločb delodajalca zaradi bistvenih kršitev določb postopka vzpostavljeno stanje, kot da teh disciplinskih odločb ni bilo, medtem, ko je sodišče v zadevi opr.št. Pd 88/99 potrdilo odločitev delodajalca o odgovornosti tožnice za neopravičeni izostanek, vendar je spremenilo le že izrečen disciplinski ukrep tako, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo. Zato prav v tej zadevi odločanje o neopravičenem izostanku delavke v istih dneh (od 30.11. do 4.12.1998), kot v predhodno izvedenem disciplinskem postopku in disciplinskih odločbah, ki so bile celo potrjene, s tem, da je bila le izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložena, ni bilo zakonito. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.