Jedro

Natisnjena fotografija vozniškega dovoljenja po presoji sodišča ni dokument, ki bi brez vsakršnega dvoma izkazoval tožnikovo identiteto in ne gre za listino, ki bi lahko imela dokazno vrednost javne listine. Pristnosti takšne listine ni mogoče preverjati, saj ne gre za originalni dokument, katerega pristnost lahko potrdi nacionalni forenzični laboratorij. Sedanje stanje tehnike omogoča izdelavo fotomontaž, česar pri predloženi scan/sliki vozniškega dovoljenja tudi z vpogledom na glavni obravnavi ni (bilo) mogoče izključiti in tako še vedno obstaja očiten dvom v identiteto tožnika.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da mu toženka ne bi smela omejiti gibanje ponovno za 3 mesece, saj mu je že bilo omejeno gibanje za obdobje 3 mesecev, za kar se sklicuje na 51. člen ZMZ-1. O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 20. 3. 2018 je bilo že pravnomočno odločeno (14. 4. 2018) in sicer je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je nato 9. 5. 2018 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Tako gre v danem primeru za nov postopek in zakonsko predpisana omejitev trajanja ukrepa iz 51. člena ZMZ-1 v predmetni zadevi ni bila prekoračena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, Veliki otok 44z in sicer od ustne naznanitve pridržanja 9. 5. 2018 od 10:50 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še obstajali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da so 18. 3. 2018 policisti prijeli tožnika, ko je nezakonito prestopil mejo Republike Hrvaške in Republike Slovenije. Dne 20. 3. 2018 je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Iz matične države Alžirije je 1. 1. 2018 s svojim potnim listom odšel v Turčijo, od koder naj bi preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) ter Hrvaške brez osebnih dokumentov prišel v Slovenijo. Ker se je bal, da bi ga ob vstopu v Grčijo vrnili v matično državo Alžirijo, je tožnik potni list izročil svojemu prijatelju v Turčiji, ki ga je nato odnesel v Alžirijo. V BIH je moral dati prstne odtise, dali pa so mu tudi dokument, na katerem je pisalo, da se lahko tri mesece zadržuje na območju te države. Dokumente, ki jih je tedaj prejel, je tožnik izgubil v vodi, ko je plaval čez reko. Originalni potni list in vozniško dovoljenje ima sedaj v Alžiriji, prav tako tudi osebno izkaznico, katere veljavnost pa je že potekla.

2. Kot razlog, zaradi katerega je zapustil Alžirijo tožnik navaja družinske probleme in diskriminacijo v matični državi, ker je Berber. Poleg navedenega se je njegov oče po smrti matere ponovno poročil in ga je vrgel iz hiše, kjer je živel skupaj z brati. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil tožniku 20. 3. 2018 izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centa za tujce, ki pa je bil delno odpravljen na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 647/2018-17 z dne 30. 3. 2018. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v Sloveniji je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena z določbo z dne 3. 4. 2018, ki jo je Upravno sodišče RS potrdilo s sodbo I U 774/2018-10 z dne 17. 4. 2018 in je tako postala pravnomočna 14. 4. 2018. Tožnik je nato 9. 5. 2018 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, toženka pa ga je istega dne seznanila s pridržanjem na prostore in območje Centra za tujce. V razgovoru je tožnik navedel, da ima originalni potni list in vozniško dovoljenje v Alžiriji, vendar ju ne more dobiti, ker nima nobenega kontakta več s prijateljem, ki mu je iz Turčije poslal potni list. Originalno vozniško dovoljenje ima pri drugem prijatelju. Kopijo slike iz vozniškega dovoljenja je toženki že predložil, ker je mislil, da je to dovolj. Sedaj bo skušal pridobiti originalno vozniško dovoljenje, ki ga je pustil pri prijatelju v mestu Tizi Ouzou v Alžiriji, da bi bilo na varnem. Toženka v nadaljevanju navaja tretji odstavek 78. člena ter prvo alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Toženka ugotavlja, da tožnik od podaje prošnje za mednarodno zaščito do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s sliko, iz katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s četrim odstavkom 34. člena ZMZ-1 mogoče nedvoumno ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca je nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin iz citirane določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le pristnost takšne listine. Toženka meni, da v konkretnem primeru tožnikova istovetnost ni nedvoumno ugotovljena. Poraja se dvom v tožnikove osebne podatke in v njegove navedbe o osebnih dokumentih. Tožnik je sicer predložil natisnjeno barvno kopijo slike vozniškega dovoljenja, vendar ta nima dokazne vrednosti javne listine, saj ne gre za originalni dokument, katerega pristnost lahko potrdi nacionalni forenzični laboratorij. Identiteto tujca je mogoče neizpodbitno ugotoviti le z originalnim dokumentom. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS IU 836/2018-13 z dne 20. 4. 2018. Po povedanem tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Toženka v času trajanja tega postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti in preveriti podatkov o tožnikovi istovetnosti v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države.

4. V konkretnem primeru se toženki poraja dvom v tožnikove osebne podatke, kakor tudi glede navedb o osebnih dokumentih zaradi tožnikovih neprepričljivih navedb razlogov, zaradi katerih nima originalnih osebnih dokumentov. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Alžiriji zapustil legalno s potnim listom, ki ga dal prijatelju, da ga odnese v Alžirijo. Tudi iz zapisnika o seznanitvi s pridržanjem v Republiki Sloveniji z dne 9. 5. 2018 izhaja, da ima tožnik potni list in vozniško dovoljenje v Alžiriji. Na glavni obravnavi pri Upravnem sodišču RS 30. 3. 2018 je tožnik navedel, da se potni list nahaja pri prijatelju v Turčiji. Ker je prijatelj spremenil kraj bivanja, sedaj ne ve, kje se nahaja. Tožnik je pri prvi seznanitvi s pridržanjem navedel, da bo dokumente skušal pridobiti preko brata, kakšnega prijatelja, pri katerem naj bi varno shranil dokumente, pa ni omenjal. Tožnik je bil nedvomno seznanjen, da mora aktivno sodelovati pri dokazovanju svoje identitete. Dne 20. 3. 2018 ga je toženka že pozvala, da predloži svoje dokumente. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa z dne 21. 3. 2018. Tožnik se neupravičeno sklicuje, da je mislil, da bo kopija slike osebnega dokumenta dovolj. Spreminjanje izjav tožnika toženki vzbuja dvom v resničnost njegovih izjav.

5. Tožnik trdi podobno kot večina prosilcev iz severne Afrike, da je brez potnega lista, čeprav je malo verjetno, da so vsi prosilci iz severne Afrike brez dokumentov, ki so jih ob odhodu iz izvorne države vzeli s seboj. Osebni dokument je listina, s katero ljudje ravnajo skrbno, saj se zavedajo njene pomembnosti. Toženka ne verjame tožniku, da je dal potni list prijatelju, da ga odnese v Alžirijo. Toženka zaradi vseh predhodno navedenih okoliščin utemeljeno sklepa, da namerava tožnik nadaljevati pot v druge države EU. Ker tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, slednje povečuje možnost, da v primeru dublinskega postopka ne bo vrnjen v Slovenijo. Toženka dvomi v resničnost tožnikovih izjav o njegovih osebnih dokumentih. Toženka je tožniku omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer zasleduje namen ukrepa, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči prosto gibanje po državi in tudi prosto prehajanje mej držav članic EU.

6. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja tožnika na območje Azilnega doma v danem primeru ne bi bil učinkovit oziroma bi bilo tožnikovo namero, da pred končanjem postopka zapusti Slovenijo, z namestitvijo v Azilni dom, težko preprečiti. V Azilnem domu ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina izvajanja varovanja, ki ga toženka podrobno opiše. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 647/2018-17 z dne 30. 3.2018. 7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predmetni sklep izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kakor tudi zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin. Toženka je tožniku nezakonito omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka, drugega odstavka in tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi lahko ugotovila njegovo istovetnost. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS IU 958/2018 in IU 495/2018, kar pojasni. Toženka tudi meni, da je tožnik begosumen, za kar pa navaja le splošne podatke o pobegih iz Azilnega doma. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča RS, da so odločbe EKČP neposredno uporabljive in jih navaja. Posebej se sklicuje na sodbi EKČP Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, katerih vsebino pojasni. Uredba Dublin III je državam članicam naložila obveznost, da razloge za ugotavljanje begosumnosti natančno opredelijo v nacionalnem pravu. Rok za implementacijo je bil 2015, Slovenija pa tega še vedno ni storila. Sodba Al Chodor, C 528/15 je bila izdana leto dni po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Vrhovno sodišče RS je določilo objektivna merila in ne zakon. Določba 68. člena ZTuj-2 pa ureja nevarnost pobega tujca, ki mu je bila že izdana odločba o vrnitvi. V primerih iz 84. člena ZMZ-1 pa se odloča o postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma katera država članica je odgovorna za ta postopek, kar pa je druga zadeva. Navaja vsebino 68. člena ZTuj-2. Ker v i Sloveniji ni pravne podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja, se tožnika ne sme pridržati. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS X DoR 7/2018. 8. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa omejitve gibanja na prostore Azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz 28(2) člena Uredbe Dublin III, kar pojasni. Tožniku ne bi smela toženka ponovno omejiti gibanja za 3 mesece, saj mu je že bilo omejeno gibanje za obdobje 3 mesecev, za kar se sklicuje na 51. člen ZMZ-1. Bivanje v Centru za tujce pa v skladu s sodno prakso pomeni poseg v osebno svobodo, za kar navaja odločbe Vrhovnega sodišča RS Up 1116/09, Up 21/12 in Up 360/09. Ugovarja tudi nesorazmernosti predmetnega ukrepa. Če tožnik beži iz izvorne države, ker je preganjan in bi ob vrnitvi v matično državo utrpel znatno škodo, pa mu država, v katero se zateče, izreče ukrep pridržanja, za katerega je že slovenska sodna praksa sprejela, da gre za poseg v človekovo svobodo, potem tak ukrep ni sorazmeren.

9. Tožnik na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa in se tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, da v danem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti. Izvrševanje ukrepa bi tožniku povzročilo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je tožniku kršena pravica po prvem odstavku 19. člena Ustave RS, 5. členu EKČP in 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Tožniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave RS in prvi ter drugi odstavek 47. člena Listine ter 18. člen Procesne direktive 2005/85/ES), ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa npr. I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, ter se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in pri njegovih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa toženki ni predložil dokumenta s sliko v skladu s 97. členom ZTuj-2 v povezavi z četrtim odstavkom 34. členom ZMZ-1. V predmetni zadevi tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, kar toženka pojasni. V skladu s sodbo Upravnega sodišča RS IU 649/2018-13 z dne 30. 3. 2018 je v postopku mednarodne zaščite na prosilcu breme dokazovanja svoje identitete in razlogov za mednarodno zaščito. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da je prijatelj odnesel njegov potni list nazaj v Alžirijo in da ga bo kontaktiral ter skušal dokument pridobiti. Na razgovoru o seznanitvi s pridržanjem je tožnik navedel, da ima potni listin in vozniško dovoljenje v Alžiriji. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da se njegov potni list nahaja pri prijatelju v Turčiji, ki pa je spremenil kraj bivanja in sedaj tožnik ne ve, kje se nahaja. Tožnik je spreminjal svoje izjave v zvezi s potnim listom, kar vzbuja dvom v resničnost tožnikovih izjav. Tožnik je nato predložil scan/sliko fotografije vozniškega dovoljenja, ki pa je toženka ne more preveriti. Toženka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 836/2018-13 z dne 20. 4. 2018 glede dokazne vrednosti scan/slike osebnega dokumenta, kar pojasni. Scan oziroma slika osebnega dokumenta ne more ovreči dvoma glede identitete tožnika. Po mnenju toženke je podana podlaga za pridržanje tožnika oziroma za omejitev gibanja. Pri tem pa je potrebno ločiti neizpodbitno ugotovljeno dejansko stanje glede identitete tožnika in ugotovitve o njegovi izvorni državi. Ugotovljena izvorna država še ne pomeni, da je ugotovljena tudi istovetnost tožnika. Ugotovljena izvorna država pa omogoča nadaljnjo obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

11. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

K točki I. izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na podlagi drugega in tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, ker obstaja očiten dvom o tožnikovi identiteti, o tožnikovem državljanstvu (Ljudske demokratične republike Alžirije) pa toženka ne dvomi.

15. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo in na njej 22. 5. 2018 vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami, v odgovor na tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju 22. 5. 2018 izpovedal, da je zapustil matično državo Alžirijo zaradi družinskih problemov in ker je istospolno usmerjen, česar pa tožnikova družina ne sprejema. Iz Alžirije je 1. 1. 2018 s potnim listom odšel v Turčijo. Potni list je imel do Turčije, nato ga je v Istambulu izročil prijatelju Hakimu, ki se je vračal v Alžirijo in se še vedno nahaja v Alžiriji pri njemu, kar je tudi preveril v razgovoru z njim. Pot je nato nadaljeval brez osebnih dokumentov prek Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške v Slovenijo, ki je bila njegova ciljna država. Da ne sme državnih mej prehajat brez osebnih dokumentov tožnik ni vedel. Tožnik je sodišču v spis predložil barvno kopijo vozniškega dovoljenja, ki pa je enaka kopiji, ki jo je predložil toženki na osebnem razgovoru 29. 3. 2018. V Alžiriji ima tožnik originalno vozniško dovoljenje pri prijatelju Saidu, ki prebiva v mestu Tizi Ouzu, ki mu je tudi poslal kopijo vozniškega dovoljenja. Tožnik bo skušal od prijatelja pribaviti originalno vozniško dovoljenje. Osebne izkaznice pa nima. Doslej je v postopku navedel, da bo skušal predložiti kopijo potnega lista, ne pa original. 16. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja, lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje z izrekom ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega zakona ob podanih zakonsko navedenih razlogov in sicer med drugim tudi, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka). Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi dejansko izhajajo razlogi iz prve alineje prvega odstavka 84. člena in iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 17. Z razlogoma po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijske direktive, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (tako sodba Sodišča EU C-18/16 z dne 14. 9. 2017, točka 36). Točka (a) in (b) 8(3) člena Recepcijske direktive (enako) vsebujeta določbo, da se prosilca sme pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo in da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sicer pa je z navedeno sodbo odločeno, da preizkus točk (a) in (b) 8(3) člena Recepcijske direktive ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost te določbe z vidika člena 6 ter člena 52(1) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.1 Že glede na to sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da izpodbijani sklep, s katerim je tožniku gibanje omejeno iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pomeni kršitev 2. člena Ustave (načelo pravne države) in drugega odstavka 19. člena Ustave (ki določa, da se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon).

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnik državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško prestopil brez osebnih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, pa je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen le v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Toženka se pri tem pravilno sklicuje na 97. člen ZTuj-2 v zvezi s četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 se lahko nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost: tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko izkazuje istovetnost, potno listino za tujca, dovoljenje za prebivanje, izdano v obliki samostojne listine, ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti istovetnost. Take listine tožnik nesporno ni predložil. Potreba po ugotovitvi in preveritvi tožnikove identitete pa je v predmetni zadevi po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene od predhodno navedenih listin. Sodišče s tako listino tudi ni razpolagalo do zaključka glavne obravnave, to pa je stanje, ki ga mora v primeru opravljene glavne obravnave upoštevati ob izdaji sodbe. Pri tem pa sodišče opozarja, da druga točka izreka izpodbijanega sklepa določa, da pridržanje velja zgolj do prenehanja razlogov.

19. Sicer pa je očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik dal toženki, v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljen tudi z neprepričljivostjo tožnikovih navedb o razlogih, zakaj nima nobenega dokumenta. Ta dvom izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa, kakor tudi iz tožnikovih navajanj na glavni obravnavi. Ko je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito 20. 3. 2018 je navedel, da je potni list iz Alžirije vzel s seboj in ga v Turčiji dal prijatelju, da ga je odnesel nazaj v Alžirijo. Navedel je tudi, da lahko dobi dokumente in da bo kontaktiral prijatelja. Na razgovoru o seznanitvi s pridržanjem je navedel, da ima potni list in vozniško dovoljenje v Alžiriji. Na osebnem razgovoru 29. 3. 2018 je toženki predložil barvno kopijo slike vozniškega dovoljenja. Na glavni obravnavi, opravljeni na Upravnem sodišču RS dne 30. 3. 2018, pa je izjavil, da je v Turčijo prišel s potnim listom, naprej pa ni potoval s potnim listom, ker ga je poslal nazaj preko prijatelja. Navedel je tudi, da se potni list nahaja pri prijatelju v Turčiji. Ker je tožnikov prijatelj spremenil kraj bivanja, sedaj ne ve, kje se nahaja. Na glavni obravnavi dne 22. 5. 2018 pri Upravnem sodišču RS pa je navedel, da je iz Alžirije 1. 1. 2018 s potnim listom odšel v Turčijo. Potni list je imel do Turčije, nato pa ga je v Istambulu izročil prijatelju B., ki se je vračal v Alžirijo in se še vedno nahaja v Alžiriji pri njemu, kar je tudi preveril v razgovoru z njim. Iz povedanega izhaja, da je tožnik spreminjal svoje izjave glede svojih osebnih dokumentov, kar tudi po presoji sodišča vzbuja razumen dvom v resničnost ustno danih podatkov o tožnikovi identiteti. Ker je tožnik svoje izjave spreminjal, sodišče njegove izpovedbe ne more obravnavati kot verodostojne. Spreminjanje izjav zgolj utrjuje dvom v osebne podatke, ki jih je tožnik navedel toženki pred izdajo izpodbijanega sklepa in s tem tudi dvom v tožnikovo identiteto. Tožnik je 29. 3. 2018 na osebnem razgovoru toženki predložil scan/sliko vozniškega dovoljenja, ki ga je prejel preko aplikacije "messenger". Enako listino je predložil sodišču tudi na glavni obravnavi 22. 5. 2018. Natisnjena fotografija vozniškega dovoljenja pa tudi po presoji sodišča ni dokument, ki bi brez vsakršnega dvoma izkazoval tožnikovo identiteto. Tudi po mnenju sodišča ne gre za listino, ki bi lahko imela dokazno vrednost javne listine. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, pristnosti takšne listine ni mogoče preverjati, saj ne gre za originalni dokument, katerega pristnost lahko potrdi nacionalni forenzični laboratorij. Sedanje stanje tehnike omogoča izdelavo fotomontaž, česar pri predloženi scan/sliki vozniškega dovoljenja tudi z vpogledom na glavni obravnavi ni (bilo) mogoče izključiti in tako tudi po presoji sodišča še vedno obstaja očiten dvom v identiteto tožnika (enako v sodbi in sklepu Upravnega sodišča RS I U 836/2018-13 z dne 20. 4. 2018).

20. Po povedanem je v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonsko predpisani pogoj za obstoj očitnega dvoma o tožnikovi identiteti iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V primeru očitnega dvoma o tožnikovi identiteti pa se je že ustalila upravno-sodna praksa, iz katere izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je v prosilec Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov ampak mora obstajati dvom v verodostojnost identitete, ki jo prosilec zatrjuje (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 176/2013). Ker pa je v predmetni zadevi tožnik spreminjal izjave o svojih osebnih dokumentih pa je po presoji sodišča takšen dvom nedvomno podan.

21. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu tudi v zadostni meri obrazložila okoliščine konkretnega primera in navedla razloge za obstoj vseh zakonsko določenih pogojev iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1. Obrazložila je dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce. V primeru, če toženka tožniku ne bi tožniku omejila gibanja na prostore in območje Centra za tujce, bi tožnik lahko samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in s tem toženki onemogočil izvedbo predmetnega postopka, kar tudi po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Vse predhodno navedene okoliščine v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na prostore in območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj v zagotovitvi izvedbe postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi bil dosežen. V tej zvezi se sodišče strinja s toženko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine na strani tožnika, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil (gre za okoliščine tožnikove poti do Slovenije, prečkanje pri tem več varnih držav itd.). Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z izpovedbo na glavni obravnavi, da bi v Sloveniji tudi na prostosti počakal na odločitev toženke v predmetni zadevi, saj je neprepričljiva, upoštevaje vse okoliščine tožnikove poti in njegovega ravnanja od izvorne države do Slovenije.

22. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, kot tožnik ugovarja v tožbi. Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča tudi ni razviden iz tožnikovih izpovedb na glavni obravnavi 22. 5. 2018, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce. Tožnik je zadovoljen s svojo sobo in hrano v Centru za tujce, ima dostop do zdravnika, lahko gleda televizijo in ime dostop do interneta. Tu se počuti varnega, manjka pa mu le osebna svoboda. Skrbi pa ga, da tu ne bi izvedeli za njegovo istospolno usmerjenost. Slovenije ne bo zapuščal in bo tu počakal na dokončanje tega postopka. Z vidika izrečenega ukrepa je sicer res pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijske direktive, kot to ugovarja tožnik, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, saj je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

23. Sodišče tudi pripominja, da je načelo sorazmernosti upošteval že zakonodajalec. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča že predhodno opisana zakonska izvedba uresničitve načela sorazmernosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 142/2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti izrečen ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa so na strani tožnika podane okoliščine.

24. Sodišče se ne strinja z ugovorom tožnika, da v Republiki Sloveniji ni podane pravne podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja, kot ga je toženka izrekla z izpodbijanim sklepom. Pravna podlaga je tudi po mnenju sodišča prva alineja prvega odstavka in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, kar je toženka tudi pravilno navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in citirano zakonsko določbo tudi pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje. Za izrek ukrepa zadostuje že, da je izkazana ena od navedenih situacij iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V predmetni zadevi toženka ne dvomi glede tožnikovega državljanstva (Ljudske demokratične republike Alžirije), podan pa je tudi po mnenju sodišča očiten dvom o tožnikovi istovetnosti. Poleg navedenega pa v predmetni zadevi tudi ni mogoče drugače učinkovito izvesti ukrepa kot z izrekom strožjega ukrepa.

25. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da mu toženka ne bi smela omejiti gibanje ponovno za 3 mesece, saj mu je že bilo omejeno gibanje za obdobje 3 mesecev, za kar se sklicuje na 51. člen ZMZ-1. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 20. 3. 2018 že pravnomočno odločeno (14. 4. 2018) in sicer je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je nato 9. 5. 2018 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Tako gre v danem primeru za nov postopek in zakonsko predpisana omejitev trajanja ukrepa iz 51. člena ZMZ-1 v predmetni zadevi po presoji sodišča ni bila prekoračena.

26. Po povedanem je po presoji sodišča v predmetni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni podanih očitanih kršitev ustavnih pravic ter pravic iz EKČP in Listine, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

27. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na podlagi katerega sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 28. Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o predmetni zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

1 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa, da ima vsak pravico do svobode in varnosti. Člen 52 pa je splošna določba, ki določa obseg z Listino priznanih pravic in kako se te pravice razlaga.