Up-326/03 - 5

16. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 30. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 333/2002 z dne 10. 10. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Mariboru, št. U 6/2002 z dne 31. 1. 2002 in v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 17/2001 z dne 14. 12. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavna pritožnica je v dopolnilnih vlogah k ustavni pritožbi zoper sklepe o podaljšanju hišnega pripora, ki jo Ustavno sodišče vodi pod opravilno številko Up-286/01, med drugim navajala, da naj bi ji bila neupravičeno zavrnjena prošnja za brezplačno pravno pomoč. Ustavno sodišče je na seji dne 8. 5. 2003 sklenilo, da se vloga, ki vsebuje navedene očitke, izloči iz ustavne pritožbe zoper sklepe o podaljšanju hišnega pripora in se vpiše kot samostojna ustavna pritožba.

2.Ustavna pritožnica je zaprosila za brezplačno pravno pomoč, saj naj bi bil njen zagovornik, ki ji je bil dodeljen po uradni dolžnosti po določbah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), nezadostno strokovno usposobljen, namesto tega pa naj ji sodišče v okviru brezplačne pravne pomoči dodeli zagovornika po lastnem izboru.

B.Okrožno sodišče je zavrnilo prošnjo ustavne pritožnice za brezplačno pravno pomoč, saj se določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 - v nadaljevanju ZBPP) uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Zoper takšno odločbo je ustavna pritožnica vložila tožbo v upravnem sporu. V vmesnem času med odločitvijo Okrožnega sodišča in vročitvijo odločbe ustavni pritožnici ter posledično vložitvijo tožbe je bil pritožničin zagovornik po uradni dolžnosti razrešen svoje funkcije. Upravno sodišče je tožbo ustavne pritožnice zavrnilo, ker je menilo, da je izpodbijana odločba pravilna, na njeno pravilnost pa naj ne bi vplivalo dejstvo, da je bil zagovornik medtem razrešen. Brezplačno pravno pomoč po stališču Upravnega sodišča v kazenskih postopkih zagotavlja ZKP, po njegovih določbah pa bo moralo Okrožno sodišče ustavni pritožnici postaviti drugega zagovornika. Zoper sodbo Upravnega sodišča je ustavna pritožnica vložila pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je pritožbo zavrnilo, znova s stališčem o subsidiarnosti določb ZBPP pri zagotavljanju brezplačne pravne pomoči.

B.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče in ni pristojno presojati samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče izpodbijane sklepe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.V vlogi ustavna pritožnica ne navaja izrecno, katere človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi ji bile z očitanim ravnanjem kršene. Glede na vsebino in naravo očitkov v laični ustavni pritožbi (nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje v povezavi z domnevno samovoljo Okrožnega sodišča) gre sklepati, da ustavna pritožnica meri na tako očitno napačno odločitev v izpodbijanih odločbah, da bi lahko šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Če namreč sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napašna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, je mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

5.Izpodbijanim odločbam tega ni mogoče očitati. Organi, ki so izdali izpodbijane odločbe, so se pri tem oprli na določbe ZKP in ZBPP, svoje odločitve pa so razumno obrazložili. Morebitne arbitrarnosti ali samovolje ni niti v dejstvu, ki se zdi ustavni pritožnici najbolj nesprejemljivo, namreč da se je po sprejemu, a pred poštno odpravo odločbe Okrožnega sodišča, spremenilo dejansko stanje. Da se je izpodbijana odločba oprla na dejansko stanje, kakršno je bilo v času njegove izdaje, ni napačno, še manj pa očitno napačno, samovoljno ali arbitrarno. Zato ne gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Ker je očitno, da z izpodbijanimi odločbami niso bile kršene pritožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer