Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka je zaključila poslovno leto s presežkom odhodkov nad prihodki, kar je posledica nedoseganja načrtovanih prihodkov na področjih dela. Pri toženi stranki se je na področju ekologije nadaljeval trend zmanjševanja dela in prodaje, ki se je pričel z izgubo akreditacije za monitoring odpadnih vod. Storitve na področju monitoringa odpadkov niso več zagotavljale pokritja, prav tako ne prihodki iz raziskovalnih in razvojnih projektov. Zato so bile pri toženi stranki sprejete odločitve o racionalizaciji poslovanja z organizacijskimi spremembami in zniževanjem števila zaposlenih, med katerimi je ukinitev oddelka, v katerem je bil zaposlen tožnik. Zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2014 iz poslovnih razlogov, ki jo je 18. 12. 2014 tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi. 2. Delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki 25. 1. 2015 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 26. 1. 2015 dalje pa do ponovnega nastopa na delo, kot če bi delala, ji izplačati nadomestilo plače in druge dohodke, ki bi jih prejela, če bi delala, jo za to obdobje prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter poskrbeti za evidenco delovne dobe pri ZPIZ. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Zmotna in protispisna je ugotovitev, da je prišlo do zmanjšanega obsega dela, med drugim na področju ekologije. Toženi stranki je bilo pooblastilo za izvajanje obratovalnega monitoringa odpadnih voda odvzeto na podlagi odločbe v 2008, zato to ne more biti razlog za odpoved v letu 2014. Sicer pa tožena stranka ima pooblastilo za izvajanje monitoringa odpadkov, s čemer se je ukvarjal tožnik. Sodišče ni opravilo z njegove strani predlaganih poizvedb pri A., ne da bi za to navedlo utemeljen razlog. Sodišče ni upoštevalo, da akreditacija za izvajanje monitoringa odpadnih voda in monitoringa odpadkov ni eno in isto. Tožena stranka bi morala med več primerljivimi delavci opraviti izbor po kriterijih iz Kolektivne pogodbe za papirno in papirno - predelovalno dejavnost. Direktorica je izpovedala, da je bil upoštevan 49. člen kolektivne pogodbe. Tožnik je bil v primerjavi z B.B. uspešnejši, ima več delovnih izkušenj in delovne dobe. Tožena stranka tudi ni veljavno ukinila oddelka C.. Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni bil veljavno sprejet. Pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana še preden so nastopili razlogi za odpoved (ukinitev delovnega mesta). Za odpoved ni obstajal ne organizacijski ne ekonomski razlog. Tožena stranka se sklicuje na slabe poslovne rezultate v letu 2014 in na domnevno bodoče slabe tržne razmere v letu 2015, česar ne izkaže. Bodoča predvidevanja tudi ne morejo biti utemeljeni razlog za odpoved. Direktorica na vprašanje, ali se je tožnik finančno pokrival, ni odgovorila direktno. Sodišče pravilno ugotovi, da so bili zaposleni na zboru delavcev 18. 12. 2014 seznanjeni z nameravano odpovedjo, kot tudi, da so bili vprašani, ali kdo nasprotuje odpovedi. Sodišče je zmotno sklepalo, da so z odpovedjo soglašali. Pasivno ravnanje ne pomeni soglasja. Podpisi o potrditvi zapisa z zbora so se pričeli zbirati kasneje. Na dan odpovedi ni bilo soglasij delavcev. Glede pisnih izjav prič bi sodišče moralo ugotavljati pravo voljo, dokazno breme pa je na toženi stranki. Kršen je bil tudi ZSDU, treba bi upoštevati njegov 95. člen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 12. 2014 je obrazložena tako, da tožena stranka zaključuje poslovno leto s presežkom odhodkov nad prihodki, kar je posledica nedoseganja načrtovanih prihodkov na področjih dela. Na področju ekologije, ki je organizirano v oddelku C., se nadaljuje trend zmanjševanja dela in prodaje, ki se je pričel z izgubo akreditacije za monitoring odpadnih vod. Storitve na področju monitoringa odpadkov ne zagotavljajo več pokritja, prav tako ne prihodki iz raziskovalnih in razvojnih projektov. Analize trga in možnosti potrjujejo, da tožena stranka na tem področju in z razpoložljivimi resursi na trgu ni konkurenčna. Sprejete so bile odločitve o racionalizaciji poslovanja z organizacijskimi spremembami in zniževanjem števila zaposlenih, med katerimi je ukinitev oddelka C.. Storitve monitoringa odpadkov se bodo prerazporedile med preostale zaposlene. Samostojna delovna mesta za raziskovalno in razvojno dejavnost na tem področju se iz ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani tožene stranke ukinjajo, preostale zaposlene se razporedi na druga področja. Zaradi navedenega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je odpovedni poslovni razlog deloma ekonomske, deloma organizacijske narave. Pravilno je ugotovilo tudi obstoj in utemeljenost odpovednega razloga (89. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

8. Ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je prišlo pri toženi stranki do zmanjšanega obsega dela na področju ekologije. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o zmanjšanem obsegu dela na področju ekologije utemeljilo predvsem na podlagi izpovedi prič D.D. in B.B., ki sta potrdili izpoved direktorice tožene stranke, ne pa izpoved tožnika. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu prepričanju o povečanju obsega dela, ne pomeni postopkovne kršitve protispisnosti, ampak (neutemeljeno) izpodbijanje dokazne ocene.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da akreditacija za izvajanje monitoringa odpadnih voda (katere tožena stranka nima več) in akreditacija za izvajanje monitoringa vodnih odpadkov (katerega tožena stranka še ima) nista eno in isto. Sodišče prve stopnje je resda navedlo, da je razlog za slabe poslovne rezultate v zmanjšanem obsegu dela, med drugim tudi na področju ekologije, in sicer tako na področju storitev monitoringa odpadkov (ki da je posledica izgube izvajanja obratovalnega monitoringa odpadnih vod), kot tudi na področju raziskovalnih in razvojnih projektov. Vendar pa za presojo utemeljenosti odpovednega razloga ni toliko pomembno vprašanje, kaj je privedlo do slabih poslovnih rezultatov in koliko let nazaj sega vzrok, ampak predvsem vprašanje, ali je tožena stranka v času podaje odpovedi res imela slabe poslovne rezultate. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ekonomski razlog takrat obstajal. 10. Tožnik v pritožbi navaja, da se je tožena stranka sklicevala tudi na bodoče slabe tržne razmere v letu 2015 in poudarja, da bodoča predvidevanja ne morejo biti utemeljeni razlog za odpoved. Te navedbe strank niso pomembne, saj iz obrazložitve odpovedi, ki predstavlja tudi okvir presoje njene zakonitosti, ne izhaja, da je tožena stranka odpoved utemeljila na predvidevanju slabih tržnih razmer v letu 2015. 11. Odpoved sicer omenja izgubo akreditacije za monitoring odpadnih voda, vendar ne v smislu ključnega razloga za odpoved, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb, ampak kot okoliščino, s katero se je v preteklosti začel trend zmanjševanja dela in prodaje na področju ekologije, ki je bilo organizirano v oddelku C.. Temu torej ne nasprotuje pritožbena navedba, da je bilo toženi stranki pooblastilo za izvajanje obratovalnega monitoringa odpadnih voda odvzeto že na podlagi odločbe v letu 2008. Neutemeljen je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri A. o tem, ali ima tožena stranka pooblastilo za izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa odpadnih voda. Kot rečeno, navedena okoliščina niti ni sporna, predvsem pa ni odločilna. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo zavrnitve predlagane poizvedbe. Obrazložilo je, da teh poizvedb ni opravilo zato, ker je že tožnik sam izpovedal, da tožena stranka v letu 2014 akreditacije za izvajanje monitoringa odpadnih voda dejansko ni imela. Zato sodišču prve stopnje s tem v zvezi ni očitati ne postopkovne kršitve ne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Pritožba po nepotrebnem navaja, da je tožena stranka imela pooblastilo za izvajanje monitoringa odpadkov, s čemer se je ukvarjal tožnik, saj je sodišče prve stopnje ravno to dejstvo ugotovilo. Tudi ni v odpovedi navedeno, da tožena stranka tega pooblastila ne bi imela več, ampak da storitve na področju monitoringa odpadkov ne zagotavljajo več pokritja stroškov, ter da tožena stranka na trgu ni konkurenčna. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu ugotovilo obstoj odpovednega razloga. Pritožba tega ne more izpodbiti z izpostavljanjem izpovedi direktorice tožene stranke, da na vprašanje, ali se je tožnik finančno pokrival, ni odgovorila direktno, ampak tako, da se celotni oddelek C. že pred njenim prihodom ni finančno pokrival. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi upoštevalo tudi podatke Letnega poročila za leto 2014, ki izkazujejo slabe poslovne rezultate in celo izgubo v višini 95.570,00 EUR, o tem pa sta izpovedala tudi direktorica tožene stranke in njen namestnik.

13. Glede vprašanja prenehanja potreb po tožnikovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obseg dela v oddelku C. ni zadostoval niti za dva zaposlena delavca, zaradi česar je tožena stranka delo organizirala drugače in oddelek ukinila. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka z Aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 21. 1. 2015 ni veljavno ukinila oddelka C., kar naj bi imelo za avtomatično posledico nezakonitost odpovedi. V individualnem delovnem sporu se ne presoja veljavnosti tovrstnih aktov delodajalca niti kot predhodno vprašanje. A nenazadnje, tudi če bi držale navedbe o neveljavni spremembi akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, to ne bi imelo za posledico nezakonitost odpovedi. Ukinitev oddelka oziroma delovnega mesta namreč ni pogoj za ugotovitev prenehanja potreb po delavčevem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Sploh pa odpoved z dne 18. 12. 2014 ni navajala, da je bilo tožnikovo delovno mesto že ukinjeno, pač pa da so bile sprejete odločitve o racionalizaciji poslovanja z organizacijskimi spremembami in zniževanjem števila zaposlenih, med katerimi je ukinitev oddelka C..

14. Čeprav je šlo za individualni, ne pa kolektivni odpust, glede katerega 49. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno - predelovalno dejavnost (Ur. l. RS, št. 110/2013) predvideva kriterije za določanje presežnih delavcev, je tožena stranka vseeno obrazložila tudi to, zakaj je podala odpoved ravno tožniku, ne pa B.B. ali D.D.. In sicer zato, ker sta bili delavki vključeni v projekte, ki so bili financirani, medtem ko tožnik ni bil, nadalje po socialnem kriteriju (prva delavka je mati samohranilka, druga je starejša delavka in je že po zakonu varovana pred odpovedjo) ter na podlagi ocene, da bo tožnik lažje dobil novo zaposlitev. Četudi je direktorica tožene stranke v izpovedi omenila smiselno upoštevanje kriterijev iz navedene kolektivne pogodbe, ni izpovedala o njeni točni uporabi, ni govorila o 49. členu kolektivne pogodbe, kot napačno navaja pritožba. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, iz izpovedi direktorice izhaja le smiselna uporaba te določbe oziroma celo zgolj vedenje, da takšna določba obstaja. Nenazadnje tožena stranka ni trdila, da je upoštevala kriterije iz kolektivne pogodbe, ampak je obrazložila in dokazala svoj način izbire presežnega delavca. Ni podlage za utemeljenost pritožbenih navedb, da je bil tožnik v primerjavi z B.B. bolj uspešen, da ima več delovnih izkušenj in delovne dobe. Tožena stranka namreč teh kriterijev ni uporabila niti jih ni bila dolžna uporabiti.

15. Po 112. členu ZDR-1 predstavniki delavcev uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Ta je pogojevana s soglasjem sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik predstavnik zaposlenih v svetu zavoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj iz 112. člena ZDR-1 za podajo odpovedi tožniku, saj je bilo k odpovedi dano soglasje vseh zaposlenih, prisotnih na sestanku zbora zaposlenih dne 18. 12. 2014. Zapis s tega sestanka je s podpisom potrdilo 16 zaposlenih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved direktorice tožene stranke, da je zbor delavcev sklicala z namenom, da predstavi svojo odločitev in delavce vpraša za soglasje k odpovedi, kar je tudi storila, zaposleni temu niso nasprotovali. Nato je o sestanku pripravila zapis, ga kot ponavadi poslala v kroženje in zaposleni so ga podpisali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zapis sestanka zbora zaposlenih z dne 18. 12. 2014 potrjuje direktoričino izpoved. Resničnost vsebine zapisa je v svojih pisnih izjavah prič potrdilo tudi 15 na zboru prisotnih delavcev. Kdaj so delavci s podpisom potrdili zapis vsebine sestanka, ni bistveno. Bistveno je, da je bilo na tem sestanku pridobljeno soglasje za odpoved, da je to dejstvo obstajalo že 18. 12. 2014, četudi je bilo šele naknadno ugotovljeno za obstoječe že ob odpovedi. Priči B.B. in E.E. sta to potrdila tudi ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti drugače kot da je zbor delavcev dal soglasje k odpovedi.

16. Predmetni spor ni v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, ampak glede zakonitosti odpovedi. Soglasja iz 112. člena ZDR-1 ni mogoče pridobivati na podlagi določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in nasl.). Za presojo zakonitosti odpovedi so pomembne določbe ZDR-1, ne pa določbe ZSDU. Pritožba se tako neutemeljeno zavzema za uporabo 95. člena ZSDU – da se šteje, da je soglasje dano, če se svet delavcev o vprašanju, glede katerega mora dati soglasje, ne izjasni v roku 8 dni.

17. Tožnik v pritožbi navaja, da bi glede pisnih izjav prič treba ugotavljati njihovo pravo voljo (ker naj bi bili delavci pod pritiskom in v strahu, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana njim namesto tožniku), da pa sam neposrednega zaslišanja prič ni predlagal, ker je dokazno breme na toženi stranki. Takšna logika je napačna. Uporaba določbe 236.a člena ZPP ni odvisna od tega, na komu je dokazno breme (bodisi v tovrstnih sporih – 84. člen ZDR-1 bodisi po splošnih pravilih dokazovanja strankinih navedb – 7. člen ZPP). Po šestem odstavku 236.a člena ZPP sodišče zaslišanje prič mora izvesti, če tako zahteva katera od strank. Četudi je tožena stranka predložila pisne izjave prič, bi tožnik lahko zahteval njihovo neposredno zaslišanje, sploh če je menil, da so pisne izjave prič neverodostojne. Ker tega ni storil, so pisne izjave upoštevne. Tega z navedenim pritožbenim zavzemanjem ne more spremeniti.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).