Jedro

Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornice, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s pomenom zatrjevane gomile in o škodi zaradi njenega uničenja. Uničena gomila sodi v zavarovano arheološko območje K. B. - B., ki je v celoti razglašeno za kulturni spomenik. Samo dejstvo, da je bilo to področje že delno raziskano v začetku tega stoletja in koncem prejšnjega stoletja s strani raziskovalca J. P., kot navaja zagovornica v pritožbi, še ne pomeni, da bi bil pomen zatrjevane gomile kakorkoli zmanjšan. Da gomila le ni bila raziskana v celoti, je razvidno tudi iz izpovedbe arheologa B. K.. Glede na sklop, v katerega je sodila uničena gomila, torej celotno zavarovano arheološko območje prazgodovinskih gomil, pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o njenem pomenu in o tem, da je z njenim uničenjem nastala nepopravljiva škoda, pravilni.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena po II. in I. odstavku 223. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določila 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati na 35.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze in napravilo pravilne dokazne zaključke, ter jih prepričljivo obrazložilo. Neutemeljeno zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni opravilo ogleda kraja kaznivega dejanja, saj naj bi bila po zatrjevanju obtoženca prazgodovinska gomila na sredini izkrčene parcele, po navedbah Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa je bila lokacija te gomile ob desni strani regionalne ceste. Sodišče prve stopnje je popolnoma pravilno odločilo, da ogleda na kraju samem ne bo opravilo in zato tudi navedlo prepričljive razloge (stran 5 sodbe). Pravilno je na podlagi dokumentacije o legi gomile Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ugotovilo, kje se je uničena gomila nahajala. Obstoj gomile na obtoženčevi parceli tudi ni sporen, in zato tudi različne navedbe o lokaciji te gomile, ko obtoženec šteje, da je bila gomila locirana na sredini njegove parcele, po podatkih zavoda pa je ta gomila pomaknjena bolj proti cesti, ne predstavljajo okoliščine, ki bi kakorkoli vplivala na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi predložene dokumentacije tudi pravilno ugotovilo, da je prazgodovinska gomila, ki je bila uničena z zravnavo terena, sodila k arheološkemu območju K. B. - M. B. in se utemeljeno oprlo na dokumentacijo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in kopije katastrskega načrta za k.o. B. na območju K. B. ter kopijo kartografskega dela odloka o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini N.... ter tako s vso zanesljivostjo lahko ugotovilo na podlagi te dokumentacije, da je prazgodovinska gomila na obtoženčevi parceli (stran 3 sodbe). Navedbe zagovornice v pritožbi o obstoju prazgodovinske gomile na drugem koncu obtoženčeve parcele, v gozdnem delu te parcele, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne izpodbijajo. Okoliščina, da naj bi bila na obtoženčevi parceli v njenem gozdnem delu še ena prazgodovinska gomila za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembna. Sodišče prve stopnje je lahko na podlagi predložene dokumentacije, pa tudi navedb v obtoženčevem zagovoru in seveda izpovedbe arheologa B. K. z gotovostjo zaključilo, katera gomila je bila uničena. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da obtoženec dovoljenja za golosek na parceli, če bi obstajal seznam parcel, ki so bile pod spomeniškim varstvom, zaradi prazgodovinskih gomil, ne bi dobil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je obtoženec na podlagi dovoljenja, ki ga je imel opravil golosek na parceli, na kateri je bila tudi prazgodovinska gomila, pravilno pa je tudi zaključilo, da je bil obtoženec kasneje, potem ko je bil že opravljen golosek dne 18.11.1992 seznanjen z obstojem te gomile ob obisku arheologa B. K. Tako tudi okoliščina, da je bilo obtožencu izdano dovoljenje za golosek, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija.

Neutemeljeno pritožnica tudi navaja, da obtožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Obtoženec je bil z obstojem prazgodovinske gomile seznanjen, zavezal se je tudi, da na delu parcele, kjer je stala gomila ne bo odstranjevanja štorov, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo z zaslišanjem B. K., B. B. in P. B. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da je strojniku J. E., ki je s strojem očistil parcelo, izrecno naročil, da naj predel, kjer je bila prazgodovinska gomila pusti pri miru.

Namreč, prav na podlagi izpovedbe E.-ja je sodišče prve stopnje lahko z gotovostjo prišlo do zaključka, da ga obtoženec na prazgodovinsko gomilo ni opozoril. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo prepričljive razloge ob oceni E.-jeve izpovedbe in njegovih navedb ob soočenju z obtožencem, ko je izrecno povedal, da mu ne obtoženec ne njegova žena nista povedala nič o kakšni gomili in da je za uničenje te gomile izvedel šele kasneje. Zato tudi opustitev obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga zagovornice, da naj se zaslišita na glavni obravnavi tudi obtoženčeva žena in njegov sin, ki sta bila navzoča pri razgovoru obtoženca z E. pred začetkom krčenja in planiranja parcele, v izpodbijani sodbi, ne predstavlja takšne kršitve, ki bi lahko vplivala na njeno pravilnost in zakonitost. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornice, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi z pomenom zatrjevane gomile in o škodi zaradi njenega uničenja. Uničena gomila sodi v zavarovano arheološko območje K. B. - B., ki je v celoti razglašeno za kulturni spomenik. Samo dejstvo, da je bilo to področje že delno raziskano v začetku tega stoletja in koncem prejšnjega stoletja s strani raziskovalca J. P., kot navaja zagovornica v pritožbi, še ne pomeni, da bi bil pomen zatrjevane gomile kakorkoli zmanjšan. Da gomila le ni bila raziskana v celoti, je razvidno tudi iz izpovedbe arheologa B. K. Glede na sklop, v katerega je sodila uničena gomila, torej celotno zavarovano arheološko območje prazgodovinskih gomil, pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o njenem pomenu in o tem, da je z njenim uničenjem nastala nepopravljiva škoda, pravilni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo zanj, ter seveda na pravilne dejanske zaključke tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Ker pritožba iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva in okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, določitev kazni in preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe pravilno in v zadostni meri upoštevalo.

Razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo tako niso podani.

Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora obtoženec plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.