Jedro

Pri višini nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se lahko upošteva le tista komunalna oprema, na katero je mogoče izvesti priključke (npr. vodovod, električno omrežje, telefon in kanalizacija), in tisti komunalni objekti in naprave skupne rabe, ki se nahajajo znotraj posamezne enote prostorskega urejanja in so tako namenjeni uporabi tega zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 4224-203/2007,26 (1102-00) z dne 26. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007 za v odločbi navedene objekte in zemljišča, ki se nahajajo na območju Mestne občine Nova Gorica v višini 12.925,28 EUR. Ugotovil je, da je bila navedena obveznost že poravnana.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je bila odločba z dne 2. 4. 2008 s sodbo U 136/2009 z dne 8. 10. 2010 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem naj organ v sodelovanju z občino ugotovi, po kakšnih merilih so določene posamezne cone iz 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok o NUSZ) ter nato z ozirom na ta merila in z ozirom na njihovo opremljenost zadevna zemljišča uvrsti v ustrezno cono. Na podlagi pojasnil Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju MONG) in podatkov, razvidnih iz lokacijske informacije, upravni organ ugotavlja, da se vsa v izreku odločbe navedena zemljišča nahajajo v urejevalni enoti KR 4.3., ki je v skladu s 36. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice (v nadaljevanju PUP) urejevalna enota naselja Kromberk. Po 11. členu Odloka o NUSZ spada v II. cono iz 10. člena Odloka o NUSZ tudi ureditveno območje naselja Kromberk.

Po podatkih MONG imajo vsi objekti in parcele, umeščene v II. cono, možnost priključitve na javno vodovodno in javnoenergetsko omrežje. Organ ugotavlja tudi, da družba ... d.d., ki je upravljavec javnega vodovoda, dobavlja vodo uporabnikom v kompleksu A. Meni, da dejstvo, da se voda dobavlja po vodovodu, ki je v tožničini lasti, ne vpliva na vrednotenje, saj so vsi objekti priključeni na javno vodovodno omrežje. Iz geografskega prikaza javne infrastrukture (prostorskega informacijskega sistema) naj bi bilo razvidno, da so vsa zemljišča opremljena tudi s kanalizacijskim in cestnim omrežjem. Organ meni, da so cone iz Odloka o NUSZ oblikovane upoštevaje 61. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in meril iz Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, in meril za določanje višine tega nadomestila (v nadaljevanju Dogovor), saj upoštevajo stopnjo komunalne opremljenosti zemljišč in lego zaradi dostopnosti do centralnih dejavnosti. V nadaljevanju povzema merila, ki naj bi bila v skladu s 5. členom Dogovora upoštevana pri določitvi komunalne opremljenosti posamezne cone v Odloku o NUSZ in pojasnjuje, da imajo vsa zemljišča znotraj posamezne cone približno enake možnosti priklopa na komunalne objekte in naprave in da manjša ali večja oddaljenost posameznih zemljišč od komunalnih objektov ni merilo za uvrščanje posameznega zemljišča v drugo cono in s tem za višino nadomestila.

Davčni organ je zato v skladu z določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku –ZDavP-2, na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala občina, z izpodbijano odločbo odmeril NUSZ, ki ga je tožeča stranka že poravnala.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in pritrdil ugotovitvi organa prve stopnje, da so obravnavana zemljišča pravilno uvrščena v II. cono, ter da je nadomestilo odmerjeno v skladu s kriteriji, predpisanimi v 61. členu ZSZ/84. Pritožbeni ugovor, da kompleks A., v katerega sodijo obravnavana zemljišča, ni opremljen z javnim hidrantnim omrežjem, je zavrnil s pojasnilom, da ta opremljenost pri razvrstitvi zemljišč v II. cono ni bila upoštevana. Kot neutemeljen je zavrnil ugovor, da zemljišča niso opremljena s kanalizacijo, saj naj bi pritožbena navedba, da sta dva objekta v kompleksu A. priključena na javno kanalizacijsko omrežje, pomenila, da imajo tudi drugi objekti v tem kompleksu možnost priključitve na to omrežje. Iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Nova Gorica naj bi bilo razvidno, da so zemljišča opremljena tudi s cestnim omrežjem.

Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, ker meni, da je nezakonita zaradi nezakonitosti odloka, ki je podlaga za izdajo odločbe. S tem v zvezi se sklicuje na stališča sodišča v sodbah U 342/2007 z dne 6. 10. 2009 in U 136/2006 z dne 8. 10. 2010, s katerima sta bila odpravljeni odločbi prvostopenjskega organa zato, ker ni bilo razjasnjeno, ali je obravnavano območje opremljeno z javnim vodovodnim omrežjem in ker je Odlok o NUSZ v nasprotju z zakonom. Ker navedeni odlok do izdaje navedene sodbe ni bil spremenjen, je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker jo je upravni organ izdal ob zavestnem neupoštevanju njemu poznanih sodb sodišča. Zato upravnemu organu očita kršitev načel zakonitosti in pravne države.

Po zatrjevanju tožeče stranke njena stavbna zemljišča v enoti KR 4.3. niso opremljena s komunalnimi objekti in napravami (61. člen ZSZ/84), saj obstoječa komunalna oprema ne izpolnjuje definicije po 135. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in ni bila predana v upravljanje v skladu z zahtevo iz drugega odstavka tega člena.

Sklicuje se tudi na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 in meni, da se za zemljišča v kompleksu A. NUSZ ne plačuje. Nasprotuje namreč mnenju upravnega organa, da so obravnavana zemljišča priključena na javni vodovod, saj je na primarni javni vodovod DN200 priključen navedeni kompleks kot celota, posamezna zemljišča znotraj kompleksa pa so priključena na vodovod, ki je zgrajen v kompleksu A. in je njena last. Ta vodovod naj bi imel značaj sekundarnega vodovodnega omrežja (kar posebej utemeljuje), vodomeri, ki merijo porabo posameznih zemljišč, pa naj bi služili le za korektno delitev porabljene vode. Navaja še, da plačuje omrežnino, ki je strošek javne infrastrukture, in vodarino za celotno količino izgub vode v sekundarnem vodovodnem omrežju. Zato in ker priključitev vsakega posameznega zemljišča na javni primarni vodovod DN200 ni mogoča in niti ni dovoljena, nasprotuje tudi ugotovitvi, ki sledi mnenju Mestne občine Nova Gorica, da imajo zemljišča možnost priključitve na javno vodovodno omrežje. Kompleks A. iz enote KR 4.3. naj bi bil tudi brez javnega sekundarnega omrežja kanalizacije, javnega sekundarnega omrežja cest in javne razsvetljave, v letu 2005 (do 31. 3. 2009) pa naj v kompleksu A. tudi javnega telefonskega omrežja ne bi bilo. Nadalje navaja, da je tudi tlak v primarnem vodovodu prenizek, da bi v kompleksu A. zagotavljal požarno varovanje zemljišč z vodo iz hidrantov, kot naj bi to bilo običajno za druga območja II. cone.

Po navedenem tožnica meni, da po pravilnem upoštevanju opremljenosti zemljišč v enoti urejanja KR 4.3, opremljenost teh zemljišč ne zadošča niti za uvrstitev v IV. cono iz Odloka o NUSZ. V nadaljevanju z navajanjem okoliščin glede prenosa vodovodnega in kanalizacijskega sistema v javno last zatrjuje, da MONG v kompleksu A. v enoti KR 4.3. ne zagotavlja opremljenosti stavbnih zemljišč, zaradi obračunavanja komunalnega prispevka pa naj bi bila tudi neupravičeno obogatena.

Organu prve stopnje očita, da ni primerjal komunalne opremljenosti urejevalne enote KR 4.3, v kateri se nahajajo njena zemljišča, s komunalno opremljenostjo drugih urejevalnih enot naselja Kromberk, ki so prav tako uvrščena v II. cono. Trdi, da so realni pogoji priključitve v enoti 4.3 bistveno slabši od pogojev priključitve zemljišč v drugih urejevalnih enotah naselja Kromberk. Navaja, da urejevalna enota KR 4.3 nima javnega sekundarnega vodovodnega omrežja, hidratantnega vodovoda, kanalizacije in cest, zaradi česar naj bi bili lastniki zemljišč v tej enoti urejanja obremenjeni s stroški vzdrževanja, upravljanja in rekonstrukcije zasebnih sekundarnih omrežij. Za tako razlikovanje naj ne bi bilo razumnih razlogov.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži vračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvah upravnih odločb, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 218. člena ZGO-1 določa, da se za odmero NUSZ uporabljajo določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ/97, to je, da ostaja ZSZ/84 v veljavi v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da se izpodbijana odločitev nanaša na odmero nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, saj je toženka nadomestilo odmerila glede na površino v izreku navedenih tožničinih objektov na naslovu ..., površina stavbe pa je merilo za odmero nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84).

Med strankama ni sporno, da se tožničini objekti oz. zemljišča, na katerih stojijo, nahajajo v ureditvenem območju naselja Kromberk in da so umeščena v območje urejevalne enote KR 4.3. Prav tako ni sporno, da so ta zemljišča po 11. členu Odloka o NUSZ kot območje naselja Kromberk uvrščena v II. cono iz 10. člena istega odloka.

ZSZ/84 je dal v 61. členu pooblastilo občinam, da v svojih predpisih določijo merila za obračun nadomestila, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Komunalna opremljenost je torej eden ključnih kriterijev pri določanju višine nadomestila.

Sodišče je s sodbo U 136/2009 z dne 8. 10. 2010 odločbo o odmeri NUSZ za ista zemljišča odpravilo, ker v postopku ni bilo razjasnjeno in obrazloženo, ali je območje, kjer se nahaja kompleks A., opremljeno z javnim vodovodnim omrežjem tako, kot se to zahteva po določbah 58. člena ZSZ/84 in 2. člena Odloka o NUSZ, poleg tega pa je ugotovilo, da ne iz 11. člena Odloka o NUSZ ne iz drugih določb tega odloka ni razvidno, kakšna je komunalna opremljenost zemljišč, ki se upošteva pri določitvi posamezne cone, in v katero cono glede na komunalno opremljenost spadajo obravnavana zemljišča. Sodišče je tudi v tej zadevi moralo najprej presoditi, ali se za obravnavana zemljišča NUSZ sploh plačuje. Po drugem odstavku 2. člena Odloka o NUSZ in drugem odstavku 58. člena ZSZ/84 se namreč nadomestilo plačuje za zemljišča, ki so opremljena vsaj z vodovodnim in energetskim omrežjem. Da obravnavana zemljišča ležijo v poselitvenem območju, ki je opremljeno z javnim elektroenergetskim omrežjem, med strankama ni sporno. Po presoji sodišča pa je izpolnjen tudi pogoj opremljenosti z vodovodom.

Tožnica sama poudarja, da so zemljišča v kompleksu A. priključena na sekundarno vodovodno omrežje, ki je priključeno na javni primarni vod. Bistvena okoliščina, ki je pomembna za nastanek obveznosti plačila NUSZ, tj. opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem, torej ni sporna. Tožnica se sicer sklicuje na določbo drugega odstavka 135. člena ZUreP-1, ki zahteva, da je komunalna infrastruktura zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu javne službe. Po presoji sodišča pa v primeru, kot je obravnavani, dejstvo, da sekundarno vodovodno omrežje še ni bilo predano v upravljanje izvajalcu javne službe, ne more biti pravno odločilno. Tožnica namreč ne trdi, da bi imela vodno dovoljenje za oskrbo s pitno vodo (125. člen Zakona o vodah – v nadaljevanju ZV-1) ali koncesijo za rabo vode (136. člen ZV-1). To pomeni, da izvajalec javne službe tudi tem zemljiščem zagotavlja oskrbo vode kljub temu, da mu zgrajeno sekundarno omrežje ni bilo predano v upravljanje. Z drugimi besedami povedano, zemljišča, ki so priključena na omrežje, ki zagotavlja dobavo pitne vode iz javnega omrežja, so opremljena s to komunalno infrastrukturo, saj je sekundarno omrežje dejansko postalo del omrežja te komunalne opreme, sicer dobava vode po naravi stvari ne bi bila mogoča. Če je zemljišče komunalno opremljeno, pa nastane obveznost plačila NUSZ, saj to nadomestilo tudi po stališču Ustavnega sodišča (sklep U-I-235/94 z dne 20. 9. 1995, na katerega se sklicuje sodišče že v sodbi U 342/2007) po svoji pravni naravi predstavlja odmeno za uporabo komunalno že urejenega zemljišča. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je sekundarno omrežje zgradila tožnica oz. njen pravni prednik. Sodišče se strinja s tožničinim stališčem, da je občina tista, ki je dolžna vzpostaviti javno omrežje, vključno s sekundarnim, vendar se morebitna vlaganja v komunalno opremo lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Pravna podlaga za upoštevanje tožničinih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture so torej lahko določbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je tudi v zakonu opredeljen kot plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme ( prvi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt) oz. določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo obogatitveni zahtevek. Morebitno škodo, ker MONG noče prevzeti zgrajene infrastrukture, pa tožnica lahko uveljavlja tudi z ustreznim odškodninskim zahtevkom.

Po presoji sodišča so torej tožbeni ugovori v smeri, da obravnavana zemljišča ne izpolnjujejo pogojev za odmero NUSZ iz drugega odstavka 58. člena ZSZ/84 in drugega odstavka 2. člena Odloka o NUSZ neutemeljeni. Ugovorov, da obravnavana zemljišča nimajo komunalne opreme po merilih za II. cono in da za uvrstitev teh zemljišč v isto cono z zemljišči, ki imajo več komunalne opreme, ni razumnih razlogov, pa sodišče ne more preizkusiti.

Toženka namreč ni v celoti sledila napotilu sodišča v sodbi U 136/2009, po katerem bi moral upravni organ v sodelovanju z občino ugotoviti ne le po kakšnih merilih so določene posamezne cone iz 11. člena Odloka o NUSZ, temveč bi moral ugotoviti tudi opremljenost obravnavanih zemljišč.

Tožbene navedbe o nerazumnem enakem obravnavanju lastnikov zemljišč v območju urejanja KR 4.3 z lastniki zemljišč v drugih območjih urejanja, ki so prav tako uvrščena v II. cono, po vsebini pomenijo očitek o kršitvi splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. To načelo sicer zahteva, da normodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če normodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-68/04). Po drugi strani pa načelo enakosti pred zakonom normodajalca zavezuje k takšni normativni različnosti, ki ustreza normativni različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-147/08 Up-1547/08). Zato je z vidika spoštovanja tega načela bistveno, da je normodajalčevo enako oziroma različno obravnavanje pravnih razmerij tudi objektivno utemeljeno (kot to uveljavlja tudi tožnica), torej, da njegovo ravnanje ni arbitrarno.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka upoštevala le podatke, ki jih je glede komunalne opremljenosti stavbnih zemljišč, umeščenih v II. cono (lokacijska informacija, dopolnitev lokacijske informacije s priloženimi izseki iz PUP, potrdilo upravljavca, geografski prikaz javne infrastrukture urejevalne enote KR 4.3. prostorskega informacijskega sistema in Odlok o kategorizaciji občinskih cest v MO Nova Gorica), posredovala MONG, ni pa ugotavljala podatkov o opremljenosti obravnavanih zemljišč (razen opremljenosti z vodovodom).

Tako je prvostopenjski organ merila, ki jih je navedla MONG, v obrazložitev odločbe le povzela in splošno ugotovila, da se stopnje opremljenosti con razlikujejo, pravilnost uvrstitve obravnavanih zemljišč v II. cono pa je utemeljila s stališčem, po katerem manjša ali večja oddaljenost zemljišč od komunalnih vodov ni odločilno merilo za uvrstitev v cono.

Iz meril, ki jih navaja, je razvidno, da ta niso enaka merilom iz 5. člena Dogovora, na katerega se je MONG sklicevala in kot to povzema upravni organ. Merila iz Dogovora namreč ločijo med a) opremo, ki jo ima vsako zemljišče, in b) komunalnimi objekti in napravami skupne rabe, ki jih prav tako ima vsako zemljišče, kar pomeni, da se stopnje opremljenosti zemljišč od I. stopnje (maksimalne) do V. stopnje (minimalne) po Dogovoru razlikujejo glede opremljenosti zemljišč in ne opremljenosti območja, v katerem zemljišče leži. Poleg tega se vrste komunalne opremljenosti iz Dogovora razlikujejo od vrst komunalne opreme, ki naj bi bile merilo za oblikovanje različnih con v Odloku o NUSZ.

Po drugi strani je iz meril, ki jih navaja organ prve stopnje na 9. in 10. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, razvidno, da so cone v Odloku o NUSZ določene ne le glede na možnost priključitve zemljišč na našteto komunalno opremo, ampak tudi glede na opremljenost cone, ne glede na možnost priključitve zemljišča na to komunalno opremo. V skladu s temi merili je zemljiščem iz II. cone res zagotovljeno manj komunalne opreme, na katero se lahko priključijo, v primerjavi s komunalno opremo, ki je na voljo zemljiščem v I. coni. Tako v II. cono sodijo zemljišča, ki imajo zagotovljen le priključek na vodovodno omrežje, električno omrežje, telefonsko omrežje in cestno omrežje, v I. coni pa je zemljiščem zagotovljen priključek še na kanalizacijsko omrežje, toplovodno oz. plinovodno omrežje in KATV. Po merilih, ki jih navaja toženka, mora biti v II. coni ta komunalna oprema le prisotna ne glede na to, ali se zemljišče nanjo lahko priključi. Zemljiščem v III. coni je po navedenih merilih zagotovljena priključitev na enako komunalno opremo kot zemljiščem v II. coni, res pa se za III. cono zahteva manj komunalne opreme, ki bi se morala v coni nahajati ne glede na možnost priključitve. Tako npr. III. cona ni opremljena s plinovodnim omrežjem, KATV, zelenimi površinami in otroškimi igrišči. Za večino zemljišč so enake možnosti priključitve na komunalno opremo zagotovljene tudi v IV. in V. coni, zmanjšuje se le stopnja komunalne opremljenosti cone; nimata npr. kanalizacijskega omrežja in javnih parkirnih površin, V. cona nima še „peš hodnikov“, javna razsvetljava pa je v minimalni izvedbi.

Iz povzetih meril je torej razvidno, da na stopnjo komunalne opremljenosti posameznega zemljišča od II. cone najprej vpliva že dejstvo, da se komunalna oprema nahaja v območju s predpisom predvidene cone, ne glede na možnost priključitve nanjo. Tako stališče je napačno. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 presodilo, da zakonskemu pogoju komunalne opremljenosti ni zadoščeno že, če se zemljiška parcela nahaja na komunalno opremljenem območju prostorskega urejanja. Kot je bilo že pojasnjeno, je razlog plačevanja nadomestila lahko le komunalno opremljeno stavbno zemljišče. To pomeni, da stališče prvostopenjskega organa, da manjša ali večja oddaljenost posameznih zemljišč od komunalnih objektov ni merilo, od katerega bi bila odvisna uvrstitev zemljišča v posamezno cono in s tem višina nadomestila, drži le znotraj območja, ki zagotavlja priključevanje zemljišč na komunalno opremo.

Ob takem stališču in ob upoštevanju meril iz Dogovora, na katere se toženka sama sklicuje, pa se pri višini nadomestila lahko upošteva le tista komunalna oprema, na katero je mogoče izvesti priključke (npr. vodovod, električno omrežje, telefon in kanalizacija), in tisti komunalni objekti in naprave skupne rabe, ki se nahajajo znotraj posamezne enote prostorskega urejanja in so tako namenjeni uporabi tega zemljišča. Zato toženka s splošnimi navedbami o različnih stopnjah komunalne opremljenosti v 10. členu Odloka o NUSZ določenih con, ni pojasnila, zakaj so obravnavana zemljišča z 11. členom Odloka o NUSZ uvrščena v II. cono, v kateri imajo zemljišča zagotovljene priključke na enako komunalno opremo kot v III., IV. in V. coni.

Kot je sodišče že prej pojasnilo, v obravnavani zadevi ni sporno, da imajo (so imela leta 2007) tožničina zemljišča možnost priključitve na električno omrežje in da so bila že takrat priključena na vodovodno omrežje. Sporno je, ali so imela leta 2007 dostop do javnega cestnega omrežja in ali imajo možnost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje. Glede dostopa na javno cesto se sicer organ druge stopnje sklicuje na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Nova Gorica iz leta 2000, vendar ne pojasni, zakaj naj bi okoliščina o kategorizaciji te ceste sama po sebi vplivala na možnost dostopa nanjo oz. na drugo javno cesto, saj ne iz odločbe organa prve stopnje ne iz odločbe organa druge stopnje ni razvidno, kje obravnavana zemljišča v območju urejanja KR 4.3 ležijo, niti niso navedene parcelne številke teh zemljišč. Taka obrazložitev pa ne omogoča preizkusa tožbenih trditev glede zagotavljanja dostopa do javne ceste. Enako velja tudi za javno telefonsko in kanalizacijsko omrežje.

V zvezi z ugovorom glede opremljenosti s kanalizacijskim omrežjem drugostopenjski upravni organ sicer navaja, da iz tožničinih pritožbenih navedb, da sta dva objekta v kompleksu A. priključena na javno kanalizacijsko omrežje, izhaja, da imajo možnost priključitve na to omrežje tudi drugi objekti v tem kompleksu, vendar je tako sklepanje napačno. Okoliščina, da ima eno zemljišče znotraj kompleksa komunalno opremo, namreč sama po sebi še ne pomeni, da jo ima tudi drugo. Drugih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da imajo obravnavana zemljišča možnost priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, pa toženka ni ugotavljala.

Prav tako ni ugotavljala, ali je območje urejanja KR 4.3 sploh opremljeno s kolektivnimi komunalnimi napravami, kot je npr. javna razsvetljava, ki jo tožnica omenja, in je po merilih, ki jih navaja prvostopenjski upravni organ, obvezna ne le v I. in II. coni, temveč tudi v III. in IV. coni, le v V. coni je javna razsvetljava predvidena v „minimalni izvedbi“. Tako pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje torej ne omogoča niti preizkusa pravilnosti uvrstitve območja urejanja KR 4.3 v II. cono po merilih, ki jih je toženka upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe.

Ker je bilo dejansko stanje glede opremljenosti obravnavanih zemljišč s komunalno opremo nepopolno ugotovljeno, je bila storjena kršitev iz 2. točke prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral organ najprej ugotoviti, na katero komunalno opremo poleg električnega in vodovodnega omrežja se ima vsako posamezno zemljišče (opredeljeno s parcelno številko) možnost priključiti ter katere komunalne in druge objekte in naprave skupne rabe se nahajajo v območju urejanja KR 4.3. Pri upoštevanju stopnje komunalne opremljenosti kot merila za razlikovanje con pa bo moral organ upoštevati stališče, po katerem je pri opremljenosti zemljišča mogoče upoštevati le tisto komunalno opremo, na katero je mogoče izvesti priključke, in tisto komunalno opremo skupne rabe, ki jo ima območje prostorskega urejanja, v katerem se zemljišče nahaja. Po tako ugotovljeni opremljenosti zemljišč bo moral organ NUSZ odmeriti ob upoštevanju števila točk za tisto cono, ki ji ustreza dejanska opremljenost teh zemljišč.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še zahtevanih 20 % DDV, to je 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).