Jedro

Sodišče mora oceniti vse dokaze v skladu z določbo 8. čl. ZPP.

Zavrnitev dokaznih predlogov mora obrazložiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi toženka plačala tožniku znesek 11.000 ATS v tolarski protivrednosti na dan plačila in z obrestmi po členu 277 ZOR od 1.5.1996 dalje ter mu povrnila pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 106.925,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, ki se v svoji laični pritožbi smiselno pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je trdno prepričan in vztraja pri tem, da je toženi stranki posodil in ne dal 11.000 ATS. Če bi ji denar dal, ne bi bilo tega postopka, toženka pa vztraja pri darilu, ker bi se mu tako rada maščevala, ker je takrat dobila odpoved gostoljubja. Tožnik vztraja, da sodišče zasliši priči M. in B. V., ki na obravnavo nista prišla ter pričo A. K., ki je sodnica ni hotela zaslišati. Navaja še, da je priča K. H. povedala po resnici, kar je vedela, le da ni navedla točnega časa, kar pa je razumljivo, saj je od tega minilo nekaj časa, vendar pa to ne more vplivati na sama dejstva.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni uspel dokazati, da je bil denar dan z namenom posojila. Po oceni pritožbenega sodišča takšen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni zadosten, sploh, ker je tožnik predlagal zaslišanje treh prič, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Priči B. in M. V. sta sodišču res poslali dopis, da se obravnave ne bosta udeležili, ker nista bili priči spornega plačila, vendar sodišče druge stopnje opozarja, da tožnik predloga za njuno zaslišanje ni umaknil, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v svojem 235. členu določa, da so priče dolžne priti in pričati, če ni z zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje ni uporabilo sankcij, ki jih ZPP predvideva za pričo, ki ne pride, čeprav je bila v redu povabljena. Samo pisna izjava ne zadošča za oprostitev od pričanja. Če priči o dogodku v resnici ne vesta ničesar, bosta to pač povedali na sodišču, sodišče pa bo ta dokaz presodilo skupaj z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov predlog za zaslišanje priče A. K., pri tem pa svojega sklepa ni obrazložilo niti ustno na obravnavi niti v obrazložitvi sodbe. Če je prvostopno sodišče menilo, da je dokaz nepotreben, ker je dejansko stanje ugotovljeno v zadostni meri, bi moralo to utemeljiti.

Po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče tožniku dejansko ni dalo možnosti, da dokaže utemeljenost tožbenega zahtevka, saj (očitno) ni verjelo niti njemu, niti priči K. H., ki je sicer navedla približen znesek posojila, napačno pa je označila leto dogodka, ostalih predlaganih prič, ki bi mogoče potrdile njegove navedbe, pa ni zaslišalo.

Pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe razen pričanja priče K. H. ni ocenilo nobenega dokaza.

Iz sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče bolj verjelo toženki kot tožniku, kako je ocenilo mnenje izvedenca grafologa, dogovor z dne 20.4.1995 in sporazum z dne 30.4.1996. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki dejansko sklenili sporazum o vračilu dolga z dne 30.4.1996, potem bo moralo glede na to, da gre za pogodbo, temu sporazumu slediti, opredeliti pa se bo moralo tudi glede pisnega dogovora z dne 20.4.1995. Po oceni pritožbenega sodišča je iz navedenih razlogov ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je v skladu s 3. tč. 370. čl. ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej zaslišati predlagane priče in po potrebi izvesti druge dokaze, ki bodo pripomogli k razjasnitvi stvari, oceniti izpovedbo strank, zaslišanih prič, mnenje izvedenca in druge dokaze ter se odločiti, katera dejstva je šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

Sodišče druge stopnje ni odločalo o pritožbenih stroških, ker jih tožnik ni priglasil.