Jedro

Izpodbijana odločba je že bila vročena tožnikovemu zakonitemu zastopniku. To pomeni, da je bil tožnikov zakoniti zastopnik, ki je bil že med trajanjem upravnega postopka pritegnjen v sam postopek in je bil prav tako seznanjen tudi z zaključnima aktoma tega upravnega postopka, s tem, ko mu je bila izpodbijana odločba vročena dne 24. 4. 2015, kot je razvidno iz dohodnega žiga na sami izpodbijani odločbi. S tem pa je bila vzpostavljena tudi možnost oziroma dolžnost, da bi zoper izdano dokončno upravno odločbo vložil v skladu s pravnim poukom, ki ga izpodbijana odločba vsebuje v svojem zaključnem delu, tožbo v upravnem sporu, če bi presodil, če bi presodil, da je to v tožnikovo korist.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je na Upravno sodišče RS vložil tožbo zoper odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 240/2015 z dne 22. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika, tedaj zastopanega po skrbniku za posebni primer Centru za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) Domžale, za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 4. 2015. Podal je tudi prošnjo oziroma predlog, naj mu sodišče postavi začasnega zastopnika za ta upravni spor.

K točki I: Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz uvodoma navedene izpodbijane odločbe št. Bpp 240/2015 z dne 22. 4. 2015 (tožbena priloga A1) med drugim izhaja, da tožnika na podlagi odločbe z dne 22. 9. 2014 zastopa stalni skrbnik za poseben primer CSD Domžale, kot njegov zakoniti zastopnik. Ko pa je tožnik vložil tožbo pri tukajšnjem sodišču zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke št. Bpp 240/2015 z dne 22. 4. 2015 bi torej moral prav tako imeti za vložitev tožbe tudi odobritev svojega zakonitega zastopnika CSD Domžale.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) primerno uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena. Kot izhaja iz podatkov N vpisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, pred katerim je tekel postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku, ki jih je tukajšnje sodišče vpogledalo po uradni dolžnosti v skladu z določili 80. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, je ugotovilo, da je dne 10. 10. 2012 postala pravnomočna odločitev, da se tožniku delno odvzame poslovna sposobnost. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, ki ga je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti na podlagi 10. člena ZPP, je razvidno, da je bila tožniku poslovna sposobnost odvzeta za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Iz navedenega izhaja, da je odvzem poslovne sposobnosti tožniku delen zato, ker je z navedenim sklepom določen obseg poslov, ki jih tožnik ne more opravljati sam in ne morda v smislu deloma ohranjene poslovne sposobnosti za te posle. Za posle oziroma aktivnosti, navedene v citiranem pravnomočnem sklepu št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, tožnik torej nima poslovne sposobnosti in jih zato lahko opravlja zgolj in izključno po zakonitem zastopniku.

Zakonodajalec je z določbo 1. odstavka 78. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) zapovedal, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Navedeno pomeni, da lahko tožnik opravlja pravdna dejanja v upravnem sporu le po svojem zakonitem zastopniku. Tožnik pa je v obravnavani zadevi tožbo vložil sam, za kar pa ni procesno sposoben. Sodišče je tako v nadaljevanju ugotavljalo ali bi bilo treba od njegovega zakonitega zastopnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu določb 2. odstavka 81. člena ZPP, to je morebitna odobritev tožbe, ki jo je vložil sam tožnik. Po 3. odstavku 81. člena ZPP lahko sodišče postavi rok za odpravo tovrstnih pomanjkljivosti ter v primeru, če dani rok preteče brez uspeha, s sklepom razveljavi pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadevajo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da mu onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže (5. odstavek 81. člena ZPP).

Ker se, kot je bilo že omenjeno, po 1. odstavku 22. člena ZUS-1 določbe ZPP v upravnem sporu uporabljajo primerno, torej v skladu z značilnostmi upravnega spora, od katerih je ena najpomembnejših značilnosti ta, da v njem sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov (1. odstavek 2. člena ZUS-1), kar pomeni, da se je zakoniti zastopnik tožnika s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanil že, ko mu je bil sedaj izpodbijani upravni akt vročen. V obravnavani zadevi namreč iz dohodnega žiga CSD Domžale na izpodbijani odločbi, pa tudi iz navedb samega tožnika v tožbi izhaja, da je bila izpodbijana odločba že vročena tožnikovemu zakonitemu zastopniku - to je CSD Domžale (ta je izpodbijano odločbo, kot je razvidno iz njegovega dohodnega žiga na izpodbijani odločbi, prejel 24. 4. 2015). To z drugimi besedami pomeni, da je bil tožnikov zakoniti zastopnik, ki je bil že med trajanjem upravnega postopka pritegnjen v sam postopek in je bil prav tako seznanjen tudi z zaključnima aktom tega upravnega postopka, s tem, ko mu je bila izpodbijana odločba vročena dne 24. 4. 2015, kot je razvidno iz dohodnega žiga na sami izpodbijani odločbi (tožbena priloga A1). S tem pa je bila vzpostavljena tudi možnost oziroma dolžnost, da bi zoper izdano dokončno upravno odločbo vložil v skladu s pravnim poukom, ki ga izpodbijana odločba vsebuje v svojem zaključnem delu, tožbo v upravnem sporu, če bi presodil, da je to v tožnikovo korist. Ker v konkretnem primeru niso izkazani nikakršni razlogi za dvom v delo skrbnika v smislu 1. odstavka 200. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v zvezi s 3. odstavkom 79. člena ZPP je bila po presoji sodišča glede na navedeno tožniku zagotovljena možnost, da uveljavi pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva v smislu določil 23. in 25. člena Ustave. Po drugi strani pa bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe zoper odločbo, s katero je bil tožnikov zakoniti zastopnik očitno že pravilno seznanjen, v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku (delno) odvzeta poslovna in s tem tudi procesna sposobnost. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov zakoniti zastopnik, zato ga sodišče tudi ni dodatno še posebej pozivalo na odobritev tožbe, temveč je tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 81. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

K točki II: Predlog tožnika, naj se mu postavi začasni zastopnik za ta upravni spor, je neutemeljen in ga je zato sodišče zavrnilo. Po določilih 82. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 se namreč začasni zastopnik stranki postavi le, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Kolikor je izpolnjen ta pogoj, postavi sodišče stranki začasnega zastopnika, zlasti v naslednjih primerih: (1) če stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, (2) če si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, (3) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, (4) če je prebivališče ali sedež stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, (5) če je stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji v tujini in se ji ni mogla opraviti vročitev. Tožniku je bil, kot že rečeno, zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti, kar v posledici implicira njegovo procesno nesposobnost, že postavljen skrbnik za poseben primer – CSD Domžale, ki je v obravnavani sporni zadevi njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso podane.