Jedro

V obnovljenem postopku se odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.1999. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 8.7.1997, in je navedni sklep, s katerim je bila po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka zoper gradbeno dovoljenje z dne 4.3.1992, izdano tožeči stranki za izgradnjo objekta ... s pripadajočimi komunalnimi priključki na zemljiščih parc. št. 1212/12 in 1204/1 k.o. B., v obsegu, da se upoštevajo nova dejstva, ki so bila v zvezi z razpolaganjem z zemljiščem naknadno ugotovljena, odpravila in hkrati odločila, da se dovoli obnova postopka zoper isto gradbeno dovoljenje na predlog B.S. (v tem sporu stranke z interesom), zavrnila pa je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo istega upravnega organa z dne 8.7.1997, s katero je prvostopni upravni organ v obnovljenem postopku navedeno gradbeno dovoljenje odpravil, zahtevek za njegovo izdajo pa zavrnil. Tožena stranka je na predlog B.S. dovolila obnovo postopka, končanega s prej navedenim gradbenim dovoljenjem iz razloga po 1. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, je namreč s sodbo z dne 16.12.1992, izreklo za nično pogodbo z dne 8.4.1991, sklenjeno med Občino L.-B. - Skladom stavbnih zemljišč Mesta L. in tožečo stranko o oddaji in plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremo stavbnega zemljišča za gradnjo objektov v ureditvenem območju ... R.j., v tistem delu, ki se nanaša na parc. št. 1204/1 - del dvorišča 1373 m2 k.o. B. in je v tem delu ta pogodba brez pravnega učinka. Glede na to, da je bilo tožniku gradbeno dovoljenje izdano tudi za gradnjo na zemljišču parc. št. 1204/1, s katerim pa glede na prej citirano sodbo tožeča stranka ne razpolaga, in glede na to, da je možno postopek obnoviti, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze (1. točka 249. člena ZUP/86), je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je obnovo dovolil. Ni pa prvostopni organ postopal pravilno, ko ni odločil o predlogu za obnovo na zahtevo B.S., saj je s tem, ko je odločal po uradni dolžnosti, ostal njegov predlog za obnovo postopka nerešen.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil B.S. je vložen pravočasno. V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka po 1. oziroma 5. točki 249. člena ZUP/86, ki se po 252. členu ZUP/86 lahko uvede v 1 mesecu od dneva, ko je stranka lahko navedla novo dejstvo oziroma uporabila nov dokaz, oziroma ko je lahko uporabila novi akt, pri tem pa se obnova ne more več predlagati oziroma uradno uvesti po preteku 5 let od vročitve odločbe stranki. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje za objekt ... izdano dne 4.3.1992 ter da je bilo tožniku vročeno osebno 5.3.1992 (list št. 7); da je B.S. zaprosil prvostopni organ, da mu vroči lokacijsko in gradbeno dovoljenje za objekt ... 12.5.1992 in da sta mu bili isti dan obe dovoljenji izročeni. Nadalje je razvidno, da je B.S. dne 5.5.1993 vložil predlog za obnovo postopka po 1. oziroma 5. točki 249. člena ZUP/86, ta predlog je prvostopni organ prejel 7.5.1993. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz je predložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1993, s katero je bila potrjena prej citirana sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, s katero je bila pogodba, s katero je tožnik pridobil sporno parcelo, ugotovljena za nično, naknadno pa je predložil še sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 26.1.1994, s katero je bila zavrnjena revizija zoper prej navedeni sodbi. Ničnost sporne pogodbe je bila torej pravnomočno ugotovljena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1993 in sodišče ne dvomi v to, da je njegov predlog za obnovo postopka vložen v roku enega meseca odkar je to sodbo prejel, saj je vložen 5.5.1993, torej en mesec in štiri dni po sprejetju odločitve na senatu Višjega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da je odločba o denacionalizaciji glede parc.št. 1204/1 k.o. B. pravnomočna in da se B.S. ta parcela ne vrača v naravi, kjer je pozidana. Dejstvo, da je bila prvostopna odločba izdana in v pritožbenem postopku potrjena, vendar je vrhovno sodišče s sodbo št. U 1147/95 z dne 19.2.1999 odpravilo drugo točko njenega izreka, s katero je bilo odločeno o tem, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi. V zvezi s to sodbo je bila zadeva vrnjena prvostopnemu upravnemu organu v nov postopek. V upravnih in sodnih spisih pa ni podatka o tem, ali je v tej denacionalizacijski zadevi v ponovljenem postopku že pravnomočno odločeno. Sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta po pravnem in dejanskem stanju v času izdaje prvostopnega akta. Glede na to je treba tudi pri presoji sodišča gradbeno dovoljenje, s katerim je bila dovoljena gradnja tudi na spornem zemljišču, v obnovljenem postopku odpraviti in zavrniti zahtevo za njegovo izdajo, saj tožeča stranka glede na ničnost pogodbe, ki učinkuje za nazaj, ob izdaji dovoljenja ni izkazovala pravice razpolaganja s tem zemljiščem, morala pa bi jo izkazovati po 36. členu ZGO.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v času gradnje navedeno gradbeno dovoljenje pravnomočno in dokončno ter da je objekt legalno in v celoti zgradila. Tudi zaradi tega, ker zemljišče denacionalizacijskemu upravičencu v naravi v denacionalizacijskem postopku ni bilo vrnjeno ter se tudi ne more vračati v naravi, je predlog za obnovo postopka nedopusten, saj pravovarstvenega interesa predlagatelj ni imel in ga nima. Navaja tudi, da je potekel objektivni rok za obnovo postopka, to je za njegovo uvedbo in izvedbo, in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje tožbene navedbe. Z odločitvijo prvostopnega sodišča je tudi obveljala odločitev tožene stranke o odpravi gradbenega dovoljenja za že zgrajeni objekt. Tudi v tem delu je odločitev nepravilna in nezakonita, hkrati pa nasprotna odločitvam sodišča prve stopnje v podobnih primerih. Tako je sodišče prve stopnje v upravnem sporu št. U 246/96-17 v sodbi z dne 20.12.2000 pravilno odločilo in pojasnilo, da "gradbenega dovoljenja, ki je že bilo konzumirano ter je bil objekt že zgrajen na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj v času gradnje, zaradi tega ker nikakor ni več mogoče odpraviti pravnih posledic, ki jih je povzročila prejšnja odločba, ni mogoče odpraviti, pač pa se lahko eventuelno v takem primeru gradbeno dovoljenje le razveljavi, s čimer se pravne posledice ne odpravljajo". Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi.

Odgovora na pritožbo tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo, nista vložila.

Odgovor na pritožbo je vložil B.S. Navaja, da je njegov pravni interes oprt na 88. člen ZDen. Ob vložitvi predloga za obnovo postopka, končanega z izdajo spornega gradbenega dovoljenja, je bila vložena tudi že zahteva za denacionalizacijo zemljišč, na katerih je kasneje tožeča stranka zgradila objekt ... O njegovem statusu stranke v tem postopku je zavzelo stališče že vrhovno sodišče v sodbi U 572/94 z dne 9.1.1997. Pri sodbi upravnega sodišča, na katero se tožeča stranka sklicuje v svoji pritožbi, pa gre za drugačno pravno in dejansko stanje. Pa tudi sicer citirana sodba ni pravnomočna, saj je denacionalizacijska upravičenka vložila pritožbo, o kateri pa vrhovno sodišče še ni odločilo.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 258. člena ZUP/86, pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku, izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. V tem drugem primeru lahko organ, glede na vse okoliščine posameznega primera prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi. Ali je treba v posameznem primeru odločbo odpraviti ali razveljaviti, ZUP/86 posebej ne določa. V obnovljenem postopku se odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Takšno stališče izhaja iz pravnih učinkov odprave, ki jih ZUP/86 določa v 1. odstavku 269. člena. Po navedenem členu učinkuje odprava za nazaj, in sicer od dneva, s katerim je pravno učinkovala prejšnja odločba. Ker se z odpravo vzpostavlja prejšnje pravno stanje, to je pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo prejšnje odločbe, je odprava mogoča samo v primeru, če prejšnja odločba še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. Zato mora pristojni organ v primeru, če ugotovi, da so podani pogoji za nadomestitev prejšnje odločbe, odločiti glede na okoliščine posameznega primera (258. člen ZUP/86). Za odločitev pa je pomembna presoja dejanskih in pravnih okoliščin. Dejanske okoliščine se nanašajo na izvršenost prejšnje odločbe, pravne okoliščine pa na pridobljene pravice, obveznosti ali pravne koristi. Takšno stališče je zavzelo vrhovno sodišče že v svoji sodbi z dne 13.2.2002, s katero je potrdilo sodbo upravnega sodišča, št. U 246/96 -17 z dne 20.12.2000, na katero se v svoji pritožbi sklicuje tožeča stranka.

V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča v obnovljenem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki jih zahteva 258. člen ZUP/86. Gre za dejanske in pravne posledice dokončnega gradbenega dovoljenja z dne 4.3.1992 in v zvezi s tem za vprašanje njegove odprave ali razveljavitve. V ponovnem postopku bo zato treba ugotoviti ali morda obstoje razlogi za razveljavitev navedenega gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka namreč v pritožbi navaja, da je bil objekt ..., za katerega gradnjo je bilo to dovoljenje izdano, v času odločanja o obnovi postopka že v celoti zgrajen in s tem že izkoriščena pravica iz tega dovoljenja.

Neutemeljen pa je pritožbeni ugovor tožeče stranke, da B.S. naj ne bi imel pravovarstvenega interesa v postopku obnove gradbenega dovoljenja. O njegovem statusu položaja stranke v predmetnem postopku je zavzelo stališče že vrhovno sodišče v sodbi, št. U 572/94 z dne 9.1.1997, na kar stranka z interesom v odgovoru na pritožbo upravičeno opozarja. Pritožbeni ugovor, da B.S. po 2. odstavku 32. člena ZDen ni upravičen do vrnitve zazidanega stavbnega zemljišča, pa ni predmet presoje v tem postopku, ampak je stvar denacionalizacijskega postopka. Neutemeljen je tudi ugovor glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil predlog vložen pravočasno, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih.

Glede na to, da v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene okoliščine, od katerih je odvisno, ali je treba predmetno dokončno gradbeno dovoljenje v obnovi postopka odpraviti ali razveljaviti, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev po 1. odstavku 59. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.