Jedro

Poslovna enota v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni imela samostojnega pravnega statusa, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravna naslednika prvotne tožene stranke oba, to je tako prva tožena stranka, ki je nasledila Z., kot tudi druga tožena stranka, ki je pridobila pravno sposobnost šele z vpisom v sodni register.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici v petnajstdnevnem roku 1.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe (21.1.2003) do plačila ter ji v enakem roku plačati pravdne stroške v višini 338.614,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo je vložila pritožbo prva tožena stranka, ki ne sprejema pasivne legitimacije. Navaja, da ni pravna naslednica prvotno tožene stranke Z.. Iz statuta drugotožene stranke je razvidno, da je drugotožena stranka pravni naslednik prvotne tožene stranke in da drugotožena stranka odgovarja za obveznosti pravne prednice z vsemi svojimi sredstvi. Listinski dokaz, na katerega se sklicuje sodišče, to je izpisek iz sodnega registra Kantonalnega sodišča v S., je nepopoln in nejasen, na več mestih, ki so bistvena, pa je nečitljiv. Vsebina te listine ne more predstavljati podlage za sklepanje o obstoju pasivne legitimacije na njeni strani. Tudi o obstoju tožbenega temelja oz. o tožničini soodgovornosti ni bilo pravilno odločeno, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo in sodišče je kršilo postopek. V zadevi je odločalo na podlagi pisnega mnenja dr. T., njegove ugotovitve pa niso popolne. Ne drži, da prva tožena stranka ni imela pripomb na izvedensko mnenje dr. T., saj je to izvedensko mnenje grajala v pisni vlogi z dne 21.11.2000. Predlagala je dokaz z drugim izvedencem medicinske stroke, ki pa ga sodišče zaradi neplačila predujma ni izvedlo, zmotno pa je štelo, da je od tega dokaznega predloga odstopila. Sodišče bi moralo pred odločanjem vsaj neposredno zaslišati izvedenca dr. T.. Če stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo nanj pripombe, to terja pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora. Opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke v tem primeru zato pomeni bistveno kršitev postopka. Prvotožena stranka je menila, da je potrebno pridobiti mnenje izvedenca tudi glede zveze med neuporabo zaščitne čelade in zadobljenimi poškodbami in sodišče bi tudi o tem dejstvu moralo zaslišati vsaj izvedenca dr. T. ter v tem delu postopek dopolniti. Ker tega ni storilo, je sodba nepravilna in prva tožena stranka zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Preden so se stekli pogoji za predložitev zadeve pritožbenemu sodišču, je preteklo več let, ker vročitev sodbe drugi toženi stranki po diplomatski poti, kljub večkratnim poskusom ni bila uspešna. Zato je drugi toženi stranki naložilo, da si postavi zastopnika za vročanje v Sloveniji. Ker tega ni storila, je s sklepom z dne 9.11.2005 sodišče prve stopnje imenovalo začasnega zastopnika upravičenega za sprejemanje pisanj za drugo toženo stranko in sicer odvetnico B.D., ki ji je tudi vročilo izpodbijano sodbo, tako, da so bili izpolnjeni procesni pogoji za obravnavanje pritožbe prve tožene stranke.

Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je iz izpiska iz sodnega registra Kantonalnega sodišča S. pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka pravni naslednik Z., to je prvotne tožene stranke, pri kateri je imel povzročitelj nesreče, v kateri se je poškodovala tožnica, zavarovano svoje vozilo. Druga tožena stranka je pravni naslednik poslovne enote Z.. Poslovna enota te zavarovalnice pa v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni imela samostojnega pravnega statusa, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravna naslednika prvotne tožene stranke oba, to je tako prva tožena stranka, ki je nasledila Z., kot tudi druga tožena stranka, ki je pridobila pravno sposobnost šele z vpisom v sodni register. Za obveznosti družbe, ki je prenehala, odgovarjajo vsi njeni pravni nasledniki, zato je odločitev o tem, da je tudi prva tožena stranka pravni naslednik in s tem pasivno legitimirana v tem odškodninskem sporu pravilna.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi o temelju odškodninske odgovornosti odločilo pravilno. Tožena stranka je sprva priznavala tako pasivno legitimacijo kot temelj odškodninske odgovornosti (odgovor na tožbo na list. št. 40 spisa). Šele, ko je prva tožena stranka po izbrisu prvotne tožene stranke vstopila v pravdo, je prišlo z njene strani do preklica priznanja o temelju odškodninske odgovornosti in sodišče prve stopnje se je zato odločilo, da bo v zvezi z novimi navedbami pravne naslednice postopek dopolnilo s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke in s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi na podlagi podatkov spisa podal mnenje o tem, koliko znaša tožničin prispevek k nastanku škode, ker ni uporabljala zaščitne čelade. Prvi toženi stranki je bilo naloženo, da založi predujem za stroške obeh izvedencev, kar pa nesporno prva tožena stranka ni plačala, zato sodišče teh dokazov tudi ni izvedlo. Prva tožena stranka je umaknila dokazni predlog za izvedenca cestnoprometne stroke (pripravljalna vloga na list. št. 119 spisa), res pa je še naprej vztrajala pri izvedencu medicinske stroke, vendar tudi za tega izvedenca predujma ni založila. Ni res, da bi prva tožena stranka predlagala, naj se dr. T. glede na pisno izvedensko mnenje, ki ga je podal v tej zadevi, zasliši. Predlagala je, naj se dopolnitev izvedenskega mnenja naloži dr. T., ki je mnenje za tožnico izdelal že v letu 1991 in je z zadevo seznanjen (list. št. 120 spisa). Vsekakor bi ob takem dokaznem predlogu morala založiti predujem, da bi sodišče lahko izvedenca povabilo na obravnavo, kjer bi mu naložilo, da poda dodatno izvedensko mnenje o na novo zatrjevanih okoliščinah. Ni šlo torej za zaslišanje izvedenca v zvezi z mnenjem, ki ga je že izdelal, ampak za zahtevo prve tožene stranke, da se izdela dopolnilno izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenca dr. T. ni vabilo na glavno obravnavo zaradi zaslišanja o izvedenskem mnenju, ki ga je izdelal pisno v letu 1991, ni kršilo postopka. O soodgovornosti tožnice za nastali škodni dogodek je odločalo na podlagi dokaznega bremena in ker prva tožena stranka ni dokazala, da bi tudi tožnica s svojim ravnanjem bila odgovorna za škodni dogodek, je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna. Na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).