Jedro

Že sama možnost, da delavca, ki meče v stroj kose ali trakove plastike, potegne v notranjost stroja, kjer so nameščeni noži z ekstremnim številom obratov, zadošča za ugotovitev, da gre za nevarno stvar (tudi če zaradi posebne zaščite neposreden stik z noži ni možen). Vprašanje, ali delavec dela pravilno in v skladu z navodili, na to presojo ne more vplivati, lahko pa vpliva na (delno ali popolno) razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se vmesna sodba sodišča druge stopnje (I. točka izreka) v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožba v tem delovnem sporu je bila vložena za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu zoper delodajalca (v nadaljevanju: tožena stranka) in zoper zavarovalnico A, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost. Med postopkom je tožnik z zavarovalnico sklenil sodno poravnavo za znesek 41.730 EUR. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku ob nesreči pri delu, objektivno odgovorna in da tožnik k nastanku škode ni prispeval, odločilo o odškodnini za nematerialno in materialno škodo, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik del škode, ki jo je plačala zavarovalnica, že prejel in da je bila za znesek 9.360,54 EUR sklenjena pogodba med tožnikom in toženo stranko, s katero je tožena stranka odstopila tožniku terjatev, ki jo je imela do zavarovalnice B. 2. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo, da je aglomerator, stroj za mletje plastike, na katerem je delal tožnik, nevarna stvar in da tožnikov morebitni prispevek k nastali škodi ni dokazan. Zato je pritožbo tožene stranke, ki se je nanašala na temelj odškodninske odgovornosti, zavrnilo in z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožnikov zahtevek po temelju v celoti utemeljen, v ostalem pa je pritožbi tožene stranke in v celoti pritožbi tožnika ugodilo in odločitev glede višine ter o stroških postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočni del (vmesno sodbo) vlaga pravočasno revizijo tožena stranka. Uvodoma navaja, da je revizija glede na vrednost celotnega skupnega zahtevka (65.171,39 EUR) dovoljena po zakonu. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Ne strinja se s presojo, da je aglomerator nevarna stvar, saj je zasnovan tako, da do poškodbe na njem ne more priti, če se postopa pravilno. Vanj se vlaga plastična folija, ki jo je treba zrezati na krajše kose. Stroj ima odprtino, v katero se folija vlaga, na dnu stroja so noži (podobno, kot pri kavnem mlinčku), ki so od odprtine oddaljeni 95 cm (standardni normativ je oddaljenost 85 cm). Če je folija zrezana na krajše kose (npr. 75 cm), do dogodka, kot je bil obravnavani, ne more priti, ne da bi delavec segel z roko v notranjost stroja, kar je prepovedano. Sodišče je odločitev, da gre za nevarno stvar, oprlo na zapisnik o nesreči pri delu, ki ga je dan po nesreči sestavil M. S. Zapisal je, da je tožnik delo izvajal v skladu z navodili, za kar ni imel nobene podlage in tega zapisa ob zaslišanju ni utemeljil, ampak se je temu izognil, češ da gre tu za vprašanje tehnološkega procesa. Ocenil je tudi, da gre za nesrečen slučaj. Da na podobnem stroju še ni prišlo do take nesreče, so potrdili S., M. in direktorica tožene stranke. Zato je presoja, da gre za nevarno stvar, po mnenju revizije napačna. Strinja pa se, da aglomerator postane nevaren, če se vanj posega z roko oziroma če delavec ne spoštuje navodila, da mora štrene, v katere je zvita odpadna plastika, zrezati na manjše kose. V tem primeru, tudi, če so trakovi naviti okoli delavčeve roke, te ne morejo potegniti v stroj. To se lahko zgodi le, če so trakovi tako dolgi, da dosežejo rezilo, ko delavec trak plastike še vedno drži. To v obravnavanem primeru pomeni, da je moral biti trak, ki ga je tožnik vlagal v stroj, daljši od enega metra, ali pa ga je v notranjost stroja proti dnu potiskal z roko, namesto z drogom, ki je bil ob stroju. Zato se revizija ne strinja s presojo, da tožniku ni mogoče pripisati nikakršnega prispevka k nastanku škode. Sodišče je izpoved M. in zakonite zastopnice zavrnilo, ker naj ne bi bila očividca, sledilo pa je zapisniku M. S., ki prav tako ni bil očividec in se tudi na zaslišanju ni želel opredeliti o vzroku za nesrečo. Sodišče druge stopnje se sklicuje na „prepričljivo“ izpoved tožnika, čeprav le-te ni neposredno zaznalo. Tudi če bi bila prepričljiva (pa ni), ne prenese logičnega preizkusa. Vse priče so opisale delovni proces na enak način: torej da se v aglomerator meče trakove plastike, ki se prej razrežejo na dolžino 50 do 75 cm. Tožnik je izpovedal, da ga je potegnilo v stroj, ko je stal kak meter od njega in je stopil še korak nazaj h košu, iz katerega je jemal material za mletje. Zato je nemogoče, da bi trakovi tožnika potegnili v stroj, če bi bili dolgi 75 cm. Ob tej dolžini še do vrha stroja ne bi segli, kaj šele do dna. Ugotovljeno dejansko stanje lahko pripelje le do zaključka, da je tožnik – ali potiskal material v stroj na dno aglomeratorja z rokami, namesto s plastičnim drogom, ali pa so bili trakovi dolgi precej več kot dva metra. Ob takem logičnem sklepanju so razlogi glede neobstoja tožnikovega prispevka k nesreči nejasni in v nasprotju sami s seboj. Tožena stranka je ves čas trdila, da tožnik trakov plastike ni rezal na krajše kose in tožnik te trditve ni niti enkrat zanikal. Zato bi morali sodišči to dejstvo šteti za priznano, zlasti še, ker izkustvena pravila in pravila logike ob povedanem samo potrjujejo dejstvo, da trditev tožene stranke drži. Sodišče bi moralo glede na ugotovljeno pretežni del odgovornosti, nikakor pa ne manjše od 50%, prisoditi tožniku. Zato se z revizijo predlaga sprememba izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. V tej zadevi je revizija dovoljena po zakonu, saj znaša vrednost spornega predmeta več kot 40.000 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo je po prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno pravilo civilnega prava o odškodninski odgovornosti je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji): kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Načelo krivdne odgovornosti za povzročeno škodo je v odškodninskem pravu pravilo, vendar pa je v določenih primerih odgovornost lahko tudi objektivna (torej ne glede na krivdo). Ne glede na krivdo se po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V spornem primeru krivdna odgovornost tožene stranke ni bila ugotovljena, pač pa je bila ugotovljena njena objektivna odgovornost. 7. Po prvem odstavku 150. člena OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšne so posledice, če zaradi nje pride do škode. Ali je neka dejavnost ali stvar nevarna, se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodna praksa je določeno dejavnost ali stvar opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti ali pri taki stvari večja, marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

8. Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi, ali gre v konkretnem primeru, ko je tožnik opravljal delo na aglomeratorju, v katerega je vlagal kose odpadne plastike, za delo s povečano nevarnostjo, oprlo na sodno prakso, ki se „je že večkrat izrekla, da predstavlja delo na vrtečih se strojih nevarno dejavnost oziroma delo z nevarno stvarjo“. Sodišče druge stopnje pa je pravilno izhajalo tudi iz opredelitve, da postane sicer sama po sebi ne nevarna dejavnost ali stvar nevarna, če so podane okoliščine, ki to utemeljujejo. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da so noži, ki so nameščeni na dnu stroja, zgrabili folijo, ki jo je držal tožnik in jo zarotirali, pri tem se je folija ovila okoli tožnikove roke in mu jo potegnila v notranjost stroja.

9. Ob ugotovljenih okoliščinah revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je aglomerator nevarna stvar oziroma delo na njem delo s povečano nevarnostjo. Že sama možnost, da delavca, ki meče v stroj kose ali trakove plastike, potegne v notranjost stroja, kjer so nameščeni noži z ekstremnim številom obratov, zadošča za ugotovitev, da gre za nevarno stvar (tudi če zaradi posebne zaščite neposreden stik z noži ni možen). Vprašanje, ali delavec dela pravilno in v skladu z navodili, na to presojo ne more vplivati, lahko pa vpliva na (delno ali popolno) razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

10. Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Obe nižji sodišči sta prišli do zaključka, da tožnik ni prispeval k nastanku škode.

11. V zvezi s tem zaključkom revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa tudi izpodbijane sodbe o tem so nejasni in v nasprotju sami s sabo.

12. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da navedbe iz zapisnika Inšpektorata RS z dne 8. 7. 2005 (da je tožnik z roko potiskal folijo skozi 34 cm široko odprtino in da dela ni izvajal povsem v skladu z navodili za varno delo), ki naj bi ga podpisal inšpektor M. S. (M. S. ni niti inšpektor niti podpisnik tega zapisnika), niso dokazane. V nadaljevanju povzema Navodilo za varno delo, ki določa, da se v primeru, ko se v stroju zataknejo kosi plastike, uporabi plastični drog, s katerim se razbije zamašek in izpoved „inšpektorja M. S.“, da se z roko ne sme posegati v nevarno območje ter da ne ve, „zakaj je gospod tja posegel“. Poseganje z roko v notranjost stroja je tožnik zanikal in izpovedal, da je do nesreče prišlo, ko je stal en meter stran od stroja, plastiko v zraku rezal na trakove, ter ga je v trenutku, ko jo je odrezal, trak zagrabil in se mu ovil okoli roke ter ga potegnil proti notranjosti stroja. Na podlagi tega je sodišče napravilo nejasen sklep, da ni dokazano, da bi tožnik folijo v stroj potiskal z roko ali „da ne bi uporabljal palice za to“. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da „tožnik ni zanikal, da ne bi bilo palice ob stroju ali da ni razrezoval predolgih trakov, kot navaja tožena stranka“. Nenavadno stavčno formulacijo bi bilo mogoče razumeti, kot da tožnik ni prerekal trditve tožene stranke, da je bila ob stroju palica in da predolgih trakov plastike ni rezal na krajše kose. Da do nesreče ne bi prišlo, če bi bili trakovi razrezani na krajše kose – do 75 cm - je izpovedal priča M., ki je predvideval, da so morali biti kosi glede na potek dogodka dolgi več kot en meter. Tudi zakonita zastopnica je izpovedala, da je pri vlaganju plastike v stroj pomembno, da se razreže na krajše kose. Če bi tožnik to upošteval, do nesreče ne bi moglo priti. Kljub temu je sodišče zaključilo, da ni dokazano, da tožnik trakov ni rezal na krajše kose.

13. Razlogi sodišča prve stopnje glede dejstva, ali je tožnik rezal trakove plastike na krajše kose so ob navedenem povsem nejasni. To dejstvo pa je ob zatrjevanju tožene stranke (in izpovedih prič), da do nesreče ne bi moglo priti, če bi bili trakovi krajši, odločilno. Ker sodba sodišča o njem nima razlogov oziroma so ti nejasni, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe glede na opisane nejasnosti ni mogoče preizkusiti.

14. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je ocenilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve, isto kršitev ponovilo.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno nepravilnost in predstaviti o odločilnih dejstvih jasne in razumljive razloge, ki ne bodo v nasprotju sami s sabo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.