Jedro

Ker je stranko v carinskem postopku zastopala pooblaščena špedicija, se vročitev pooblaščeni špediciji šteje kot vročitev stranki (3. odstavek 87. člena ZUP 1986) in rok za vložitev pravnega sredstva teče od dneva vročitve pooblaščeni špediciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo (pravilno II. točko izreka odločbe) tožene stranke z dne 30.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka v I. točki izreka odpravila odločbo Carinarnice C. z dne 19.12.1995 in v II. točki izreka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice C. z dne 28.11.1995. Z odločbo z dne 19.12.1995 je Carinarnica C. kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper svojo odločbo z dne 28.11.1995. Z odločbo z dne 28.11.1995 pa je Carinarnica C. zavrnila predlog tožeče stranke, da se za nično izrečeta odločba z dne 2.9.1994, s katero je bil tožeči stranki do 15.9.1994, zaradi homologacije dovoljen začasni odvoz osebnega vozila izpod carinskega nadzora in odločba z dne 16.9.1994, s katero je bil ta rok podaljšan do 24.9.2004 in hkrati kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper obe navedeni odločbi z dne 2.9.1994 in z dne 16.9.1994. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, ter za svojo odločitev navedla pravilne razloge, ki jih sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS ne navaja ponovno, dodaja pa, da je bila odločba Carinarnice C. z dne 2.9.1994, vročena zastopniku carinskega zavezanca istega dne, odločba Carinarnice C. z dne 16.9.1994, pa je bila vročena dne 17.9.1994, zato je z dnem vročitve začel teči 15-dnevni pritožbeni rok in sta bili pritožbi zaradi zamude procesnega roka vloženi prepozno. Da sta bili obe odločbi vročeni pravilno, kot tudi datum vročitve, izhaja iz dveh zapisnikov o zaslišanju v carinskem prekršku z dne 8.12.1994, in sicer iz zapisnika o zaslišanju vodje referata 101 in iz zapisnika o zaslišanju uslužbenke v referatu 101, oba zaposlena v uvoznem oddelku špedicije ..., ki je pripravljala carinsko uvozno dokumentacijo za tožečo stranko. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da sta obe citirani odločbi Carinarnice C. nični, ker ju ni mogoče izvršiti. Obe odločbi sta izdani v enostavni upravni zadevi - dopustitvi odvoza vozila izpod carinskega nadzora in imata sicer kratek, vendar določen dispozitiv, v katerem je določen rok, v katerem mora tožnik vozilo vrniti pod carinski nadzor in sta zato izvršljivi. Čeprav odločbi nimata pravnega pouka, pa to glede na 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) na njuno zakonitost nima vpliva. Ker je vročitev odločbe stranki procesna predpostavka za to, da odločba postane dokončna in pravnomočna in ker carinska deklaracija UCD CI Celje, št. 21214 z dne 2.9.1994, ni bila vročena tožeči stranki, je neutemeljena tožbena navedba, da je postala ta carinska deklaracija dokončna in pravnomočna, kar naj bi imelo za posledico že izvršen odvoz vozila izpod carinskega nadzora in zato neizvršljivost in ničnost obeh odločb, s katerima je bil zaradi homologacije dovoljen začasni odvoz izpod carinskega nadzora.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, zmotno je ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo, zato sodišče ni imelo zakonite podlage, da se s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 76. člena ZUS izogne razlogovanju in ker sodišče tudi ni odgovorilo na tožbeno navedbo, da je tožena stranka kršila določbo 245. člena ZUP, je podana bistvena kršitev določb postopka. Meni, da je v tem sporu ključnega pomena vprašanje dokončnosti in pravnomočnosti Uvozne carinske deklaracije z dne 2.9.1994 in ker je tožena stranka dejstva v zvezi s tem vprašanjem prikazovala lažno, je tožnik tudi predlagal opravo glavne obravnave, kjer naj se razčisti dejansko stanje glede statusa blaga. Ker sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sporno vozilo je bilo namreč še pred izdajo spornih odločb, na podlagi končanega carinjenja, odpeljano iz carinskega skladišča in ni imelo več statusa carinskega blaga, zato spornih odločb ni mogoče izvršiti, kar predstavlja ničnostni razlog po 3. točki 267. člena ZUP. Ker tožnik izdaje takih odločb ni zahteval, temveč je vlogo brez pooblastila napisala uslužbenke špedicije, je podan tudi ničnostni razlog po 4. točki 267. člena ZUP. Ker sta bili kopiji spornih odločb tožniku pravno veljavno vročeni dne 2.11.1995, je bila pritožba vložena pravočasno. Ne strinja se s sodiščem, da je odločba brez pravnega pouka zakonita in da tudi taka odločba postane izvršljiva. Meni, da je stališče sodišča glede dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti carinske deklaracije napačno, saj carinska deklaracija postane dokončna in izvršljiva v trenutku izdaje, kot to določa 1. odstavek 262. člena CZ. V nadaljevanju pritožbe opisuje potek carinjenja za sporno vozilo in vztraja pri tem, da je bil postopek carinjenja zaključen, manjkajočo izjavo o ustreznosti vozila pa je tožnik predložil naknadno in zato vozila ni več mogoče vrniti pod carinski nadzor.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja bistvene kršitve določb upravnega postopka, vendar iz revizijskih navedb, da sodišče navkljub zahtevi tožnika, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, glavne obravnave ni opravilo, da ni odgovorilo na tožbeno navedbo, da je tožena stranka kršila določbo 245. člena ZUP, da je sodišče nezakonito uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, izhaja, da revizija dejansko uveljavlja bistvene kršitve določb postopka upravnega spora. Po presoji vrhovnega sodišča pa ta revizijski očitek ni utemeljen.

Res je sicer, da je tožnik v tožbenem predlogu predlagal opravo glavne obravnave, vendar svojega predloga ni utemeljil in tudi ni navedel, katere dokaze naj sodišče na glavni obravnavi izvede. Glede na ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče (odločba št. Up-778/04 z dne 16.12.2004, Uradni list RS, št. 139/04), zgolj zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na seji in revizijski očitek kršitve 50. člena ZUS ni podan.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi odgovorilo na vse relevantne ugovore tožnika in se do njih v zadostni meri opredelilo, tako tudi do zatrjevane kršitve določbe 245. člena ZUP, saj je navedlo, da ta pomanjkljivost na siceršnjo zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala.

Ker je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in v sodbi to ugotovilo, za kar je imelo podlago v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS, ni utemeljen revizijski očitek o nezakoniti uporabi citirane določbe ZUS. Samo dejstvo, da se tožnik z razlogi izpodbijanega upravnega akta ne strinja, namreč še ne pomeni nezakonite uporabe določbe 2. odstavka 67. člena ZUS.

Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da sta bili odločbi Carinarnice C. z dne 2.9.1994 in z dne 16.9.1994, dne 2. 9.1994 in dne 17.9.1994, pravilno vročeni pooblaščeni špediciji ..., in je zato od tega dne dalje tekel 15 dnevni pritožbeni rok, zato je pritožba, ki jo je tožnik vložil dne 17.11.1995, prepozna, saj je vložena po izteku pritožbenega roka. Za tako presojo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo pravilne razloge, s katerimi se vrhovno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno, dodaja pa, da po ustaljeni sodni praksi vročilnica ni edini dokaz o opravljeni vročitvi in je vročitev dopustno dokazovati tudi z drugimi dokazi. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da je bila vročitev obeh odločb tožeči stranki zakonito opravljena šele 2.11.1995. Tega dne sta bili novemu pooblaščencu tožeče stranke na njegovo zahtevo poslani le kopiji prej navedenih odločb, ki pa sta bili že dne 2.9.1994 in dne 17.9.1994 pravilno vročeni pooblaščeni špediciji. Da je tožečo stranko v carinskem postopku, v katerem sta bili izdani sporni odločbi, zastopala špedicija ..., tekom postopka ni bilo sporno, vročitev pooblaščencu pa se glede na določbo 3. odstavka 87. člena ZUP (1986) šteje kot vročitev stranki.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno presodilo, da niso izpolnjeni zakoniti pogoji za to, da se odločba z dne 2.9.1994, s katero je bil tožniku do 15.9.1994 dovoljen odvoz vozila izpod carinskega nadzora zaradi oprave homologacije in odločba z dne 16.9.1994, s katero je bil rok podaljšan do 24.9.1994, izrečeta za nični. Tožnik je uveljavljal ničnostni razlog po 3. točki 266. člena ZUP (1986), ki določa, da se izreče za nično odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Odločba se na podlagi citirane zakonske določbe izreče za nično samo v primeru, ko odločbe zaradi pravnih ali dejanskih razlogov sploh ni mogoče izvršiti. Tožnik dejanskih okoliščin, ki bi onemogočale izvršitev, ni navajal. Pravni razlogi, na katerih utemeljuje svoj zahtevek in, ki jih v reviziji obširno ponavlja, pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ne predstavljajo ničnostnega razloga v smislu 3. točke 266. člena ZUP (1986), temveč ugovore, ki bi jih tožnik lahko uveljavlja v pravnih sredstvih zoper obe sporni odločbi. Po presoji vrhovnega sodišča se s strani revidenta zatrjevana pravnomočnost in izvršljivost carinske deklaracije oziroma že končan carinski postopek nanašajo na stanje carinskega postopka, zaradi katerega izvršitev obeh spornih odločb ne bi bila več potrebna, ne pa na nezmožnost izvršitve v smislu 3. točka 266. člena ZUP (1986). Zato revident s temi revizijskimi navedbami v tem postopku ne more uspeti.

Ker je zahtevek za izdajo obeh spornih odločb vložila pooblaščena špedicija, tudi ni podan ničnostni razlog po določbi 4. točke 267 člena ZUP, ki ga revident utemeljuje s tem, da naj bi bili obe sporni odločbi izdani brez zahtevka stranke.

Revizija uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 izvzeto iz revizijske presoje, zato vrhovno sodišče teh revizijskih navedb ni presojalo.

Ker je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.