Jedro

Besedili v drugem odstavku 67. člena ZTPDR o "značilnostih kaznivega dejanja" in v 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO o tem, da dejanje "pomeni kaznivo dejanje", pomenita, da ima sodišče pravico in dolžnost, da ugotavlja, ali ima dejanje, ki je kršitev delovnih obveznosti, znake kaznivega dejanja. Takšno pravico pa daje sodišču tudi določba 13. člena ZPP (12. člena ZPP/77), ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Disciplinski organi tožene stranke so tožniku z odločbama z dne 19.4. in 2.6.1995 izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev so odložili za čas enega leta. Ugotovili so, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti s tem, "ker je neugotovljenega dne v mesecu septembru 1994 neupravičeno vnovčil 6 gotovinskih čekov, last Š. I. in z njimi delno poravnal račun za nabavljeni gradbeni material v trgovini 'Slekovec Vladimir', v M. N. štev. 22 in je s tem nesporno uresničil znake kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221 KZ R. Slovenije, s katerim se krni ugled državnega organa." Navedeno kršitev so disciplinski organi tožene stranke kvalificirali po določbi 1. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO). Navedeni člen določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti, "dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa".

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo navedeni odločbi tožene stranke. Ugotovilo je, da ni zanesljivih dokazov, da bi tožnik vedel, da je njegova žena prišla v posest čekov s kaznivim dejanjem, zato niso uresničeni zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Ker zakonski znaki niso z gotovostjo izkazani, je bilo treba v dvomu odločiti, da niso podani. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) tožbenemu zahtevku ugodilo in disciplinski postopek ustavilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je stališče, da lahko delavec stori hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO le tako, da je s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje. Tožena stranka ni zatrjevala, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ RS. V individualnem delovnem sporu sodišče ne more ugotavljati obstoja kaznivega dejanja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Navajala je, da iz določbe 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO izhaja, da je za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti po tej določbi dovolj, da so podani znaki kaznivega dejanja, na kar kaže beseda "pomeni" v navedenem besedilu. Z ravnanjem tožnika so bili uresničeni znaki kaznivega dejanja prikrivanja po določbi 221. člena KZ RS, ker je vedel, da so bili čeki pridobljeni s kaznivim dejanjem. Ugotovitev kazenske odgovornosti torej za disciplinsko odgovornost ni pomembna, bistvena je ugotovitev elementov kaznivega dejanja.

Tožena stranka je revizijo oprla na določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP.

Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena navedenega zakona pri odločanju uporabilo dosedanji predpis, to je Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Na polagi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. V zvezi z drugimi bistvenimi kršitvami postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo, ker jih revizija ne uveljavlja.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) v drugem odstavku 67. člena določa zastaralni rok za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki imajo značilnosti kaznivega dejanja. Navedeno materialnopravno določbo je treba razlagati tako, da delovno sodišče lahko ugotavlja in je pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pravico in dolžnost ugotavljati znake oziroma značilnosti kaznivega dejanja pa imajo tudi disciplinski organi delodajalca. Ta pravica izhaja iz dejstva, da le na tak način lahko - med drugim - ugotovijo, ali sta zastarala uvedba in vodenje disciplinskega postopka, na kar morajo paziti po uradni dolžnosti. Ob tem je v disciplinskem postopku za takšna dejanja, kot je obravnavano, moč le z ugotovitvijo, da so podani znaki kaznivega dejanja, ugotoviti odgovornost za kršitev delovnih obveznosti.

Pooblastilo delovnega sodišča, da ugotavlja znake kaznivega dejanja, izhaja tudi iz procesnega prava, to je iz določbe prvega odstavka 12. člena ZPP/77 (prvi odstavek 13. člen ZPP), ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja. Ta odstavek določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

ZDDO v 1. točki prvega odstavka 45. člena navaja pojem: "pomeni kaznivo dejanje", ki ga je razlagati na enak način, kot prej navedena izraza "značilnosti" oziroma "znaki" kaznivega dejanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, sodišče prve stopnje pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker je ugotovilo, da znak kaznivega dejanja ni bil z gotovostjo izkazan. Zaradi tega je bilo treba na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugoditi, obe sodbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti dejstva, ki pritrjujejo ali zanikajo obstoj znakov kaznivega dejanja prikrivanja, ki je v opisu dejanskega stanja navedeno v disciplinskih odločbah tožene stranke. Predvsem bo moralo zaslišati tožnikovo ženo in izvesti tudi druge dokaze, iz katerih bo lahko z gotovostjo sklepalo, ali so bili podani znaki navedenega kaznivega dejanja.

V zvezi s tu sprejetim pravnim stališčem revizijsko sodišče opozarja na svoje enake odločitve (izraženo je npr. že v sodbi opr. št. VIII Ips 16/95 z dne 19.3.1996), pa tudi na odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba opr. št. Up 173/96 z dne 4.11.1999) in na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, med drugimi tudi v zadevah, ki jih navaja revident (sklep, opr. št. Pdp 1381/99-2 z dne 4.11.1999 in sodba, opr. št. Pdp 337/99-3 z dne 21.9.2000). Tudi prejšnja sodna praksa je zastopala enako stališče (npr. v odločbah, ki so objavljene v Zbirki odločb sodišč združenega dela v SR Sloveniji, v II. knjigi s. 70, v III. knjigi, s. 93 in v IV. knjigi, s. 100). Sodišče druge stopnje je zato s svojo odločitvijo kršilo načelo enakega varstva pravic, ki je določeno v 22. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).