Jedro

Za trgovino na debelo se šteje nakup blaga zaradi nadaljnje prodaje oz. predelave. Dokler ni ugotovljeno, katere izdelke tožena stranka kupuje zaradi nadaljnje prodaje, ni mogoče ugotoviti ali gre za trgovino na debelo in če to dejavnost opravlja v okviru registrirane dejavnosti.

Ni mogoče trditi, da se opravlja gospodarska dejavnost brez odločbe po 147. členu zakona o podjetjih, dokler obstoja odločba, izdana na tej podlagi, čeprav jo je izdal stvarno nepristojni organ, ker ne gre za stvar iz sodne pristojnosti (1.točka 267. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 20.4.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi tržnega inšpektorata uprave za inšpekcijske službe z dne 13.2.1993, s katero je tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti - trgovine na debelo s koledarji, obeski za ključe, imeniki, poslovnimi mapami in vžigalniki na naslovu do razširitve predmeta poslovanja na trgovino na debelo in pridobitve odločbe pristojnega upravnega organa občine o ustreznosti poslovnih prostorov. V obrazložitvi navaja, da po določbi 147. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88-61/90) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) nihče ne sme opravljati dejavnosti, dokler pristojni organ ne izda odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu. Tožeča stranka opravlja dejavnost brez ustrezne odločbe. Če se opravlja gospodarska dejavnost brez ustreznega dovoljenja ali pa je prekoračen predmet poslovanja, pa tržni inšpektor prepove opravljanje dejavnosti. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da so pravno irelevantni.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je ugovore tožeče stranke, da sporne izdelke sama proizvaja, nekatere pa dodela v lastni proizvodnji, zavrnila s pavšalno obrazložitvijo, da so ugovori irelevantni, ne da bi to obrazložila. V izpodbijani odločbi tudi ni ugotovitve, katero blago, v kakšni količini in kdaj ga je tožeča stranka kupila. Zato ni mogoče preizkusiti, ali gre res za nakup blaga na debelo. Ugotovitev, da je tožeča stranka sporne izdelke prodajala, še ni trgovina na debelo, saj zakon o trgovini v 4. členu (Uradni list SFRJ, št. 46/90 in Uradni list RS, št. 37/90, 4/91) določa, da je trgovina na debelo nakup in prodaja blaga, česar pa tožena stranka ni ugotavljala. Tožeča stranka opravlja dejavnost, za katero je registrirana. Vsi artikli, ki so navedeni v napadeni odločbi, so spadali v dejavnost "trgovina v tranzitu, organizacija proizvodnje in storitev, proizvodnjo in kooperacijo za izdelavo kovinskih, lesnih, kemijskih in tekstilnih izdelkov." Ne drži tudi ugotovitev, da nesporno tožeča stranka opravlja dejavnost brez odločbe pristojnega organa po 147. členu zakona o podjetjih. To ugotovitev tožeča stranka ves čas izpodbija. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba je utemeljena.

Kot pravno podlago za izrečeni ukrep organ prve stopnje navaja 2. in 4. člen zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 27/74 - ZTI) ter 147. in 149. člen zakona o podjetjih. Na navedeno pravno podlago se sklicuje tudi tožena stranka, ki pa izrecno ne citira določbe 149. člena zakona o podjetjih, ampak povzema le njegovo vsebino. Oba organa pravilno ugotavljata, da podjetje lahko sklepa pogodbe in opravlja druge posle prometa blaga in storitev samo v okviru dejavnosti, za katero je vpisano v register (1. odstavek 149. člena cit. zakona). Organ prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka opravlja trgovino na debelo s koledarji, obeski za ključe, imeniki, poslovnimi mapami in vžigalniki, za kar ni vpisana v sodni register. V pritožbi je to ugotovitev tožeča stranka izpodbijala in zatrjevala, da nekatere izdelke, na katere se nanaša prepoved, proizvaja skupaj s kooperanti (npr. imenike, poslovne mape), na ostalih kupljenih izdelkih pa je opravljena vsaj ena ali več proizvodnih faz. Ta pritožbeni ugovor je tožena stranka zavrnila s pavšalno obrazložitvijo, da so pravno irelevantni. Takšno ravnanje je v nasprotju z določbo 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri je organ druge stopnje dolžan presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zaradi česa jih šteje za neutemeljene. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je pritožbene ugovore v tem delu zavrnila, izpodbijane odločbe glede tega ni mogoče preizkusiti, zato je podan uveljavljani tožbeni razlog kršitve pravil postopka.

Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Sklep o dejanskem stanju, da tožeča stranka opravlja trgovino na debelo s koledarji, obeski za ključe, imeniki, poslovnimi mapami in vžigalniki, tudi po oceni sodišča nima zanesljive podlage v dokazih v upravnih spisih. Organ prve stopnje namreč le za koledarje ugotavlja nakup in ne tudi za preostale izdelke. Za trgovino na debelo se je po prej veljavnem zakonu o trgovini (4. člen, Uradni list SFRJ, št. 46/90 - ZT) kot tudi sedaj veljavnem zakonu o trgovini (6. člen, Uradni list RS, št. 18/93) šteje nakup blaga zaradi nadaljnje prodaje ali predelave. Zato bo v dopolnjenem postopku potrebno natančno ugotoviti, katere izdelke tožeča stranka kupuje zaradi nadaljnje prodaje in katere izdelke sama proizvaja. Šele na podlagi tako dopolnjenega dejanskega stanja bo mogoče ugotoviti, ali tožeča stranka opravlja gospodarsko dejavnost trgovine na debelo in za katere izdelke, in če le-to opravlja v okviru dejavnosti, za katero je vpisana v sodni register ali ne (1. odstavek 149. člena zakona o podjetjih - ZPod).

Oba organa pa pravilno ugotavljata, da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji, predpisani v skladu z zakonom (147. člen ZPod). Vendar ugotovitev tožene stranke, da je nesporno, da tožeča stranka nima takšne odločbe, nima zadostne podlage v podatkih spisa. Tožeča stranka je namreč v postopku predložila odločbo Mestne uprave za inšpekcijske službe - tržnega inšpektorata z dne 21.11.1989, da poslovni prostori ustrezajo tehničnim, higienskim in sanitarno-tehničnim pogojem, pogojem varstva pri delu, strokovne izobrazbe delavcev in drugim predpisanim pogojem za opravljanje gospodarske dejavnosti; "organiziranje kooperacije za izdelavo kovinskih, lesenih, kemijskih in tekstilnih izdelkov, organizacijo in izdelavo prototipov za lastne inovacije, oblikovanje in organiziranje reklame in propagande". Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je za izdajo odločbe po 147. členu ZP pristojen občinski upravni organ in ne tržni inšpektor. Citirano odločbo je torej izdal stvarno nepristojni organ, vendar ne v stvari iz sodne pristojnosti (1. točka 267. člena ZUP). Zato taka odločba ni nična ampak le nezakonita in obstoja, dokler ni odpravljena ali razveljavljena. Če torej navedena odločba še obstoja in tožeča stranka opravlja dejavnost, za katero je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji, ni mogoče trditi, da opravlja dejavnost brez odločbe, izdane po 147. členu ZPod.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je vprašljivo ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče zakon o podjetjih, zakon o trgovini, zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiške predpise.