Jedro

Iz določbe prvega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da so za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji, na podlagi katere mu je bila priznana subsidiarna zaščita, in ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

Toženka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni obrazložila v zadostni meri upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji. V ponovljenem postopku bo morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-56/2011/39 (1312-12) z dne 18. 12. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je bil s tožnikom v skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) opravljen osebni razgovor. Na osebnem razgovoru je izrazil strah pred očetovimi bratranci, ki ga v izvorni državi ogrožajo. Povedal je, da se je nekaj očetovih bratrancev, ki ga ogrožajo v izvorni državi, preselilo v Kabul. Njegov stric, ki živi v Iranu, mu je posredoval informacijo, da so ga očetovi bratranci iskali tudi v Iranu. V Kabulu bi bil prisiljen živeti v okraju, kjer živijo Hazari. V tem okolju živi tudi nekaj očetovih bratrancev, ki ga ogrožajo. Povedal je tudi, da se situacija v Afganistanu spreminja na slabše in da se bo poslabšala z napovedanim odhodom tujih sil. Tožena stranka je presodila, da tožniku ni uspelo v zadostni meri pojasniti, zakaj naj bi ga očetovi bratranci po približno desetih letih po zapustitvi domačega kraja in izvorne države iskali v Iranu. Po mnenju tožene stranke so neprepričljive tudi tožnikove izjave, da se ga očetovi bratranci skušajo znebiti, saj ni navedel, zakaj naj bi le-to storili. Ugotavlja, da tožnik od odhoda iz izvorne države, ko je bil star približno 8 let, ni imel vzpostavljenih nobenih stikov z očetovimi bratranci in ni nikoli zahteval vrnitve posesti, zaradi katere naj bi spor tudi nastal. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ... 5. 2013 dopolnil 18 let, postal je polnoleten, zato so se okoliščine, ki so bistveno uspevale k oceni, da se ne more preseliti v drug kraj, spremenile. Tožena stranka je preučila tudi najnovejša mednarodna poročila o razmerah v Afganistanu in se do njih opredelila. Na podlagi poročil ugotavlja, da se je nasilje v okviru spopada v Afganistanu iz leta v leto povečevalo, v prvem polletju 2012 pa se je v primerjavi z istim obdobjem leta 2011 število smrtnih žrtev med civilisti znižalo. Tožena stranka je tudi presojala, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Pri tem je tožena stranka pridobila informacije, ki so razvidne iz izpodbijane odločbe. Na podlagi informacij tožena stranka zaključuje, da se od vlagatelja lahko pričakuje, da bi lahko bival v Kabulu. Meni, da bi kot zdrav samski moški kljub temu, da nima kakšnih poklicnih kvalifikacij in na podlagi informacij tudi ne sledi, da bi v Kabulu imel sorodnike, v tem kraju lahko prebival. Meni tudi, da bi se pri premostitvi začetnih težav lahko obrnil na strica, ki sicer ne živi v izvorni državi. Meni, da okoliščina, da so se nekateri očetovi bratranci preselili v Kabul, ne more biti razlog, da tožnik v tem mestu ne bi mogel bivati. Kot neprepričljive ocenjuje tudi tožnikove navedbe, da ga bodo očetovi bratranci v primeru vrnitve v izvorno državo izsledili. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila tudi do informacij, ki jih je tožnik posredoval skupaj s svojimi komentarji. Ocenjuje, da komentarji in informacije ne vsebujejo takšnih informacij, ki jih pristojni organ že ob presoji tožnikovih osebnih okoliščin ne bi upošteval, saj gre v nekaterih primerih za drugačna stališča na podlagi istih podatkov. Na podlagi pridobljenih informacij in na podlagi sodne prakse je tožena stranka zaključila, da situacija sama po sebi v povezavi z tožnikovimi osebnimi okoliščinami v Kabulu ni takšna, da se tožnik v to mesto ne bi mogel vrniti.

Tožnik v tožbi nasprotuje stališču tožene stranke, da so nekatere njegove navedbe vzbudile dvom v resničnost njegovih izjav. Prav tako po njegovem mnenju tožena stranka ni pravilno sklepala, da v postopku ni dokazov, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen resni škodi. Vse okoliščine, ki so obstajale v času izdaje prvotne odločbe o priznanju subsidiarne zaščite z dne 15. 2. 2012, obstajajo še vedno, celo v večji meri. Takratna mladoletnost tožnika ob presoji ni mogla igrati nikakršne vloge. V prvotnem postopku je bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, njegovo izpovedbo pa so potrjevale tudi informacije o državi izvora, zato mu je tožena stranka v celoti sledila. V zvezi z morebitno vrnitvijo v Kabul pa predvsem opozarja, kar je vzpostavil že na osebnem razgovoru, da bi bil prisiljen živeti med Hazarji, tam pa živijo tudi njegovi bratranci, ki ga ogrožajo. Oporeka stališču tožene stranke, da ga bratranci ne bi prepoznali, ker je izvorno državo zapustil, ko je bil star 8 let. Napačen je tudi zaključek tožene stranke, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in tako omogoča vlagatelju, da bo lahko bival v njem. Opozarja, da precej dobra še ne pomeni dovolj dobra, pogled na zbrane informacije o državi izvora pa kažejo vse prej kot sliko, ki jo želi prikazati tožena stranka. Na podlagi informacij je dejansko stanje obratno. Pri tem opozarja, da je bila varnostna situacija v letu 2012 za spoznanje boljša kakor v letu 2011, vendar pa je spregledala dejstvo, da je bilo ugotovljeno bistveno poslabšanje situacije v letu 2013. V primeru vrnitve v Kabul bi bil tožnik prepuščen sam sebi, brez kakršnihkoli poznanstev in socialne mreže, ki bi lahko vsaj v prihodnjem obdobju pripomogla k tožnikovi integraciji in nenazadnje tudi k njegovim možnostim za preživetje. Sklicuje se tudi na smernice UNHCR z dne 6. 8. 2013, ki jih v tožbi tudi povzema. Predlaga naj sodišče po opravljeni obravnavi tožnika zasliši, nato pa odloči v sporu polne jurisdikcije in tožniku ugodi prošnji za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZMZ z določili 106. člena ureja postopek za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tako je s 1. odstavkom 106. člena ZMZ glede podaljšanja subsidiarne zaščite določeno, da v postopku opravi pristojni organ osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s 6. odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ter se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, za kar gre torej v obravnavani sporni zadevi. Iz citirane določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ torej izhaja, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v že prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite tudi priznana, torej vsi razlogi iz prošnje, ne zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Zakonodajalec je določil razloge za priznanje subsidiarne zaščite (3. odstavek 2. člena ZMZ), kot tudi za podaljšanje subsidiarne zaščite (1. odstavek 106. člena ZMZ) z določili 1. do 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka se je pri odločitvi v izpodbijani odločbi izrecno oprla na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013, ki pa je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS št. 14/2014 z dne 21. 2. 2014), zato je ob upoštevanju določila 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) sodišče izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v obravnavani zadevi presojalo tudi z vidika citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri Ustavno sodišče navaja, da mora pristojni organ, med drugim, napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, ko gre za vprašanje subsidiarne zaščite, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo. Nadalje navaja, da so pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da: - obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; - se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih funkcionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

Ustavno sodišče je v citirani odločbi dalo navodilo, da je po eni strani treba ugotoviti dejstva, na podlagi katerih pristojni organ (in za njim tudi sodišče) sprejme oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, na drugi strani pa dejstva, na podlagi katerih sprejme oceno o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi posamezniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo.

Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v citirani odločbi sodišče v ponovljenem postopku ocenjuje, da tožena stranka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji (četudi tožena stranka na str. 15 izrecno izpostavlja le 39. odstavek te sodbe), saj po mnenju sodišča ni bilo v zadostni meri pojasnjeno, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Skladno s 3. alinejo 28. člena ZMZ resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji je v 35. točki navedeno, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilna za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč držav članic, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo, ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive Sveta 2004/83. V primerljivi zadevi je upravno sodišče v sodbi št. I U 498/2013, pozneje pa še v sodbah št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014 zavzelo stališče, da kar zadeva vprašanje, kateri elementi nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, Sodišče Evropske unije v citirani sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji ni dalo nobene razlage, ker se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Upravno sodišče je v citirani sodbi tudi ugotovilo, da je potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi s subsidiarno zaščito, pri čemer ugotavlja, da iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU, in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhajajo najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter (ne)zmožnost države zagotavljati najosnovnejše storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, preskrbe hrane ali pitne vode.

Tožena stranka je svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na okoliščine, ki jih je med drugim navedla v obrazložitvi, in sicer, da je tako „v konkretnem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija v vlagateljevi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada“ ter ocenila „čeprav je vsaka civilna žrtev v oboroženem spopadu tragična in nepotrebna izguba, pa je potrebno priznati, da je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno ter da sam spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Tožena stranka je tako zaključila, da varnostna situacija sama po sebi ni tako pereča, da se tožnik v Kabul ne bi mogel vrniti. Take ocene tožene stranke pa po mnenju sodišča niso v skladu s stališči iz sodbe Sodišča Evropske unije C- 465/07, ki med drugim v že citirani 35. točki navaja, da je individualno grožnjo potrebno razumeti tako, da je stopnja samovoljnega nasilja tolikšna, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta del sodbe Sodišča Evropske unije je po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, kot je sodišče navedlo v primerljivi zadevi v že citirani sodbi št. I U 167/2014 z dne 19. 2. 2014, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede možnosti notranje razselitve v Kabul ocenila tudi razmere v Kabulu in med drugim navaja, da je do rasti nasilja prišlo tudi v Kabulu, kjer je število varnostnih incidentov nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012, vendar pa je teh incidentov še vedno malo; glede na en vir se je v prvem četrtletju leta 2013 zgodilo 12 varnostnih incidentov, ki so jih povzročili uporniki, glede na drugi 8. Res je, da ob takšnih napadih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno in četudi v nekaterih primerih v teh napadih umre tudi nekaj civilistov, Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Nadalje navaja, da gledano s stališča varnostnih razmer, je Kabul precej varno mesto, vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da je dovolj varen za kateregakoli civilista, ki bi se tam znašel, da ne bi že zgolj zaradi navzočnosti v Kabulu tvegal, da je tudi sam lahko žrtev takega napada, oziroma to po mnenju sodišča še vedno ne pomeni, da bi se lahko vsak civilist, ki bi se znašel v Kabulu, tam nahajal povsem brez tveganja, da se tudi njemu zgodi tak napad in iz tega razloga po mnenju sodišča niso bila dovolj upoštevana stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije C-465/07. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravno sodni praksi (tako tudi v sodbi št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014). Predvsem bo morala tožena stranka upoštevati v tej sodbi poudarjena stališča iz citirane sodbe Sodišča Evropske unije in odločbe Ustavnega sodišča, da je potrebno sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Sodišče je iz navedenih razlogov moralo tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker gre pri nepopolni uporabi sodbe Sodišča Evropske unije, ki je sicer tožena stranka v odločbi ni spregledala, za napačno uporabo materialnega prava.