Jedro

Tožnik ne izpolnjuje niti objektivnega pogoja za dodelitev BPP, niti finančnega pogoja, ki morata biti za odobritev zaprošene BPP oba podana kumulativno. Administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki glede na določbe ZBPP v zvezi z določili ZSV se ne morejo upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 5. 11. 2010 priporočeno na pošto vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke, hkrati pa je z isto tožbo izpodbijal tudi druge odločbe tožene stranke (št. Bpp 141/2010 z dne 5. 10. 2010, Bpp 142/2010 z dne 1. 10. 2010, Bpp 171/2010 z dne 6. 10. 2010, Bpp 170/2010 z dne 4. 10. 2010 in Bpp 173/2010 z dne 7. 10. 2010), vendar jih bo sodišče posebej obravnavalo upoštevajoč določilo 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 29. 3. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1287/2007 z dne 17. 2. 2009. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik zaprosil za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v smislu 1. odstavka 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) po katerem pristojni organ za BPP, ne glede na določbe ZBPP o pogojih in postopku za odobritev BPP, nemudoma odobri BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP), če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Vendar pri tem ugotavlja, da določbe 36. člena ZBPP pristojnemu organu v ničemer ne preprečujejo, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP, ki je po eni strani podlaga za določitev finančnih kriterijev za dodelitev BPP, po drugi strani pa pristojnim organom nalaga interpretacijo procesnih določb na način, ki zagotavlja, da je postopek v zvezi z odločanjem o dodelitvi BPP izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za prosilca, ki je že brez tega v težkem finančnem položaju. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, kolikor se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno (4. odstavek 36. člena ZBPP). Tožena stranka pa razpolaga s podatki, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev za dodelitev redne BPP, saj bi bila dodelitev nujne BPP v konkretni zadevi v nasprotju s prej navedeno prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca, ob dejstvu, da so bila organu za BPP namreč znana dejstva o finančnem stanju prosilca. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka odločala o predmetni prošnji kot o prošnji za dodelitev redne BPP. Na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP je ugotavljala finančni položaj prosilca in druge pogoje, določene z ZBPP. Tako je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZBPP presojala okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP. Ob tem ugotavlja na podlagi tožnikovih navedb v prošnji in podatkov v listinah zadevnega sodnega spisa, da je bila s sodbo opr. št. U 1287/2007 z dne 17. 2. 2009 tožba tožnika zavrnjena, sodišče pa je v navedenem sporu presojalo le zakonitost odločitve o tožnikovem predlogu za obnovo postopka in v tej zvezi pravilnost zaključka o tem, da tožnik ni verjetno izkazal, da bi kot lastnik parc. št. 530/7 ter zatrjevani lastnik parc. št. 530/14 moral biti udeležen v postopku urejanja meja parc. št. 530/8 in 530/9 s sosednjimi parcelami, kot izhaja iz načrta parcel v odločbi z dne 10. 10. 2003. Tožena stranka se v svoji obrazložitvi strinja z ugotovitvijo sodišča v citirani sodbi, da so neutemeljene in brez podlage tožbene navedbe o tem, da meje niso bile pravilno ugotovljene, prav tako pa tudi ugotovitve glede pravice udeležbe v (upravnem) postopku upoštevaje določilo 3. odstavka 20. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), po katerem tožnika v postopek ni bilo potrebno pritegniti kot stranke, ker se meje parc. št. 530/7, katere lastnik je tožnik, ne dotikajo ureje(va)nih parcelnih meja, medtem ko zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 530/14 pa ni bil tožnik, temveč A.A. v času izdaje zadevne odločbe z dne 10. 10. 2003, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da postopek z revizijo nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za BPP. V skladu z določili 12. in 13. člena ZBPP, ki jih tudi povzema, je ne glede na navedeno ugotavljala tudi finančni pogoj ob smiselni uporabi 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28, 28.a, 30 in 1. odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji), ki jih prav tako povzema v svoji obrazložitvi. Ob upoštevanju določila 23. člena ZBPP ugotavlja, da se tožnik šteje za samsko osebo, iz listin v spisu pa izhaja, da ima prejemke iz naslova pokojnine v višini 818,92 EUR mesečno, tako da mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) presega znesek določen v ZBPP v zvezi z ZSV kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP (453,60 EUR), pri čemer pojasnjuje, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki, ki tečejo zoper prosilca, pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV ne upoštevajo. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik presega tudi finančni pogoj za dodelitev BPP, saj njegov mesečni dohodek presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 453,60 EUR in je njegova prošnja tako tudi glede na 2. odstavek 13. člena ZBPP neutemeljena, zato jo je tožena stranka zavrnila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je žrtev namernega kratenja njegovih človekovih pravic, predvsem pravice do sodnega varstva in dostopnosti do sodišč, in sicer s strani sodišč RS. Naslovnemu sodišču očita, da te človekove pravice tožniku krati z zlorabo njegove gmotne in duševne stiske. Meni, da so odločitve upravnih in ustavnih sodnikov absurdne ob vedenju, da je tožnik brez premoženja, denarja in brez procesne ter pravdne sposobnosti. Prav tako so sodiščem poleg psihiatričnih izvidov znane tudi odločbe CSD Domžale, ki je ugotovil, da je tožnik brez premoženja in živi v nevzdržnih socialnih ter duševnih razmerah z minimalnimi sredstvi za preživljanje. Navaja še, da je tudi delovno nesposoben, zato si ne more dobiti dodatnih zaslužkov in si s 500,00 EUR mesečno pravice do sodnega varstva sam nikakor ne more uresničiti. Glede na svoje življenjske razmere oziroma dejansko stanje, ki ga opisuje v tožbi, ob dejstvu, da je v Republiki Sloveniji le eno Upravno sodišče, tožnik predlaga, da naslovno sodišče zadevo odstopi Državnemu zboru RS, ki naj tožniku zagotovi zakonit sodni postopek pred nepristranskim sodiščem, ki naj zaradi neuporabe ZUP in ZBPP ter kratenja njegovih človekovih pravic izpodbijano odločbo odpravi in v skladu s 66. členom ZUS-1 ugodi tožnikovi zavrnjeni prošnji.

Po pozivu sodišča je tožena stranka v skladu z določili 38. člena ZUS-1 v zvezi z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo predložila predmetni upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče v zvezi s predlogom tožnika za izločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije kot državnega organa in predložitev zadeve Državnemu zboru RS zaradi določitve drugega pristojnega sodišča, pojasnjuje kar je tako Vrhovno sodišče, kakor tudi Upravno sodišče RS tožniku že večkrat pojasnilo, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, izločitve sodišča ne pozna. Predlog tožnika bi bilo sicer po vsebini mogoče šteti za nepopolni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP, vendar drugega stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja brezplačne pravne pomoči po veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni. Glede na navedeno je sodišče sporno zadevo sprejelo v reševanje in je o tožbi tožnika odločalo kot stvarno pristojno sodišče. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena in 2. odstavka 13. člena ZBPP, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti objektivnega pogoja za dodelitev BPP, niti finančnega pogoja, ki pa morata biti za odobritev zaprošene BPP oba podana kumulativno. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da ima tožnik prejemke iz naslova pokojnine v višini 818,92 EUR mesečno. Zato je pravilno uporabila določila 13. člena, 23. člena in 24. člena ter 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi teh določb ne dodeli. Prav tako je tožniku tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki glede na določbe ZBPP v zvezi s citiranimi določili ZSV ne morejo upoštevati. Prav tako je tožniku pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za odobritev BPP po določilih 24. člena ZBPP. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka pravilno in izčrpno navedla v svoji obrazložitvi, zato se, da jih ne ponavlja, nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik je v tožbi le posplošeno zatrjeval, da se mu že vsa leta dogajajo krivice in da odločitve sodišč niso pravilne, vendar svojih ugovorov ni konkretiziral in argumentirano obrazložil, zato jih sodišče ne more preizkusiti, niti odločati o njihovi utemeljenosti. Sodišče zato ugovore tožnika kot pavšalne zavrača. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.