Jedro

Sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ni dolžno samo, brez predloga strank izvajati nadaljnjih dokazov, če presodi, da so vsa relevantna dejstva dokazana s takšno stopnjo verjetnosti, to je gotovostjo, da lahko dokazni postopek zaključi.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju je bil M.G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena tega zakona. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo dejanje določena kazen štiri mesece zapora, za drugo dva meseca zapora ter po določilih o steku enotna kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba enega leta. Pritožbi zagovornice obdolženca je Višje sodišče v Celju delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obdolženca v celoti oprostilo plačila stroškov postopka, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav zahteva sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz obrazložitve izhaja, da izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba pa vsebuje sicer zadostno analizo zbranih dokazov o načinu nastanka oškodovančeve telesne poškodbe, pri čemer je sodišče obrazložilo, da se je oprlo na izpoved oškodovanca in mnenje izvedenca sodne medicine dr. P.K. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornica v tem, ker sodišče ni pojasnilo razloga, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu obdolženca, da se ugotovi identiteta varnostnika, ki je bil priča obravnavanemu dogodku in se ga zasliši. S tem, ko ga sodišče ni zaslišalo, je kršilo tudi obdolžencu pravico do obrambe (kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP).

Kot izhaja iz podatkov v spisu je zagovornica na glavni obravnavi, opravljeni dne 26.1.2005 predlagala izvedbo tega dokaza. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo in opravilo poizvedbo v S. o tem, kateri varnostnik je bil v kritičnem času v službi (dne 10.11.2003 ob 12.20 uri). Dne 16.2.2004 je prejelo obvestilo, da je bil to M.B., ki ga je sodišče večkrat vabilo in zatem uspelo zaslišati na obravnavi dne 4.7.2006, ko je zaslišan kot priča povedal, da ne pozna ne obdolženca in ne oškodovanca, oziroma da ju prvič vidi. Na istem naroku je sodišče zaslišalo še pričo B.Đ., seznanilo stranke z dopisom policijske postaje z dne 17.5.2006 in ker ni bilo drugih dokaznih predlogov, je dokazovanje zaključilo.

Glede na takšno procesno situacijo, ko torej stranke niso predlagale izvedbe nobenega dokaza več, sodišče ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj ni izvajalo še drugih dokazov. Če je stranka namreč štela, da dokaz, ki ga je predlagala, ni bil uspešen, bi morala, če bi menila, da je potrebno neko dejstvo še dodatno razčistiti, predlagati izvedbo drugega dokaza. Sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov samo tega ni dolžno storiti, če presodi, da so vsa relevantna dejstva dokazana s takšno stopnjo verjetnosti, to je gotovostjo, da lahko dokazni postopek zaključi. Prav tako pa tudi sodišče s tem, ko kasneje samo, brez predloga strank ni izvajalo nadaljnjih dokazov, ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe. Sodbo sodišča prve stopnje bi v tem primeru obramba lahko izpodbijala le iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je zagovornica sicer storila, vendar je bila pritožba zavrnjena. Ker torej očitane kršitve določb ZKP niso podane, je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

Slednje velja tudi glede očitka iste kršitve določb ZKP (11. točka prvega odstavka 371. člena) češ, da v sodbi niso navedeni razlogi, kako je sodišče ugotovilo način nastanka poškodb oškodovanca. Sodišče se je namreč pri presoji tega dejstva oprlo na izpoved oškodovanca in na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, iz katerega izhaja, da je možen način nastanka poškodb udarec s pestjo (torej način, ki ga opisuje tudi oškodovanec), nestrinjanje zagovornice s takšno presojo sodišča pa pomeni le izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, s katerim pravnomočne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Okoliščina, ali je bilo dejanje storjeno na vrhu stopnic in ali se to nahaja že v podhodu ali ne, pa ne predstavlja odločilnega dejstva in torej očitana kršitev (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) v zvezi s tem dejstvom ne more biti podana.

Pri odmeri kazni je sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, kot obteževalno pa, da skuša reševati domnevne družinske zadeve, namesto, da bi vložil tožbo in preko sodišča skušal dokazati oškodovancu, da je dolžan njegovi materi na ta način, da mu je grozil in ga poškodoval sredi belega dne. O dolgu oškodovanca do obdolženčeve matere je izpovedoval obdolženec sam, zaslišan pred sodiščem dne 30.9.2004 in 26.1.2005. S tem, ko je sodišče to okoliščino upoštevalo kot obteževalno, ni kršilo in tudi ni moglo kršiti določbe 5. točke 372. člena v zvezi z drugim odstavkom 41. člena KZ.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP ali KZ, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, podlaga za takšno odločitev pa so podatki o obsojenčevih premoženjskih razmerah, razvidnih iz podatkov v spisu.