Jedro

Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe. Že po naravi stvari je zato v primeru hkratnega zavrženja tožbe in zahteve za začasno odredbo izključeno samostojno izpodbijanje odločitve o začasni odredbi. Tožnik jo more in mora napasti le v pritožbi zoper sklep o tožbi, saj so razlogi o dopustnosti tožbe tudi razlogi, s katerimi utemeljuje upravičenje do vsebinske obravnave predlagane začasne odredbe. To pa po naravi stvari izključuje uporabo določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1. ZUS-1 v 82. členu določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo. To pomeni, da posebna pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi zavržene tožbe ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) vložila tožbo zoper Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za del enote urejanja prostora P11-S2/2 (EUP PA03) Krčevina pri Ptuju. (v nadaljevanju OPPN) in upravnemu sodišču predlagala, naj do končne odločitve zadrži izvajanje OPPN.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi neizkazovanja tožničinega pravnega interesa za izpodbijanje navedenega OPPN tožbo zavrglo (I. točka izreka sklepa), posledično pa ob smiselni uporabi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) s pritožbo izpodbija II. točko izreka navedenega sklepa. Med drugim navaja, da je začasna odredba pravni inštitut, ki je procesno ločen od tožbe in podvržen svojim pravilom postopka. Na to naj bi kazali že ločeni pritožbi, ki imata vsaka svoj rok za vložitev. Sodišče bi se zato moralo ločeno opredeliti in navesti argumente za svojo odločitev. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sklep nima razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru navaja, da odločitev, da sodišče ne bo obravnavalo predloga za izdajo začasne odredbe, temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča vse od odločb I Up 337/2007 in ostalih dalje. Nestrinjanje z razlogi zanjo pa ne pomeni zatrjevane kršitve postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. ZUreP-2 v 58. členu ureja posebno obliko sodnega varstva zoper prostorske izvedbene akte kot splošne pravne akte, in sicer upravni spor, za katerega se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek). V tem postopku sme sodišče do končne odločitve delno zadržati izvajanje izpodbijanega prostorskega izvedbenega akta, če bi zaradi njegovega izvajanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (sedmi odstavek).

7. Razen navedenih ZUreP-2 nima drugih določb, ki bi se nanašale na odločanje o začasnem zadržanju izpodbijanega akta (predpisa), tako tudi ne glede pravnih sredstev zoper odločitev o zavrženju tovrstnega predloga kot posledice zavržene tožbe. Za vprašanja postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe po sedmem odstavku 58. člena ZUreP-2 je zato treba smiselno uporabiti določbe 32. in 82. člena ZUS-1, ki se nanašajo na postopek odločanja o začasni odredbi. Na tako uporabo 32. člena ZUS-1 se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje in v pravnem pouku navedlo, da je zoper II. točko izreka (glede začasne odredbe) dovoljena pritožba v roku treh dni od vročitve sklepa, zoper I. točko (o zavrženi tožbi) pa v roku petnajst dni.

8. Iz tega pravnega pouka izhaja, da je zoper odločitev o začasni odredbi, ki je bila zavržena, ker ni pogojev za vodenje sodnega postopka, dovoljena posebna pritožba. Očitno tudi je, da stališče sodišča prve stopnje o dopustnosti posebne pritožbe temelji na določbi šestega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da lahko stranke zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, vložijo pritožbo v treh dneh, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.

9. Navedeno stališče je napačno. Določba 32. člena ZUS-1 o posebni pritožbi, ki jo je mogoče vložiti v kratkem, le tridnevnem roku, se namreč nanaša na primere, ko je sodišče vsebinsko odločilo o predlagani začasni odredbi. To neposredno izhaja iz drugega stavka šestega odstavka obravnavanega člena, ki opredeljuje učinke vložene pritožbe, ki ne zadrži izvršitve _izdane_ začasne odredbe. Odredba pa je lahko izdana samo, če sodišče ugotovi, da so zanjo izpolnjeni pogoji, določeni v drugem oziroma tretjem odstavku navedenega člena. Ker pomeni izdana začasna odredba oviro za izvršitev izpodbijanega upravnega akta in s tem izjemo od pravila, da tožba v upravnem sporu ne vpliva na izvršitev (prvi odstavek istega člena), pa je v tem pogledu smiselna tudi nadaljnja zakonska zahteva iz šestega odstavka po hitrem odločanju pritožbenega sodišča. To naj brez odlašanja, najkasneje v petnajstih dneh po prejemu pritožbe, odloči o upravičenosti odrejenega zadržanja izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

10. Sklepanja, da je zakon določil posebno pritožbo zoper vse odločitve, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe, nima opore niti v ostalih določbah 32. člena ZUS-1. Še zlasti ne v omenjenem prvem odstavku, ki določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, če ta zakon ne določa drugače. Ker ZUS-1 določa drugače že v naslednjih odstavkih z možnostjo izdaje začasne odredbe, je razvidno, da je ta ukrep akcesoren, saj je o njem dopustno odločati le ob vloženi tožbi oziroma v začetem upravnem sporu. Začasno odredbo je mogoče izdati do pravnomočne odločitve v upravnem sporu in z jasnim ciljem, da se z njo do takrat prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku (drugi odstavek). S tem je opredeljen namen začasne odredbe, ki je v vzpostavitvi suspenzivnosti vložene tožbe na način, da prepreči ravnanja, ki bi lahko imela za posledico povzročitev kvalificirane škode, zaradi katere bi sodno varstvo za tožnika ostalo brez pomena.1 To pa začasno odredbo opredeljuje kot sredstvo za zagotavljanje učinkovitosti postopka, v katerem sodišče presoja utemeljenost tožbe,2 kar pomeni, da pogoj vložene tožbe pomeni tožbo, ki je sposobna vsebinske obravnave. Glede tega je ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, da neobstoj procesnih predpostavk za tožbo pomeni oviro za vsebinsko odločanje o začasnem ukrepu.3

11. Nujna posledica navedene odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe. Že po naravi stvari je zato v primeru hkratnega zavrženja tožbe in zahteve za začasno odredbo izključeno samostojno izpodbijanje odločitve o začasni odredbi. Tožnik jo more in mora napasti le v pritožbi zoper sklep o tožbi, saj so razlogi o dopustnosti tožbe tudi razlogi, s katerimi utemeljuje upravičenje do vsebinske obravnave predlagane začasne odredbe. To pa po naravi stvari izključuje uporabo določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1. 12. ZUS-1 v 82. členu določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon (prvi odstavek). V 32. členu je predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper izpodbijani sklep, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da se v svojih dosedanjih odločitvah do vprašanja dopustnosti posebne pritožbe zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi zavržene tožbe še ni izrecno opredelilo. V večini primerov je obravnavalo pritožbo, ki je izpodbijala obe odločitvi o zavrženju (tožbe in začasne odredbe) in jih zavrnilo.4 V sklepih I Up 518/2012 z dne 28. 11. 2012 in I Up 506/2011 z dne 19. 10. 2011 je sicer vloženo pritožbo glede sklepa o zavrženi tožbi zavrnilo, zoper sklep o zavrženju začasne odredbe pa zavrglo kot prepozno (vloženo po poteku roka iz šestega odstavka 32. člena ZUS-1). To bi sicer kazalo na razumevanje o dopustnosti ločenih pritožb, vendar tudi v teh primerih Vrhovno sodišče ni bilo soočeno z okoliščino samostojne pritožbe, vložene le zoper sklep o zavrženi začasni odredbi. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da Vrhovno sodišče o vprašanju, o katerem je odločilo v tem sklepu, še nima izoblikovanega ustaljenega stališča. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo. Res je bila vložena na podlagi napačnega pravnega pouka, vendar pritožnica na njegovi podlagi ne more pridobiti več pravic, kot ji pripadajo na podlagi zakona.5 V primeru uspeha s pritožbo zoper odločitev o zavrženju tožbe, katere vložitev je napovedala v obravnavani pritožbi, bo v ponovljenem postopku lahko ponovno zahtevala odločanje o predlagani začasni odredbi.

**K II. točki izreka**

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti toženki stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (625 točk po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne št. 30 Odvetniške tarife, administrativne stroške v višini 2% po tretjem odstavku 11. člena, oboje povečano za 22% DDV po 12. členu). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Drug namen ni razviden niti iz sedmega odstavka 58. člena ZUreP-2, saj se z zadržanjem izvajanja izpodbijanih določb prostorskega izvedbenega akta prepreči možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. 2 O tem številni sklepi Vrhovnega sodišča, npr. I Up 36/2016 z dne 24. 2. 2016, I Up 209/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 22/2017 z dne 29. 3. 2017, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 172/2018 z dne 9. 10. 2018, I Up 109/2019 z dne 3. 7. 2019 in drugi. 3 Prim. sklepe I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016 in druge. 4 Tako Vrhovno sodišče v sklepih, npr. I Up 362/2007 z dne 11. 4. 2007, I Up 285/2010 z dne 4. 11. 2010, I Up 321/2010 z dne 15. 12. 2010, I Up 261/2012 z dne 23. 5. 2012, I Up 383/2012 z dne 9. 8. 2012, I Up 55/2013 z dne 27. 3. 2013, I up 281/2013 z dne 12. 9. 2013, I Up 80/2015 z dne 20. 4. 2015, I Up 179/2017 z dne 3. 8. 2017, I Up 146/2018 z dne 29. 8. 2018 in drugih. 5 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 454/2009 z dne 13. 1. 2010, I Up 116/2014 z dne 24. 3. 2014, I Up 160/2016 z dne 15. 6. 2016, I Up 55/2018 z dne 28. 3. 2018, I Up 73/2018 z dne 23. 5. 2018 in druge.