Jedro

Rok za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje po 1. odstavku 31. člena ZTuj je materialni rok. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 312/2000-6 z dne 6.4.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 7.1.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote L. z dne 19.10.1999. S 1. točko izreka prvostopnega sklepa je upravni organ tožničino vlogo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, z 2. točko izreka pa zavrgel njeno vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je bilo tožnici začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljeno do 20.9.1999. Vlogo za podaljšanje dovoljenja je vložila 23.9.1999 hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, to je prepozno. Tujec, ki želi dovoljenje podaljšati, po 1. odstavku 31. člena Zakona o tujcih, mora vlogo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Zamuda roka pomeni zamudo materialnega roka, ki ima prekluzivne posledice, to je izgubo pravice. Na tej dejanski podlagi je pravilna ugotovitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da je tožnica po 20.9.1999 pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje izgubila. Zavrača ugovor, da bi bili kršeni mednarodni sporazumi. Pravilna je tudi zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Gre za zamudo materialnega in ne procesnega roka.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in meritorno odloči o prošnji za podaljšanje dovoljenja oziroma, sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zakonsko omejevanje pridobitve začasnega bivanja tujca v Republiki Sloveniji je v nasprotju z določili Ustave RS in določbami 6., 8. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju - konvencije). Z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje so bile kršene določbe ZUP. Upravičenost vzroka za vrnitev v prejšnje stanje je tožnica verjetno izkazala in je zato odločitev sodišča nepravilna. Prvostopni organ je predlog za vrnitev prejšnje stanje zavrnil, torej je o zadevi meritorno odločal, čeprav ni presojal, razlogov, ki jih je tožnica navedla v utemeljitvi predloga. S tem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče. V konkretnem primeru ne gre za uveljavitev pravice, določene v materialnem predpisu, ampak le za podaljšanje že priznane pravice. Navedeni rok predstavlja procesni rok, določen v materialnem predpisu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je pravna presoja upravnega sodišča, da je rok za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje po 1. odstavku 31. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99) materialni rok, ki ga mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljavljati pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice (prekluzivni rok). Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati, škodljive posledice zamude prekluzivnega materialnega roka pa se tudi z vrnitvijo v prejšnje stanje ne dajo popraviti.

Vrnitev v prejšnje stanje na podlagi določbe 103. člena ZUP je vselej vezana na dejanje postopka, torej na zamudo procesnega in ne materialnega roka. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna presoja prvostopnega sodišča, tako glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje kot vrnitve v prejšnje stanje, pravilna.

S pretekom materialnega roka, kot enega od pogojev za pridobitev pravice do podaljšanja začasnega prebivanja, ugasne pravica do uveljavljanja te pravice. V obravnavanem primeru je tak rok pretekel, zato pogoj za pridobitev pravice ni bil izpolnjen. Na tej podlagi je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnjen. Upravni organ zato ni kršil pravil ZUP, če ni presojal upravičenosti razlogov, uveljavljanih za vrnitev v prejšnje stanje. To niti ni bilo potrebno.

Tujec uveljavlja pravice na način in po postopku, kot jih določa zakon. Ne gre za kršitev določb konvencije, če odločitve temeljijo na ugotovitvah, da tujec ni upošteval zakonskih določb o roku za uveljavljanje pravic. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da so bile tožnici kršene pravice iz konvencije.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.