14. 3. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vlaste Lesjak, Izola, ki jo zastopa Odvetniška družba Maučec in Krebelj, o. p., d. o. o., Koper, na seji 14. marca 2024

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 45047/2018 z dne 22. 9. 2022 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je pritožnico spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09 in 91/11 – v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovanki povrne 3.708,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Višje sodišče je pritožbo zagovornice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je spremenilo opredelitev kaznivega dejanja v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, izrečene sankcije pa ni spremenilo.

2.Pritožnica med drugim zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave ter pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ker naj bi bila prekvalifikacija kaznivega dejanja s strani Vrhovnega sodišča zanjo presenečenje. Meni, da obtožni predlog in izrek prvostopenjske sodbe nista vključevala konkretizacije vseh zakonskih znakov tatvine ter da se zato pred očitki tega kaznivega dejanja ni mogla braniti.

3.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da opis dejanja, ki se očita pritožnici, vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, ki opredeljujejo kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pritožnica naj bi že ob očitku kaznivega dejanja poneverbe imela zadostne možnosti, da se opredeli do vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so pomembna za odločitev, ali naj se dejanje opredeli kot tatvina. Jedro njene obrambe – poleg očitkov nezadostne konkretizacije – naj bi bilo prav zatrjevanje, da si nakazanega zneska ni nameravala prilastiti, do česar naj bi se prvostopenjsko sodišče opredelilo v 9. točki obrazložitve sodbe. Izvršitveno ravnanje naj bi zaradi specifičnosti razpolagalnih dejanj z nestvarnim premoženjem izpolnjevalo zakonske znake po prvem odstavku 209. člena in po prvem odstavku 204. člena KZ-1, zato naj bi obravnavani očitek (prilastitev z direktnim naklepom) neizogibno vključeval tudi prvine izvršitve tatvine (vzeti stvar z namenom prilastitve). Zato in upoštevaje nespremenjen kaznovalni okvir, je Vrhovno sodišče ocenilo, da položaj obrambe s spremembo pravne opredelitve ni bil prizadet.

4.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1702/22 z dne 4. 12. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Sprejelo jo je na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), ker je ocenilo, da odpira pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve.

B.

5.Po prvi alineji 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe je, da je posameznik seznanjen z obtožbo – to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da lahko pripravi svojo obrambo.[1] Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila obdolžencu ne daje samo možnosti, da vnaprej pripravi obrambo, ampak mu zagotavlja tudi, da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.[2]

6.O vprašanju dopustnosti "sodbe presenečenja" se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi št. Up-765/13 z dne 3. 12. 2015. V njej je presojalo položaj, ko je Vrhovno sodišče v delovnem sporu ob odločanju o reviziji uporabilo drugačno pravno podlago kot nižji sodišči in spremenilo njuno odločitev. Ustavno sodišče je opozorilo, da so bila z vidika pravne podlage, ki jo je uporabilo Vrhovno sodišče, pravno relevantna tudi dejstva, ki jih nižjima sodiščema glede na izoblikovano pravno pravilo, ki sta ga uporabili sami, pri odločanju ni bilo treba upoštevati. Pritožnici po mnenju Ustavnega sodišča tudi ni bilo mogoče očitati, da bi z možnostjo uporabe takšne pravne podlage morala oziroma mogla računati. Ker se torej pritožnica o zaključkih, ki so bili podlaga za sodbo Vrhovnega sodišča, ni mogla izreči niti jih ni mogla predvideti, je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V odločbi št. Up-93/16 z dne 6. 12. 2017 pa je Ustavno sodišče obravnavalo položaj, ko je Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti spremenilo pravno kvalifikacijo sostorilstva v pomoč pri kaznivem dejanju. Ustavno sodišče je pojasnilo, da ima pomoč bistveno drugačne elemente kot sostorilstvo ter da se zato pri takšni spremembi pravne kvalifikacije spremeni tudi upoštevno dejansko stanje. Sprememba, ki jo je opravilo Vrhovno sodišče, je tako pomenila samostojno pravno celoto, ki v pretežnem delu niti v dejanskem niti v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Ker Vrhovno sodišče po odločitvi, da bo spremenilo pravno kvalifikacijo udeležbe pritožnika pri kaznivem dejanju, pritožniku ni omogočilo obrambe zoper spremenjeni očitek, je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.[3]

7.Pravico obdolženca do seznanitve z naravo in razlogom obtožbe zagotavlja tudi točka a tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti države pogodbenice pri obveščanju prizadete osebe o "obtožbi" še posebej pozorne. Spoštovanje zahteve, da obdolženi prejme natančne in popolne informacije o obtožbah, je namreč bistveni pogoj za poštenost postopka. Pravico biti obveščen o naravi in razlogu obtožbe je treba obravnavati ob upoštevanju obdolženčeve pravice do priprave obrambe iz točke b tretjega odstavka 6. člena EKČP. Točka a tretjega odstavka 6. člena EKČP daje tako obdolžencu pravico, da je obveščen ne le o dejstvih, na katerih temelji obtožba, temveč tudi o pravni kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja.[4]

8.Po praksi ESČP mora imeti obdolženec v primeru spremembe pravne kvalifikacije očitka med postopkom možnost, da praktično, učinkovito in pravočasno uveljavlja svojo pravico do obrambe.[5] Sodišče, ki spremeni pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ne da bi obdolženca o tem predhodno obvestilo, pa ne krši obdolženčeve pravice do seznanitve z obtožbo, če je bila takšna sprememba za obdolženca predvidljiva. Pogoj predvidljivosti spremembe pravne kvalifikacije obtožbe je izpolnjen, kadar je bil novi del tudi že bistveni sestavni del prvotno očitanega kaznivega dejanja.[6]

9.Temeljna procesna jamstva v kazenskem postopku zagotavlja tudi pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Drugi odstavek 48. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016) določa, da je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe. Pravice obdolženca med drugim določa tudi Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1. 6. 2012, str. 1–10 – v nadaljevanju Direktiva 2012/13/EU). Prvi odstavek 6. člena te direktive določa, da "države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe." Po tretjem odstavku istega člena direktive države članice "zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe". Četrti odstavek istega člena pa države članice zavezuje, da "zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom". Namen teh pravil je zagotoviti poštenost postopka in omogočiti učinkovito uveljavljanje pravic do obrambe.[7]

10.Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je že v več zadevah odločalo o pogojih, pod katerimi Direktiva 2012/13/EU dopušča naknadne spremembe informacij o obtožbi.[8] V sodbi v zadevi BK, ob udeležbi Spetsializirana Prokuratura, C-175/22, z dne 9. 11. 2023 je presojalo bolgarsko sodno prakso, ki je sodišču omogočala, da uporabi drugačno pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo tožilstvo, ne da bi pred tem obdolženca seznanilo s predvideno novo kvalifikacijo. SEU je pojasnilo, da pravica do obveščenosti, ki jo zagotavlja Direktiva 2012/13/EU, vključuje vsaj dve ločeni pravici: 1) pravico do obveščenosti o različnih procesnih pravicah in 2) pravico do obveščenosti o obdolžitvah. Poudarilo je, da ima obvestitev o pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja odločilni pomen za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev je bistvena, da lahko obdolženec razume, česa je obdolžen, da ustrezno organizira svojo obrambo in da po potrebi izpodbija obtožbo tako, da dokaže odsotnost enega ali več znakov očitanega kaznivega dejanja.[9] Zato lahko vsaka sprememba pravne kvalifikacije dejanskega stanja s strani sodišča, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka v smislu četrtega odstavka 6. člena Direktive 2012/13/EU.[10]

11.Pri tem SEU razlikuje med dvema položajema: prvi je položaj, ko novo kaznivo dejanje vključuje nove zakonske znake, glede katerih obdolženec še ni imel možnosti predstaviti svojih trditev. V takem primeru je očitno nujno, da sodišče pravočasno obvesti obdolženca o predvideni novi opredelitvi ter mu zagotovi, da v zvezi s tem konkretno in učinkovito uveljavlja svojo pravico do obrambe. Drugačen pa je položaj, ko novo kaznivo dejanje ne vključuje novih zakonskih znakov v primerjavi s predhodno uporabljeno obliko kaznivega dejanja. V takšnem primeru je imel obdolženec med postopkom možnost predstaviti svoje trditve tudi o vseh zakonskih znakih novega kaznivega dejanja. Vendar pa ima lahko po presoji SEU tudi v takšnem primeru sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja nezanemarljiv vpliv na uveljavljanje pravice do obrambe. Ni namreč mogoče izključiti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi pravni kvalifikaciji, svojo obrambo organiziral drugače.[11] SEU je tudi poudarilo, da je v tem kontekstu okoliščina, da nova opredelitev kaznivega dejanja ne more povzročiti uporabe strožje kazni, popolnoma neupoštevna. Poštenost postopka namreč zahteva, da ima obdolženec možnost polno uveljavljati pravico do obrambe. Večja ali manjša strogost zagrožene kazni pa ni povezana z vprašanjem, ali je bilo to pravico mogoče uveljavljati.[12] Upoštevaje te razmisleke, je SEU bolgarskemu sodišču odgovorilo, da je treba "četrti odstavek 6. člena Direktive 2012/13/EU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi tej osebi zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev. V tem kontekstu je okoliščina, da navedena opredelitev ne more povzročiti uporabe kazni, strožje od kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila ta oseba prvotno obdolžena, povsem neupoštevna.

12.Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU.[13] Republika Slovenija je izvrševanje dela svojih suverenih pravic prenesla na EU. Nanjo je prenesla tudi normativno urejanje na nekaterih področjih, ki ga je treba upoštevati pri odločanju.[14] Namen Direktive 2012/13/EU je uveljaviti skupna minimalna pravila na področju obveščanja v kazenskem postopku ter posledično okrepiti zaupanje v kazenskopravne sisteme vseh držav in zagotoviti učinkovitejše pravosodno sodelovanje v duhu vzajemnega zaupanja.[15] V 4. uvodni izjavi te direktive je izrecno poudarjeno, da lahko vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah deluje učinkovito le v duhu zaupanja, kjer ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanje v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno uporabo teh pravil. Direktiva 2012/13/EU, kot jo je s svojo razlago napolnilo SEU, zato vzpostavlja minimalne standarde človekovih pravic, ki se uporabljajo ne samo v čezmejnih primerih, temveč v vseh nacionalnih kazenskih postopkih.[16] Zato mora Ustavno sodišče, ko v tej zadevi opredeljuje obseg in pomen pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, poleg prve alineje 29. člena Ustave upoštevati tudi Direktivo 2012/13/EU in z njo povezano prakso SEU.[17]

13.Glede na navedeno je ob upoštevanju zahtev prava EU pravico do obrambe treba razumeti tako, da vključuje tudi pravico obdolženca, da je v primeru, če namerava sodišče uporabiti drugačno pravno kvalifikacijo očitanih dejanj, kot jo je tožilstvo, o tem pravočasno obveščen. Ni namreč izključeno, da bo obdolženec, potem ko bo seznanjen s predvideno novo opredelitvijo, svojo obrambo organiziral drugače. Z vidika pravice do obrambe pa ni upoštevna okoliščina, da je za novo kaznivo dejanje zagrožena enaka ali milejša kazen kot za prvotno. Besedilo prve alineje 29. člena Ustave, po katerem je treba obdolžencu zagotoviti "primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe", takšni razlagi ne nasprotuje.

14.Od konkretnega primera pa je odvisno, kako mora sodišče zagotoviti "primeren čas in možnosti za pripravo obrambe", torej možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na novo kvalifikacijo kaznivega dejanja. Kadar o spremembi pravne kvalifikacije odloči Vrhovno sodišče, lahko to sodišče glede na naravo kršitve razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo sojenje na prvo stopnjo, kjer se obdolženec lahko učinkovito brani zoper spremenjene očitke. V določenih primerih pa lahko zadostuje, da se obdolžencu omogoči izjava v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšno razlago omogoča točka a tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj ne zahteva točno določenega načina, na katerega mora biti obdolženec obveščen o naravi in razlogu obtožbe zoper njega.[18]

15.V konkretnem primeru so tožilstvo ter Okrajno in Višje sodišče opis kaznivega dejanja, ki se je očitalo pritožnici, opredelili kot kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Navedeni člen se glasi: "Kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, se kaznuje z zaporom do treh let." Vrhovno sodišče pa je isti opis kaznivega dejanja opredelilo kot tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se glasi: "Kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let." Pojasnilo je, da dejstveni opis dejanja vsebuje izvršitveno ravnanje (prenakazilo denarja z bančnega računa družbe), lastnika premoženja (oškodovana družba), protipravnost ravnanja (brez privolitve zastopnika družbe), prilastitev, tj. vključitev v pritožničino premoženje (nakazilo na njen osebni bančni račun), in premično premoženje, ki vključuje tudi t. i. knjižni denar. Vrhovno sodišče je v očitku prepoznalo tudi zatrjevanje vseh okoliščin, ki omogočajo ugotavljanje pritožničinega prilastitvenega namena, in sicer v zatrjevani naklepni prilastitvi denarja na način, ki sporoča voljo prilastiti si (navedeni denar).

16.Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da naj bi obravnavani očitek (prilastitev z direktnim naklepom) neizogibno vključeval tudi prvine izvršitve tatvine (vzeti stvar z namenom prilastitve), z vidika zagotavljanja pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe ne zadostuje. Vrhovno sodišče ni opravilo primerjave med vsemi zakonskimi znaki prejšnjega in novega kaznivega dejanja ter ni ugotovilo, ali so vsi zakonski znaki enaki oziroma v čem se razlikujejo. Z vidika pravice iz prve alineje 29. člena Ustave tudi ne zadostuje ugotovitev, da izvršitveno ravnanje zaradi specifičnosti razpolagalnih dejanj z nestvarnim premoženjem izpolnjuje zakonske znake obeh kaznivih dejanj. Obdolžencu ni mogoče nalagati bremena, da vnaprej predvidi vsa kazniva dejanja, ki bi jim potencialno lahko ustrezal dejstveni opis kaznivega dejanja iz obtožbe. Sodišče pa mora prepustiti obdolžencu, da se odloči, ali bo glede na konkretno spremembo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja spremenil oziroma dopolnil strategijo obrambe. Prav tako ni upoštevna okoliščina, da je kaznovalni okvir tudi po spremembi pravne kvalifikacije ostal nespremenjen.

17.Ker je Vrhovno sodišče spremenilo pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja, ne da bi pritožnici omogočilo primeren čas in obrambo zoper spremenjeno pravno kvalifikacijo, takšno odločitev pa je v bistvenem utemeljilo na okoliščini, da dejstveni opis očitanega ravnanja izpolnjuje zakonske znake obeh kaznivih dejanj, je bila pritožnici kršena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Glede na ugotovljeno kršitev je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

18.Ker je bilo treba sodbo Vrhovnega sodišča razveljaviti zaradi kršitve pravice iz prve alineje 29. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih kršitev.

19.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Čeferin, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Šugman Stubbs je dala pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165), 6. točka obrazložitve.

[2]Prav tam, 11. točka obrazložitve.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-93/16, 27. in 33. točka obrazložitve.

[4]Glej sodbo ESČP v zadevi Pélissier in Sassi proti Franciji z dne 25. 3. 1999.

[5]Prav tam, 62. točka obrazložitve; glej tudi sodbe ESČP v zadevah Block proti Madžarski z dne 25. 1. 2011, 24. točka obrazložitve; Haxhia proti Albaniji z dne 8. 10. 2013, 137.–138. točke obrazložitve; ter Pereira Cruz in drugi proti Portugalski z dne 26. 6. 2018, 198. točka obrazložitve.

[6]Glej sodbe ESČP v zadevah De Salvador Torres proti Španiji z dne 24. 10. 1996, 33. točka obrazložitve; Drassich proti Italiji z dne 11. 12. 2007, 39. točka obrazložitve; Sadak in drugi proti Turčiji (št. 1) z dne 17. 7. 2001, 56. točka obrazložitve: Juha Nuutinen proti Finski z dne 24. 4. 2007, 32. točka obrazložitve.

[7]Glej 27.–29. uvodno izjavo Direktive 2012/13/EU in sodbo SEU v zadevi Kolev in drugi, C-612/15, z dne 5. 6. 2018, 92. in 93. točka obrazložitve.

[8]Poleg sodbe SEU v zadevi Kolev in drugi glej tudi sodbi v zadevah Moro, C-646/17, z dne 13. 6. 2019 ter Spetsializirana prokuratura proti ZX, C-282/20, z dne 21. 10. 2021.

[9]V sodbi SEU v zadevi BK, ob udeležbi Spetsializirana Prokuratura, sta sicer uporabljena izraza "elementi kaznivega dejanja" (40. točka obrazložitve) oziroma "sestavni elementi kaznivega dejanja" (42., 44. in 45. točka obrazložitve). Ob upoštevanju bolgarske različice, tj. različice v jeziku sodišča, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje, pa je mogoče ugotoviti, da je s tem mišljen termin "zakonski znaki kaznivega dejanja".

[10]Prav tam, 40.–41. točka obrazložitve.

[11]Prav tam, 42.–45. točka obrazložitve.

[12]Prav tam, 46. točka obrazložitve.

[13]Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-858/20 z dne 24. 11. 2022, 24. točka obrazložitve; št. Up-500/23, U-I-85/23 z dne 19. 10. 2023, 11. točka obrazložitve; ter št. Up-558/20 z dne 1. 2. 2024, 12. točka obrazložitve.

[14]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-558/20, 12. točka obrazložitve.

[15]Glej 8.–10. uvodno izjavo Direktive 2012/13/EU.

[16]Direktiva 2012/13/EU je bila sprejeta na podlagi drugega odstavka 82. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU). Ta določa, da lahko Evropski parlament in Svet z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. Sprejetje minimalnih pravil iz tega odstavka pa državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali uvedejo višjo raven zaščite posameznikov. Mitsilegas opozarja, da je funkcionalna pravna podlaga drugega odstavka 82. člena PDEU omogočila vzpostavitev samostojnih standardov EU na področju temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku (V. Mitsilegas, EU Criminal Law, 2. izdaja, Hart Publishing, Oxford 2022, str. 258).

[17]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-858/20, 24. točka obrazložitve, in št. Up-500/23, U-I-85/23, 11. točka obrazložitve.

[18]Glej sodbo ESČP v zadevi Drassich proti Italiji (št. 2) z dne 22. 2. 2018, 66. in 70. točka obrazložitve.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. KATJE ŠUGMAN STUBBS

K ODLOČBI ŠT. Up-1702/22 Z DNE 14. 3. 2024

Zadeva, h kateri pišem pritrdilno ločeno mnenje, je zanimiva iz več različnih razlogov. Po mojem védenju se je prvič v sodni praksi Ustavnega sodišča zgodilo, da smo svojo odločitev v kazenski zadevi oprli na sodbo SEU. To dejstvo je zanimivo že samo po sebi, saj je do sedaj veljalo, da je glavni nadnacionalni akter, ki oblikuje mednarodne standarde varstva pravic obdolžencev, ESČP. Tokrat pa je drugače: SEU je postavilo letvico varstva pravic obdolženca višje, predvsem pa precej bolj decidirano, kot jo v zadevah spremembe obtožnice postavlja ESČP. Odločba pa je zanimiva tudi vsebinsko, saj spreminja desetletja ustaljeno prakso.

I.Prekvalifikacija kaznivega dejanja s strani Vrhovnega sodišča

V konkretni zadevi sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pritožnico obsodili zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Vrhovno sodišče pa je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je prejšnjo pravno kvalifikacijo spremenilo v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ni pa spremenilo izrečene sankcije. Do končne spremembe pravne kvalifikacije je torej prišlo na tretji stopnji, pritožnica pa se je z novo pravno kvalifikacijo seznanila šele takrat, ko je prejela sodbo Vrhovnega sodišča. V ustavni pritožbi je zatrjevala kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave ter pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, saj naj bi šlo za sodbo presenečenje.

V slovenskem kazenskem postopku je do sodbe SEU v zadevi BK, ob udeležbi Spetsializirana Prokuratura, C-175/22, z dne 9. 11. 2023 veljalo načelno stališče, da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja.[1] Takšno pravilo se je uporabljalo tako na prvi stopnji kot tudi na vseh višjih stopnjah. Sodišče je bilo vezano zgolj na isti historični dogodek in dejanska vprašanja, kot jih je zamejil obtožni akt, sàmo pa je lahko oblikovalo drugo pravno kvalifikacijo, ki je po njegovi oceni izhajala iz dejanskega stanja v obtožnici zamejenega historičnega dogodka.[2] Teoretsko gre za (precej kompleksno) vprašanje objektivne identitete med obtožnim aktom in sodbo. Veljalo pa je, da je lahko bila takšna sprememba obtožbe le v obtoženčevo korist (redukcija kazenskopravnega očitka).[3]

Prav to je Vrhovno sodišče naredilo tudi v obravnavanem primeru. Pravno kvalifikacijo je spremenilo in pojasnilo, da opis dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, zaradi katerega je bila pritožnica pravnomočno obsojena, vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov, ki hkrati opredeljujejo tudi kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Zato naj bi bila imela pritožnica, po oceni Vrhovnega sodišča, zadostne možnosti, da se je opredelila do vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so bila pomembna za odločitev. Izvršitveno ravnanje naj bi bilo enako pri kaznivem dejanju tako po prvem odstavku 209. člena kot po prvem odstavku 204. člena KZ-1, zato naj bi obravnavani očitek (prilastitev z direktnim naklepom) neizogibno vključeval tudi prvine izvršitve tatvine (vzeti stvar z namenom prilastitve). Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da položaj obrambe s spremembo pravne opredelitve ni bil prizadet; sklicevalo pa se je tudi na nespremenjen kaznovalni okvir.[4]

Vendar je po izdaji izpodbijane sodbe v novembru 2023 SEU odločilo v zadevi BK, ob udeležbi Spetsializirana Prokuratura, C-175/22. Sodba SEU sodiščem ne pušča več nobene možnosti za spremembo obtožbe, ne da bi hkrati omogočila obrambi seznanitev s tako spremembo in seveda učinkovito obrambo zoper novo pravno kvalifikacijo. V 1. točki izreka SEU namreč odloči, da je treba četrti odstavek 6. člena Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku razlagati tako, "da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi tej osebi zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev. V tem kontekstu je okoliščina, da navedena opredelitev ne more povzročiti uporabe kazni, strožje od kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila ta oseba prvotno obdolžena, povsem neupoštevna.

Tako decidiranih stališč od ESČP nismo vajeni. ESČP namreč praviloma odloča od primera do primera, presoja poštenost postopka kot celote in običajno postavlja številne kriterije, ki jih morajo nacionalna sodišča upoštevati ter tehtati, če se hočejo dokopati do odgovora, ali je prišlo do določene kršitve. Tudi v primeru spremembe pravne kvalifikacije velja enako. Iz sodne prakse ESČP namreč izhaja, da sodišče, ki spremeni pravno kvalifikacijo, ne da bi obdolženca o tem predhodno obvestilo, ne krši obdolženčeve pravice do seznanitve z obtožbo, če je bila takšna sprememba za obdolženca predvidljiva. Pogoj predvidljivosti spremembe pravne kvalifikacije obtožbe je izpolnjen, kadar je bil očitek v novi kvalifikaciji že bistveni sestavni del prvotno očitanega kaznivega dejanja.[5] Presojana sodba Vrhovnega sodišča bi, po moji oceni, tem kriterijem zadostila.

SEU očitno ne ubira enake taktike. Sporočilo sodbe je odločno in povsem določno. Sodišča držav članic ne smejo več (izven glavne obravnave) sama spreminjati tožilčeve obtožne teze, ne da bi s to spremembo seznanila obdolženca in mu omogočila, da se zoper takšno novo pravno kvalifikacijo brani. Smisel takšne seznanitve je seveda v možnosti oblikovanja učinkovite obrambe. Prav tako je SEU na kratko opravilo z argumentom višine sankcije; vse povedano namreč velja tudi, če je predpisana sankcija pri novem kaznivem dejanju blažja.

II.Implikacije

Teoretično gledano je vsaka prekvalifikacija kaznivega dejanja, ki jo opravi sodišče, doktrinarno sporna. Jasno je, kakšno vlogo v kazenskem postopku igra sodišče in kakšno tožilstvo (obtožno načelo).[6] Obtožna teza je v rokah tožilca, ki ima za njeno pripravo na voljo ne samo visoko kvalificirane pravne strokovnjake, pač pa tudi policijo, ki lahko v sodelovanju z njimi in po njihovih navodilih opravlja preiskovalna dejanja. Sodišče je neodvisno in mora biti do obeh strank ekvidistantno nepristransko. Sodi o predloženem obtožnem aktu.

Doktrinarno bi torej bilo povsem dosledno, da sodišče sàmo sploh ne bi smelo posegati v spremembo tega akta, saj s takim početjem prevzema delo in funkcijo tožilstva. Tožilstvo ima možnost, da glede na morebitno drugače ugotovljeno dejansko stanje na glavni obravnavi spremeni obtožni akt. Da pa to dela sodišče sàmo bodisi po opravljeni glavni obravnavi bodisi v nekontradiktornem postopku s pravnimi sredstvi, se s stališča poštenosti postopka in ločitev funkcij sojenja in obtoževanja zdi nesprejemljivo. Takšen sodni poseg v obtožno tezo pomeni, da sodišče opravlja tožilsko funkcijo, poleg tega pa posega še v možnost obtoženega, da se zoper novo tezo brani.

Na konkretni ravni pa so bili v imenu učinkovitosti pregona in izhajajoč iz določenega vidika maksime iura novit curia tožilstvu vedno priznani določeni odpustki, ki so bili s pragmatičnega vidika tudi razumljivi. Kot rečeno, je sodišče lahko spreminjalo pravno kvalifikacijo v okviru istega historičnega dogodka, ob določno ugotovljenem dejanskem stanju, vedno pa in favorem defensionis. Gorkič recimo navaja, da sme sodišče vedno slovnično ali stilistično popraviti opis dejanja, natančneje opredeliti kraj in čas dejanja, vnesti v opis znake, ki spreminjajo dejanje iz temeljne v privilegirano obliko, izpustiti znake, ki s spreminjajo kvalificirano obliko dejanja v temeljno, vnesti v opis dejstva, ki vodijo v izrek milejše kazni ali opustitev kazni, and iz opisa dejanja izpustiti dejstva, ki jih sodišče ne šteje za dokazana, kadar preostali del opisa zadostuje za izrek obsodilne sodbe. Nekatere od teh sprememb so brez dvoma neproblematične in izključno v korist obdolženca, pa v ničemer ne krnijo njegove pravice do obrambe.

Tudi slovenska sodna praksa je torej posvojila kriterij ESČP (sprememba obtožnega akta je dovoljena, če je bila za obdolženca predvidljiva), saj so sodišča morala paziti, da nova pravna kvalifikacija ni bila presenečenje za obrambo.[9] Tudi ta razlaga ni nerazumna, poleg tega je bila takšna praksa uveljavljena več desetletij. V tem pogledu je morda sodba SEU (pre)stroga. Gotovo si je mogoče zamisliti primere, ko obveščanje obdolženega res ne bi bilo potrebno. Značilen primer bi bila recimo prekvalifikacija iz velike tatvine v navadno ali v malo tatvino ali podobna "koncentrična" kazniva dejanja.

III.Sklepno

Kakorkoli že – sodba SEU je jasna in nedvoumna. Drugi odstavek 354. člena ZKP, ki določa, da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, bo mogoče ustavnoskladno razlagati le na tak način, da je sprememba obtožnega akta s strani sodišča sicer mogoča, vendar pa je treba obdolžencu vedno omogočiti, da se z novo kvalifikacijo seznani in da se mu omogoči primeren čas za učinkovito obrambo zoper novo pravno opredelitev. Kako bo sodišče to izvedlo, pa je v njegovih rokah. Vrhovnemu sodišču se ponujata vsaj dve možnosti: pisna seznanitev z možnostjo nove kvalifikacije in postavitev primernega časa za odgovor ali pač razveljavitev sodbe in vrnitev v fazo glavne obravnave. Kot opozarja že Gorkič, njegovo tezo pa potrjuje tudi SEU v 2. točki izreka zgoraj navedene sodbe: "Sodišču, ki odkrito spodbuja stranki k razpravi o več mogočih pravnih opredelitvah, ki se razkrijejo med glavno obravnavo, ni mogoče očitati, da je pristransko ali da je že vnaprej sprejelo odločitev o obtožbi."[10]

dr. Katja Šugman Stubbs

[1]Drugi odstavek 354. člena ZKP: "Sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja."

[2]Glej recimo sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 13672/2015 in št. I Ips 233/2006.

[3]Glej P. Gorkič, Identiteta obtožbe in sodbe, posegi sodišča v opis kaznivega dejanja, v: K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 496–498, in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 17568/2012.

[4]Glej 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 45047/2018 z dne 22. 2. 2022.

[5]Glej sodbe ESČP v zadevah De Salvador Torres proti Španiji z dne 24. 10. 1996, 33. točka obrazložitve; Drassich proti Italiji z dne 11. 12. 2007, 39. točka obrazložitve; Sadak in drugi proti Turčiji z dne 17. 7. 2001, 56. točka obrazložitve: Juha Nuutinen proti Finski z dne 24. 4. 2007, 32. točka obrazložitve.

[6]P. Gorkič, Obtožno načelo, v: K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, nav. delo, str. 117–120.

[7]Npr. sodba Vrhovnega sodišča št. 83/2003 z dne 27. 1. 2005.

[8]P. Gorkič, Identiteta obtožbe in sodbe, posegi sodišča v opis kaznivega dejanja, v: K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, nav. delo, str. 497–498.

[9]Glej recimo sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 193/2008.

[10]P. Gorkič, iura novit curia in sprememba pravne opredelitva, v: K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, nav. delo, str. 498.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA IN SODNICE DR. ŠPELCE MEŽNAR K ODLOČBI ŠT. Up-1702/22, Z DNE 14. 3. 2024

1.Odločbe, h kateri dajem ločeno mnenje, nisem mogel podpreti. Drugače od kolegov in kolegic, ki so glasovali za odločbo, menim, da Vrhovno sodišče s spremembo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, za katerega je bila pritožnica pravnomočno obsojena, ni poseglo v njeno pravico do obrambe. Menim tudi, da so v obravnavani zadevi podani prepričljivi argumenti za zaključek, da Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni ravnalo niti v nasprotju z Direktivo 2012/13/EU (Direktiva) niti z njeno razlago, vsebovano v sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-175/22.

2.Pritožnica je bila pred rednimi sodišči pravnomočno obsojena za izvršitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 (poneverba), Vrhovno sodišče pa je njeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opredelilo kot tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da je imela pritožnica že ob očitku kaznivega dejanja poneverbe zadostne možnosti, da se opredeli do vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so pomembna za odločitev, ali naj se dejanje opredeli kot tatvina. Ker je njeno izvršitveno ravnanje izpolnjevalo zakonske znake tako po prvem odstavku 209. člena KZ-1 kot tudi po prvem odstavku 204. člena KZ-1, je šlo v obravnavani zadevi za nespremenjen kaznovalni okvir, zaradi česar z drugačno opredelitvijo kaznivega dejanja pritožničina pravica do obrambe ni bila omejena. Pritožnica je imela namreč realno možnost, da se učinkovito brani tako glede očitkov, da je izvršila kaznivo dejanje poneverbe, kot tudi glede tatvine.

3.Vrhovno sodišče je pri tej odločitvi sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (kot izrecno določa tudi drugi odstavek 354. člena ZKP), instančno sodišče pa sme brez zaslišanja obdolženca drugače od nižjih sodišč pravno opredeliti kaznivo dejanje, za katerega je bil storilec obsojen (ob upoštevanju prepovedi reformatio in peius). Slednje pa velja le pod pogojem, da je imel obsojenec tudi v zvezi z novo opredelitvijo kaznivega dejanja v postopku pred prvostopenjskim sodiščem učinkovite možnosti za obrambo.

4.Z odločbo, h kateri dajem to ločeno mnenje, pa je Ustavno sodišče navedeno sodno prakso označilo za protiustavno. Instančna sodišča bodo smela v prihodnje drugače od nižjih sodišč opredeliti pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki je predmet sodnega postopka, samo pod pogojem, če bodo obdolžencu prej omogočila, da se o tej drugačni pravni kvalifikaciji izjavi. To bo veljalo tudi v primerih, ko se je obdolženec pred tem imel možnost braniti glede vseh znakov tako prvotno kot naknadno opredeljenega kaznivega dejanja. V takih primerih torej Ustavno sodišče od rednih sodišč zahteva, da se obdolžencu v istem postopku dvakrat zagotovi pravica do obrambe.

5.Odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, bo v precejšnji meri posegla v ureditev slovenskega kazenskega postopka, kar po mojem mnenju odpira več problemov. V nadaljevanju bom to poskusil pojasniti na tipičnem primeru, v katerem so smela instančna sodišča doslej nesporno sama drugače pravno opredeliti izvršeno kaznivo dejanje in pri tem niso bila dolžna obdolžencu omogočiti, da se o tej spremembi kvalifikacije izjavi. Za tak tipičen primer, ki ilustrira problematičnost odločbe Ustavnega sodišča, gre pri razmerju med tatvino (204. člen KZ-1) in veliko tatvino (205. člen KZ-1).

6.V takem hipotetičnem primeru predpostavimo, da prvostopenjsko sodišče obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja velike tatvine, ker je vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti (znaki kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1), ukradena stvar pa je bila velike vrednosti (kar pomeni, da je izpolnil znake kaznivega dejanja velike tatvine iz drugega odstavka 205. člena KZ-1). Višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Predpostavimo, da se je v istem postopku obdolženec neuspešno branil z v praksi najpogosteje slišano obrambo, da sporne stvari ni ukradel in da sploh nikoli ni bil na kraju, na katerem je bila sporna stvar ukradena. Predpostavimo, da nato Vrhovno sodišče v postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi, da sta nižji sodišči sicer pravilno ugotovili, da je obdolženec sporno stvar ukradel, da pa sta zmotno ocenili vrednost ukradene stvari, da torej ne gre za stvar velike vrednosti, ki je eden od zakonskih znakov, ki razlikuje veliko tatvino od tatvine. V takem primeru, kot je opisani, je doslej Vrhovno sodišče smelo samo spremeniti kvalifikacijo kaznivega dejanja iz velike tatvine v tatvino, saj je imel obdolženec že pred prvostopenjskim sodiščem zadostne možnosti za obrambo glede obeh pravnih opisov kaznivega dejanja. S spremembo pravne kvalifikacije dejanja torej Vrhovno sodišče ne bi poseglo v pravico obdolženca do poštenega postopka, kot je opredeljena v 29. členu Ustave in 6. členu EKČP, pa čeprav obdolžencu pred odločitvijo ne bi omogočilo, da se izjavi tudi o spremenjeni pravni podlagi za obsodbo.

7.Po mnenju večine kolegic in kolegov, ki so glasovali za odločbo, pa bi bilo tako (doslej v pravni praksi neproblematizirano) ravnanje sodišča v nasprotju z Ustavo. Kot je zgoraj pojasnjeno, bo moralo instančno sodišče v prihodnje, če bo menilo, da je potrebno izvršeno kaznivo dejanje podrediti pod neko drugo določbo kazenskega zakonika, kot je to storilo nižje sodišče, vedno in brez izjeme obdolžencu omogočiti, da se brani tudi glede nove opredelitve kaznivega dejanja. Tak položaj bi bil še posebej nenavaden v primeru, ko bi šele Vrhovno sodišče v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, da bi bilo treba spremeniti kvalifikacijo kaznivega dejanja, saj Vrhovno sodišče v tovrstnih postopkih ne more opraviti glavne obravnave, zato si lahko samo poskušamo predstavljati, kako bi moralo v takih primerih ravnati.

8.Za ponazoritev vprašanj, ki bi se v taki situaciji postavila, se vrnimo k hipotetičnemu primeru iz 6. točke tega ločenega mnenja. Ali bi moralo v takem primeru Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča razveljaviti in mu naložiti, da obsojencu na obravnavi omogoči, da se izreče o vrednosti ukradene stvari, pa čeprav se je obdolženec v postopku branil z navedbami, da sporne stvari ni ukradel? Ali pa bi moralo obsojencu (verjetno pisno) sporočiti, da razmišlja o prekvalifikaciji dejanja, ker je ukradena stvar nižje vrednosti, kot je to ugotovilo nižje sodišče, in mu dati možnost, naj se o tem izjavi, da bo lahko Vrhovno sodišče o zadevi samo meritorno odločilo? V takem primeru lahko Vrhovno sodišče od obsojenca verjetno pričakuje odgovor, da sicer stvar ni ukradel, če si že lahko izbira, pa je bila stvar, ki je ni ukradel, nižje vrednosti od meje, ki je določena za kaznivo dejanje velike tatvine, saj bi bil raje obsojen za blažje kaznivo dejanje. Če bi bil postopek pred zastaranjem, pa bi se verjetno raje odločil za drugačno taktiko in bi Vrhovnemu sodišču sporočil, da se želi glede ugotovitve vrednosti sporne stvari osebno braniti na glavni obravnavi. V slednjem primeru bi moralo Vrhovno sodišče sodbo razveljaviti in nižjemu sodišču naložiti, naj na glavni obravnavi obravnava kaznivo dejanje tatvine in obsojencu omogoči, da se izjavi o vrednosti stvari, ki je ta po lastnih besedah ni ukradel.

9.Odločba Ustavnega sodišča torej sodiščem v kazenskih postopkih nalaga, da obdolžencem omogočijo pravico do obrambe tudi v primerih, ko so jo ti že učinkovito uveljavili. S tem se v kazenski postopek uvajajo pravila, ki ne prispevajo k varstvu pravice do obrambe, hkrati pa pripeljejo do nepotrebnega zapletanja in podaljševanja sodnih postopkov.

10.Po drugi strani pa odločba, h kateri dajem ločeno mnenje, od sodišč zahteva, da sodijo na način, ki z veljavnimi določbami ZKP ni urejen. Ustavno sodišče je Vrhovnemu sodišču naložilo obveznosti, ki jih lahko to izpolni samo v primeru, če si hkrati samo določi postopkovna pravila, po katerih mora ravnati. ZKP namreč, kot je navedeno v 8. točki tega ločenega mnenja, za opisane primere ne določa, kako naj Vrhovno sodišče ravna. Tudi če bi bila zahteva Ustavnega sodišča po absolutnem spoštovanju obdolženčeve pravice do izjave o pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja utemeljena oziroma če bi tako ureditev zahtevalo spoštovanje obdolženčevih ustavnih pravic, bi moralo Ustavno sodišče naložiti zakonodajalcu, naj poseže v ZKP in vzpostavi postopkovni okvir za postopanje Vrhovnega sodišča v opisanih primerih. Ustavno sodišče pa tega ni storilo. Rednim sodiščem je naložilo, naj spremenijo svojo sodno prakso, ni pa jim povedalo, po katerih postopkovnih pravilih naj v prihodnje sodijo.

11.Večina kolegic in kolegov, ki so glasovali za odločbo, h kateri dajem to ločeno mnenje, je menila, da sprejeto odločitev narekujeta Direktiva in sodba SEU v zadevi C-175/22. Tudi s to ugotovitvijo ne soglašam in menim, da je treba vsebino obeh navedenih dokumentov razložiti drugače.[1]

12.Prvi odstavek 6. člena Direktive določa, da so dolžne države članice zagotoviti, "da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe (na tem mestu in v nadaljevanju sem poudarke dodal avtor ločenega mnenja)". V četrtem odstavku istega člena pa Direktiva določa, da so države članice dolžne zagotoviti, "da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom".

13.Iz v prejšnji točki poudarjenih delov 6. člena Direktive tako po mojem mnenju izhaja, da mora biti osumljencem oziroma obdolžencem v kazenskih postopkih omogočeno, da so obveščeni o kaznivem dejanju, ki se jim očita, z namenom zagotovitve pravice do obrambe in poštenega postopka. Seznanitev s kaznivim dejanjem torej ni namenjena sama sebi, gre za sredstvo, ki je namenjeno varstvu obdolženčeve pravice do obrambe, enako pa velja tudi za spremembo kvalifikacije dejanja s strani instančnega sodišča. Obdolženec ali obsojenec mora biti obveščen o novi, drugačni opredelitvi kaznivega dejanja le, če je to potrebno za zagotovitev učinkovite obrambe oziroma poštenega sojenja. Če pa je imel obdolženec oziroma obsojenec že pred prvostopenjskim sodiščem vse možnosti, da se učinkovito brani pred obtožbo tako glede prvotne kot glede naknadne (drugačne) kvalifikacije kaznivega dejanja, njegova seznanitev s spremenjeno opredelitvijo kaznivega dejanja ne služi varstvu pravice do obrambe in zato ni potrebna.

14.Tudi iz sodbe SEU v zadevi C-175/22 ne izhaja, da bi morala biti seznanitev s prekvalifikacijo kaznivega dejanja zagotovljena absolutno in brezpogojno. Iz vsebine te sodbe je mogoče smiselno sklepati, da mora biti seznanitev zagotovljena samo, če je to potrebno zaradi zagotovitve pravice do obrambe in do poštenega sojenja.

15.V 47. točki obrazložitve navedene sodbe tako SEU zapiše, da "mora sodišče, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, kadar namerava spremeniti opredelitev kaznivega dejanja, obdolženo osebo – ali njenega odvetnika – pravočasno obvestiti o predvideni novi opredelitvi, in sicer v času in pod pogoji, ki tej osebi omogočajo, da učinkovito pripravi svojo obrambo, in ji zagotoviti možnost, da konkretno in učinkovito uveljavlja pravico do obrambe glede na to opredelitev, da bi se zagotovila poštenost postopka v smislu člena 6(4) Direktive 2012/13".

16.Iz gornjega besedila torej izhaja, da je dolžnost sodišča, da obdolženca obvesti o spremembi opredelitve kaznivega dejanja, vezana na zagotovitev njegove pravice do obrambe. Ne gre torej za absolutno dolžnost sodišča oziroma pravico obdolženca, tako obvestilo je potrebno le v kontekstu varstva pravice do učinkovite obrambe.

17.Podobno stališče sodišča je mogoče razbrati tudi iz 50. točke obrazložitve sodbe, kjer SEU navaja, da "[...] je treba člen 6(4) Direktive 2012/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi tej osebi zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev."

18.Tudi v tem delu torej SEU, enako kot v 47. točki obrazložitve sodbe, sodiščem nalaga, da obdolženca obvestijo o prekvalificiranem kaznivem dejanju, vendar le v kontekstu zagotovitve poštenega sojenja in pravice do obrambe, ne pa brezpogojno in absolutno.

19.Sklepno menim, da odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, Vrhovnemu sodišču neutemeljeno očita kršitev pritožničine pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je drugače od nižjih sodišč opredelilo kaznivo dejanje in pritožnico obsodilo za kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 ob spoštovanju njene pravice do obrambe, kar je v sodbi tudi prepričljivo obrazložilo.

20.Odločba Ustavnega sodišča pa ne bo vplivala samo na konkretni sodni postopek, ampak bo imela negativen vpliv tudi na učinkovitost poteka kazenskih postopkov v drugih podobnih primerih. V kazenski postopek vnaša pravila, ki ne prispevajo k varstvu pravice do obrambe, hkrati pa lahko pripeljejo do nepotrebnega zapletanja in podaljševanja sodnih postopkov. Brezpogojne in absolutne pravice do seznanitve z opredelitvijo kaznivega dejanja pa, kot je zgoraj navedeno, ne terjata niti Direktiva niti sodba SEU v zadevi C-175/22. Glede na navedeno v obravnavani zadevi ne morem soglašati z večino in sem glasoval proti odločbi, h kateri dajem ločeno mnenje.

dr. Rok Čeferin

21.V celoti se strinjam s pomisleki, ki jih izraža sodnik dr. Čeferin. Menim, da je večina prehitro in preveč poenostavljeno sklepala, da sodba SEU od nacionalnih sodišč vseh stopenj zahteva takšno razumevanje kazenskega postopka, po katerem vsaka sprememba kvalifikacije kaznivega dejanja vselej in brez izjem zahteva predhodno obveščanje obdolženca. Takšnega brezpogojnega standarda v sodbi SEU v zadevi C-175/22 sama nisem razbrala. Sprememba pravne kvalifikacije je na podlagi 354. člena ZKP izrecno dopustna – v kazenskem postopku ni zahteve po identiteti med obtožbo in sodbo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja.[2] Doslej sta temu sledili tudi ustavnosodna presoja in praksa ESČP. Po praksi ESČP sodišče, ki spremeni pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ne da bi obdolženca o tem predhodno obvestilo, ne krši obdolženčeve pravice do seznanitve z obtožbo, če je bila takšna sprememba za obdolženca predvidljiva.[3] Za tak primer je šlo v konkretni zadevi.

22.S to odločbo Ustavno sodišče odstopa od kriterija predvidljivosti spremembe. Tudi če je imel obdolženi že ob očitku prvotnega (s strani tožilstva pravno kvalificiranega) kaznivega dejanja zadostne možnosti, da se opredeli do vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za spremenjeno kvalifikacijo in zato položaj obrambe s spremembo pravne opredelitve (s strani sodišča) ni bil prizadet, sodišče pravne kvalifikacije ne sme spremeniti brez predhodne "najave" takšne spremembe. Da bi sodišča v kazenskih postopkih odločala skladno z ustavno pravico do obrambe, morajo odslej obdolžence v kazenskih postopkih vselej vnaprej seznaniti z vsemi možnimi kvalifikacijami kaznivih dejanj, ki bi po presoji sodišča lahko izhajale iz opisa dejanja v obtožnem aktu. Le če bodo to storila, bodo upravičena uporabiti drugi odstavek 354. člena ZKP, ki jim omogoča drugačno pravno kvalifikacijo. Z drugimi besedami, predhodna obveščenost obdolženca o možnih pravnih kvalifikacijah postaja sama namen, ne pa več sredstvo za zagotavljanje učinkovite pravice do obrambe. Tako razumljena zahteva po obveščanju ne bo le otežila teka kazenskih postopkov v praksi, pač pa v temelju spreminja tudi koncept kazenskega postopka, ki (drugače od civilnih postopkov in upravnega spora) ne izhaja iz načela odprtega sojenja.[4]

23.S strani večine zahtevani standard ravnanja, ko naj bi sodniki zaradi zagotovitve pravice do učinkovite obrambe pred spremembo pravne kvalifikacije o svoji tovrstni nameri morali (kako, v kateri fazi postopka?) obvestiti obdolženca, bo predstavljal pomemben poseg v koncept kazenskega postopka tudi z vidika ustavno zapovedane sodniške nepristranskosti. Če namreč sodnik (sodnica) strankam vnaprej pove, da prihaja v zadevi v poštev neka druga pravna kvalifikacija, to nujno pomeni, da je že pred zaključkom sojenja in ne glede na besede strank (v katerih te med drugim podajo svojo lastno dokazno oceno glede vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja) zavzel(a) stališče do izvedenih dokazov oziroma tega, kateri zakonski znaki z njimi so ali niso dokazani, in torej v zadevi ni več nepristranski(a). Novi ustavni standard brezpogojnega vnaprejšnjega seznanjanja obdolženca s strani sodnika (sodnice) o njegovem (njenem) pogledu na zadevo tako v kazenski postopek vnaša načelo odprtega sojenja, ki ga ZKP ne pozna, posledično pa s stališča obrambe na široko odpira vrata zahtevam za izločitev sodnikov zaradi kršitve nepristranskosti.

24.Za zagotovitev nepristranskosti sodnika v kazenskem postopku je ključno, da sodnik ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank oziroma da si ni že vnaprej ustvaril mnenja o obtoženem in obtožbah. Ali sodnik, ki obdolženca še pred koncem postopka obvešča o tem, da bo pravna kvalifikacija (morda?) spremenjena, res ustvarja videz nepristranskega sodnika? Prej se zdi, da ustvarja videz nekoga, ki se trudi obdolženega "za vsako ceno" obsoditi. Odločba Ustavnega sodišča se do tega – po mojem mnenju ključnega – vprašanja sploh ne opredeli. Žal se zdi, kot da (pomembnosti in daljnosežnosti) tovrstnih posledic niti ne uvidi. Novi standard zato le na prvi pogled zvišuje varstvo obdolženčevih pravic v kazenskem postopku, v resnici pa načenja koncept akuzatornega postopka, ker od sodnika namesto pasivnosti v odnosu do strank zahteva aktivno vpletanje v postopek. Ker so premisleki o posledicah večinske odločitve tako za pravice obdolžencev kot za učinkovitost kazenskega pregona (javni interes) v konkretni zadevi popolnoma umanjkali, odločbe nisem mogla podpreti.

dr. Špelca Mežnar

[1]Priznam sicer, da je sodba SEU nejasna in da bi jo bilo mogoče razlagati tudi na tak način, kot meni večina kolegic in kolegov. Kljub temu pa se mi zdi prepričljivejša razlaga, kot jo navajam v tem ločenem mnenju. Tako menim (1) na podlagi posameznih delov obrazložitve sodbe, v katerih SEU sodiščem nalaga dolžnost, da obdolženca obvestijo o spremenjeni kvalifikaciji le v kontekstu njegove pravice do obrambe, in (2) zaradi številnih zapletov, ki bi jih odločba sicer vnesla v slovenski pravni red, česar verjetno SEU z izdajo navedene sodbe ni želelo.

[2]Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004: "Če sodišče ne sprejme tožilčeve pravne opredelitve kaznivega dejanja, mora presoditi, ali ima dejanje zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja. Če izda obsodilno sodbo, navede v izreku sodbe tisto pravno opredelitev, ki po njegovi presoji izhaja iz opisa dejanja, za katero je obtoženca spoznalo za krivega, v obrazložitvi sodbe pa navede, zakaj ni sprejelo tožilčeve pravne opredelitve.

[3]Glej 8. točko obrazložitve odločbe.

[4]V tem smislu je teoretično nedosledno sklicevanje na odločbo št. Up-765/13 z dne 3. 12. 2015 v 6. točki obrazložitve, saj je v navedeni zadevi Ustavno sodišče odločalo v delovnem sporu, kjer (bistveno drugače od kazenskih postopkov) nesporno velja načelo odprtega sojenja. Stranka mora biti v civilnih postopkih, vključno z delovnim sporom, seznanjena s pravnimi normami, ki glede na navedena dejstva pridejo v poštev za odločitev o sporu. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Gre za načelo odprtega sojenja in zahtevo, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki.