Jedro

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati.

Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan.

Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov podala stranka postopka.

Državni tožilec se lahko v predlogu za odreditev ali podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov sklicuje na že izdane odredbe preiskovalnega sodnika, če predlaga izvajanje ukrepov, ki pomenijo vsebinsko nadaljevanje že odrejenih ukrepov, posebej v primeru, ko je predlog podan ustno, saj bi bil v nasprotnem primeru izničen pomen hitrega postopanja v situaciji, ki terja hitro ukrepanje. S tem ko državni tožilec tvega, da se bodo (zaradi sklicevanja v predlogu na predhodne odredbe) morebitne kršitve ob njihovi izdaji zrcalile v kasnejših odredbah, je tudi obrambi zagotovljena možnost, da si z zatrjevanjem kršitev v postopku ob izdaji predhodnih odredb, na katere se predlog tožilca sklicuje, zagotovi varstvo jamstev 22., 23. in 29. člena Ustave.

Presoja dovoljenosti uporabe izjav nadzorovane osebe, ki jih je ta podala tajnemu delavcu v okviru tajnega delovanja, je odvisna od tega, ali je bilo ravnanje tajnega delavca dejansko (ekvivalenčno) prikrito zbiranje obvestil od nadzorovane osebe. Samo, če tajni delavec na to s svojim ravnanjem vpliva in nadzorovana oseba poda obremenilne izjave, katere niso bile pridobljene spontano, temveč z aktivnim izkoriščanjem preslepitve nadzorovane osebe, gre za pomeni nedopusten poseg v pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo.

Varovanje anonimnosti in s tem osebne varnosti izvajalcev tajnih opazovanj lahko pomeni opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oseb, ki so ukrep tajnega opazovanja izvajale.

Stranka trditvenega bremena o tem, da je bil z ukrepom, odrejenim v predkazenskem postopku, kršen zakon, ne more prevaliti sodišče, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo v sodbi samo ponovno ugotavljalo zakonitost odredb istega sodišča. Višje sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do v pritožbi zatrjevanega nezakonitega pridobivanja dokazov v predkazenskem postopku, kršilo obsojenčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov obramba lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo.

Državni tožilec lahko da ustno dovoljenje za tajno opazovanje z namenom ugotavljanja identitete osebe, ki je prišla v stik z osebo, zoper katero se ukrep tajnega opazovanja že izvaja. Ključno za presojo, ali je bil ukrep izveden zakonito je, ali ga je policija izvajala na način, ki bi lahko dal relevantne podatke za identifikacijo neznane osebe.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. in zagovornice obsojenega B. B. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede teh obsojencev razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega C. C. ter obsojenega D. D. se zavrneta.

III. Obsojeni C. C. je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR, obsojenega D. D. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojene A. A., B. B. in D. D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in drugem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega C. C. pa storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 307. člena KZ-1 je A. A. izreklo kazen štirih let in treh mesecev zapora, B. B. dveh let in štirih mesecev zapora ter D. D. kazen petih let in štirih mesecev zapora. Obsojenemu C. C. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 307. člena KZ-1 določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenim A. A., B. B. in D. D. je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora ter hišnega pripora. Po 74. členu in drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojencem naložilo plačilo zneskov v višini protipravno pridobljene premoženjske koristi, in sicer A. A. v višini 5.250,00 EUR, D. D. pa v višini 5.550,00 EUR. Po 73. členu KZ-1 in 498. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odvzelo predmete, ki so bili predmet ukrepa navideznega odkupa predmetov, ter predmete, zasežene pri hišnih preiskavah pri C. C. in D. D.. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenega D. D. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun. Obsojenim A. A., B. B. in C. C. je na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP naložilo sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, obsojenima B. B. in C. C. pa tudi plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenega C. C. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi, po uradni dolžnosti pa tudi v odločbi o varnostnem ukrepu, spremenilo tako, da se obsojenca ne spozna za krivega storitve kaznivega dejanja, opisanega v točki I./55 izreka sodbe sodišča prve stopnje, varnostni ukrep odvzema dušilca poka, črne barve, brez napisov, pa se mu ne izreče. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega C. C., v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in D. D. ter pritožbo obsojenega D. D. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega D. D. je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, obsojenima A. A. in B. B. pa je naložilo sodno takso v višini 1.050,00 oziroma 750,00 EUR.

3. Zoper sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenih A. A., B. B. in C. C. ter obsojeni D. D..

- Zagovornik obsojenega A. A. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve pravic iz 22., 23. 29. in 37. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču pred spremenjenim sodnim senatom.

- Zagovornica obsojenega B. B. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila iz vseh razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje.

- Zagovornik obsojenega C. C. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje.

- Obsojeni D. D. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje ter odloči, da se v ponovljenem sojenju dodeli drugemu sodniku.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahteve za varstvo zakonitosti in predlaga, da jih Vrhovno sodišče zavrne.

Vrhovna državna tožilka kot neutemeljene ocenjuje navedbe zagovornika obsojenega A. A., da pri odločanju o pritožbi zoper sodbo ne bi smela sodelovati sodnika višjega sodišča, ki sta sodelovala že v senatu, ki je s sklepom V Kp 39535/2019 z dne 19. 11. 2019 zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep predsednice senata o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov. Besedilo določbe 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP namreč ne izključuje možnosti, da ne bi mogel sodnik v isti zadevi sodelovati pri izdaji različnih odločb na istem sodišču. Ne strinja se z navedbami zagovornika, da je sklep X K 39535/2019 z dne 25. 9. 2019 v zvezi s sklepom V Kp 39535/2019 z dne 19. 11. 2019 obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ugotavlja, da so zagovornikove navedbe o ustreznosti obrazložitve predlogov in odredb prikritih preiskovalnih ukrepov tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti pavšalne in nekonkretizirane. V zvezi z zagovornikovimi navedbami, da je državna tožilka v dveh primerih podaje ustnih predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov pomanjkljivo obrazložila sorazmernost predlaganih ukrepov, sprejema stališče nižjih sodišč, da za ustno odredbo ne veljajo enake zahteve kot za izdajo pisne odredbe, zahtevanim standardom pa je državna tožilka s sklicevanjem na predhodne odredbe zadostila med drugim zato, ker je šlo za razširitev obstoječih ukrepov. Glede navedb o nezakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, vrhovna državna tožilka navaja, da bi jih moral zagovornik konkretizirati, česar pa ni storil, nižji sodišči pa sta presojo zakonitosti opravili in jo razumno ter izčrpno utemeljili. Zagovorniku vrhovna državna tožilka ne sledi niti v delu, s katerim uveljavlja kršitev privilegija zoper samoobtožbo, saj meni, da poročila o izvajanju tajnega delovanja ni mogoče enačiti z zbiranjem obvestil od osebe, za katero obstojijo razlogi za sum.

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo pridobivanja IMEI številk vrhovna državna tožilka ugotavlja, da zagovornik sprejema stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v sklepu X K 39535/2019 z dne 7. 7. 2020. Dodaja, da pomeni identifikacija telefonskega aparata z IMEI številko, ko je telefonska številka že znana in je znan tudi njen uporabnik, poseg v zasebnost nižje intenzivnosti v primerjavi s pridobivanjem prometnih podatkov v zamejenem časovnem obdobju. Do podatkov o E. E. bi policisti prišli že na podlagi spremljanja telefonskih številk, IMEI številka pa ni bila ključen podatek. Policija sme sama preveriti, v kateri telefonski aparat je vstavljena SIM kartica, pri čemer na ta način ni prišlo do identifikacije storilca, pač pa je bil ta identificiran na podlagi izvajanja nadzora komunikacije s prisluškovanjem. V zahtevi zagovornik graja tudi pridobivanje podatkov o IMEI številkah telefonskih aparatov, ki so jih uporabljali A. A., D. D. in F. F., pri čemer vrhovna državna tožilka ugotavlja, da je bila IMEI številka za A. A. pridobljena z odredbo preiskovalne sodnice z dne 11. 8. 2017, za odgovore telefonskih operaterjev pa zagovornik ni predlagal izločitve dokazov, navedeno je izpostavil šele v pritožbi, v zahtevi pa uveljavlja samo spornost pridobivanja teh dokazov. Vrhovna državna tožilka zagovornikove navedbe, da pritožbeno navedbe o teh pritožbenih očitkih ni zavzelo stališča, zavrača, saj na navedbe, ki niso relevantne, sodišču ni treba odgovoriti.

Vrhovna državna tožilka sprejema tudi stališče nižjih sodišč, da je presoja verodostojnosti poročil o tajnem opazovanju mogoča tudi brez zaslišanja vseh oseb, ki so izvajale opazovanje na terenu. V zvezi z zahtevo za izločitev članic senata prvostopenjskega sodišča ocenjuje, da se je sodišče druge stopnje očitno strinjalo z razlogi iz sklepa o zavrženju zahteve za izločitev, ni pa štelo, da mora v tem delu na pritožbene navedbe odgovarjati.

Kot neutemeljeno vrhovna državna tožilka ocenjuje tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. B.. Ocenjuje, da zahteva ni argumentirana, saj v njej zagovornica ne utemeljuje, na katere pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovorilo. Zagovornica se očitno ne strinja s stališčem, ki ga je višje sodišče zavzelo glede izzvane kriminalne dejavnosti in obstoja hudodelske združbe. Na ostale pritožbene očitke je zagovornici višje sodišče odgovorilo v točki 22 svoje sodbe. Vrhovna državna tožilka ne sledi niti navedbam zagovornice, ko razlogom višjega sodišča glede odmere kazni in stroškov postopka očita arbitrarnost in pavšalnost. V zvezi s trditvami zagovornika obsojenega C. C. o nezakonitem tajnem opazovanju G. G., ki naj bi se nadaljevalo tudi po tem, ko je bil G. G. identificiran, na ta način pa je bil identificiran tudi obsojeni C. C., vrhovna državna tožilka sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ukrep ni bil namenjen samo ugotavljanju imena in priimka opazovane osebe, pač pa tudi drugih podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo. Ocenjuje, da zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obramba ni pojasnila, kaj želi doseči z zaslišanjem tajnih delavcev in oseb, ki so izvajale tajno opazovanje, zato po oceni vrhovne državne tožilke zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe o pomanjkljivosti obtožnice, saj je dogodek, ki se obsojencu očita, jasno označen na način, da je bila obsojencu omogočena obramba. Z večino preostalih navedb zagovornik po tožilkini oceni uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na vsebino pritožbenih navedb vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je z očitkom, da bi moralo zaradi ugotavljanja obsojenčeve sposobnosti udeleževanja kazenskega postopka sodišče postaviti izvedenca psihiatrične stroke, obsojeni D. D. v zahtevi za varstvo zakonitosti prekludiran. Kolikor pa navaja, da je bila postavitev izvedenca potrebna za ugotovitev njegove prištevnosti, se vrhovna državna tožilka strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, kot ga je zapisalo v točki 278 svoje sodbe. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da imata sodbi nižjih sodišč izčrpne in popolne razloge o obstoju hudodelske združbe, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložnikove navedbe glede izzvanosti kriminalne dejavnosti so po tožilkini oceni deloma nerazumljive in nekonkretizirane, pri čemer golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadošča. Materialno neizčrpana je vložnikova navedba, da pred glavno obravnavo ni prejel zgoščenk z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. Tožilka meni tudi, da je pravna kvalifikacija kaznivega dejanja pravilna. Z navedbami o odmeri kazenske sankcije po oceni vrhovne državne tožilke vložnik ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka ali kazenskega zakona. Za preostale vložnikove navedbe pa vrhovna državna tožilka meni, da je na njih razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ali pa so te nerazumljive oziroma predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenima A. A. in C. C., njunima zagovornikoma, zagovornici obsojenega B. B. ter obsojenemu D. D.. Zagovornik obsojenega C. C. se je o odgovoru izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo tudi B. B. na naslov njegovega stalnega bivališča, od koder se je pošiljka dvakrat vrnila z oznako "ni dvignil".

B.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.**

6. Predkazenski postopek se je v predmetni zadevi začel v letu 2016 na podlagi informacij o kriminalni dejavnosti H. H. Pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper njega je policija prišla do podatka, da oseba E. E. v odkup ponuja pištole (točka 15 sodbe sodišča prve stopnje). Zoper E. E. se je ukrep po 150. členu ZKP začel izvajati v septembru 2016. Z izvajanjem ukrepa po 150. členu ZKP je bilo ugotovljeno, da je E. E. glede prodaje orožja komuniciral z osebo, ki je bila prek poizvedb o tem, kdo je imetnik telefonske številke, identificirana kot I. I. (točka 48 sodbe sodišča prve stopnje). Z nadaljnjim izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov pa je bilo ugotovljeno, da I. I. glede prodaje orožja komunicira z osebo po imenu A. A., ki je bila na podlagi uradnih evidenc identificirana kot A. A. (točka 72 sodbe sodišča prve stopnje). V avgustu 2017 je bil ukrep po 150. členu ZKP odrejen še za A. A. Zatrjevane nezakonitosti glede predloga za izločitev dokazov, vloženega na predobravnavnem naroku a) Zatrjevana neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje

7. Na predobravnavnem naroku dne 12. 7. 2019 je zagovornik A. A. vložil pisni predlog, v katerem je predlagal izločitev domnevno nezakonitih dokazov, pridobljenih v predkazenskem postopku. V odredbah, ki jih je naštel v predlogu, naj bi po njegovi oceni preiskovalna sodnica sama nadomestila oziroma dopolnila razloge glede sorazmernosti ukrepov, ki da je bila v predlogih Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) pomanjkljivo obrazložena ali pa je celo umanjkala. Pomanjkljivo obrazložitev je očital tudi dvema ustnima predlogoma SDT za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Nadalje je sodišču očital, da pri odreditvi ukrepov, kolikor so se predlogi SDT opirali na v tujini pridobljene dokaze, ni presojalo zakonitosti ravnanja tujih organov. Nezadostno obrazložitev je očital tudi odredbam SDT. Dokazom, pridobljenim z izvrševanjem tajnega delovanja, pa je očital obremenjenost s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo. Zagovornik je zato predlagal, da sodišče izloči (1) vse dokaze, pridobljene na podlagi v predlogu naštetih odredb preiskovalne sodnice, (2) vse dokaze, pridobljene na podlagi v predlogu naštetih odredb SDT, (3) dele naštetih poročil o tajnem delovanju, ki se nanašajo na izjave, ki naj bi jih preiskovane osebe dale tajnim delavcem, in (4) vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov. O predlogu je na podlagi 285.e člena ZKP odločala predsednica senata in ga s sklepom X K 39535/2019 z dne 25. 9. 2019 zavrnila. Zoper odločitev se je zagovornik pritožil. Pritožbo je senat Višjega sodišča v Ljubljani v sestavi višjih sodnikov Igorja Mokorela, Maje Baškovič in Katarine Turk Lukan zavrnil s sklepom V Kp 39535/2019 z dne 19. 11. 2019. 8. Zakonitost sklepa z dne 25. 9. 2019 je zagovornik izpodbijal tudi v pritožbi zoper sodbo in uveljavljal kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče je zagovornikove očitke zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je bilo o predlogu za izločitev dokazov že odločeno s sklepom sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom višjega sodišča in da je na identične pritožbene navedbe, ki jih zagovornik ponavlja v pritožbi zoper sodbo, višje sodišče že odgovorilo v svojem sklepu. Zavrnilo je pritožnikove navedbe, s katerimi je zatrjeval kršitev 22. člena Ustave v zvezi z obrazložitvijo drugostopenjskega sklepa. Pri tem je navedlo, da "izčrpnim, prepričljivim in razumnim razlogom" nima kaj dodati. Zavrnilo je tudi očitek zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, saj je bil predlog že predmet presoje prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa.

9. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno graja stališče višjega sodišča, da se do zatrjevane nezakonitosti dokazov sodišču prve stopnje v sodbi ni bilo treba ponovno opredeljevati. Sedmi odstavek 364. člena ZKP določa, do česa se mora v obrazložitvi sodbe opredeliti sodišče. Drži, da mora obrazložiti tudi ključne postopkovne odločitve, od katerih je odvisna zakonitost kazenskega postopka. Vendar sta nižji sodišči o predlogu za izločitev dokazov že odločili s posebnima sklepoma z dne 25. 9. 2019 in 19. 11. 2019. Po drugem odstavku 285.e člena ZKP predsednik senata o predlogu za izločitev dokazov, vloženem na predobravnavnem naroku, namreč odloči s posebnim sklepom. Zoper sklep je dopustna pritožba, o kateri odloči višje sodišče. To ima za posledico tudi, da se sodišču prve stopnje v sodbi ni treba ponovno opredeljevati do predloga za izločitev dokazov, o katerem je bilo že odločeno s posebnim sklepom. Pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave je namreč obdolžencem zagotovljena že s tem, ko se seznanijo z razlogi za zavrnitev predloga za izločitev dokazov, kot jih sodišče poda v posebnem sklepu.

10. Postopek s predlogom za izločitev dokazov, podan na predobravnavnem naroku, se v tem smislu razlikuje od situacije, ko stranke predlog podajo kasneje, med glavno obravnavo. Četrti odstavek 340. člena ZKP ureja izločitev dokazov pred zaključkom dokaznega postopka. Razpravljajoči senat mora izdati poseben sklep, če dokaze iz spisa izloči ali če predlog strank za izločitev dokazov zavrne, pri čemer posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, če je ta podan med glavno obravnavo, ni dovoljena, pač pa sme upravičenec tak sklep izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Kolikor sedmi odstavek 364. člena ZKP sodišču nalaga, da v sodbi obrazloži odločitev o predlogu za izločitev dokazov, podanem na glavni obravnavi1, to ne velja tudi za odločitev o predlogu, ki je bil podan že na predobravnavnem naroku. Odločitev sodišča so imele stranke že možnost izpodbijati s posebno pritožbo, zato se ob odsotnosti novih okoliščin, ki bi terjale ponovno presojo (česar vložniki ne zatrjujejo), do zakonitosti teh dokazov sodišču ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče je zato vložnikove očitke o kršitvi sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zakonitosti dokazov, za izločitev katerih se je zagovornik zavzemal že v fazi predobravnavnega naroka, utemeljeno zavrnilo, zatrjevana obremenjenost prvostopenjske sodbe s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana.

b) Zatrjevana kršitev glede sestave senata sodišča druge stopnje

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik višjemu sodišču nadalje očita, da je ravnalo v nasprotju s svojim stališčem: če drži, da so razlogi o predlagani izločitvi dokazov bili predmet presoje v fazi predobravnavnega naroka, višje sodišče ni imelo razloga, da se pri preizkusu prvostopenjske sodbe spušča v presojo zakonitosti drugostopenjskega sklepa. S tem, ko se je v presojo pritožbenih navedb spustilo, pa je nastopila situacija, ki narekuje uporabo 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo. Zagovornik meni, da sodnika Katarina Turk Lukan in Igor Mokorel o pritožbi zoper sodbo ne bi smela odločati, ker sta bila hkrati tudi člana senata, ki je že odločal o pritožbi zoper sklep predsednice senata o izločitvi dokazov. Uveljavlja kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravic do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 12. Navedbe niso utemeljene. Namen ureditve o izločitvi nezakonitih dokazov v fazi predobravnavnega naroka po 285.e členu ZKP, po katerem predsednik senata s posebnim sklepom odloči o predlogu strank za izločitev nedovoljenih dokazov, je doseči hitrejše in bolj ekonomično vodenje glavne obravnave. Gre za uresničevanje enega od ciljev, ki ga je zakonodajalec z novelo ZKP-K zasledoval z uzakonitvijo predobravnavnega naroka kot posebne faze postopka med pravnomočnostjo obtožnice in glavno obravnavo.2 Z istim namenom, tj. da se v začetni fazi postopka razčisti čimveč spornih vprašanj, je zakonodajalec tudi predvidel posebno pritožbo zoper sklep, s katerim predsednik senata odloči o predlogu za izločitev dokazov, vloženem na predobravnavnem naroku.

13. Določbe o posebni pritožbi zoper sklep (399. - 405. člena ZKP) je zakonodajalec v zakon umestil ob bok ureditvi, ki višje sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe obvezuje, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP samo in onkraj trditvene podlage strank kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP presoja po uradni dolžnosti. Zakon torej ureja odločanje višjega sodišča o zakonitosti dokazov v dveh fazah postopka: po predobravnavnem naroku in po izdaji prvostopenjske sodbe. Obseg presoje višjega sodišča, ko to obravnava pritožbo zoper sodbo, se bistveno razlikuje od postopka s pritožbo zoper sklep o izločitvi dokazov, kjer se višje sodišče omeji na preizkus navedb strank, po uradni dolžnosti pa pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ (peti odstavek 402. člena ZKP). Hkrati je višje sodišče pri preizkusu sodbe soočeno s celovito dokazno oceno v sodbi sodišča prve stopnje, lahko pa tudi z drugačnim dejanskim stanjem, pomembnim za presojo zakonitosti dokazov, kot ga je pred seboj imelo v fazi odločanja o pritožbi zoper sklep, ki je bil izdan na predobravnavnem naroku.

14. Pritožbeni senat je ugotovil, da sta na vložnikove navedbe iz predloga za izločitev dokazov, kot jih je ponovil v pritožbi zoper sodbo, sodišči prve in druge stopnje v celoti že odgovorili, zato je navedbe o očitani kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrnil. Ta presoja pa ne pomeni instančnega preizkusa sklepa o izločitvi dokazov, ampak novo, dodatno odločanje o zakonitosti dokazov, ki ga je višje sodišče dolžno opraviti v okviru preizkusa prvostopenjske sodbe. Glede na to, da je bilo višje sodišče soočeno s stanjem zadeve po opravljeni glavni obravnavi, prav tako je imelo za odločanje širša pooblastila, je bilo odločanje v fazi pritožbenega preizkusa sodbe tudi kvalitativno drugačno od preizkusa prvostopenjskega sklepa. Zatrjevan položaj iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Tudi sklicevanje višjega sodišča na razloge sklepa (izdanega po predobravnavnem naroku), s katerim se je odzvalo na pritožnikove navedbe, ne vodi v položaj iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in tudi sicer ne ogroža videza nepristranskosti. Odgovor višjega sodišča ustreza pritožbenim navedbam, pri katerih je imela obramba možnost, da bi z drugačnimi argumenti ali sklicevanjem na drugačno dejansko stanje ponovno uveljavljala nezakonitost dokazov, na katerih sloni izpodbijana sodba, pa tega ni izkoristila. Višje sodišče s svojim stališčem (in sklicevanjem na sklep višjega sodišča) sporoča le, da je bilo na identične zagovornikove navedbe o nezakonitosti dokazov že zadostno odgovorjeno, drugačna ali dodatna presoja pa ob odsotnosti novih argumentov, s katerimi bi zagovornik utemeljeval nezakonitost dokazov, ni bila potrebna.

15. Presoja ekskluzijskega zahtevka pri odločanju o pritožbi zoper sodbo je - glede na njene časovne in objektivne meje - drugačna in kvečjemu dopolnjuje, ne pa nadomešča, prvotno pritožbeno presojo odločbe iz faze predobravnavnega naroka. Zaradi teh okoliščin je bojazen obrambe, ki uveljavlja kršitev pravice do sojenja pred nepristranskim sodiščem, neutemeljena. Okvir za presojo ponuja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki sprejema stališče, da sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.3 V okviru pritožbenega postopka zoper sodbo ne gre za kontrolo pravilnosti in zakonitosti predhodnega sklepa (o ekskluzijskem zahtevku), pač pa, če okoliščine zadeve to terjajo, novo presojo utemeljenosti očitkov o dovoljenosti dokazov. Narava in obseg presoje višjega sodišča o tem, ali je (bilo) prvostopenjsko sodišče soočeno z nezakonitim dokazom, sta, kot že pojasnjeno, različni, če gre za odločanje v fazi predobravnavnega naroka ali kasneje v pritožbi zoper sodbo. Iz teh razlogov zato tudi ni mogoče govoriti o kršenem videzu nepristranskosti senata višjega sodišča. c) Zatrjevana neobrazloženost sklepa, s katerim je sodišče odločilo o zagovornikovem predlogu za izločitev dokazov

16. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklepoma prvo in drugostopenjskega sodišča z dne 25. 9. 2019 oziroma 19. 11. 2019 očita pomanjkljivost razlogov. Meni, da sta se sodišči nezadostno opredelili do navedb, ki jih je podal v predlogu za izločitev dokazov oziroma pritožbi zoper prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov. Navaja, da je v predlogu za izločitev dokazov oporekal ustrezni obrazloženosti izrecno naštetih odredb preiskovalne sodnice, predlogov SDT ter odredb SDT. Do njegovih navedb iz predloga naj se predsednica senata ne bi opredelila, višje sodišče pa naj bi njegove pritožbene očitke v izpodbijani sodbi zavrnilo s pavšalnimi navedbami, zato prvo in drugostopenjskemu sklepu očita obremenjenost s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člena Ustave.

17. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev, ki ima vpliv na njen pravni položaj. Poleg tega je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.4 Presoja kršitve 22. člena Ustave pa ne more biti neodvisna od obsega navedb, ki jih je glede predlogov, na katere je sodišče dolžno odgovoriti, podala stranka postopka. Po sprejetem stališču Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izločitev dokazov, zadostiti trditvenemu bremenu, in sicer navesti, s katerim ukrepom in na kakšen način je kršen zakon.5

18. Pomanjkljivo obrazložitev je zagovornik očital odredbam preiskovalne sodnice z dne 17. 8. 2016, 13. 1. 2017, 15. 9. 2017, 13. 10. 2017, 23. 10. 2017, 14. 11. 2017, 14. 12. 2017, 14. 2. 2018, 15. 3. 2018, 4. 4. 2018, 12. 4. 2018 in predlogom SDT za izdajo navedenih odredb. Meni, da se sodišči do njegovih navedb, da so v naštetih odredbah in z njimi povezanih predlogih umanjkali razlogi o zakonsko zahtevani nujnosti odreditve ukrepov, nista ustrezno opredelili.

19. Navedbe niso utemeljene. V zvezi z odredbami preiskovalne sodnice je v svojem predlogu za izločitev dokazov vložnik le za predlog z dne 13. 6. 2016, na podlagi katerega je preiskovalna sodnica dne 14. 6. 2016 izdala odredbo, konkretno pojasnil svoje stališče, zakaj meni, da je obrazložitev neogibne potrebnosti prikritih preiskovalnih ukrepov nezadostna. Zakonitost vseh ostalih odredb, ki jih je v uvodu predloga le naštel po datumih (tudi tistih z dne 17. 8. 2016, 13. 1. 2017, 15. 9. 2017, 13. 10. 2017, 23. 10. 2017, 14. 11. 2017, 14. 12. 2017, 14. 2. 2018, 15. 3. 2018, 4. 4. 2018 in 12. 4. 2018, katerim pomanjkljive razloge očita v zahtevi za varstvo zakonitosti) je izpodbijal le s splošno navedbo, da ne v odredbah ne predlogih, ki so bile podlaga za njihovo izdajo, preiskovalna sodnica in državno tožilstvo nista obrazložila nujnosti odrejenih ukrepov. Na podlagi tako splošnega očitka sodišče skladno z uveljavljenim stališčem Vrhovnega sodišča6 ni bilo dolžno samo v celoti ponovno presojati zakonitosti skupno 28 odredb preiskovalne sodnice glede ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, saj vložnik bremena obrazložitve, zakaj naj bi bili dokazi nezakoniti, ne more prevaliti na sodišče. Predsednica senata se je obrazloženo opredelila do očitka glede odredbe z dne 14. 6. 2016 in navedla, da že iz predloga SDT izhaja, da je odreditev predlaganih ukrepov nujna, ker organizatorji transportov po izvedbi prevoza telefonsko številko zavržejo ali zamenjajo, zato je treba identificirati njihove nove telefonske številke. Povzetega stališča vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Do ostalih domnevno spornih odredb pa se predsednica senata ni opredelila, saj je navedla, da je zagovornik le navedeni predlog in odredbo izrecno izpostavil. Odgovor sodišča je, glede na navedbe v predlogu, primeren, saj se je z njim ustrezno odzvalo na navedbe obrambe. Očitki iz zahteve za varstvo zakonitosti o kršitvi 22. člena Ustave in kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so zato neutemeljeni.

20. Predlogom državne tožilke z dne 11. 8. 2016, 29. 8. 2016, 14. 9. 2016 in 20. 3. 2018, na podlagi katerih je sodišče izdalo odredbe za ukrepe po 1. točki šestega odstavka 149.a člena, 1. točki prvega odstavka 150. člena, prvem odstavku 151. člena in tretjem odstavku 153. člena ZKP, je zagovornik očital popoln izostanek razlogov glede sorazmernosti predlaganih ukrepov. Pomanjkanje razlogov naj bi na nedovoljen način v odredbi nadomestila preiskovalna sodnica, namesto da bi ugotovila, da so bili predlogi vsebinsko nepopolni in jih na tej podlagi zavrnila. Predsednica senata se je v sklepu z dne 25. 9. 2019 opredelila le do predloga z dne 20. 3. 2018, do ostalih pa ne. Nadalje vložnik meni, da se je predsednica senata nezadostno opredelila tudi do njegovih navedb, da je v sedemnajstih odredbah državne tožilke, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov naštel, umanjkala presoja sorazmernosti odrejenih ukrepov v odnosu do zbiranja dokazov na drug način. Trdi, da se je predsednica senata izrecno izrekla le o odredbah z dne 14. 9. 2016, 14. 6. 2017 in 11. 8. 2017, glede ostalih pa le na pavšalni ravni navedla, da so obrazložene na podoben način kot odredba z dne 14. 9. 2016. V tem vidi pomanjkljivost sklepa, ki je višje sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo ni prepoznalo.

21. Tudi s temi navedbami zagovornik ne more uspeti. Zagovorniku je namreč predsednica senata v izpodbijanem sklepu pojasnila, da ob pregledu citiranih predlogov in odredb zatrjevanih kršitev ni ugotovila. Na trditve o pomanjkljivo obrazloženih predlogih je odgovorila na način, da je za predlog z dne 20. 3. 2018 izrecno pojasnila, da je utemeljitev sorazmernosti ukrepa mogoče najti v delu besedila predloga pod podnaslovom Utemeljitev nujnosti uvedbe ukrepa iz 151. člena ZKP, iz pregleda spisa pa izhaja, da so na enak način (in z vsebinsko sorodnimi argumenti) zasnovani tudi predlogi z dne 11. 8. 2016, 29. 8. 2016 in 14. 9. 2016. Obrazložitev, s katero je predsednica senata zavrnila predlog obrambe, se izkaže za zadostno, saj namen preizkusa zakonitosti dokazov na podlagi predloga strank ni prepisovanje razlogov, ki sta jih v odredbah oziroma predlogih navedli sodišče oziroma državno tožilstvo. Zadošča ugotovitev, da so bili vsi predlogi vsebinsko popolni in pojasnilo, v katerem delu je domnevno manjkajoče razloge mogoče prepoznati, pri čemer iz presoje sodišča, da primeroma odgovarja le za enega od domnevno pomanjkljivih predlogov (tistega z dne 20. 3. 2018), jasno izhaja, da je na enak način zavrnilo tudi očitke glede predlogov z dne 11. 8. 2016, 29. 8. 2016 in 14. 9. 2016. Sodišče prve stopnje zato zatrjevane kršitve iz 11. točke 371. člena ZKP ter kršitve 22. člena Ustave ni zagrešilo.

22. Uveljavljani kršitvi nista podani niti glede razlogov, s katerimi je predsednica senata zavrnila trditve o pomanjkljivi obrazloženosti odredb državnega tožilstva. Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb7, temveč presoji njihove zakonitosti, kar je sodišče prve stopnje opravilo in svojo odločitev tudi zadostno in razumno obrazložilo. Iz sklepa izhaja, da se je predsednica seznanila z relevantnim spisovnim gradivom, pri čemer je za tri sporne odredbe povzela vsebinsko utemeljitev sorazmernosti ukrepov in zakaj dokazov ne bi bilo mogoče zbrati s klasičnimi policijskimi metodami ali drugimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi (med drugim previdnost pri telefonskem komuniciranju, vsebinsko okrnjena komunikacija pri telefonskem komuniciranju, zaprtost kriminalne združbe, ki deluje konspirativno). Njena ugotovitev, da so s podobno vsebino utemeljene tudi druge odredbe zadošča za to, da se je obramba lahko seznanila z razlogi za zavrnitev predloga za izločitev dokazov. Prav tako pa je glede očitkov o pomanjkljivi obrazloženosti predlogov in odredb državnega tožilstva zadostna tudi obrazložitev iz drugostopenjskega sklepa, ki se je v zvezi z zatrjevano neobrazloženostjo sodnih odredb ter predlogov in odredb državne tožilke strinjalo s presojo predsednice senata. Za odločbe pritožbenega sodišča po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča velja nižji standard obrazložitve kot za odločbe sodišča prve stopnje.8 Tem zahtevam je višje sodišče s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega sklepa o izločitvi dokazov zadostilo.

č) Zatrjevana neobrazloženost ustnih predlogov za odreditev ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP

23. Državna tožilka je v predkazenskem postopku med drugim po drugem odstavku 152. člena ZKP dne 24. 8. 2016 in 10. 4. 2018 podala dva ustna predloga za odreditev ukrepov nadzora elektronskih komunikacij po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Zagovornik je v predlogu za izločitev dokazov zatrjeval, da se je v prvem državna tožilka glede sorazmernosti predlaganega ukrepa sklicevala na prej izdane odredbe v zadevi Pp 9/2016, v drugem predlogu pa sorazmernosti ni obrazložila niti se ni sklicevala na prejšnje predloge ali odredbe. Očitke ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti in ne sprejema stališča predsednice senata, ki ji je pritrdilo tudi višje sodišče, da za ustne predloge ne veljajo iste vsebinske zahteve kot za pisni predlog in odredbo. Poudarja, da ZKP določa, kaj morata predlog in odredba vsebovati, med drugim tudi utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov (4. točka prvega odstavka 152. člena ZKP), čemur pa ustna predloga po zagovornikovem stališču nista zadostila.

24. Skladno s prvim odstavkom 152. člena ZKP ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP odredi preiskovalni sodnik na podlagi obrazloženega pisnega predloga državnega tožilca. Izjemoma, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, lahko na ustni predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik odredi izvrševanje ukrepov iz 150., 150.a, 150.b in 151. člena ZKP z ustno odredbo. O ustnem predlogu državnega tožilca preiskovalni sodnik napravi uradni zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe. Za predčasno izvrševanje mora obstajati utemeljen razlog; v nasprotnem primeru sodišče ne glede na siceršnjo upravičenost uporabe ukrepov vselej postopa po četrtem odstavku 154. člena ZKP (drugi odstavek 152. člena ZKP). Zahteva po obrazloženosti predlogov državno tožilstvo zavezuje tudi v predkazenskih postopkih, ki trajajo daljši čas in v katerih je zaporedoma odrejeno večje število ukrepov. Navedeno pa ne pomeni, da zahtevi po obrazloženosti ni mogoče zadostiti že s sklicevanjem na prejšnje odredbe sodišča v istem predkazenskem postopku. Ustavno in Vrhovno sodišče sta tako stališče že zavzeli glede odločb o priporu. Merilom obrazložitve sodne odločbe o podaljšanju pripora je tako zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodnih odločb o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine konkretno navedene in če so v sklepu o podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.9 Tako stališče ima pomembne posledice tudi za presojo obrazloženosti predloga državnega tožilca. Vrhovno sodišče je že judiciralo, da predlog, v katerem se državni tožilec sklicuje na že obstoječe odločbe sodišča, šteje za ustrezno obrazložen.10 Ne zadošča, da se stranka sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podala v prejšnjih predlogih ali pravnih sredstvih, lahko pa se sklicuje na razloge, ki jih je v preteklih odločbah navedlo sodišče.11

25. Tudi v predkazenskem postopku, kjer se ukrepi pogosto odrejajo zoper iste osebe (ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP pogosto tudi na istih komunikacijskih sredstvih), za obrazloženost predloga pod zgoraj povzetimi pogoji zadošča sklicevanje na predhodne odredbe sodišča. Posebej mora to veljati v primeru, ko zaradi nevarnosti odlašanja pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti, in tožilstvo predlog poda ustno. Tudi v primeru izdaje ustne odredbe mora ustni predlog sicer vsebovati tista odločilna dejstva iz prvega odstavka 152. člena ZKP, na podlagi katerih je mogoč kasnejši preizkus zakonitosti izvajanega ukrepa.12 S strogo zahtevo po ponavljanju vseh razlogov, na podlagi katerih so bili že odrejeni sorodni ukrepi, pa bi se izničil namen pridobivanja dokazov v situacijah, ki terjajo nujno ukrepanje. Za utemeljitev ustnega predloga v primeru, ko gre za vsebinsko nadaljevanje že odrejenih ukrepov, zato skladno z zgoraj citiranimi izhodišči zadošča, da državni tožilec to vsebinsko povezavo strnjeno pojasni in se v utemeljitev predloga sklicuje na prejšnje odredbe sodišča. 26. Državna tožilka je tem zahtevam v predlogih z dne 24. 8. 2016 in 10. 4. 2018 po oceni predsednice senata, ki ji je pritrdilo tudi višje sodišče, zadostila. V predlogu z dne 24. 8. 2016 se je državna tožilka glede sorazmernosti in nujnosti predlaganega ukrepa sklicevala na do tedaj izdane odredbe v zadevi Pp 9/2016. Pojasnila je tudi, da je predlagani ukrep povezan z ukrepom po 150. členu ZKP, ki se že izvaja na telefonski številki 0001 (uporabnik J. J.). Predlagala je istovrstni ukrep na številki bosanskega mobilnega operaterja, prek katere naj bi H. H. komuniciral z J. J. Kot je v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov presodila predsednica senata, je torej šlo za razširitev veljavnih ukrepov na novo odkriti telefonski številki, pri čemer je prikriti preiskovalni ukrep zoper H. H. na drugih telefonskih številkah sodišče odredilo že 14. 6. 2016. Podobno velja za ugotovitev sodišča, da je tožilka v predlogu z dne 10. 4. 2018 pojasnila, da predlaga (ponovno) odreditev ukrepa zoper B. B. na telefonski številki, na kateri so se ukrepi pred tem že izvajali, zdaj pa jo je začel osumljenec spet uporabljati. Predsednica senata je v tem prepoznala dovolj določno tožilkino sklicevanje na že opravljeno presojo preiskovalne sodnice glede utemeljenosti ukrepov, vključno z njihovo sorazmernostjo, to pa za obrazložitev ustnega predloga skladno z zgoraj citiranimi izhodišči zadošča, zato so zagovornikovi očitki neutemeljeni.

27. Ob tem velja dodati, da obsojenec zaradi takšne tehnike obrazložitve tožilkinega predloga ni bil prikrajšan za temeljna procesna jamstva, ki se uresničujejo z zahtevo po obrazloženosti predlogov. Tožilkina obrazložitev predloga je v prvi vrsti namenjena ohranitvi garantne funkcije sodnega odločanja, ker se s tem preprečuje, da bi preiskovalni sodnik pogoje za odreditev ukrepa ugotavljal po uradni dolžnosti. Tudi v postopku odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov je treba slediti zahtevi, da mora biti breme dokazovanja obstoja dokaznega standarda, sorazmernosti ukrepa in drugih pogojev, na tožilcu.13 V položaju, v katerem je zaradi narave odrejenega ukrepa predhodna kontradiktornost že tako okrnjena14, je zato treba posebej pozorno presoditi, ali so te zahteve spoštovane ali ne.

28. V obravnavani zadevi je bilo tem zahtevam zadoščeno. Obrazložitev tožilkinega predloga s sklicevanjem na predhodne sodne odredbe ni v nasprotju z zahtevami 22., 23. in 29. člena Ustave, vse dokler so ta jamstva v celoti upoštevana tudi v postopku izdaje odredb, na katere se tožilka kasneje sklicuje. Prav tako kot državni tožilec tvega, da se bodo (zaradi sklicevanja v predlogu na predhodne odredbe) morebitne kršitve ob njihovi izdaji zrcalile v kasnejših odredbah, je tudi obrambi zagotovljena možnost, da si z zatrjevanjem kršitev v postopku ob izdaji predhodnih odredb, na katere se predlog tožilca sklicuje, zagotovi varstvo jamstev 22., 23. in 29. člena Ustave. To možnost je obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje izkoristila in zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi (za obrambo pomanjkljivih) odredb, v zahtevi pa je vložnik zatrjeval le pomanjkljivo obrazložitev sklepa, s katerim je sodišče odločilo o zagovornikovem predlogu za izločitev dokazov (in ne pomanjkljivosti v postopku izdaje odredb, na katere se sicer tožilec sklicuje v svojem predlogu). Vložnikove navedbe v razdelku I/c zahteve ne presegajo graje stališč, ki sta jih zavzeli prvo- in drugostopenjsko sodišče glede meril obrazloženosti ustnih predlogov in odredb. Zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi presojalo morebitne procesne kršitve pri izdaji odredb, na katere se je državna tožilka sklicevala v svojih ustno podanih predlogih.

d) Zatrjevana kršitev pravice do obrambe v zvezi z zakonitostjo delovanja tujih varnostnih organov

29. V predlogu za izločitev dokazov je zagovornik nezakonitost očital dokazom, zbranim na podlagi odredb z dne 14. 7. 2016 za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena in tretjem odstavku 153. člena ZKP ter z dne 15. 5. 2018 za izvajanje ukrepov po 149.b in 156. členu ZKP. Državno tožilstvo je predloge med drugim utemeljevalo s sklicevanjem na izsledke španskih in hrvaških varnostnih organov. Zagovornik je v navajal, da iz predlogov za odreditev ukrepov ne izhaja, da bi državno tožilstvo razpolagalo z dokumentacijo, iz katere izhaja, da so se prikriti preiskovalni ukrepi, na katere se predloga državnega tožilstva sklicujeta, v Španiji in na Hrvaškem izvajali zakonito. V spisu se nahajata le dopisa španske in hrvaške policije, katerima je preiskovalna sodnica zaupala, ni pa jih dodatno preverjala z vpogledom v odredbe, na podlagi katerih so se ukrepi v tujini izvajali.

30. Predsednica senata je v razlogih sklepa navedla, da že iz dopisov tujih varnostnih organov izhaja, na kakšen način so bili v tujini dokazi pridobljeni, to je z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij. Iz spisovnega gradiva ne izhaja noben indic, da bi bili v tujini dokazi pridobljeni nezakonito, niti tega ni zatrjevala obramba. Predlagatelj in odredbodajalec se do vprašanja zakonitosti v tujini pridobljenih dokazov sicer nista izrecno opredelila, kar pa ne pomeni, da sta bili odredbi z dne 14. 7. 2016 in 15. 5. 2018 izdani nezakonito. Temu stališču zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne oporeka. Uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Zagovornik jo utemeljuje z navedbo, da bi moralo sodišče njegove očitke o nezakonitosti odredb z dne 14. 7. 2016 in 15. 5. 2018, ki med drugim slonita na dokazih, pridobljeni v tujini, razumeti na način, da je od državnih organov zahteval, da obrambi predložijo dokaze, ki izkazujejo, na kakšen način so bili dokazi v tujini pridobljeni.

31. Z navedbami ne more uspeti, saj obramba dokaznega predloga v tej smeri sploh ni podala. Da bi bilo sploh mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe, bi morala ta določno in izrecno predlagati pridobitev dodatnega gradiva, s katerim bi se lahko preverjala zakonitost delovanja tujih organov. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih, logičnih in izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti.15 Za kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave pa ne gre, če takega predloga sploh ni bilo. Pravica do obrambe sodišča ne zavezuje, da z lastnim ravnanjem nadomešča aktivnost obdolžencev in njihovih zagovornikov.

e) Zatrjevana kršitev privilegija zoper samoobtožbo

32. Zagovornik je v predlogu za izločitev dokazov z dne 12. 7. 2019 nezakonitost dokazov uveljavljal tudi glede izjav, ki so jih preiskovane osebe dale tajnim delavcem pri izvajanju ukrepa tajnega delovanja. V takem načinu pridobivanja izjav namreč zagovornik vidi kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Zagovornik sicer ne zastopa stališča, da bi morala policija med izvajanjem ukrepa tajnega delovanja preiskovane osebe vnaprej poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar meni, da pomeni vsaka uporaba izjav obdolžencev, ki niso dobili pouka, izigravanje pravice do molka. Ne strinja se s stališčem predsednice senata, da gre za zakonsko reguliran ukrep, ki ga je mogoče uporabiti le pod strogimi pogoji, zaradi česar uporaba tako pridobljenih dokazov ni nezakonita. V podporo svojemu stališču se sklicuje na prakso hrvaških sodišč, ki tako pridobljene izjave zaradi kršitve privilegija zoper samoobtožbo obravnavajo kot nezakonite.

33. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati. Za zagotovitev uresničevanja te pravice, mora obdolženec dobiti ustrezni pravni pouk. ZKP v četrtem odstavku 148. člena ureja dolžnost policije, da obdolženca pouči o pravici, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega. Osrednji del pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je v seznanitvi s privilegijem zoper samoobtožbo. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo njegova odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven, oziroma, da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji.16

34. Pravica do molka, ki je zagotovljena tudi na ustavni ravni (29. člen Ustave), ima posledice tudi za presojo zakonitosti delovanja tajnih delavcev pri izvajanju prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja po 155.a členu ZKP. Po stališču ESČP je presoja dovoljenosti uporabe izjav nadzorovane osebe, ki jih je ta podala tajnemu delavcu v okviru tajnega delovanja, odvisna od tega, ali je bilo ravnanje tajnega delavca dejansko (ekvivalenčno) prikrito zbiranje obvestil od nadzorovane osebe. Tajni delavec mora biti pasiven in ne sme z ničemer vplivati na odločitev nadzorovane osebe o tem, kakšne izjave bo podala, kdaj in komu. Samo, če tajni delavec s svojim ravnanjem na nadzorovano osebo vpliva na način, da ta poda obremenilne izjave, ki niso bile pridobljene spontano, temveč z aktivnim izkoriščanjem preslepitve nadzorovane osebe, tako vplivanje pomeni nedopusten poseg v pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo.17

35. Zagovornik kršitve privilegija zoper samoobtožbo ne utemeljuje z navedbami, da je bilo delovanje tajnih delavcev takšne narave, da je po vsebini šlo za policijsko zaslišanje. Kršitev privilegija zoper samoobtožbo uveljavlja na abstraktni ravni in zagovarja stališče, da nobena od izjav obdolžencev, ki so jih te dale tajnim delavcem, ne glede na kontekst njihove pridobitve, ni bila pridobljena zakonito. Ker ni utemeljil, s čim točno naj bi tajni delavci od preiskovanih oseb aktivno in na nedovoljen način pridobivali izjave, s tem delom zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti. Tudi sicer pa ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge o tem, da pri izvajanju tajnega delovanja ni šlo za izzvano kriminalno dejavnost (točke 24-34 sodbe sodišča prve stopnje), ki jim je pritrdilo tudi višje sodišče (točke 10-15 sodbe višjega sodišča). Zagovornik zaradi drugačne pravne ureditve ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodno prakso hrvaških sodišč.

Zavrnitev dokaznih predlogov

36. Zagovornik kršitev pravice do obrambe uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje oseb, ki so izvajale tajno opazovanje. Meni, da je s tem, ko ni zaslišalo obremenilnih prič, sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave in točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP. 37. Drži, kar navaja vložnik, da so izvajalci tajnih opazovanj obremenilne priče, zato je treba njihovo zaslišanje oziroma opustitev njihovega zaslišanja presojati po merilih, ki veljajo za obremenilne priče.18 V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.19

38. Vsaka opustitev zaslišanja obremenilne priče ne pomeni kršitve pravice do obrambe. V predmetni zadevi je opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oseb, ki so izvajale tajno opazovanje, mogoče prepoznati v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki se je odločilo, da ne bo zahtevalo razkritja imen vseh izvajalcev tajnih opazovanj. Izhajalo je torej iz predpostavke, da je varovanje njihove anonimnosti pomembna dobrina, pri čemer je varovanje anonimnosti in posledično osebne varnosti kot razumen razlog za opustitev zaslišanja tajnih delavcev že prepoznalo tudi ESČP.20

39. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne trdi, da so poročila o tajnem delovanju edini ali odločilen dokaz, ravno tako ne zatrjuje, da sodišča niso v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Vložnik tako ne utemeljuje, da je sodišče ravnalo mimo izoblikovanih meril za zavrnitev zaslišanja obremenilnih prič. Nenazadnje ne pritožba ne zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebujeta konkretnih navedb o tem, glede katerih konkretnih ugotovitev v konkretnih poročilih bi bilo treba njihove avtorje zaslišati, pač pa vložnik vztraja na generalnem stališču, da bi moralo sodišče zaslišati vse izvajalce tajnega opazovanja. S posplošenimi navedbami, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, zagovornik ne more uspeti.

40. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pojasnilo, da ugotovitve iz poročil o tajnem opazovanju niso edini spoznavni vir, ki je botroval dejanskim zaključkom. Sodba temelji tudi na drugih dokazih, tj. poročilih o tajnem delovanju in izsledkih prestrežene komunikacije, ki se v delih, ki se tičejo navideznih odkupov, ujemajo s poročili o tajnem opazovanju (točka 40 sodbe sodišča prve stopnje). Verodostojnost poročil je sodišče preverilo tudi z zaslišanjem koordinatorja K. K. in kriminalistov L. L., M. M. (ki je sodeloval tudi pri tajnih opazovanjih v predmetnem postopku) ter N. N. Zaslišani so izpovedali o načinu izdelave poročil in se opredelili do s strani obrambe konkretno zatrjevanih nelogičnosti ali drugih pomanjkljivosti v poročilih. Sodišče se je na ta način prepričalo o verodostojnosti poročil o tajnem opazovanju in z zadostnimi ukrepi uravnotežilo položaj obrambe.

Zatrjevana nedovoljenost dokazov v zvezi s pridobitvijo IMEI številk

41. Med glavno obravnavo je dne 15. 6. 2020 zagovornik vložil nov predlog za izločitev dokazov. V predlogu je grajal izvajanje nadzora elektronskih komunikacij zoper H. H. Podatek o IMEI številki 1000 mobilnega telefona, ki ga je v kritičnem obdobju uporabljal H. H., je policija pridobila neposredno od operaterja telefonskih komunikacij21, ne da bi za to pridobila sodno odredbo, s čimer je bila po njegovem stališču kršena pravica do tajnosti pisem iz občil iz 37. člena Ustave. Trdil je, da sodišče zato v odredbi Pp 9/2016 z dne 14. 6. 2016 ukrepa nadzora elektronskih komunikacij po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP ne bi smelo odrediti za navedeno IMEI številko. Zatrjeval je, da je na podlagi izvajanja nadzora na sporni IMEI številki policija ugotovila, da je H. H. komuniciral z E. E., ta pa s I. I., ki je komuniciral z obsojenim A. A.22 Sodeči senat je s sklepom dne 7. 7. 2020 predlog zavrnil z obrazložitvijo, da bi policija do IMEI številke prišla tudi, če poizvedb pri operaterju ne bi opravila.

42. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik sprejema stališče, da bi policija na vsak način prišla do IMEI številke aparata, ki ga je uporabljal H. H. Povzema pa, da je v pritožbi zoper sodbo navedel še druge IMEI številke, za katere je trdil, da so bile pridobljene na nezakonit način. Ponavlja pritožbene navedbe, da se za eno od telefonskih številk v spisu sploh ne nahaja podatek, na kakšen način je policija do njih prišla (IMEI številka aparata 2000, ki ga je za telefonsko številko 0002 uporabljal E. E.), do drugih pa naj bi policija prišla na nedovoljen način, tj. na podlagi neposrednih poizvedb pri operaterju (IMEI številki mobilnih telefonov 3000 in 4000, v katera sta bila vstavljeni SIM kartici s telefonskima številkama 0003 in 0004, ki ju je uporabljal obsojeni A. A., IMEI številka 5000 mobilnega telefona, v katerega je bila vstavljena SIM kartica s številko 0005, ki jo je uporabljal F. F., in IMEI številka 6000, v katerega je vstavljena SIM kartica s številko 0006, ki jo je uporabljal D. D.). V vseh naštetih primerih je policija do IMEI številk prišla brez sodne odredbe, na tej podlagi pa je zagovornik v pritožbi uveljavljal nezakonitost dokazov, pridobljenih z ukrepi na spornih IMEI številkah, saj da je bila obdolžencem kršena pravica do zasebnosti, zagotovljena v 37. členu Ustave in 8. členu EKČP. Zagovornik se sklicuje na zadevo Benedik proti Sloveniji, v kateri je ESČP odločilo, da so varovani podatki o prometu tisti podatki, do katerih operater pride z dostopom in pregledovanjem shranjenih podatkov, ki se nanašajo na historične telekomunikacijske dogodke, in tisti podatki, ki omogočajo razkrivanje identitete ali lokacije posameznika.23 Meni, da je IMEI (podobno kot dinamični IP naslov, ki je bil predmet presoje v zadevi Benedik) varovan prometni podatek, ki spada pod okrilje varstva zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Temu stališču je sledil tudi slovenski zakonodajalec, ki je z novelo ZKP-N24 predpisal, da sme policija varovane podatke o prometu pridobivati le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Zagovornik zato v zvezi s pridobitvijo petih IMEI številk uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

43. Obema sodbama nižjih sodišč zagovornik očita tudi pomanjkanje razlogov o zakonitosti pridobitve dokazov na podlagi odredb, izdanih za sporne IMEI številke. Navaja, da se sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni opredelilo do zakonitosti pridobivanja IMEI številk telefonov, ki so jih uporabljali E. E., A. A., D. D. in F. F., čeprav bi se po mnenju vložnika moralo, sploh, ker je na težave glede pridobivanja IMEI številk v splošnem opozoril že v predlogu za izločitev dokazov z dne 15. 6. 2020. Zato sodišču prve stopnje očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Trdi, da je višje sodišče v svoji sodbi pritrdilo razlogom sklepa z dne 7. 7. 2020, ki pa se tičejo le IMEI številke, ki jo je uporabljal H. H., ne pa tudi IMEI številk, na katere je opozoril šele v pritožbi. Tudi sodbi višjega sodišča zato zagovornik očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da v tem delu nima razlogov o domnevni kršitvi iz 8. točke 371. člena ZKP, ter kršitev 22. člena Ustave.

44. Sodišče mora na dovoljenost dokazov paziti po uradni dolžnosti in samo, brez predloga strank, nedovoljene dokaze izločiti iz spisa.25 Vprašanje, ki ga ločeno od same obveznosti izločanja dokazov odpira zagovornik, pa se tiče obsega razlogov, ki jih mora sodišče o presoji (ne)dovoljenosti dokazov zapisati v sodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba, zaradi učinkovitega delovanja pravne države, domnevati, da državni organi odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi in strokovnimi pravili; stranke pa lahko to domnevo vedno izpodbijajo oziroma zahtevajo preverjanje zakonitosti delovanja državnih organov.26 Stranka, ki zahteva izločitev dokazov, mora zadostiti trditvenemu bremenu, in navesti, s katerim ukrepom in na kakšen način je kršen zakon. Bremena, naj sodišče samo ponovno ugotavlja zakonitost (vseh) odredb istega sodišča in o tem še enkrat navaja razloge v sodbi, ne more prevaliti na sodišče.27 Zagovornik je pred sodiščem prve stopnje nezakonitost dokazov uveljavljal le za IMEI številko mobilnega telefona H. H., ki jo je policija pridobila brez sodne odredbe in na kateri je sodišče z odredbo dne 14. 6. 2016 odredilo ukrep po 150. členu ZKP (glej točko 41 predmetne sodbe). Z zavzemanjem, da bi moralo zaradi tega sodišče prve stopnje samo preverjati ostale podobne odredbe, skuša zagovornik na sodišče prevaliti trditveno breme, s čimer ne more uspeti. S tem, ko se je sodišče prve stopnje omejilo le na preizkus zakonitosti dokazov, pridobljenih z odredbo z dne 14. 6. 2016, ni kršilo 22. člena Ustave in ni napravilo kršitve iz 11. točke 371. člena ZKP.

45. Utemeljeni pa so zagovornikovi očitki o pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Drži, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vložnik, da se je višje sodišče (v točki 57 svoje sodbe) opredelilo le do zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi IMEI številke 1000 (uporabnik mobilnega telefona H. H.), tj. tiste, ki je bila že predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Ni pa odgovorilo na pritožbene navedbe o nezakonitosti pridobivanja IMEI številk mobilnih aparatov, ki so jih uporabljali E. E., A. A., F. F. in D. D..

46. O tem, da je obrazložena sodba odločba, bistven del poštenega sodnega postopka, in je z 22. členom Ustave zagotovljena v okviru pravice do enakega varstva pravic, se je Vrhovno sodišče v predmetni sodbi že izreklo (točka 17 obrazložitve). Dodaja, da je zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče.28 Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo.29 Nižji standard obrazloženosti zato ne pomeni, da se lahko višje sodišče do nekaterih pritožbenih navedb, ki se tičejo odločilnih dejstev, ne opredeli.

47. Iz sodbe višjega sodišča izhaja, da se je v odgovoru na zagovornikovo pritožbo opredelilo le do navedb v zvezi z IMEI številko, ki jo je uporabljal H. H., in ki je bila že predmet prvostopenjske presoje, ni pa odgovorilo na navedbe, ki se tičejo IMEI številk, na katere je zagovornik opozoril šele v pritožbi. V pritožbi je zagovornik zatrjeval, da je zaradi nezakonitega pridobivanja IMEI številk del dokaznega gradiva, pridobljenega v predkazenskem postopku, obremenjen s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker se do navedb, ki se tičejo odločilnih dejstev, višje sodišče ni opredelilo, je bila obsojencu kršena pravica iz 22. člena Ustave, sodba sodišča druge stopnje pa je obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zavrženje predloga za izločitev predsednice senata in sodnic porotnic

48. Med glavno obravnavo je s pisno vlogo z dne 21. 9. 2020 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za izločitev članic senata, tako predsednice senata kot sodnic porotnic. Zahtevo je utemeljeval z njihovo vlogo pri presoji zakonitosti dokazov, katerih izločitev je predlagal dne 15. 6. 2020. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 9. 2020 je senat zahtevo za izločitev sodnic na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel, razloge za svojo odločitev pa pojasnil v sodbi (točka 524 sodbe). Odločitev o zavrženju zahteve je zagovornik grajal v pritožbi zoper sodbo, pri čemer je višje sodišče zavzelo pravno stališče, da pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov po petem odstavku 42. člena ZKP ni dovoljena. Zagovornik temu stališču oporeka in navaja, da vložnik sicer ne more vložiti posebne pritožbe zoper sklep, lahko pa odločitev sodišča izpodbija v pritožbi zoper sodbo. Ker se višje sodišče do njegovih navedb glede zatrjevane pristranskosti sodnega senata ni opredelilo, meni, da je kršilo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

49. Očitek, usmerjen zoper sodbo sodišča druge stopnje, je utemeljen. Po petem odstavku 42. člena ZKP senat, ki postopa v zadevi, zahtevo za izločitev sodnikov, ki je po vsebini očitno neutemeljena, podana z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, v celoti ali deloma zavrže. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, ni pritožbe. Zagovornik utemeljeno navaja, da lahko stranka nepravilno ali nezakonito zavrženje zahteve izpodbija v pritožbi zoper sodbo.30 S tem, ko višje sodišče ni zavzelo vsebinskega stališča o pritožbenih navedbah, s katerimi je zagovornik oporekal zavrženju zahteve, je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Zaradi napačnega pravnega stališča, da vložnik sklepa o zavrženju zahteve za izločitev sodnic, ne bi smel izpodbijati niti v pritožbi zoper sodbo, vložnik odgovora na pritožbene navedbe, ki se tičejo vprašanja izvrševanja pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem prve stopnje, ni dobil. S tem je, skladno z zgoraj povzetimi stališči, višje sodišče kršilo obsojenčevo pravico iz 22. člena Ustave, saj sodba sodišča druge stopnje o tem vprašanju nima razlogov.

Sklepno

50. Pomanjkljiva obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki se ni opredelilo do navedb v zvezi s zatrjevano nezakonitostjo pridobitve petih IMEI številk in zatrjevano kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem prve stopnje, narekuje razveljavitev drugostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A..

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. B.**

51. Zagovornica sodišču druge stopnje očita, da v svoji sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo obsojenčevo pritožbo. Do okoliščin o obstoju hudodelske združbe se je opredelilo le v sklopu obravnave pritožb vseh pritožnikov, umanjkali pa so razlogi glede očitkov, ki jih je zagovornica v pritožbi uveljavljala konkretno glede obsojenega B. B., in sicer specificirano glede kaznivih dejanj pod točkami I./22, 36, 42, 48 in 52 izreka prvostopenjske sodbe ter glede navedb, da je obsojenec ljubiteljski poznavalec orožja. Prav tako se ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb v zvezi z izzvano kriminalno dejavnostjo. Brez odgovora so ostale tudi navedbe glede neobstoja hudodelske združbe najmanj glede kaznivih dejanj pod točkama I./42 in 52 izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je po zagovorničinem stališču s pritrjevanjem prvostopenjski sodbi pritožnikom odgovorilo le pavšalno, konkretnih razlogov glede njihovih posameznih pritožbenih navedb pa ni podalo. Vložnica zato glede sodbe sodišča druge stopnje uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave.

52. Sodišče druge stopnje je svojo sodbo zasnovalo tako, da je na vsebinsko podobne očitke, ki jih je v svojih pritožbah uveljavljalo več vložnikov, odgovarjalo združeno, do preostalih navedb, ki so jih uveljavljali le posamezni pritožniki, pa ločeno (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje). Tako je na enem mestu odgovorilo na navedbe večih vložnikov o izzvani kriminalni dejavnosti (točke 10 do 15 sodbe), obstoju hudodelske združbe (točke 16 do 23 sodbe), v posebnem poglavju pa se je opredelilo tudi do izrečenih kazenskih sankcij, odvzemu premoženjske koristi in stroškov postopka (strani 39 do 49 sodbe). Ločeno je odgovorilo še na pritožbene navedbe obsojenega D. D. (strani 12 do 19 sodbe), zagovornika obsojenega I. I. (strani 19 do 20 sodbe), zagovornika obsojenega A. A. (strani 20 do 25 sodbe), zagovornice obsojenega D. D. (strani 25 do 27 sodbe), zagovornice obsojenega G. G. (strani 27 do 29 sodbe), zagovornika obsojenega C. C. (strani 29 do 33 sodbe) in zagovornice obsojenega O. O. (strani 35 do 39 sodbe). Iz pregleda sodbe sodišča druge stopnje je očitno, da so pritožbene navedbe zagovornice obsojenega B. B., kolikor ne gre za razloge, s katerimi se je sodišče opredelilo do vsebinsko povezanih navedb večih pritožnikov, ostale brez odgovora. Zato gre pritrditi navedbam iz vložničine zahteve za varstvo zakonitosti, da so v sodbi sodišča druge stopnje popolnoma umanjkali razlogi o tem, da dejanj pod točkama I./41 in 52 izreka prvostopenjske sodbe obsojenec ni mogel izvršiti v hudodelski združbi, ker se obsojencu očita le končna prodaja kupcu orožja P. P., ki sploh ni v kazenskem postopku, kaj šele, da bi se mu očitalo sodelovanje v hudodelski združbi. Prav tako je sodišče druge stopnje spregledalo pritožbene očitke, ki jih je zagovornica naslovila na razloge prvostopenjskega sodišča glede posameznih ravnanj, za katere je bil obsojenec spoznan za krivega, tj. za dejanja pod točkami I./22, 36, 42, 48 in 52 pritožbe.

53. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče razbrati, da bi se sodišče z očitki vložnice, ki se tičejo konkretnih očitkov obsojencu in okoliščin njegovega poznavanja orožja, sploh seznanilo niti ni v tem delu pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Vložnica je v tem delu pritožbe pretežno izpodbijala dejanske ugotovitve in navajala, da je orožje obsojenca zanimalo ljubiteljsko, iz česar pa ni mogoče sklepati na to, da je bil udeležen v njegovo prodajo. Izreku je očitala nekonkretiziranost, glede posameznih očitkov pa napačno dokazno oceno. Glede dejanj pod točkama I./42 in 52 izreka je navajala, da nista mogli biti izvršeni v hudodelski združbi. Sodba sodišča druge stopnje ima le glede dejanja pod točko I./48 izreka razloge, ko na strani 27 odgovarja na pritožbene navedbe zagovornika R. R., vendar se ti nanašajo le na en vidik dokazanosti, tj. ali je bilo prodano orožje najdeno, ne pa tudi druge vidike, na katere je v pritožbi opozorila vložnica. Pritožba se tako nanaša na odločilna dejstva, saj (pretežno) izpodbija dejanske zaključke, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo obsodilno sodbo, zato odsotnost razlogov sodbe višjega sodišča, ki je v predmetnem postopku tudi edino instančno sodišče, ki bi vprašanja dejanske narave lahko še presojalo, pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

54. S tem, ko se do pretežnega dela zagovorničinih navedb višje sodišče ni opredelilo, je bila obsojencu, skladno s stališči, na katere se v predmetni sodbi Vrhovno sodišče sklicuje že pri odgovoru na navedbe zagovornika obsojenega A. A. (točke 46, 47 in 49 obrazložitve predmetne odločbe), kršena pravica iz 22. člena Ustave, pravno varstvo pred sodiščem druge stopnje glede večjega dela pritožbe pa popolnoma izvotljeno.31 Sodbo sodišča druge stopnje je bilo zato treba v delu, ki se nanaša na obsojenega B. B., razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega C. C.** Ustno dovoljenje za tajno opazovanje

55. Obsojeni C. C. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ker je dne 27. 9. 2017 dve brzostrelki Sudajev in naboje dostavil G. G., ki je orožje prodal I. I., ta pa tajnim delavcem policije (dejanje pod točko I./13 izreka; razlogi sodbe sodišča prve stopnje v točkah od 153 do 171).

56. Zagovornik obsojenega C. C. je med glavno obravnavo predlagal izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi tajnega opazovanja obsojenega G. G. Uveljavljal je, da se je ustno dovoljenje za njegovo tajno opazovanje glasilo le na ugotovitev identitete osebe, ki je bila v stiku z I. I. Po tem, ko je bil G. G. identificiran (pri čemer po presoji zagovornika ni jasno, kako je do tega prišlo), podlage za tajno opazovanje ni bilo več. Trdi, da policija G. G. od tega trenutka dalje ne bi smela več slediti, ker pa je z opazovanjem vseeno nadaljevala, je kršila pravico do zasebnosti obsojenih G. G. in C. C. V zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija razloge, s katerimi sta sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za izločitev dokazov, višje sodišče pa pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje.

57. Navedbe niso utemeljene. Zoper I. I. je policija izvrševala prikrite preiskovalne ukrepe. Z nadzorom telefonskih komunikacij je bilo ugotovljeno, da je I. I. v zvezi z dobavo orožja v obdobju od 1. 9. 2017 večkrat komuniciral z uporabnikom telefonske številke 0007. Iz vsebine njunih pogovorov je izhajalo, da ima G. G. v zvezi s preprodajo orožja kontakt še s tretjo osebo. Za navedeno številko, ki jo je uporabljal takrat še neindetificiran moški z nadimkom G. (kasneje identificiran kot G. G.), je bil dne 15. 9. 2017 odrejen ukrep po 149.b členu ZKP.

58. Iz uradnega zaznamka z dne 4. 10. 2017, sestavljenega na podlagi devetega odstavka 149.a člena ZKP, izhaja, da je bila državna tožilka ob 8.30 uri dne 27. 9. 2017 obveščena o načrtovanem srečanju med I. I. in neidentificiranim uporabnikom telefonske številke 0007. Državna tožilka je dala ustno dovoljenje za ukrep tajnega opazovanja. Natančneje je v uradnem zaznamku navedeno: "Ker je bilo nujno potrebno ugotoviti identiteto uporabnika telefonske številke 0007, je bila o načrtovanem srečanju osumljenca z neindetificirano osebo dne 27. 9. 2017 ob 8.30 uri obveščena tožilka SDT ga. Mateja Jadrič Zajec, ki je dala ustno dovoljenje za tajno opazovanje neindetificirane osebe, ki bo okoli 14. ure prišla v stik z osumljenim I. I." Kot izhaja iz poročila o tajnem opazovanju z dne 27. 9. 2017 je bilo z izvajanjem ukrepa ugotovljeno, da se je moški sestal z I. I. na območju Stožic, kasneje pa se je od tam odpeljal s kolesom do gostilne Ruski car, kjer se je sestal z neznano osebo (kasneje identificiran kot C. C.). V gostilni sta sedela za isto mizo, pri čemer je opazovani moški (v poročilu označen kot "zveza 1") neznani osebi (tj. C. C.) pod mizo izročil več bankovcev. Opazovanje se je nadaljevalo do 14.28 ure, ko je moški vstopil v blok na ... ulici, kjer najverjetneje neprijavljen prebiva. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je bilo s tajnim opazovanjem ugotovljeno, da je opazovani moški G. G. Identifikacija osebe izhaja tudi iz poročila o tajnem opazovanju, v katerem je navedeno, da je moški prepoznan kot G. G. 59. Tajno opazovanje na podlagi ustnega dovoljenja državnega tožilca ureja šesti odstavek 149.a člena ZKP. Po citirani določbi lahko policija, če pride oseba, zoper katero se ukrep izvaja, v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep, to osebo tajno opazuje tudi brez odredbe iz petega ali šestega odstavka tega člena, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Policija mora za tako opazovanje pridobiti predhodno ustno dovoljenje državnega tožilca, razen, če tega ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja. V tem primeru policija takoj, ko je mogoče in najpozneje v šestih urah od začetka izvajanja ukrepa, obvesti državnega tožilca, ki lahko prepove nadaljnje izvajanje ukrepa, če meni, da zanj ni utemeljenih razlogov. Ta ukrep sme trajati največ dvanajst ur od stika z osebo, zoper katero se ukrep izvaja. Policija pri izvajanju ukrepa iz tega odstavka ne sme uporabljati tehničnih naprav in sredstev iz 1. in 2. točke šestega odstavka tega člena, niti izvajati ukrepa v zasebnih prostorih. Policija takoj po prenehanju takšnega opazovanja napravi uradni zaznamek, ki ga brez odlašanja pošlje državnemu tožilcu, ki je izdal dovoljenje, in organu, ki je izdal prvotno odredbo za tajno opazovanje. Uradni zaznamek postane del kazenskega spisa.

60. Tajno opazovanje je prikriti preiskovalni ukrep, ki posega v posameznikovo pravico do zasebnosti, kot jo zagotavlja 35. člen Ustave.32 Iz stališč Ustavnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da izvajanje tajnega opazovanja zoper osebo, ki ni opredeljena z veljavno odredbo, predstavlja kršitev pravice do zasebnosti.33 Presoja zakonitosti izvajanja ukrepa tajnega opazovanja na podlagi ustnega dovoljenja zato ni neodvisna od namena, za katerega je bilo opazovanje dovoljeno. Vsebinska podlaga za izdano dovoljenje je ključnega pomena za opravo naknadne sodne presoje.

61. Glede na spisovno gradivo gre pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je državna tožilka opazovanje dovolila z namenom ugotavljanja identitete neznane osebe z vzdevkom G. Zagovornik trdi, da je bil obsojeni G. G. identificiran že pred tem, ko se je sestal z obsojenim C. C. in bi zato bilo treba dokaze, ki so bili zoper navedenega dobljeni na podlagi sledenju G. G., iz spisa izločiti. Takšno zagovornikovo stališče pa nima podlage v spisovnem gradivu in razlogih sodbe.

62. Policisti po prvem odstavku 41. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije identiteto osebe ugotavljajo tako, da osebo na primeren način ustavijo in ji pojasnijo razlog ustavitve ter nato zahtevajo izročitev javne listine z njeno fotografijo, ki jo je izdal državni organ, da listino pogledajo ter primerjajo in preverijo podatke v ustreznih evidencah. Ugotavljanje identitete torej predpostavlja preverjanje policiji znanih informacij o osebi in njihovo primerjavo s podatki iz uradnih evidenc. Podoba ni edini in odločilni element, ki v vsakem primeru omogoča identifikacijo osebe. Z G. G. zunanjo podobo so se policisti sicer seznanili takoj, ko so ga opazili pri srečanju s I. I. Ključno za presojo zakonitosti izvajanja nadaljnjega opazovanja pa je, ali so ga v nadaljevanju policisti izvajali na način, ki je ali bi lahko policiji dal za identifikacijo opazovane osebe relevantne podatke. Opazovanje se je kot celota (pri čemer ni preseglo 12 ur, kar zakon določa kot najdaljše dovoljeno trajanje ukrepa) osredotočalo na G. G. identifikacijo in je bilo izvajano skladno z namenom, za katerega je bilo odrejeno. Navedbe o tem, da je bilo sledenje G. G. nezakonito, zaradi česar sodišče ne bi smelo uporabiti dokazov, ki jih je s sledenjem G. G. policija pridobila zoper obsojenega C. C., se izkažejo za neutemeljene. Podatki spisa namreč utemeljujejo zaključek, da se je z opazovanjem osebe vse do njenega vstopa v blok zasledoval namen njene identifikacije, sploh upoštevaje dejstvo, da se je G. G. navedenega dne po mestu prevažal s kolesom, ki za razliko od drugih prevoznih sredstev identifikacije v smislu preverjanja podatkov v uradnih evidencah ne omogoča. Zagotovo je bil za G. G. identifikacijo pomemben podatek o njegovem bivališču, pri čemer iz uradnega zaznamka in poročila o tajnem opazovanju izhaja, da so ga opazovali vse do vhoda v blok, za katerega je bilo ugotovljeno, da v njem neprijavljen prebiva.

Ostale navedbe

63. Z navedbami, da je bil obsojenec spoznan za krivega na podlagi enega klica in srečanja s prijateljem, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ponavlja stališča, s katerimi je svoje videnje dejanskega stanja obramba že skušala uveljaviti in do katerih je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, v okviru dejanske presoje opredelilo. Tako je sodišče prve stopnje zavrnilo pomisleke obrambe o tem, koliko sta obsojena G. G. in C. C. komunicirala, ker je kot bistveno presodilo časovno sosledje klicev, kot je povzeto v točkah 160 in 162 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tudi okoliščino, da obsojenca dne 27. 9. 2017 (na dan predaje orožja) po telefonu nista komunicirala, je ocenilo kot nebistveno, saj je kot dokaz za dogovor o dobavi orožja štelo že sosledje klicev dan prej. Izpodbijanje dejanskih zaključkov predstavljajo tudi navedbe o tem, da sta obsojena G. G. in C. C. stara prijatelja, ki si pogosto (finančno) pomagata ter da iz predaje denarja pod mizo ni mogoče sklepati na dejstvo, da sta ravnala samozaščitno. Zagovornik opozarja še na okoliščino, da po prodaji orožja I. I. v zvezi z njegovo slabo kvaliteto ni klical C. C., ampak tretjo osebo. Navedbe, ki jih skuša zagovornik kvalificirati kot uveljavljanje kršitve načela domneve nedolžnosti, po vsebini v ničemer ne presežejo izpodbijanja dejanskih zaključkov, zato vložnik z njimi ne more uspeti. Tudi z navedbo, da preiskava prstnih odtisov in bioloških sledi, ki so bili na orožju najdeni, ni bila izvedena, skuša zagovornik omajati v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka pa z njo ne uveljavlja.

64. Obramba je izpodbijala verodostojnost poročil o tajnem delovanju, ker da naj bi bila ta notranje neskladna. Tako iz poročila z dne 26. 9. 2017 izhaja, da je med tajnim delovanjem I. I. zazvonil telefon, iz pregleda prometa telefonskih komunikacij pa izhaja, da je bil I. I. tisti, ki je klical G. G. Sodišče je zapis v poročilu o tajnem delovanju ocenilo kot očitno pomoto in presodilo, da gre za napako, ki ne more omajati verodostojnosti delovanja tajnih delavcev. Obrambne navedbe o neverodostojnosti poročil tajnih delavcev je zavrnilo tudi glede tega, da iz poročila ne izhaja natančen zapis apoenske strukture plačil, ki so bila izročena I. I. Kolikor zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ravnanju tajnih delavcev očita neverodostojnost, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

65. Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje izvajalcev tajnega opazovanja in vseh tajnih delavcev. V zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvajalcev tajnega opazovanja se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je zavrnilo enake navedbe iz zahteve zagovornika obsojenega A. A. (točke 36 do 40 obrazložitve predmetne sodbe). Tudi zagovornik C. C., podobno kot zagovornik A. A., ni zatrjeval, da je sodišče odločitev, da oseb ne zasliši, sprejelo v nasprotju z merili, oblikovanimi za zavrnitev obremenilnih prič. Prav tako ni pojasnil, glede česa konkretno bi morali biti izvajalci tajnega opazovanja zaslišani. V zvezi z zavrnitvijo zaslišanja tajnih delavcev pa Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu za zaslišanje vseh tajnih delavcev, saj nekateri izmed njih neposrednega stika s I. I. niso imeli. Ker obramba ni pojasnila, do katerih pravno relevantnih dejstev bi lahko sodišče z zaslišanjem tajnih delavcev, ki z I. I. niso imeli stika, sploh prišlo, je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

66. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja glede ugotovitev o številu nabojev, ki so bili predmet navideznega odkupa dne 27. 9. 2017. Drži, kar navaja zagovornik, da iz poročila o preiskavi z mnenjem izhaja, da sta tajna delavca v okviru navideznega odkupa od I. I. pridobila skupno 117 nabojev. Zagovornik v tem vidi nasprotje z očitkom obsojenemu C. C., da je G. G. predal dve puški in 131 nabojev. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, ki je enake pritožbene očitke zavrnilo z navedbo, da gre za dve ločeni izvršitveni dejanji. Dostava 131 nabojev (poleg dveh brzostrelk) se očita C. C., medtem ko se I. I. očita nadaljnja prodaja orožja in nabojev. Zatrjevanega nasprotja v sodbi zato ni. Kolikor pa zagovornik navaja, da iz sodbe ni jasno, zakaj se obsojencu očita predaja 131 nabojev, pod videzom uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

67. Nižji sodišči sta razumno odgovorili tudi na navedbe zagovornika, da očitek obsojenemu C. C. ni vseboval opredelitve časovnih in krajevnih okoliščin, v katerih naj bi obsojenec izvršil kaznivo dejanje. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da obsojencu zato ni bila omogočena učinkovita možnost obrambe, kar pa ne drži. Opis očitka v obtožbi mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.34 Predmetni opis vsebuje poleg natančne datumske določitve časa končne prodaje orožja tajnim delavcem tudi opredelitev orožja, ki je bilo predmet transakcije, zato je očitek o vsebinskih prazninah, ki so obsojencu onemogočale učinkovito možnost obrambe, neutemeljen.

68. Neutemeljene so tudi navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obsojenčeve krivde, ker da se zaključek sodišča, da so bili vsi obsojenci poznavalci orožja in so ravnali samozaščitno, lahko nanaša le na člane hudodelske združbe, pri čemer za obsojenega C. C. sodišče ni ugotovilo nobenih dejstev, s katerimi bi bili ti očitki potrjeni, saj vsebina pogovorov z G. G. (ali ostalimi) ni znana. Navedeno sicer drži, vendar za utemeljitev izvršitve kaznivega dejanja s krivdno obliko direktnega naklepa zadošča ugotovitev sodišča, da so se obsojenci (vključno z C. C.) svojega ravnanja zavedali in ga tudi hoteli storiti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec glede na dejanske ugotovitve pri predaji orožja G. G. aktivno sodeloval, hotel je doseči zasledovano posledico, tj. da G. G. od njega prevzame orožje, in se je svojega ravnanja, ki je vodilo k temu cilju, zavedal. Očitek o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da naj bi bila sodba glede krivdne oblike, katero je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, pomanjkljivo obrazložena, ni utemeljen.

69. Z navedbami, da je sodišče premalo teže dalo olajševalnim okoliščinam (teža kaznivega dejanja, obsojenčeva starost, podaljšana roditeljska pravica za otroka s posebnimi potrebami) in ni presodilo, da obstojijo posebne olajševalne okoliščine, ki upravičujejo omilitev kazni pod zakonsko mejo, zagovornik izpodbija primernost odmere kazenske sankcije, kar pa ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti.35 Ne držijo pa njegove navedbe, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj kazni, določene v pogojni obsodbi, ni znižalo, čeprav je ugodilo njegovi pritožbi in očitek o hrambi orožja iz točke I./55 izreka izpustilo iz opisa. Pritožbeno sodišče je presodilo, da takšna odločitev ni terjala znižanja kazni in za svojo odločitev podalo razumne razloge (dejanje pod točko I./13 izreka ima bistveno večjo težo, za katerega je obdolženec pokazal zavzetost in iznajdljivost).

70. Kršitve materialnega zakona ali določb kazenskega postopka zagovornik ne uveljavlja niti z navedbami, da sta nižji sodišči obsojencu napačno naložili stroške postopka. Uveljavlja namreč zgolj, da bi ga morali sodišči zaradi slabega premoženjskega stanja plačila stroškov na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostiti. Navedbe o obsegu postopka in tem, da je bil postopek zoper soobsojence bistveno bolj obširen, pa za odmero stroškov postopka v kazenskem postopku niso relevantne.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega D. D.** Zatrjevane kršitve kazenskega zakona a) Kvalificirana oblika kaznivega dejanja

71. Z navedbami, da sta nižji sodišči celotno obsojenčevo kriminalno dejavnost kvalificirali po drugem odstavku 307. člena KZ-1, čeprav nekatera dejanja pomenijo izvršitev privilegirane oblike iz tretjega odstavka 307. člena KZ-1 (konkretno točka I./54 izreka sodbe sodišča prve stopnje), vložnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar z navedbami ne more uspeti. Iz izreka izhaja očitek, da je vsa posamezna izvršitvena ravnanja, vključno s hrambo orožja z namenom prodaje, izvršil v okviru hudodelske združbe, tako pa izpolnil zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Stališče, da nekatera ravnanja predstavljajo izvršitev privilegirane oblike kaznivega dejanja, je zato neutemeljeno, pa tudi sicer je bil obsojenec spoznan za krivega izvršitve enovitega kaznivega dejanja, v okviru katerega se mu očita več izvršitvenih ravnanj.

b) Obstoj hudodelske združbe

72. Vložnik nižjima sodiščema očita, da sta vsa posameznikom očitana ravnanja pripisali vsem in na tej podlagi utemeljili obstoj hudodelske združbe. Trdi, da sta sodišči spregledali, da se je le enemu članu združbe očitalo, da naj bi orožje izvažal iz Slovenije oziroma ga vanj vnašal. Trdi, da za obstoj članov hudodelske združbe (I. I., G. G., E. E., S. S., Š. Š., T. T., U. U. in nekaterih ostalih) ni vedel. Dokazi o stikih ne obstojijo, zato je zmoten tudi zaključek sodišča o tem, da je med člani obstajala solidarnost, da so si pomagali in skupaj iskali nove kupce in priložnost za zaslužek.

73. Navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje obsojencu očitano ravnanje pravno pravilno kvalificiralo po drugem odstavku 307. člena KZ-1, in sicer zato, ker je dejanja izvršil v okviru hudodelske združbe. Glede na že izoblikovano stališče Vrhovnega sodišča, da za obstoj hudodelske združbe ni nujno, da se člani med seboj poznajo, zadošča le zavedanje o njenem obstoju36, je vložnikova graja, da nekaterih članov družbe ni poznal, neutemeljena. Sodišče je pojasnilo, v čem se kaže organiziranost delovanja posameznih članov družbe, kakšne so bile njihove vloge in kako so sodelovali. Ugotovilo je, da je bil I. I. eden od njenih aktivnejših članov. Njegov sodelavec je bil A. A., s katerim je sodeloval vložnik. Posebej aktivna je bila vložnikova naveza z B. B. in R. R., bistveno pa je predvsem, da je vsak od udeležencev družbe deloval kot člen v verigi (pre)prodaj orožja. Orožje so si med sabo ponujali, iskali možnosti dobave in na ta način ustvarili povezano strukturo, ki jim je omogočala udejanjanje začrtane dejavnosti, tj. prodaje orožja. Ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče aktivnosti enostavno pripisalo vsem, pač pa je pojasnilo, na kakšen način je ravnanje vsakega izmed članov združbe prispevalo k udejanjanju hudodelskega načrta.37 Z vztrajanjem pri stališču, da med člani združbe teh povezav ni bilo, vložnik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

74. Tudi višje sodišče je pritožbene navedbe, s katerimi je vložnik izpodbijal obstoj hudodelske združbe, ocenilo kot neutemeljeno izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Zato tudi ne drži vložnikov očitek v zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, pač pa je obsojenčeva izvajanja, da se ni zavedal, da je član hudodelske združbe, ocenilo kot uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se v točki 21 obrazložitve svoje sodbe sklicevalo na razloge prvostopenjskega sodišča. Skladno s standardi, ki jih sodna praksa zahteva za obrazložitev drugostopenjske sodbe, zatrjevana kršitev 22. člena Ustave, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ni podana.

75. Vložnik v zahtevi navaja, da se mu ne očita, da bi ravnal v celotnem obdobju pod obtožbo, tj. od septembra 2016 do junija 2018, saj da se mu očitajo ravnanja do vključno julija 2017, pri čemer se mu razen dejanja hrambe orožja v letu 2018 ne očita nobeno izvršitveno ravnanje. Zaključkov o njegovi udeležbi v hudodelski združbi z vidika časa, v katerem naj bi v njej deloval, vložnik s pritožbo ni izpodbijal, zato teh navedb zaradi njihove materialne neizčrpanosti ne more uspešno uveljavljati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

Zavrnitev dokaznih predlogov

76. Sodišču prve stopnje vložnik očita, da ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za postavitev izvedencev psihološke in psihiatrične stroke. Vložnik navaja, da je med postopkom izvedbo dokazov večkrat predlagal, ker ima duševne motnje (anksioznost) in kardiološke težave. Izvedba dokazov ni bila relevantna le za oceno njegove prištevnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, pač pa tudi za oceno zdravstvenih posledic, ki sta ga imela izvrševanje pripora in tek kazenskega postopka, ter odmero kazenske sankcije. Trdi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v zvezi z njegovo prištevnostjo ocenilo le en pogovor, prestrežen v okviru izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, sicer pa enostavno sprejelo stališče, da se je s pomočjo medikamentozne terapije ozdravil. 77. Očitki, s katerimi vložnik smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe, niso utemeljeni. V točki 278 svoje sodbe se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do navedb, da obsojenec v posnetku telefonskega pogovora neprestano zeha, s čimer je skušala obramba vzbuditi dvom v njegovo prištevnost v času izvrševanja kaznivih dejanj. Ugotovilo je, da je obdolženec s soobsojenim R. R. komuniciral kot enakovreden sogovornik, njegove aktivnost, zavedanje tveganj in motiviranost v smeri zaslužka, pa so botrovali zaključku v pravnomočni sodbi, da je obsojenec svoja ravnanja razumel in jih imel v oblasti. Ne drži, da se je sodišče pri tem oprlo le na oceno enega pogovora in izpovedbo priče V. V., ki je povedala, da je imel obsojenec v preteklosti težave z duševnim zdravjem, po začetku prejemanja zdravil obsojenec pa da je spet postal aktiven. Sodišče je ocenilo celoto njegovih ravnanj v času pod obtožbo. Ker ob taki dejanski podlagi ni imelo razloga za dvom v obsojenčevo prištevnost, je njegov predlog za postavitev izvedencev psihološke in psihiatrične stroke utemeljeno zavrnilo. Tem razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče, zato je vložnikov očitek o neobrazloženosti drugostopenjske sodbe in kršitve 22. člena Ustave neutemeljen. Kolikor vložnik navaja, da se zaradi slabega zdravstvenega stanja pripor ne bi smel izvrševati, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da vprašanje izvrševanja pripora ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vloženim zoper pravnomočno sodbo. Kolikor pa trdi, da sodišče prve stopnje zdravstvenega stanja pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo in s tem v zvezi tudi ni ugotavljajo dejanskega stanja, vložnik izpodbija dejanske okoliščine, na podlagi katerih je sodišče odmerilo višino kazenske sankcije, kar pa ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.38

78. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo H. H. Skladno z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča nihče, ki je obtožen kaznivega dejanja, ne more biti zaslišan kot priča (sostorilec ali soudeleženec), dokler zoper njega kazenski postopek ni pravnomočno končan.39 Smisel določbe je v varovanju privilegija zoper samoobtožbo, ki ga ureja 29. člen Ustave in po katerem mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Varovana pravica je v očitnem nasprotju z dolžnostmi priče, ki jo mora sodišče opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, opozorjena pa mora biti tudi, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje (prvi odstavek 240. člena in 332. člen ZKP). Privilegij zoper samoobtožbo osebo varuje od trenutka, ko je sum zoper njo osredotočen.40 Zoper H. H. je bil ukrep po 150. členu ZKP odrejen že 14. 6. 2016, v času predmetnega sojenja pa je bil zoper njega v teku kazenski postopek, ki ni bil zaključen, zato ga zaradi varovanja privilegija zoper samoobtožbo v predmetnem postopku v zvezi z izsledki ukrepov, ki so posredno obremenili vložnika, sodišče utemeljeno ni zaslišalo.

79. Kolikor vložnik navaja, da pred glavno obravnavo ni prejel zgoščenk z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, uveljavlja razlog, s katerim v pritožbi sodbe sodišča prve stopnje ni izpodbijal, zato se nanj zaradi materialne neizčrpanosti ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

Izzvana kriminalna dejavnost

80. Vložnik na več mestih v zahtevi ponavlja pritožbene očitke o tem, da naj bi tajna delavca, ki sta imela stike s I. I., kriminalno dejavnost izzvala. Navaja, da sta tajna delavca dajala pobudo za telefonsko komuniciranje z I. I. (in ne obratno), da sta mu plačevala pijačo. Dokaz o izzvani kriminalni dejavnosti pri I. I. vidi vložnik tudi v tem, da se mu iz časa pred stiki s tajnimi delavci očita le prodaja enega kosa orožja (šlo je za starejšo pištolo), kasneje pa je postala dejavnost bistveno bolj intenzivna. Trdi, da sta tajna delavca v jeseni 2017 na I. I. pritiskala za prodajo pušk AK-47. 81. Navedbe, da se višje sodišče do povzetih pritožbenih navedb ni opredelilo, niso utemeljene. Višje sodišče je na navedbe pritožnikov v zvezi z izzvano kriminalno dejavnostjo odgovorilo na straneh 6 do 8 svoje sodbe, dodatno pa še v delu, v katerem se je opredelilo do pritožbe obsojenega D. D.. Njegove navedbe je ocenilo kot neutemeljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim je skušal omajati dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da tajni delavci aktivnosti, ki bi pomenile izzivanje kriminalne dejavnosti pri I. I., niso izvajali. Pri tem se višje sodišče ni sklicevalo le na obširne razloge sodbe sodišča prve stopnje, pač pa vložniku pojasnilo, da so njegove navedbe o tem, da je kriminalna dejavnost vzniknila šele po začetku aktivnosti s strani tajnih delavcev, protispisne, saj se I. I. očita prodaja orožja tudi že v septembru 2016, ko ukrep tajnega delovanja zoper njega še ni bil odrejen. Očitke o pritiskih zaradi prodaje pušk AK-47 je ocenilo kot posplošene, opredelilo pa se je tudi do izpovedb tajnih delavcev o tem, da je normalno, da sta kdaj tudi sama v lokalu plačala pijačo, saj gre za običajno vljudnost. Kolikor pri teh stališčih v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik vztraja, pod videzom uveljavljanja kršitve 22. člena Ustave izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, s čimer pa v postopku presoje pravnomočne sodbe ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

82. Navedba, da so tajni delavci vplivali izključno na eno osebo, z ostalimi pa niso bili v stiku, je z vidika izpodbijanja sodbe glede zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Kolikor se glede očitka, da policija preiskovalni sodnici ni predložila vseh listin, sklicuje na točke 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 svoje pritožbe, prav tako ne substancira kršitve, do katere bi se lahko in moralo Vrhovno sodišče opredeliti. Za argumentirano grajo izpodbijane sodbe namreč ne zadošča sklicevanje na svoje prejšnje vloge ali pravna sredstva, saj je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve zakonitosti.41 Vložnik navaja še, da je zaključke prvostopenjskega sodišča obramba izpodbijala s številnimi argumenti, ki pa jih višje sodišče ni upoštevalo, ter da pomeni delovanje policije v predmetni zadevi kršitev 6. člena EKČP. Navedbi sta splošne narave in ju zato ni mogoče preizkusiti.

Ostale navedbe

83. Neutemeljena je tudi trditev, da sodišče ni popravilo napake glede očitka o hrambi orožja, na katero je vložnik izrecno opozoril, višje sodišče pa da se na pritožbene navedbe ni odzvalo. Pištola KT 28 715, ki mu je bila zasežena med hišno preiskavo, je po vložnikovih navedbah v prosti prodaji na voljo vsem. Nižji sodišči (točka 455 sodbe sodišča prve stopnje in točka 46 sodbe sodišča druge stopnje) sta pojasnili, na kateri podlagi sta zaključili, da zaseženo orožje spada v kategorije A (promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetjem niso dovoljeni) oziroma B in C (promet omejen s posedovanjem ustrezne orožne listine upravnega organa) Zakona o orožju. Vložnik uveljavlja svoje videnje dejanskega stanja, s čimer v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti, ob pregledu razlogov drugostopenjske sodbe pa se izkaže tudi, da se je višje sodišče s sklicevanjem na dejanske zaključke prvostopenjske sodbe do pritožbenih očitkov opredelilo.

84. Vložnik izpodbija tudi odločitev o kazenski sankciji in navaja, da je bila ta odmerjena previsoko, predvsem v primerjavi s soobsojenim R. R. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave).42 Obsojeni R. R. je bil spoznan za krivega izvršitve 20 ravnanj v različnih oblikah, vložnik pa skupno 24 ravnanj. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je R. R. izreklo primerjalno nekoliko nižjo kazen, ker je z njegove strani večkrat prišlo le do ponujanja, ne pa prodaje orožja. Sodišče je torej navedlo razumne razloge, zakaj je soobsojencu s primerljivim številom izvršitvenih ravnanj izreklo nižjo kazen. Po vsebini navedb zato zagovornik izpodbija vrednotenje obteževalnih in olajševalnih okoliščin v pravnomočni sodbi, s čimer pa ne uveljavlja kršitve, ki bi lahko bila predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti.

85. Za več navedb v zahtevi pa se izkaže, da so preveč pavšalne ali nerazumljive, da bi se lahko do njih Vrhovno sodišče opredelilo: - Nerazumljiva je navedba, da je "sodišče prekoračilo jezikovni pomen pojma posredovanje, kar je sicer treba storiti, če želimo vključiti tudi predlog kot formalno dejanje v postopku, do katerega je storilec sicer upravičen".

- Navedbe, da potek postopka vzbuja dvom v nepristranskost sojenja, da je odgovor višjega sodišča pavšalen, nepopoln, ponavljajoč in deloma nerazumljiv, ter da je postopanje nižjih sodišč, ki nista ugodili nobenemu od njegovih predlogov oziroma nobeni od njegovih pritožb, sumljivo, so nekonkretizirane in zato o njih ni mogoče zavzeti stališča. - Glede nezakonite pridobitve IMEI številk se vložnik sklicuje na navedbe zagovornika A. A. in ostalih, s čimer pa kršitev v izrednem pravnem sredstvu ne obrazloži na način, da bi jih Vrhovno sodišče lahko obravnavalo. Enako velja za navedbe, da se je višje sodišče nezadostno opredelilo do pritožbene graje iz točke 12 rednega pravnega sredstva, pri čemer sploh ne pojasni, kakšna je bila vsebina očitkov iz dela pritožbe, na katerega se sklicuje.

- Nekonkretizirane so tudi navedbe o tem, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih nezakonitosti pri podaljševanju prikritih preiskovalnih ukrepov, o manjkajočih poročilih o tajnem delovanju in o nepopolni dokumentaciji, kot je bila izročena preiskovalni sodnici Suzani Putrih.

86. Z navedbo, da je trditev o tem, da se je preživljal le s prodajo orožja zmotna, saj da se v spisu nahajajo tudi podatki, da je prejemal denarno socialno pomoč in prodajal rabljene avtomobile, vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, s čimer v tej fazi postopka ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kot neutemeljeno izpodbijanje dejanskega stanja je očitke o tem, kdaj je spoznal B. B. in kako so potekali dogovori o prodaji puške PAP, zavrnilo že višje sodišče. V zahtevi navaja sicer, da okoliščine o prodaji puške PAP niso bile predmet razprave na naroku za glavno obravnavo, vendar te kršitve določb kazenskega postopka v pritožbi ni zatrjeval, zato je izredno pravno sredstvo v tem delu materialno neizčrpano. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskih zaključkov predstavljajo tudi posplošene navedbe, da je bil obsojen na podlagi selektivnega branja, da mu nekateri očitki niso bili dokazani, da so zaključki o obsegu trgovine in zaslužkih pretirani ter da je sodišče v zmoti glede identitete oseb (navedbe v zvezi z Z. Z.).

C.

87. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega C. C. in obsojenega D. D. niso utemeljene, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

88. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljenih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. in zagovornice obsojenega B. B. ugodilo. Ker sodba višjega sodišča ne vsebuje razlogov o pritožbenih navedbah zagovornika, ki se tičejo nezakonitega pridobivanja petih IMEI številk in kršitve pravice do nepristranskega sojenja v zvezi z zavrženjem zahteve za izločitev članic senata sodišča prve stopnje ter razlogov o pritožbenih navedbah zagovornice, ki se tičejo dejanske podlage prvostopenjske sodbe, jo je Vrhovno sodišče glede navedenih obsojencev razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP), v katerem bo moralo o pritožbah odločiti v celoti.

89. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojeni C. C. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 7152 in 71113 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1. Obsojeni D. D. je brez zaposlitve in premoženja, prejema denarno socialno pomoč, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo zaradi njenega plačila lahko sicer ogroženo njegovo vzdrževanje.

90. Odločitev o ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega B. B. ter zavrnitvi zahtev zagovornika obsojenega C. C. in D. D. je bila sprejeta soglasno. Za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. so glasovali sodnika in sodnici Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok, dr. Primož Gorkič in mag. Aleksander Karakaš.

1 B. Polegek: Komentar 364. člena ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 834 2 Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 20 3 Sodbe ESČP v zadevah Saraiva de Carvalho proti Portugalski (prit. št. 15651/89) z dne 22. 4. 1994, tč. 35, prim. tudi zadevi Morel proti Franciji (prit. št. 34130/96) z dne 6. 6. 2000, tč. 45., George-Laviniu Ghiurău proti Romuniji (prit. št. 15549/16) z dne 16. 6. 2020, tč. 67. Na stališče ESČP se je Vrhovno sodišče že oprlo v sodbi I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021, točka 91. 4 Odločbe Ustavnega sodišča Up-211/04 z dne 2. 3. 2006, Up-52/03 z dne 27. 10. 2005, Up-6/14 z dne 5. 3. 2015 in Up-603/21 z dne 26. 5. 2022. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7474/2013 z dne 4. 9. 2014. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7474/2013 z dne 4. 9. 2014. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022. 8 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 46665/2010 z dne 17. 4. 2014, I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014, I Ips 53547/2011 z dne 8. 1. 2015, I Ips 30515/2014, I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 idr. 9 Sklepa Ustavnega sodišča Up-465/02, Up-532/02 z dne 25. 9. 2002, odločba Ustavnega sodišča Up-2073/06 z dne 25. 1. 2007, sklepi Vrhovnega sodišča II Kr 27690/2021 z dne 23. 8. 2021, II Kr 17550/2022 z dne 4. 7. 2022, II Kr 56151/2022 z dne 1. 12. 2022, 10 Sodba Vrhovnega sodišča XI 52141/2011 z dne 15. 3. 2012. 11 Sklep Vrhovnega sodišča II Kr 17550/2022 z dne 4. 7. 2022. 12 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 336. 13 Odločba Ustavnega sodišča U-I-27/95 z dne 27. 11. 1997, 66. točka obrazložitve, v zvezi z odločbo U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, 72. točka obrazložitve. 14 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-25/95 z dne 27. 11. 1997, 67. točka obrazložitve. 15 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 365/2002 z dne 12. 2. 2004, I Ips 323/2003 z dne 15. 4. 2004, I Ips 166/2009 z dne 22. 10. 2009, I Ips 54003/2010 z dne 6. 10. 2011 idr. 16 Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/97-117 z dne 14. 3. 2002, Up-1678/2008-13 z dne 14. 10. 2010 in Up-1293/2008 z dne 6. 7. 2011. 17 Sodbi ESČP v zadevah Bykov proti Rusiji (prit. št. 4378/02) z dne 19. 3. 2009, Allan proti združenemu kraljestvu (prit. št. 48539/99) z dne 5. 11. 2002; P. Križnar: Komentar 155.a člena ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 834; Šugman Stubbs, K., Gorkič, P., Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 148. 18 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 47786/2016 z dne 7. 5. 2020. 19 Sodbi ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011 in Schatschaschwili proti Nemčiji z dne 15. 12. 2015. 20 Sodba ESČP Guerni proti Belgiji z dne 23. 10. 2018, točka 68. 21 Dopis na list. št. 103 spisa Pp 9/2016. 22 Zagovornikove navedbe iz predloga so povzete v točki 2 sklepa z dne 7. 7. 2020. 23 Sodba Benedik proti Sloveniji, št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018. 24 Uradni list RS, št. 22/19 z dne 5. 4. 2019. 25 ZKP v določbah drugega odstavka 83. člena, četrtega odstavka 276. člena, tretjega odstavka 285. člena, četrtega odstavka 340. člena in četrtega odstavka 377. člena obveznost izločanja dokazov ureja za različne faze kazenskega postopka. 26 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008, I Ips 4259/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021. 27 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7474/2013 z dne 4. 9. 2014. 28 Odločba Ustavnega sodišča Up-162/14 z dne 29. 5. 2014. 29 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014, I Ips 53457/2011 z dne 8. 1. 2015, I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016, I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 idr. 30 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 108. 31 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-171/14 z dne 9. 2. 2017, sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 11688/2011 z dne 19. 11. 2015, I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017. 32 Odločba Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1995, Sklep Ustavnega sodišča Up-366/05 z dne 19. 4. 2007. 33 Sklep Ustavnega sodišča Up-366/05 z dne 19. 4. 2007, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018. 34 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017 in I Ips 6084/2019 z dne 10. 11. 2022. 35 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 64/2004 z dne 3. 3. 2005, I ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007, I Ips 27/2009 z dne 16. 4. 2009, I Ips 100/2010 z dne 7. 9. 2020, I Ips 95491/2010 z dne 29. 9. 2016, I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022 idr. 36 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. 37 Točke 478 do 485 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 38 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 64/2004 z dne 3. 3. 2005, I ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007, I Ips 27/2009 z dne 16. 4. 2009, I Ips 100/2010 z dne 7. 9. 2020, I Ips 95491/2010 z dne 29. 9. 2016, I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022 idr. 39 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000. 40 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2000. 41 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 62/2008 z dne 28. 2. 2008, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018, XI Ips 40218/2018 z dne 8. 11. 2018 idr. 42 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022.