Jedro

Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2013, odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 6. 2012 pa v delu, kjer je določena višina denarne socialne pomoči v znesku 121,25 EUR in ta znesek nadomestilo z zneskom 260,00 EUR (I. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 248,03 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Menilo je, da je tožena stranka neupravičeno štela znesek tožnikovega obroka posojila v višini 138,75 EUR kot fiktivno ugotovljeni dohodek.

2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi navaja, da sprejeto stališče sodišča odstopa od samega namena denarne socialne pomoči, ki je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati in se jim s tem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, to je za hrano, obleko, osnovne dobrine. Denarna socialna pomoč ne predstavlja dohodka posameznika, zato v nobenem primeru ne more biti namenjena plačevanju kreditov, kot to izhaja iz zavzetega stališča sodišča v izpodbijani sodbi. Institut posredno ugotovljenega dohodka se uporablja le v tistih primerih, ko se izkaže, da nekdo dejansko plačuje blago in storitve za katero nima denarja, kar po mnenju tožene stranke običajno pomeni oziroma predstavlja ravno plačilo kreditov. Če takšnih fiktivnih dohodkov ne bi upoštevali bi prišli do popolnoma nesprejemljive situacije, da si z denarno socialno pomočjo upravičenci kupujejo stanovanja. V predmetni zadevi iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ne more plačevati kredita iz lastnega dohodka, saj denarna socialna pomoč ne predstavlja njenega dohodka, zato je v skladu s 13. členom ZSVarPre utemeljeno, da se obrok kredita upošteva kot fiktivni dohodek in odšteje od minimalnega dohodka oziroma zneska denarne socialne pomoči do katerega je tožnik upravičen. Takšna je bila tudi odločitev v pravnomočni sodbi istega sodišča opr. št. I Ps 1793/2013 z dne 7. 5. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 6. 2012. S slednjo je bila tožniku dodeljena denarna socialna pomoč v višini 121,25 EUR mesečno, tožnik pa je upravičen tudi do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, vse za čas od 1. 6. 2012 do 30. 11. 2012. 6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožena stranka mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje v višini 138,75 EUR pravilno štela za posredno ugotovljen dohodek.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da: - je tožnik 18. 12. 2000, ko je bil zaposlen in imel status kulturnega delavca (je diplomiran plesalec in koreograf) najel stanovanjsko posojilo v višini 2.700.000,00 SIT za nakup stanovanja z dobo vračanja 15 let; - tožnik je to stanovanjsko posojilo odplačeval s pomočjo matere, ki mu je nakazovala zneske na njegov račun, s katerega je nato odplačeval obroke posojila, v tem času je bil tožnik brezposeln; - tožnik se je 15. 8. 2010 redno zaposlil. Pri banki je kot zaposlena oseba 23. 9. 2010 najel potrošniški kredit v znesku 4.500,00 EUR z dobo odplačila 36 mesecev, da bi materi odplačal dotedanje obroke stanovanjskega posojila, ki mu jih je posodila; - tožnik je 3. 3. 2011 ostal brez zaposlitve; - v času treh mesecev pred vložitvijo vloge (februar do april 2012) je še vedno plačeval obroke potrošniškega kredita - na izpiskih označene kot „hitri kredit“ v višini 138,75 EUR; - iz potrdila o nakazilih, ki jih je vložil v spis je razvidno, da mu je mati v letu 2012, torej tudi v času treh mesecev pred vložitvijo vloge za socialno pomoč, plačevala obroke stanovanjskega posojila na način, da je določen znesek nakazala na njegov račun, on pa je še istega dne točno isti znesek kot obrok vračila nakazal banki B. po posojilni pogodbi št. ...; - tožnik je bil v času dveh mesecev pred vložitvijo zahteve za denarno socialno pomoč, ki je predmet izpodbijanih odločb, prejemnik denarne socialne pomoči v višini 260,00 EUR po odločbi z dne 14. 3. 2012. Ob enaki dejanski situaciji kot v tem sporu, mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč v znesku 260,00 EUR.

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, ZSVarPre). Ta določa način ugotavljanja materialnega položaja osebe, ki zaprosi za denarno socialno pomoč. V 13. členu je določeno, da se lastni dohodek samske osebe oziroma družine poveča za fiktivno ugotovljeni dohodek v višini posredno ugotovljenih dohodkov in prejemkov, ki jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje oziroma je plačala za blago ali storitve, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Po drugem odstavku 30. člena ZSVarPre se višina denarne socialne pomoči določi kot razlika med minimalnih dohodkom, ki je pripadal upravičencu, in njegovim lastnim dohodkom, ugotovljenim na način, ki ga določa ta zakon.

9. Prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da v tožnikovem primeru ni podan dejanski stan iz 13. člena ZSVarPre. Ta določba je namenjena osebam, ki izigravajo sistem in prikazujejo nižje dohodke in prejemke, kot jih imajo v resnici. Za takšen primer v danem socialnem sporu ne gre. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da gre za situacijo, v kateri se je znašel tožnik, ki je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven pri tožniku, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih zakona določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Ob postavljenem cenzusu 260,00 EUR mesečno je življenjsko nerealno očitati tožniku, da bi si lahko s tem denarjem zagotovil hrano, obleko, osnovne dobrine, kar vključuje tudi pojem minimalnih življenjskih potreb in si s tem denarjem sočasno še kupil stanovanje.

10. Pritožba sicer pravilno navaja kaj je namen denarne socialne pomoči, vendar napačno izhaja iz tega, kaj pa je namen ugotavljanja fiktivnih dohodkov, kakor je to opredeljeno v 13. členu ZSVarPre. Pri tem sklicevanje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 1793/2013 ni relevantno, saj gre za sodbo prvostopenjskega sodišča, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

11. Pritožbeno sodišče, ki se v celoti strinja s dejanskimi in pravnimi stališči iz izpodbijane sodbe, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.