Jedro

Za opredelitev zastaralnega roka je treba ugotoviti naravo oz. vrsto iztoževane terjatve, ker je od tega dejstva odvisna med drugim tudi dolžina zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za glavnico 73,30 € z obrestmi - v tistem delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo stroškov toplotne postaje in stroškov kabelsko razdelilnega sistema - in 72,56 € izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naloženo plačilo 59,79 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper ta del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja oba dovoljena pritožbena razloga - bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na kršitev 1. odstavka 137. čl. ZPP, ki je bila storjena s tem, da je sodišče sodbo vročilo stranki in ne pooblaščenki. Vztraja pri ugovoru zastaranja za terjatev iz naslova toplotne postaje. Meni, da je treba terjatev obravnavati po vsebini in je ni dopustno presojati kot terjatev iz mandatne pogodbe oz. kot verzijski zahtevek. Toženec v pravdi nastopa kot fizična oseba, zato je evidentno, da je bil tudi uporabnik storitev in torej storitev izvršena za potrebe gospodinjstva. Meni, da sklicevanje na sodno prakso ni relevantno, ker sodna praksa ni zavezujoča. Glede terjatve iz naslova kabelsko razdelilnega sistema pa nasprotuje zaključku sodišča, da bi morala predložiti pogodbo med operaterjem in etažnimi lastniki. Opozarja, da je zatrjevala, da je to pogodbo veljavno odpovedala, tožena stranka pa temu ni nasprotovala. Iz previdnosti pa zatrjuje tudi, da sodišče ni izvedlo po tožeči stranki predlaganega dokaza s poizvedbami pri družbi L.K. Če tožeča stranka tega dokaza ne bi predlagala, bi ga predlagala sama in ta dokaz bi potrdil njene trditve. Da je odklop zgolj enega etažnega lastnika mogoč, je očitno, saj je bil kasneje izvršen.

Pritožba ni utemeljena.

V sporu majhne vrednosti so pravno upoštevne le v drugem odstavku 339. čl. ZPP naštete bistvene kršitve postopka. Pritožnica zatrjuje vročitev sodbe stranki namesto pooblaščenki - kršitev, zaradi katere v sporu majhne vrednosti izdane sodbe ni mogoče izpodbijati (1. odstavek 458 čl. ZPP). Upoštevajoč dejstvo, da je bila pritožba zoper tako vročeno sodbo pravočasno vložena, zatrjevana kršitev tudi ne more vplivati na izid postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je za opredelitev zastaralnega roka treba ugotoviti naravo oz. vrsto iztoževane terjatve, ker je od tega dejstva odvisna med drugim tudi dolžina zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za terjatev upravnika za stroške, ki jih je poravnal za etažnega lastnika, spregledalo pa je, da je za tovrstne terjatve v 6. točki 1.odstavka 355 čl. Obligacijskega zakonika predpisan enoletni zastaralni rok. Ta rok je začel teči po zaključku leta 2002, v katerem je terjatev dospela v plačilo (2. odstavek 355. čl. Obligacijskega zakonika) in se iztekel z zaključkom leta 2003. Predlog za izvršbo je bil vložen dne 23.6.2003, torej znotraj enoletnega zastaralnega roka, zato iztoževana terjatev zaradi zastaranja ni prenehala in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor zastaranja zavrnilo, pravilna.

Ni mogoče slediti niti trditvi, da sodišče na obstoječo sodno prakso ni vezano, kajti neargumentiran odstop od sodne prakse predstavlja kršitev temeljne ustavne pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave). Je pa sodišče nepravilno upoštevalo sodno prakso, ki se je oblikovala na osnovi Zakona o obligacijskih razmerjih, odločalo pa na podlagi Obligacijskega zakonika, ki je zastaranje tovrstnih terjatev drugače uredil. Pri obravnavanju terjatve iz naslova kabelsko razdelilnega sistema kršitev procesnih pravil ni bila storjena. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je bila storitev kabelskega operaterja veljavno odpovedana. Ni res, da tožeča stranka ni ugovarjala veljavnosti odpovedi. Tožeča stranka, ki je storitev operaterju plačala, je plačilo opravila na osnovi pogodbenega zaračunavanja, zato je v postopku bilo sporno, ali je tožena stranka pogodbo pravno veljavno odpovedala. Glede na to, da je operater storitev zaračunaval in da je bil toženec najemnik etažne enote, za katero je bila storitev opravljena, je bil upravičen pomislek, ali je tožena stranka storitev odpovedala in celo, ali je to sploh lahko storila. Nenazadnje pritožnica celo v pritožbi priznava, da je bil odklop, ki kaže na prenehanje razmerja, izvršen po obdobju, na katerega se sporna terjatev nanaša. Vsaka stranka je za svoje trditve dolžna sama navesti dokaze, zato se pritožnica neupravičeno sklicuje na po tožeči stranki predlagan dokaz s poizvedbami pri operaterju, ki bi potrdil njene trditve, če bi bil izveden (212. čl. ZPP).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). O zadevi je na osnovi 6. odstavka 458. čl. ZPP odločal senat.