Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
30. 5. 2000
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 30. maja 2000
s k l e n i l o :
1.Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevek ustavne pritožnice za ugotovitev neobstoja služnostne pravice vožnje in hoje v breme njenega zemljišča, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožencev, ki se je glasil na ugotovitev obstoja te služnosti. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo potrdilo. Ustavna pritožnica je nato vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je navajala nova dejstva (zaslišanje novih prič) in predlagala nove dokaze (o tem, da sta bili lokacijsko in gradbeno dovoljenje ene od toženih strank izdani na nezakonit način). Prvostopno sodišče je predlog za obnovo zavrnilo. Navedlo je, da presoja zakonitosti oziroma nezakonitosti gradbenega in lokacijskega dovoljenja ni predmet presoje v konkretni pravdi. Glede zaslišanja na novo predlaganih prič pa je menilo, da ne gre za dokaze, ki jih ustavna pritožnica brez svoje krivde ne bi bila mogla predlagati že prej v času pravde. Enakega mnenja je bilo sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi ustavne pritožnice zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka. Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da so ji sodišča, ki so izdala izpodbijane odločbe, nezakonito posegla v pravico do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave). Sodišče prve stopnje naj bi storilo kršitev, ker v pravdi ni pravilno ugotovilo priposestvovalne dobe, sodišči prve in druge stopnje, ki sta odločali o obnovi postopka, pa s tem, ko nista dopustili dokazovanja procesnih in materialnih nepravilnosti v upravnem postopku za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja (oba naj bi pritožnica pridobila šele po pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje).
2.Ustavna pritožba se vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je bila mogoča ustavna pritožba. Glede na to, da je bila sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 13/93 izdana 3. 3. 1993, je nemogoče, da bi bila dne 21. 12. 1998 vložena ustavna pritožba pravočasna. Pravilnost tega zaključka dokazuje tudi obstoj sklepa Okrajnega sodišča v Velenju o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, ki je bil izdan 15. 7. 1997. Če je namreč ustavna pritožnica hotela predlagati obnovo postopka, ji je moral biti prej vročen sklep Višjega sodišča v zvezi z rednim postopkom, kar pomeni, da ji je bila sodba Višjega sodišča v Celju vročena pred 15. 7. 1997 (torej več kot leto pred vložitvijo ustavne pritožbe). Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.
3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja oziroma nadaljnja instanca v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sklepi kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali nista morda izpodbijana sklepa arbitrarna ter brez razumne pravne utemeljitve - tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.
4.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.
5.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.
Predsednik senata
dr. Lojze Ude